Iz burkaste preteklosti Mihe Gorenjskega: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 304:
Če je že vsled tega preobrata postal Albert, kakor bi ga bil polil z ledenomrzlo vodo, morete si misliti, kako neizrečeno globoko ga je potrlo, ko je spoznal, da mu je ušla tudi draga »a m b i c a«. Zgrešil jo je bil ubogi sanjavec ravno »pri piki«.
==XI. S Pivcem.==
Miha je bil na plesnem venčku v Péčah pri Podkloštru. Ker takrat ni imel na pošti odpravnika, moral je paziti, da se do dveh spet vrne s Koroškega domov. Zato po 11. ponočni uri ostavi veselo družbo ter se napoti sam samcat domov čez »Koren«. Ker noč ni pretemna, ubere jo v goro gredoč po znani mu bližnici, katera pa se v posebnih krajih spet strne z državno cesto.
Ravno ko stopi s stranskega pota spet na glavno cesto, pride mu naproti neki človek, katerega Miha pozdravi želeč mu: »dobro jutro!« Neznanec se ustavi, obrne ter pridruži Mihi.
Ko stopata že kakih trideset korakov vkupno, popraša ga neznani tujec, če se ničesar ne boji. Miha hitro in neustrašeno odvrne: »Jaz ničesar!«
Še nekoliko naprej reče neprilični tujec Mihi, da se on kar čudi, kako bi se samoten človek ne bal ničesar, ako ga pot vede v tako poznem času čez goro.
Nepričakovane besede nadležnega neznanca sicer Miho osupnejo in vzburijo, vendar ne zgubi samozavesti, temveč reče: »Ko bi se jaz koga bal, ne bil bi se napotil po noči iz doline, sicer sva pa sedaj dva.« In potrkavši se junaško na prsi nadaljuje Miha: »Jaz sam se dveh ne bojim, vi boste pa tudi že zmagali jednega; torej lahko pridejo trije.«
Sumljivi človek, ne kaj stvarnega odgovorivši, zasuče pogovor hitro na druge predmete iz vsakdanjega življenja. Tako se pomenkovaje stopata navkreber.
Ako greš čez Korenski prelaz s Koroškega na Kranjsko, zapaziš vrhu gore na levi strani strmega klanca prijazno vasico z mično božjepotno cerkvico Matere Božje. »Strmec« (po nemško »Krainberg«) je to, podružnica fare svetega Lenarta »pri Studencih«. Prekrasen razgled po okolici Beljaški, proti Rožni Dolini in celo gori proti Vrbskemu jezeru očara vsacega, kdorkoli ima kedaj priliko občudovati lepo Koroško z romantične
višave.
Z velike ceste drži stranska pot na Strmec, sama pa se v širokem ovinku razteza okoli gore, dokler se na oni strani spet bolj ne približa Strmcu.
Ko prideta oba potnika do prvega razpotja, vpraša nočni tovariš Miho, ali namerava kaj stopiti v mitniško krčmo za Strmcem. Zvedši od Mihe, da mora biti ob dveh doma, krene jo radovedni nadležnež, ne da bi črhnil še kake besedice, kar po stranskem potu skozi gosto vejevje proti Strmcu.
Mihi se začno lasje groze jeziti, če tudi je močna oseba. Vendar, ker ima le nekaj korakov še do c. kr. mitnice, odganja strah dosti lažje.
Do mitnice prisopiha ravno v trenotku, ko mitničar luč ugasne. Miha glasno potrka in mitničar prižgavši spet luč, spusti ga v gostilniško sobo. Seveda mu Miha naglo razloži, kako ga je ravnokar spremljal zelo sumljiv človek.
»To je P i v e c«, seže mu mitničar v besedo, »saj je bil pred dobro četrt ure tukaj, tamkaj-le na mizi je pustil še malo žganja.«
Miha je vedel sedaj dosti, saj ni slišal tega imena nocoj še le prvič.
Sam noče domov, mitničar mora ž njim. Pa saj se ne brani. »Bosta vsaj dva cesarska človeka vkupaj«, tako je rekel čuteč se jako počeščenega, ako spremlja c. k. glavnega poštarja.
Oborožita se z debelima gorjačama. Saj je bilo tudi treba. Miha namreč še žepnega nožka ni imel pri sebi, kaj še le kaj gromovitega! In vendar se je delal poprej v sili, kakor bi bil dvema hudima kos!
Kakih tristo korakov naredivši, začujeta v bližnjem košatem grmovju tiho pogovorjanje. Mitničar jo hoče kar nazaj pobrisati. Toda Miha, pomneč svoje dolžnosti, poprosi ga, naj ga spremi vsaj do »Bistriškega grabna«. Mitničar mu svetuje, naj počaka malo, dokler on ne stakne pomenkujočih se oseb.
Nekaj časa stoji Miha na državni cesti, ne da bi mogel odkod zaslišati kakega človeškega glasu. Hipoma pa začuti bližajoče se korake, in kaj mu kaže druzega, kot v plesni svečani opravi vleči se za mokrotni grm tik sebe.
Koraki odidejo mimo. »A čegavi so bili ti koraki?« To vprašanje vznemirja sedaj prestrašenega Miho. Saj bi se kar vzdignil, ko bi vedel, da so bili mitničarjevi, ne pa Pivčevi ali katerega njegovih pomagačev.
Slednjič mu pomaga iz hude zadrege znani glas mitničarjev, kateri ga tiho pokliče, naznanjujoč mu, da je sedaj vse mirno in molčeče.
Spremivši Miho do »Bistriškega grabna« vrne se mitničar proti domu. Miha pa premišljevaje, v kolike nevarnosti more človeka spraviti plesni venček, in h krati vesel svoje očitne pogumnosti ravno nasproti Pivcu, pospeši svoje korake čez piano Poljano na kranjski svoj dom. — —
Minolo je nekaj let, odkar se je bilo to pripetilo.
Miha ima nekaj opravka pri svojem prijatelju v Bovcu. Domov se vračajočega čez P r e d i l vjame strašna nevihta in silna ploha. Tedaj gre vedrit v Adamovo krčmo.
Od nasprotne strani dospe ravno takrat vojaška straža, ki se poda tudi pod krčmarjevo streho iskat varnega zavetja. Vojaki celovške posadke povedo, da imajo v svoji sredi uklenenega hudodelnika oddati kaznilnici v Gradiški.
Kaznjenec hodi Miho v jedno mer pogledovat, za kar pa se Miha ne zmeni kaj prida. Tedaj pa spregovori jetnik vprašaje Miho, ali se ne spomni, da je šel pred več leti v pozni noči čez Korenski prelaz? Miha domislivši se spredaj opisanega dogodka reče hudodelniku, v katerem je sedaj spoznal zloglasnega P i v c a , da njega kar strese, kadar se spomni tiste noči. Nato ukleneni Pivec: »Veste, vi ste se takrat bali mene, jaz
pa vas!« V spomin prejšnjega dogodka in tega sestanka podari Pivec Mihi lično škatljico za vžigalne klinčke, kakoršno se je naučil izdelovati v celovški kaznilnici.
* * *
K d o i n k a j j e b i l P i v e c ? Pivec ali tudi Pivcelj imenovan je bil to na koroško-kranjski meji, kar Dimež v okolici kranjski in kameniški, če tudi Dimežu menda ni nihče rekel: Dimežek.
Porojen je bil na jugozapadni strani Koroške in postal je s časom tat, ropar, tolovaj. P r i b o č n i k mu je bil neki P a j ek. S kakim gospodarjem se je Pivec tu pa tam kar pogodil ter mu naravnost naznanil, koliko zahteva, ako hoče gospodar imeti mir pred njim.
Marsikdaj sta s Pajkom naredila tudi prav rokovnjaški.
Jeclnoč pelje rajni Jurca od kranjskokoroške meje žito in prešiče v Beljak. Pod Strmcem pristopita k njemu dva moža ter ga, kakor ljubljanski vžitninski pazniki, poprašata, kaj pelje. Ko zvesta, kaj je na vozu, rečeta: »Jednega prešiča bova kupila midva.« To napovedavša sežeta po prešičevih nogah, zvlečeta krulečo žival raz voz ter odideta po stranskem potu ne mené se za prestrašenega voznika. Kaj je hotel? Saj jih še ni upal objaviti, boječ se od njihovih pajdašev mnogo hujšega.
In kakšno srečo, ali skoraj bi rekel, kakšen nos je imel Pivec gledé orožnikov! Necega večera pride Pivec k Mihovim drvarjem v kočo hoteč pri njih prenočiti.Pa kmalu stopi iz samotne koče in ozrši se po okolici reče : »Nič se mi ne zdi kaj varno pri vas, nocoj bom rajši drugje.«
Še ni minola ura po njegovem odhodu in že so zasledovalci Pivčevi pri poštarjevih drvarjih. »Pred jedno uro nekako je bil tu«, tako so delavci mogli potolažiti nejevoljne orožnike.
Nekje drugodi je bilo, da ga je sprijena razuzdanim, zapazivši od daleč oborožence, skrila pod čeber. Vse so pregledali in preobrnili po njenih shrambah, čebra pa le ni odveznil nobeden ; zato je bil njihov trud spet zaman.
Kar pa se je zgodilo že toliko satanskim malopridnežem, če tudi se je vse treslo pred njimi, spolnilo se je tudi pri Pivcu.
Njegovega družeta vjamejo pri nekem ropu. Pivec spet srečno uide. Gosposka pa Pajku obljubi polno prostost, ako jej on izda Pivca. Pajek v to privoli. Gré tedaj ter nagovori Pivca, da bi poskusila oropati cerkev sv. Križa na Peravi pri Beljaku. Razbojniški načelnik, zadovoljen s tem predlogom svojega vrlega pribočnika, napravi načrt, kako bi se nakana mogla zvršiti najvspešneje.
Pajek se podviza gosposki naznanit čas, kdaj se misli Pivec lotiti dela. Gosposka postavi oboroženo stražo v primerno zatišje.
Ko ropar pride, planejo nanj. Toda ne uda se jim kar na golo povelje. Začne se pobijanje. On jih več rani, pa tudi njega krvavečega poderó k tlam. Hitro ga uklenejo in odpeljejo ga v ječo.
S tem je bilo končano njegovo pogubno in grozepolno početje.
Umrl je v Gradiški.
==XII. Le pogumno!==
Bilo je tistega leta, ko so na Gorenjskem delali težko pričakovano železnico.
Nekega jutra se je rajna Ragljica iz cerkve počasi domov grede parkrat prav radovedno ozrla nazaj, kakor bi nekoga prav željno pričakovala.
Nekaj časa se noče nihče prikazati. Ko se pa tretjič ozre, zagleda v svoje največje veselje, kako se peha za-njo najboljša njena prijateljica, Urša Ropotulja, hoteča jo na vsak način dohiteti. Prijazna Ragljica seveda kar postoji klicaje proti stari prijateljici, naj vendar malo urniše vzdiguje svojega rojstva suhe kosti.
Ko sta bili še sedem moških korakov narazen, vpraša že Ragljica Ropotuljo: »Ali kaj veš, ali jih že imajo?« »Kóga
pa?« odvrne Urša, kateri še ni bilo nič znano, kaj se je zgodilo preteklo noč v domači vasi. »Nazamansko«, tako se je Ragljica po svoji navadi začudila, »ali še nič ne veš, da so nocoj tatje poskušali vlomiti v Kajžarjevo prodajalnico?« Urša na vsa usta zazija in še-le za nekaj trenotkov more spregovoriti: »Kaj, tatje?« »Da, talje, pa so jih srečno odpodili«, zatrjuje Ragljica, vesela, da je vendar spet enkrat ona mogla Ropotulji povedati nekaj novega, »nočni čuvaj je je zapazil in brž sklical nekaj
ljudij, ki so tatove prepodili že s samim vriščem.«
Ko se prvi vaški klepetulji tako živahno in z rokami mahaje pomenkujeta, pristopi k njima rajni imoviti Šimen, kateri jima pove, da je tudi on slišal po noči, kako so trije ali štirje urno tekli mimo njegovega stanovanja, pa do sedaj le ni vedel, kaj naj bi bilo dalo temu povod. »K meni naj se poskusi kdo vtihotapiti, k meni!« pristavi pogumno Šimen, »jaz bi mu pa sam dobro posvetil; ne bi prišel zdrav z mesta, ako bi ga jaz pograbil.«
Na voglu Makovčeve hiše se razide zgovorna družbica. Ragljica gré kar po stranski ulici domov, Ropotulja se obrne naravnost proti Kajžarju, da pozvé iz prvega vira, kako je bilo prav za prav, Šimen pa hiti k Mihi naznanjat oplašljivo novico. Proti Mihi se dela še pogumnejšega in odločnejšega, kakor se je grozil poprej. Pové tudi naravnost, da ima on zmiraj dosti orožja pripravljenega za slučaj, ako bi se kdo drznil lotiti tiste skrinje v njegovi spalnici.
S to izjavo je Šimen podnetil Miho, proti kateremu je že poprej večkrat n a g l a š a l s v o j o p o g u m n o s t in neustrašeno srčnost. Miha sklene bahaškega Šimna dobro izplačati.
Najpred se Miha zmeni s Šimnovo ženo Mino, da na tihem odstrani in poskrije vse nevarno orodje in orožje iz spalnice. Potem naznani vsem sostanovalcem, da pride drugo noč sam p o s k u š a t Š i m n o v o p o g u m n o s t.
Miha zagotovljen, da je smrtna nevarnost zanj skrbno odvrnena, zleze v temni noči okoli jednajste ure, ko je Šimen že spal, skozi okno prav tiho v Šimnovo spalnico. Vse je mirno. Miha, priplazivši se k zakladnici, poskusi pokrov pridvigniti. Pokrov malo zaškriplje, Šimen se zbudi in popraša bolj mirno: »Mina, ali si ti?« Vse mirno, vse tiho, ničesar se ne gane, nihče se mu ne odzove. Kmalu se Miha vnovič upré v pokrov,
kateri sedaj zaškriplje nekoliko glasneje. Spet se Šimen oglasi, pa že bolj plašno: »Za božji čas! Mina, ali si ti?« Še jedenkrat zaškriplje in zaropota skrinja, toda Šimen se ne more več ohrabriti, ne upa se več oglasiti, sapa mu zastaja, kakor bi se bila vsedla nanj môra!
Ker je bila Šimnova postelja prav tik okna, misli Miha, da je Šimen zbežal skozi priprto okno. Da bi se pa vendar prepričal, ali ga slutnja vara ali ne, stopi k postelji in potipa rahlo z roko po odeji. Pri tej priči Šimen obupno zakriči pod odejo, skoči iz postelje, obrne se proti oknu in p u h n e skozenj na veliko cesto. Zunaj pa se na ves glas z a d e r e : »Tatje..., roparji; pomagajte, pomagajte!«
Grozni krik privabi vse one, s katerimi je bil Miha sporazumljen, iz njihovega zatišja. Odpró vezna vrata, in Šimen vstopi v beli obleki v vežo. Tu stoji na okrogli mizi prižgana svetilnica, toda vkljub temu zavpije Šimen, in sicer obrnen proti stopnjicam v globoko klet: »Mina luč, Mina luč!«
Med tem pa zbeži Miha po drugih stopnjicah pod streho. Vsi začnó siliti v Šimna, naj gré naj pred pod streho pogledat, morda je preplašeni tat pobegnil gori. Toda Šimen pravi, da ne gre, če ga ne spremijo vsi. V to privolijo. A dospevši blizo vrline stopnjice, ne upa si Šimen več naprej. »Le vi pojdite, le vi! Jaz ne grem, pa ne grem. Ta pošast tatinska!« — In tiščal je druge pred sebe.
Kar nekaj zašumi pod vrhom, in vsi zbeže po širocih stopnjicah v vežo. Šimen se gre obleč, vzame dve sekiri, vsede se tako oborožen na težki pokrov svojega zaklada, kjer tudi presedi vso noč. Drugim pa prepové zaspati.
Miha čuteč, daje veža izpraznena, odide tiho domov spat. Zjutraj pa se poda proti Šimnovemu stanovanju. Šimen, ki je že vsem sosedom naznanil nocojšnji dogodek, pride Mihi nasproti rekoč: »Slišite! Nocoj je bila grozna reč. Tatje so nocoj k meni vdrli. Jednega sem že skoraj imel, pa te presnete ženske mi niso pustile, da bi ga bil zagrabil!«
| |||