Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov | prejšnji= | naslednji= | naslov= Iz burkaste preteklosit Mihe Gorenjskega | poglavje= | avtor= Valentin Bernik | opombe= ureja Nadja Susič | obdelano=1 | licenc...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 137:
 
Drugo jutro, ko se dan zasvita, gre Tanki hitro kol ogledavat. Ves oveseljen pride potem k Mihi rekoč: »Gospod poštar, prav nič se ne pozna. Ali bi ne bila midva mogla tega že pred storiti?« Miha mu odvrne: »Seveda, pa kaj, ko nama ni hotelo na misli priti!«
 
==III.Lov na zajca.==
 
Če tudi ni znal Rudolf Tanki prav nič streljati, nastavil je neko zimo vendarle seneno vabo na vrt, da bi mu na ta način prišel zajec pod roke. Vsako noč je hodil gledat, če ga čaka kaj divjačine.
<poem>
»Bleda luna jasno sije,
Tanki misli na svoj lov.«</poem><br>
Nekega dne prinese hlapec Mihi iz gozda čisto zmrznenega zajca. Miha ga postavi po koncu v odpravnikovo vabo. Po noči pokliče k sebi postiljona in mu pravi, naj gre pogledat, ali ni na vrtu zajec, njemu se je ravnokar tako videlo. Postiljon hitro opravi in pride nazaj povedat, da je res zajec pri senu. »Brž pokličite g. Tankega!« veli mu Miha. Tanki hitro skoči po koncu, vrže suknjo nase, leti na vrt, pomeri in — zajec obstoji, kakor je stal pred strelom. Tanki leti ponj, zagrabi ga in prinese poštarju. Ta zajca najpred nekoliko raztegne, ker ga je mraz vsega skrčil, in reče Tankemu: »Prvega zajca, ki ste ga ustrelili v svojem življenji, bodete pač poslali svojemu bratu v Gorotan?«
 
Tanki bi ga bil gotovo poslal, ko bi ne bila še tisto jutro dva psa zajca raztrgala. Sicer se Tanki kislo drži vsled te nezgode, vendar se tolaži s tem, da to pač ni bil prvi in h krati zadnji zajec, ki ga je srečno pogodil.
 
Necega jutra — bila je ravno nedelja — zajec zares pride. Tanki vstreli nanj in gre to srečo hitro naznanit svojemu gospodu. Miha ga vpraša: »Ali ste ga pa tudi zadeli?« Tanki odgovori: »Nisem šel pogledat, grem potem, ko pridem iz cerkve.«
 
Med tem, ko je bil Tanki pri božji službi, gre Miha pogledat na vrt in spozna, da odpravnik zajca še zadel ni. Na to gre v hlev, nareže kravi žilo v repu, vjame kri in jo gre potrest od vabe po vrtu do sosedove hiše in v njegovo vežo. Tanki prišedši iz cerkve hiti pogledat, kako se mu je posrečil prejšnji strel. Kmalu se vrne k poštarju: »Zajca sem zadel, kri sem videl, a zajca ni nikjer!« Miha ga vpraša: »Ali ste pa tudi šli za krvavo sledjo?« »To mi pa ni prišlo na misli,« odvrne Tanki bolj zadovoljen in se poda zopet na vrt. Kmalu na to nastane velik hrup in vrišč v sosedovi veži. Tanki kriči: »Mojega zajca sem!« toda sosedu se še sanjalo ni nikoli o njegovem zajcu. Ker je Tanki le prehud, pokliče ga Miha domov na pošto in mu obljubi, da bo on ustrelil sam druzega zajca, kateri mu gotovo ne bo ušel! Soseda pa, ki se mu je že zdelo, da je tu Mihova roka vmes, povabi popoludne na bokal dobrega vina, katerega s Tankim vkupaj spijó in slednjič vse z lepo poravnajo.
Le Tankemu je bilo pri tem malo bolj sitno, ker mu je Miha naložil, da soseda odpuščanja prosi zaradi razžaljenja časti.
 
==IV.Strel na kokoši.==
 
Kakor večkrat že marsikateri gospodar, tako se je tudi Miha pogostokrat togotil, da tuje kure brskajo po njegovih njivah in škodo delajo. Tanki se ponudi, če poštar dovoli, da vse postreli. Miha meni, da se mora dotičnim gospodinjam, katerih so kure, poslati poprej »ultimatum«.
 
Na to povabi poštar več gospodov na odpravnikov kurji lov in določi za to poseben dan. Med tem nabije svojo puško tako, da dene kurjega perja na mesto svinčenega zrna.
 
Z veseljem pride povabljena gospoda ob naznanjenem dnevu. Paje že smola! Nobene kure ni na njivo. Mihi slednjič ne kaže druzega, kakor da sam spravi par domačih kur na njivo. Rajni Klemovec jih zanese tjekaj, ker se je sam ponudil, da pomaga pri tem opravilu, ter jih izpusti na primernem kraji. Kmalu jih Tanki, prišedši iz pisarne, zagleda ter radostno zakliče: »Sedaj-le so tam!« Miha ga spodbode: »Gospod Tanki, le
urno, vzemite kar mojo puško, je že nabita, in brž nad-nje!«
 
Brzih korakov jo briše Tanki proti njivi in vsa družba za njim. Strelec se postavi na pripraven kraj in zalezuje bližnjo kuro z namerjeno puško. Poštar mu zakliče: »Tanki, ne preblizo, Tanki, ne preblizo, boste kuro razstrelili!« Kar poči puška in perje se pred strelcem na vse strani razsiplje. Miha mu zakliče: »No, ali Vam nisem rekel, da boste kuro vso razstrelili?« Tanki gleda za perjem in pravi: »Saj res, čisto razstreljena je.« Pri teh besedah strelčevih pa se pokaže kura, na katero je prej meril, živa poleg njega in gre lepo na sosednjo njivo!
 
==V.Strel na veverico.==
 
Poštarja pride obiskat znana obitelj. Otroci v tej obitelj i so imeli za igračo s slamo napolnjen veveričin meh. Mati dovoli Mihi na njegovo prošnjo, da sme natlačeno žival dejati na divji kostanj in z nitjo privezati. Kmalu na to pridejo šolarji po cesti. Miha jih opozori na mično živalico vprašaje jih, če ni to veverica. Enoglasno vse odzove: »Je, je; pojmo po gospoda Tankega!« Poznali
so ga, kako rad strelja.
 
Kmalu pride par dečkov iz hiše in Tanki ž njimi puško držeč v roci. Med tem pa gre Miha z obiteljo v gorenje nadstropje k oknu, od koder se strelec ložje in skrivaj opazuje.
 
Tanki zagledavši veverico, pomeri, sproži — in veverica se prevrne, pa obvisi na niti. Strelec pogleda na drevo in zapazivši veverico obrneno, zakliče: »To je najlepša smrt!« Naglo hiti z dečkoma po lestvico, da bi dobil ustreljeno veverico. Ne traja dolgo in vrnejo se vsi trije z lestvico, katero pristavijo k visokemu drevesu. Eden dečkov spleza na povelje strelčevo do veverice, da jo spravi doli. Deček hitro potegne za nit, pretrga pri tem veverici kožo na glavi in ozadji ter jo spusti na tla. Tanki urno priskoči, da si ogleda svoj plen, toda, ojoj! Slama moli veverici iz obeh koncev in nit se je drži! Brž se ozre na vse strani, ali ni morebiti kdo videl njegovega krasnega plena, in naglo zbeži v hišo!
 
==VI.Prvi april.==
 
Tanki se je polagoma toliko priučil pri Mihovih burkah, da je začel tudi sam poskušati tu pa tam katero uganiti. Svojo priučeno umeteljnost je razkazoval nekega leta zlasti nad prvim aprilom. Ves teden je že poprej Mihi pripovedoval, katere ima »na piki«, da jih pošlje »po aprila«. In res, precéj srečen je bil v svojih poskušnjah, marsikdo se mu je vsedel na limanice.
 
Ko se Mihi že dovolj zdi, sklene Tankega splačati v imenu vseh drugih. Podá se na četrt ure oddaljeno žago. Tu sta bila dva Žagarja, ki sta hodila tudi rada na lov. Miha pokliče blizu Žagarjev k sebi mlinarjevega fantiča in mu naroči, naj brž gré poklicat gospoda Tankega, ki naj vzame puško saboj. Žagarja, ki sta slišala, kaj mu je Miha naročil, ponudita se brž rekoč: »Naj gre rajše j eden izmed naju, saj fantič ne bo prav opravil.« Miha pravi: »To je pa še boljše, saj res! Tedaj pa lahko vzameta z doma še kak večji zaboj in gresta z gospodom Tankim skupaj v
Stané. Tam ravno orje stari Govedar. On vama bo že povedal, kako je s kunami, in kje gnezdijo. Ako ravnata pravilno, utegneta stare, če ne postreliti, vsaj poloviti, mladiče pa lahko vse vjameta.«
 
Tanki je seveda vesel, ko vidi oba lovca, in hitro je pripravljen, da gre ž njima; nesla sta saboj v Stané res precej velik zaboj. Dospevši do omenjenega kraja, vprašata ratarja na njivi: »Kje so kune?« Ta se jima zakrohota na vse grlo; naši lovci pa se spomnijo prvega aprila. Pustivši tam zaboj jo vrežejo hitro proti domu.
 
==VII. Samomorilec.==
 
Marsikateri dijak, ki ostavi srednješolske študije zgrešivši svoj namen zaradi te ali one nezgode, poskuša se pozneje v raznih stanovih, ne da bi do konca svojega življenja prišel do pravega poklica.
 
Take vrste človek je bil rajni T o n č e k K r o k a r . Iz ponesrečenega dijaka postal je vojak; doslužen vojak je dobil kmalu službo gospodarskega strežaja. Odloživši strežajsko obleko uvrstil seje med diurniste. Nazadnje pa je bil veliko let pismonoša pri Mihi Gorenjskem. Pri njem je imel proslo stanovanje in tudi hrano, ko je bil še diurnist.
 
Mož se je čutil vedno nesrečnega. Svojo nezadovoljnost je skušal pregnati največkrat s požirkom močnega žganja. A s tem je bilo pomagano le za toliko časa, dokler se alkohol ni izkadil iz Tončka (kakor so ga navadno nazivali).
 
Vročega poletnega dne pride nenavadno hudo potrt domov iz pisarne. Le v tla gleda in videli je močno zamišljen. Kar se vstopi pred poštarja rekoč: »Jaz sem življenja sit, najboljše je, da se sam končam!« Poštar, hitro premislivši ves položaj, odvrne: »Dobro, do sedaj sem menil, da ste nekako čudno zabit človek, ta vaša izjava pa mi svedoči o zdravem vašem razumu in pravi pameti. Toda nekaj vam moram vendar le naravnost
povedati: »Nebes potlej le nikar ne pričakujte!« »E, ta so mi tako že davno odšla za zmiraj«, odreže se trdovratno Krokar. Miha nato: »No, če pa je taka, povejte mi, na kakšen način se prav za prav nameravate končati?« Tonček gre globoko po sapo ter zdihne: »Ko bi le imel samokres, najraje bi s smodnikovo pomočjo sklenil svoje pusto življenje.«
 
Miha mu nato ponudi kar svoj samokres, pa pripomni, da se nikakor ne sme ustreliti v njegovi hiši ali tudi ne preblizo poštnega poslopja. Najprevidniše naredi, ako gre k Savskemu jezeru, tam se postavi prav ob robu in si pomeri kar v čelo. Tam vsaj gotovo utone, ako bi se morda ne zadel precej do mrtvega. Tak človek pade namreč vselej na lice obličja.
 
S tem se zadovolivši vsede se Tonček, da spiše kratko oporoko.
 
Kar je obleke kaj vredne, voli jo svoji sestri. Dva srebrnika, ki sta v obleki, pa odloči za pokop, ako ga bodo hoteli pokopati; sicer naj pa poštar ukrene z denarjem, kar in kakor mu drago.
 
Miha mu prinese med tem prazen samokres z vžigalno kapico na prašnici.
 
Nepopisno ginljiv je prizor, ko se poslavljata stara znanca, po Tončkovi misli pač za zmeraj. Iz poštne sobe gresta skupaj, potem pa prekorači vezni prag vsak pri drugih vratih.
 
Miha jo hitro vreze čez dvorišče postranski bližnjici na določeni kraj, in tudi dospe še pred Tončkom k jezeru ter se mu tam za gostim plotom prikrije. Krokar pa nastopi po glavni cesti zadnji svoj pot proti osodepolnemu kraju.
 
V tem času so solnčni žarki ozko dolino že ostavili. Dvignili so se višje ter obstali nekoliko še na gorskem vznožji in osredji, preobrazijo za nekaj minut obsežne trate v bujne prte s prav iztočno krasoto ter obdajo temno-zeleno šilovje s svetlo-zelenim pajčolanom. Pa
že menijo, da so storili svojo dolžnost. Zali gozdi so spet temni, pozlačeno pa je sedaj sivo skalovje nad njimi. In glej! Razkropili so se solnčni žarki in se prikazaliv rumenkasto-rudečem obsevu nebotičnih vrhov.
 
In, kakor bi gora odsevala, zapaziš tam nad onim visocim robom za nekaj trenotkov prav višnjevkasto-rudeči planinski žar. Pa čarobne barve se že spajajo, že se je začelo večerno solnce z bledo osvitljavo poslavljati od najvišjih vršacev. Še zadnji pozdrav mogočnemu Prisanku, velestrmemu Razoru in debeloglavemu najezerski strani prikritemu Mangartu — in potopljeno je poletno solnce daleč tam za gorami v morske nepristopne globine.
 
In gorenjski snežniki so spet rujavkasto-sivi, pa bledi in goli sedaj še toliko bolj, kolikor raznobojniše in divniše prizore je večerno solnce poprej razkazovalo strmečim opazovalčevim očem.
 
Ko sta tako razodevala plan in gora, nižina in pečina, zemlja in nebo, da v nekaterih urah mine dnevu oblast, prikorakal je Tonček Krokar po beli cesti mimo sv. Andreja cerkvice ter kmalu dospel na označeno mesto. Ne ozrši se niti v daljavo, niti v višavo, postavi se ob zelenem robu mirnega jezerca, potegne samokres izpod trdo zapete suknje, nastavi ga pošev proti čelu (tako, da bi se ne bil mogel do mrtvega ustreliti tudi, ko bi bil samokres nabit,) in sproži. Pri tej priči se sesede na tla in obleži, kakor bi se bil v resnici ustrelil. Blizo njega pa je vzletelo par divjih rac ter se preselilo na drugo obal hladnega jezera.
 
Sedaj je prišel čas, da Miha vstane iz svojega zatišja, od koder je samomorilca natančno opazoval.
 
Tiho se priplazi h Krokarju in — sklenivši obe roki — vzdihne na pol milovaje, na pol zadovoljno: »No, sedaj je pa revež prestal ta svet!« V tem hipu se oglasi samomorilec: »Oh, saj sem še živ, gospod, še živ! Kaj ne? Ali sem mrtev?« Miha ni vedel, ali bi se smijal, ali čudil brezpametnemu človeku. Kakor bi se čudil, zakliče: »Kako pa, da ste se zgrudili na tla?« — »Ker sem mislil, dasem mrtev«, odgovori mirno Tonček Krokar.
 
Podasta se skupaj domov. Tončku je treba malo žganja, in kmalu je pomirjen. Ker se mu je v tem slučaji steklo tako čudno pa vendar ugodno,
zavrne odslej odločno vsako skušnjavo hotečo mu prigovarjati, naj se sam usmrti!
 
==VIII. Zaspanec.==
 
Tonček Krokar je bil velik prijatelj nekaterim gosposkim navadam, pa tudi razvadam. Med druzimi se je polagoma privadil vsak dan po kosilu malo posmrčati.
 
Necega dné so imeli pri Mihovih ravno čevljarje. Po kosilu jih Tonček vpričo poštarja lepo naprosi, naj ga gotovo pokličejo o pravem času, ker ima danes zelo nujno opravilo v pisarni in mora na vsak način ob dveh že sedeti pri pisalni mizi. To naročivši vleže se mirno, zaupaje zlasti na mojstra čevljarja staro zvestobo, na široko klop pri peči.
 
Kmalu potem, ko je Tonček dobro zaspal, zagrne Miha skrbno vsa okna, prižge svetilnico ter jo postavi pred začudene čevljarje. Kakor slučajno se na to Tončka malo zadene, da se zbudi in spregleda.
 
Kolik strah! Čevljarji delajo že pri luči, on pa danes popoludne še pisarne videl ni. Ves razkačen nad toliko nevljudnostjo posmoljenih čevljarjev, ker ga niso hoteli pravočasno zbuditi, začné se hudovati in togotiti in dirjati po hiši sem ter tje. Zares ne vé, kaj bi počel. Ves zmeden zagrabi stari klobuk in debelo palico, in lopne skozi duri ven na veliko cesto.
 
Kaj pa to? Svojim lastnim očem ne more verjeti! Ozré se proti severu, ozré proti jugu, pa — povsodi »t a m z a g o r o s v e t l o j e«.
 
==IX. Nenavaden učinek pijanosti.==
 
Miha hrani še danes malo sliko, na kateri je Mihov rojak, čast. gosp. Jože Pečar, duhovnik lavantinske škofije, a sedaj vsled mrtvoudnosti že dvanajst let vpokojen, s prav strokovnjaško umeteljnostjo naslikal Tončka Krokarja v jako vabljivem, če tudi samotnem prostoru. Za nas jako zanimiva slika predočuje namreč Tončka v bogati kleti, dobro založeni z raznovrstnimi sodi. Blizu Tončka moreš na tanko razločiti dva manjša
sodčka. Je-li v obeh kaka »boljša kapljica«, o tem nočemo tu presojati. In če tudi Tonček, kakor znano, nikakor ni sovražen žganim opojnim pijačam, vendar recimo rajše, da Tonček pokuša sedaj-le rujno vince; vsaj tako moramo soditi po spenjeni kupici, ki jo drži Tonček Krokar v veli roci.
 
Pa pustimo razne sodove in sodčke, in ozrimo se v Tončka samega! V gosposki črni suknji »na škrice«, pa v belem telovniku stoji Tonček Krokar med zalimi sodovi prav zadovoljnega obraza in svetlo-rudečega nosú. Okoli visocega ovratnika ima trikrat ovito črno ruto, izpod zaznamnjanega nosú pa štrlé trde brke liki narobe obrnenim senenim vilam.
 
Zares, značilna slika je to! Toda, ko bi bil umeteljnik mogel opazovati Tončka na njegovega 60. godú večer, in ga moral potem naslikati, gotovo bi bil z drobnim čopičem še enkrat segel po rudeči barvi, pa tudi višnjeve bi jej bil primešal nekoliko. Potlej še le bi bil Tončkov nos zanesljiv tolmač znamenitega pripetljeja nocojšnega večera.
 
Pa k stvari!
 
V neki gostilni igra omenjenega večera čvetorica gospodov na karte. Miha je tudi med njimi. Pri drugi mizi pa sedi Tonček Krokar, pa ne sam. Segava družica se mu je pripajdašila. Zove se v prenesenem pomenu: opica. Ravno zaradi nje (le vselej galantno!) povabi ga Miha, naj pride igrat, češ, se bo vsaj videlo, koliko in kako mu bo nemirna in nadležna družica dopuščala igrati.
 
Tonček prisede in nekaj časa igrajo vsi tako mirno in tiho, da Krokar zadremlje.
 
Miha ugasne luč, igrajo pa za šalo še zmeraj dalje. Sedaj se oglasi nekdo izmed tihe družbe: »Tonček, če hočete igrati z nami, je prav, če pa ne, le zaspite!« A Tonček se nič ne zmeni. Spet spregovori drugi rekoč: »Ne dramimo ga, saj lahko sami naprej igramo, kakor sedaj-le!« Tonček si sedaj potegne z nevkretno roko po vročem čelu, in družbi se zdi, da si je Krokar začel z obema rokama tudi oči méti.
 
Igrajo za šalo še dalje, pomenkovaje se kakor sicer pri igri na karte. Tu pa tam kdo tudi vdari nekoliko s členi ob mizni rob.
 
Kar naenkrat Tonček milo zastoka in zavpije: »Za božjo voljo! O s l e p e l sem!«
 
Ta dozdevna nesreča je pognala zaspano opico hipoma od njega. Zbežala je, kakor ponočin duh.
 
Ker bi prekanjeni igralci radi opazovali Krokarja pri luči, prižgé Miha svečo. In kakšen izraz kaže Tončkovo
obličje pri luči? Par trenotkov jih kar zamakneno gleda, potem pa se mu upadlo lice razjasni. Oči je pač nategoval in jih obračal, kakor da bi se hotel prepričati, ali je resnica, ali se moti.
 
==X. Sanjavec.==
 
Ako kdo kupi kako posestvo ali tudi samo hišo, zgodi se marsikdaj, da si s tem kupi tudi kako živo breme, ki mu nalaga, kakoršna je že dotična pogodba, več ali menj dolžnostij, stroškov in sitnostij.
 
Ko je Mihe Gorenjskega stari oče kupil veliko pristavo, pripadel mu je s tem mlad posebnež,, ki je imel sicer kot izgovorjen v hiši, pa je v poznejših letih vendar dostikrat rajše nadlegoval druge ljudi za vsakdanjo potrebno pomoč. Imenoval se je A l b e r t M o h r, rodom Korošec. Vsaj eno kolesce v glavi, če ne več, mu nikakor ni šlo; taka je bila in taka je občna sodba o tem izrednem človeku.
 
Taisti gospod, ki je tako dobro zadel Tončka Krokarja, naslikal je tudi Alberta Mohra, kakoršen je bil, ko je Miha imel gospodarstvo v rokah.
 
Naslikan je, kako stopa mimo poštarjeve hiše, ne mene se za gostoljubne stanovnike. Prostorne hlače mu ne segajo prav do rujavih gležnjev, in na bose noge ima obute stare opanke. Platnena, do kolen segajoča malha visi mu ob ledju, in v koščeni roci drži še malo vrečico, v katero menda devlje, kar sproti dobi. Na sivi glavi ima rujav klobuk s toliko štulo, da mu prikriva celo ušesa, ne pa vseh las; precejšen šop jih namreč moli zadaj izpod obilnega klobuka še doli čez zamazani ovratnik. Nekaj jih zvedavo gleda tudi pri ušesih izpod klobučinaste strehe.
 
Albert je Miho navadno nazival s tujim izrazom: »Schreiber«. Menda zato, ker je bil poštar in je večkrat z gosjim peresom za ušesom hodil po hiši.
 
Na številke, ki so se mu kdaj sanjale po noči, pazil je posebno natančno, zlasti pa od takrat, ko je zadel »ambo« v loteriji. Odslej je bila njegova najgorkejša želja in naj pogostnejši vzdih: »Š e e n k r a t v s a j a m b i c o!« (Mordaje zadel že večkrat v loteriji, toda malo kdaj je hotel vlečene številke pogledati izgovarjaje se, da mu bodo denar že sami od sebe poslali, kadar bo v resnici kaj zadel.) Miha mu je večkrat svetoval, naj si priskrbi » s a n j s k e g a p r a š k a « , po njem bo gotovo sanjal jako ugodno. Toda, kje ga dobiti?
 
Popraševal je že po vseh prodajalnicah domače fare, tudi po sosednjih je že stikal, pa povsodi zaman. Albert je že skoraj popolnoma obupal, da bi se mu kedaj posrečilo najti »sanjski prašek«.
 
Deževnega popoludneva zagleda Miha bovškega (iz goriškega Bovca) krošnjarja počasi stopati po strmem klancu proti hiši. Spomnivši se na dolgi klopi zamišljeno sedečega Alberta, vzame Miha škatljico, napolnjeno z navadnim jedilnim praškom, ter gré krošnjarju naproti. Hitro se zmenita, naj bo to »sanjski prašek«, ako bi ga oni posebnež v hiši zahteval.
 
Krošnjar ni še dobro zaprl hišnih duri, že ga Albert popraša, ali prodaja on tudi »sanjski prašek«?
 
»Ej, bo se pa poiskalo«, odvrne obteženi krošnjar. Razloživši po veliki mizi svoje prenesljivo blago, stegne se krošnjar skrivaj v žep in podavši Albertu ono škatljico pravi: »Tukaj bo nekaj za vas!« Hlastno seže sanjarski Albert po skrivnostni škatljici in obrnivši se proti poštarju veli: »Schreiber, plačaj!« Miha na videz plača zahtevanih 50 kr.
 
Albert brž odpré okroglo škatljico in vsuje nekaj bele vsebine v velika usta rekši, da poj de danes zgodaj spat.
 
Ko ga drugo jutro Miha vpraša, katere številke so se mu sanjale, skremži Albert svoj postarani obraz rekoč, da se mu sploh še nič sanjalo ni.
 
Po Mihovem nasvetu vzame danes še dvakrat nekoliko dozdevnega »sanjskega praška«, »zakaj ta prašek ima«, tako mu zatrjuje Miha, »posebno lastnost, da še-le drugi večer napravi zaželeni učinek«.
 
Kmalu, ko Albert dobro zaspi, vstopi se Miha s svojim postiljonom k Albertovemu vznožju in obrne proti njemu motno razsvetljen transparent, kažoč petero arabskih številk. Vsled malega sunca vzbudi se sanjavec ter zré nepremično v velike številke, pred njim v nočni temi plavajoče. Pa mračna svetloba vedno bolj pojema in vseh petero številk polagoma zgine. Vse je tiho. Albert zopet sladko zaspi.
 
Miha in njegov tovariš se tiho po prstih plazita od sanjavčevega ležišča.
 
Drugo jutro Mihi ni bilo treba popraševati Alberta, ali se mu je kaj sanjalo. Saj mu je na vse zgodaj že sam prišel pravit, da so se mu zares sanjale številke, katere bo tudi stavil pri prvi priložnosti in se tudi potem sam na svoje oči prepričal, ali je kaj zadel.
 
In res je stavil že drugi dan terno in ambo ter vložil ves denar, kar ga je nabral v poslednjih tednih.
 
Je pred Albert težko pričakoval »sanjskega praška«, bil je sedaj še bolj nestrpen, kdaj pošta pripelje stavljeno terno ali »vsaj ambico«. Dolgo ni poštnega voza, slednjič vendar pride.
 
Ko s poštarjem primerjata stavljene in vzdignene številke, ne moreta skoraj verjeti svojim očem, da je terna zares zadeta. Dvakrat in trikrat primerjata številke,pa vselej se lepo vjema.
 
Toda smola se drži reveža povsodi, naj poskuša, kar hoče!
 
Miha namreč še bolj iznenadjen spozna, da je t e r n a zadeta le v T r s t u , ne pa v G r a d c u , kamor je bilo stavljeno.
 
Če je že vsled tega preobrata postal Albert, kakor bi ga bil polil z ledenomrzlo vodo, morete si misliti, kako neizrečeno globoko ga je potrlo, ko je spoznal, da mu je ušla tudi draga »a m b i c a«. Zgrešil jo je bil ubogi sanjavec ravno »pri piki«.