Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
c
Vrstica 1.617:
kalnega zajemajo norski. Ne bom zajel
iz kalnega, ne bom hodil za svojim
duhom.!«<br>
»Za duhom iz premodrega bom šel,« je
mrmral in bral v Martinu. In kakor iz
duha in ne iz besede mu je bilo dobro in
je umel in mogel ponoviti:<br>
»Hie Baertl! Kaj hočete, novi menihi?
Voluntas hominis, scilicet noluntas. Z
Vrstica 1.630:
Affirmantium sunt signa non negantium.
Pustite hromo kljuse, naj leži v lajnu in
prahu! Kljuse dvigniti noben čudež ni. Mrtvo žabo oživite, da bomo videli:
surge in nomine liberi et nata. Ni treba.!
Pišče, ki se je izleglo, ubijte v imenu
svoje moči.«<br>
Bil je svoje besede vesel in je še vedreje
občutil:<br>
»Vino pijem, pa nisem pijan. Beseda
blodačev je brez vina pijana. Kako so
rekli? Bom li vedel povedati!? Da prosjak
ima, da slepi vidi, da je človeška volja
svobodna. Vem. Ima, komur so dali; vidi,
Vrstica 1.647:
bi vedeli: si insederit Deus, vult et vadit
quo vult Deus, si insederit Satan, vult et
vadit, quo vult Satan.«<br>
Zarja nebes je bila ugasnila, žalostni somrak
je zagrnil bogovcu berilo. Motno je
vstala preden jpredenj bolest učenika Martina:<br>
»JeznaJežna žival. Saj je resnica. Stokrat sem
to doživel, iz duha občutim. A bridko je in
vprašujem: kdo je, ki me poja? Pijem in vem,
da bom spal. Verujem, ljubim, a ne vem
nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj
Vrstica 1.659:
in opravičenje, golče menihi. Martinus,
modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali
pogubljenje? Ali životživljenje<br>
Znova je pil bogovec. Pa mu je bilo v
temi, kakor da pije iz kalnega in se mu
Vrstica 1.667:
strašno snago moža in žene v sli in bojca
Pinehasa, ki je bil nad njima zavihtel
orožje.<br>
»Vult et vadit quo vult Satan,« je
jeknil besno bogovec. »Klel sem duhovino.
Nalašč mi jo obuja nenavidni.«<br>
Planil je živo ob mizi in zamahoval z
roko, kakor da se bori z nevidnim. Klical
je bridko:<br>
»Obujaj, norski Nenavidni, jasijaši veliki
Krgavi.! Meniš, da boli.? Smejem se. Hie
Baertl! Prav zato bom odprl v zaprto, v
spomine. Naj živi duhovina, naj živi!«<br>
Burno je stopil k težki skrinji in vrgel
sunkoma pokrov kvišku in zajel. Dvignil
je in je bilo dijaško orožje, lahek meč z
napisom v jeklu: solus cum šolosolo. Vrgel je
po tleh. Dvignil je še in so bile knjige
mlade šole,: Donatus, Melanchthon, Neandrove
favele, šegavi Ciceron. Še je zajel
in je bil pas njegove prve žene. »Agnes,
viellieb!« Bilo je svilno krilo njegove
druge žene, ki mu je bila prigrustna v
prešuštni polti. »Janua publicaUpublica!« Bila je
ena edina igrača njegovih otrok: denarnica
krščanskih resnic z zlatim in srebrnim
novcem močne vere in zveste ljubezni.
In iz zlatega novca je bral bogovec:<br>
''An eynes eynigen sunde sind sie alle sunder
„%n etjne§ etinigen funbe firtb jte alte funber
bnbund berbam^tverdampt toorbenworden. (ŁŁjrtftu§Christus aber tft fitrist
fur unser Sund gestorben und fur unser gerechtickeit
bnjer junb geftorben bnb fur bnfer gerecf)^
aufferstanden''.<br>
tttfetjt aufferftanben."
In iz srebrnega novca je bral bogovec:<br>
„2Sen''Wen berder fjerrherr Itebetliebet, benden guedjtigetzuechtiget er. (ŁrEr
fteuptstaupt aber etjneneynen igličeniglichen fonSon benden er auf*aufnimpt.''<br>
ntjm^t."
Bogovcu se je storilo milo. Težka solza
mu je skalila oko. Pozabil je sebe in svoje
tegobe, tonultonil v davnem, sladkem. Zunaj
ob grajskih zidovih in vogalih se je bila
oglasila vetrna sapa. Mrzlo je dahnilo
Vrstica 1.710 ⟶ 1.709:
noči, kakor da nevidni toži in
plaka. Težka dremavica je zaprla bogovcu
oči. Neznanih grl glasovi so bilibíli
na njegov posluh, govorili kakor v glumi,
brez zveze, brez duha, prazne besede:<br>
»Volesne veniarum thesaurum?«<br>
»Nichts Lieberes auf Erden . . <br>
»Et si insederit Satan, vult et vadit quo
7 5 vult Satan.«<br>
>:»Er steupt aber eynen iglichen son den
er aufnvmpt.«<br>
Iz nejasnega je vstajalo bogovcu videnje
in je videl, da visi nad mračno vodo. In
Vrstica 1.724 ⟶ 1.723:
mrtvo lice utopljenke. Šum nevidnih kril
je udaril kakor glas vetrov v gozdovih
bogovcu na uho in je razumel besedo:<br>
»Jašem, jašem, jašem.«<br>
Mrtvo lice na valeh se je spačilo v strahoten
smeh, oči so se odprle, zvabile
Vrstica 1.732 ⟶ 1.731:
Spregledal je. Ob spominih je bil zdrknil
na tla. Lojenka je dogorevala. Bogovcu
je vzrastlavzrasla molitev na ustnice. Legel je in
se odel. V motne sanje mu je rastloraslo drugo
videnje in je bilo belo telo na razpelu
otročnic in je svetilo daleč. In pod križem
Vrstica 1.739 ⟶ 1.738:
Na sklonjeno glavo pa je kapljalo
s križa, od rok, od nog in še od srčne
strani. Takrat je žena glavo dvignila.<br>
Bogovec je videl, ljubil, blagoslovil:<br>
»Judita, Judita, Judita!«
 
VIGIUJE.
===2.===
ANTON VODNIK.
Tako tesno mi je med dušami,
ki jih ne vidim,
sestra.
Med nami nikdar se ne sklenejo
v svetlem molku
roke sanj.
In je pesem kakor romar,
ki na okna trka,
da bi stopil v luč . . .
in je kakor plaha roka,
ki odgrinja zastor tih,
da bi našla tvoj smehljaj,
o sestra.
Na mojem čelu tvoja roka:
— smrt je bela kakor maj . . .
*
Oh, kako te vidim, sestra!
Nežnosti presvetlo bol trpim,
nato se sklonem in ihtim . . .
Jaz sem najmanjši izmed bratov,
sestra.
Bleda kakor od molka in sanj
si se iz dalje nasmehnila:
Dragi, zvoni . . .
Bolest je svetel mesec vrh noči.
#
Moja slutnja je v tempelj molitve šla,
da bi te našla.
Ne vidiš me, sestra?
Šel s teboj sem kot bolest v sanje.
Njih soj je daljina,
kjer si klečala
kakor da jokaš,
zamaknjenka sinja!
Kot tvoja stopinja
je daljna in lepa moja bol:
ne smem s teboj,
o sestra?
#
Tvoj glas je bil trepet zvonov,
o sestra:
— Kot med sinjimi meglicami
med angeli sem šla . . .
Iz njih je lilo vame trepetanje
in nisem vedela: tako boli
ali molitev ali kesanje . . .
Tako svetlo in bridko.
Hiteč sem ob tebi za svoje blestenje
zbala —
ah, dragi, ne! — ni name senca pala
od tvojih rok . . .
Ali me vidiš? Zakaj ihtiš?
Skozi angelov daljine
sem kot zvezdo iz sinjine
tvojo bol nosila . . .
in ti jokaš, ker blestiš? —
Tvoj glas je bil trepet zvonov,
o sestra,
7 4 ljubljena sestra!
D O M I N S V E T LETNIK 36. V LJUBLJANI 20. APRILA 1923. ŠTEVILKA 4.
BOGOVEC JERNEJ.
Dh IVAN PREGELJ.
2.
Sapa, ki se je bila zbudila ponoči, je
rastlarasla v vihar. Šum lesov za Brdom
je plal kakor morje. OdkodOd kod se prelija
nevidni val? Kam pljuska? Kakor dih iz
ust zadnjega sodca na mavri, bridek meč.
Vse zoprnike bo razpihal kakor smosmotlako tlakoin pirjevico ...<br> Bogovec je posluhnil v
. in pirjevico . . . Bogovec je posluhnil v
šumoto: vsi podi in stropi v grajskem poslopju
so stokali; pokalo je v tramov jutramovju in
težki opravi, kakor za pomladnih noči, ko
vzhaja mladi sok v trto, jelšo in vrbo.
Vrstica 1.826 ⟶ 1.761:
bogovec. Srce se mu je hotelo ogreti za
prijazno besedo, pa je ni našel. Ko je spregovoril,
je rekel trdo in bridko:<br>
»Saj ne bo gorelo. Kaj kuriš! Samo kadilo
se bo.«<br>
Ženica je dvignila glavo in pogledala
osuplo na bogovca. Vprašala je krepko,
domače:<br>
»Kaj si dejal?«<br>
»Da gorelo ne bo, ker vije sapa.«<br>
Ni odgovorila. Pihalnik je prinesla na
ustnice in pihala v žerjavico pod polena.
Vrstica 1.846 ⟶ 1.781:
zadnje pomladi vsak dan dve uri po polnoči
je vstajala, da je ogenj gorel v vsem
gradu.<br>
»Stara si,« je dejal mehkeje bogovec.
»Kako da te pojajo za delom? Ali nimajo
mlajših?«<br>
Ženici se je zopet obudila osuplost v oči.
Očitajoče je pogledala bogovca.<br>
»Petdeset let netim,« je rekla, »zakaj bi
mlajšo najemali?«<br>
Bogovec se je bolno nasmehnil in čuvstvoval:<br>
»Glej, kaj je njena sreča! Sreča njena je,
da ogenj neti in se ljubosumno boji zanjo.
Vrstica 1.861 ⟶ 1.796:
živeti. Zdaj ve, čemu. Pa so in imajo duha
in ne vedo; in trpijo iz žalosti, da jih vse
življenje jasejaše in poja neznani. Zakaj mi
ni kakor njej?«<br>
Ženica je odšla. Šum njene palice, njenegain
pihalnika, je tolkel s hodnika. Bogovec pa
97 je še mislil in trpel:<br>
»Daj, sliči ji, bogovec! Vzemi žerjavice iz
žive in čiste besede, razpihaj jo, da bo
Vrstica 1.875 ⟶ 1.810:
Dimi se ti kakor Kajnu oltar in Savlu
žrtva, in Dachs je prav povedal in očital,
da si mudljiv.«<br>
V žalost in tegobo je utonil. Sreča njegove
davne vesele evangeljske službe je vstala
vanj kakor spomin: Bilbil je goreči baron
Adam. Okrutno šalo je vedel. Papežniškim
poslom in tlačanom je stregel v
Vrstica 1.884 ⟶ 1.819:
Svojim pa je bil vrstnik in prijatelj. Odpustil
je lenobo pri delu, mudljivosti pri
božji besedi ni prenesel. Kakor je bil predpisal
Martin, je imel v gradu v ponedeljek
in torek krščanski nauk, v sredo branje iz
Matevža in v soboto iz Janeza, v četrtek
besedo po pismih apostolov in v petek
Preroke in Razodenje. V
preroke in razodenje o koncu sveta. V
nedeljo je bil pri skupni službi in molitvi
s srenjo iz Kranja, katero je za pot gostil
Vrstica 1.899 ⟶ 1.834:
torek in še branje. Komaj še trpi srenjo iz
Kranja pri božji službi v nedeljo. Baron
Nikolaj ni goreč. Moder je iz pisma, nečimernnečimurni
localis. Nima očetove okrutne šale,
VENO PILON: PRI DELU. 98
ima šalo pismarjev in samo za enega. »Uro
biblije in modrosti božje« je zmislil. Da
se vsaj malo odškoduje za gostoljubje, ki
mu je nadležno, da si prijazen služi lepe
žene, ki skrivaj s stražo streže debeljaku
Tomažu in novim menihom — Jezabela . ..<br>
»Daj, sliči ženi z netivom,« je planil bogovec
trudno, »izpolni besedo, ki si jo dal
Dachsu, da boš storil svojo dolžnost do
konca. Sliči ženici v ljubezni dela, če
moreš. SkliciSkliči svoje in jih uči, sej, kakor
si sinoči hotel, in da so otroci prvi, orna
ledina, in žene žejne dobre besede in le
Vrstica 1.920 ⟶ 1.854:
modrosti ni odprosila. Zato ker ve, da mi
je bridka in nadležna, glupost iz mrtve
črke od desetih do poldne vsak četrtek.«<br>
Med bogovčevo besedo je vstopil stražar
z zajtrkom. Ko je položil posodje na mizo,
je odstopil za korak in rekel uradno:<br>
»Gospod baron in gospa vabita k uri
modrosti.«<br>
»Za torek?« je vzkliknil bogovec.<br>
»Za zamude zadnjih tednov,« je odvrnil
kratko sluga.<br>
»Pridem,« je dejal nevljudno bogovec. V
stražarjevem licu je videl prikrito zloradost.
Vrstica 1.936 ⟶ 1.870:
Kranji. Potem je sedel in odprl v knjigo.
Še je kipelo v njem, ni vedel, kaj bere.
Zajel je iz vrča, globoko. Trpko je umel:<br>
»Podvojil mi bo nadležnost. IzJezabela Jezabelehoče zanj, glupca. Morda sam niti ne sluti,
ima, glupec. Morda sam niti ne sluti,
čemu. Ne sluti, da koplje nenavidna, kakor
je iz novih menihov učena. StražoSluži ji
streže za prijazen, ki želuje, da bi ji zoprni
bogovec že šel iz grada, prekleta.« Bogovec<br>
Bogovec je skrčil prste v pesti in udaril ob mizo:
»Ne boš, papežnica! Hie Baertl! Starec je,
a v knjigi je močan. Boj hočeš, imej ga!«<br>
Sredi jeze je osupnil in se prijel za glavo
in zastokal:
»Herre Jesus, in jaz sem jo skoraj blagoslovil;
Judito, Jezabelo prekleto!«<br>
Nato je bral iz knjige, pil in bil nestrpen:<br>
»Pridi že, stražar Abdijev, pripravljen
sem!«<br>
Sluga je vedel bogovca v grajsko kemenato.
Drug stražar je v prostoru primikal
Vrstica 1.964 ⟶ 1.897:
Dalili. Mož je spal zavodnici v krilu. Z
roko je vabila bojce, ki so se bližali s
svetlimi potami in lanci. Sluga, ki je bil
privedel bogovca, je šel skozi vrata na
desni. Koj nato jih je zopet odprl. Baron,
Vrstica 1.970 ⟶ 1.903:
Sluga, ki je bil knjig zajel s police, se je
usadil pred knjigo konkordance, da bi
stražo stregel v besedi in uri pisma in
modrosti božje.<br>
Baron se je živahno približal bogovcu in
se mu poklonil. Bogovec je videl njegov
Vrstica 1.992 ⟶ 1.925:
njene druge zunanjosti je zastrmel v njeno
družico, ki je stala ob njej: mlada, skoraj
še otroška polnicadeklina z velikimi, radovednimi
očmi in trpkimi ustnicami, plaha,
nerodna. Bogovec je občutil v čudni zloradosti:<br>
»Družabnice menjuje. Ve, da je nakažena.
Ne zaupa možu. O, saj ti privoščim. Trpi,
Jezabela, trpi! Iz tebe mi je nadležnost te
ure.«<br>
Poklonil se je in pozdravil:
»Gnad vnd fride ynn Christo.«
»Vnserem Herrn vnd HevlandeHeylande,« je odzdravil
baron in prosil za oproščenje, če
je morda nadležen s svojo uro. Za sveti
božični čas pa se je vendar treba zbrati
v duhu.<br>
»In zamujeno popraviti,« je pripomnil
bogovec in omenil tudi nauk in službo za
grajske posle.<br>
Baron je prikimal. A kakor da ni slišal,
je pripovedoval, da se bo preselil za božič
s svojo drago ženo v Kranj. Dotedaj bi
pa želel, če je mogoče, da bi se sestajali
trikrat, v torek, četrtek in petek.<br>
»Zakaj ne kar vsak dan, Jezabela,« je
občutil bridko bogovec, »vsak dan iz zore
v mrak in še v mraku polnoči.« Poklonil
se je baronu.<br>
»Vem za svojo dolžnost, prejasni.«
Pogledal je izzivalno baronici v oči in
osupnil. Zakaj je strmela prepadeno v soproga?
Ali ni bila' misel potrojene nadležnosti
iz nje? Bogovcu se je zgenilo
toplo v srcu:<br>
»Judita? Ali nisi Jezabela?«<br>
Žena je opazila bogovčev pogled; zatrepetalo
ji je trpko ob ustnicah, obrvi so se
ji zgibale nad oči. Bogovca je zazeblo:<br>
»Še je stara, nisem ji po licu. Oholnost
norska. Prav je, da mi je Abdija nadležen.
Ker je tudi njej, zato bom laže prenesel.«<br>
»In Gottes Namen, začnimo,« je dejal
baron. Odmaknil je dvorljivo stol na svoji