Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 2.558:
== V začetku marca 1915. ==
Spet sem se vrnila v svojo sobico, ki prav za prav ni moja, marveč je samo najeta. To zdaj čutim mnogo teže kot kdaj prej. A prav zdaj bi bilj kot kdaj koli rabila svoj dom, svoje zatočišče, kjer je vse moje, kjer me vse tolaži, ljubi in greje.
Toda v tujem stanovanju sem. Čigava je postelja? Kdo jo je kupil, kdo je na njej srečen sanjal, dokler je bila nova?? Kako dolgo je že, odkar jo dajejo v najem? To in vse, kar je v tej sobi? Pisalna miza, umivalnik, omara, divan z garnituro, slike po stenah? Ni videti, da bi bila ta oprava kupljena zato, da se »daje v najem«, preveč se mi zdi stara in odlična. In vendar, kdo je vse že stanoval v tej sobi in ponoči sedel ob svetilki pri pisalni mizi? Kdo vse je bil že tu sam, otočen in tuj?
Teh nekaj dni, odkar sem se vrnila, me muči v moji veliki žalosti še silno domotožje po mojem pohištvu, po knjigah, umetninah, preprogah, po vse, kar je bilo moje, kar me je dolga leta obkrožalo in kar sem pustila na posestvu svojega moža. Po končani vojni si spet nekje osnujem dom, gospodinjstvo, svoj kot in napolnim ga s stvarmi, ki jih poznam in ljubim in ki si o njih domišljam, da me tudi one poznajo in ljubijo.
Kadar zdaj dvignem oči, me gledajo s sten tuje, neznane slike brez sočustvovanja. Vse je tuje, česar koli se dotaknem. Tako še teže občutim, da sem tujka, begunka.
Tudi jokati je bridkeje v taki tuji »najeti« okolici.
Prijatelj, moram Vam vse po vrsti povedati, kaj se je zgodilo v teh zadnjih štirinajstih dnevih.
Prijatelj, oblečena sem v črnino.
Pravkar sem se vrnila s pogreba svoje matere.
Prijatelj, kako to, da smo ljudje tako čudni, da šele takrat prav razumemo, kaj nam je bila mati in kaj nam je pomenila, ko za zmerom zapre oči? Kako da šele takrat spoznamo in se zavemo, kako nam je bila dobra, koliko nas je ljubila, koliko trpela za nas? Zakaj šele takrat, ko je prepozno, uvidimo, kako nam je najbližje bitje na zemlji, dočim smo si včasih domišljali, da nas nikakor ne razume? Saj ona je edina, ki nas je ljubila najdalj in najbolj vztrajno. Ljubila nas je, še preden smo se rodili, do poslednjega svojega diha je mislila na nas in nam želela srečo. Iz njenega telesa smo vzklili, dala nam je kri od svoje krvi, dojila nas je in negovala, dokler smo bili slabotni. Vsak drugi odnos med ljudmi se more spremeniti; ljubezen ali prijateljstvo lahko prenehata, mož in žena se lahko razideta in pozabita drug na drugega, kakor da se nikoli nista poznala, toda mati ostane mati vedno, vedno. Lahko da se naša duša od nje odtuji, srce od nje okrene, toda mi smo in ostanemo vedno del nje same, plod, ki ga je ona dala svetu. Lahko hodimo po drugih potih, kakor jih je ona hodila, naš duh se lahko vije za drugimi cilji, a vendar ostajamo njeni otroci. V neštetih naših navadah, mislih, čustvih se javlja kri, ki smo jo prejeli od nje. Tudi v tem, kar mislimo, da nas najbolj loči od nje, tudi v tem je ona. Naše sanje in naše težnje so drugačne od njenih, toda iskrenost, s katero se jim predajamo, je njena. Druga načela smo si izbrali, da uravnavajo naše življenje, toda zvestoba, s katero jih branimo, je njena. Če je bila ona poštena in goreča, vztrajna in neomahljiva v svojih nazorih, smo tudi mi tako pošteni, goreči, vztrajni in neomahljivi v svojih. Iskrenost, poštenje in globina naših čustev, naših misli, vse je njeno, Smejemo se z njenim smehom, jočemo z njenim jokom. A često, kadar mislimo, sa smo se ji najbolj odtujili, smo ji najbolj podobni.
Vse to me je naučila materina smrt in še mnogo, mnogo drugega.
Vi veste, prijatelj, da je bil velik jez med mojim in njenim naziranjem o svetu. Toda danes, ko je ni več, čutim, kako je bilo vse to majhno, kar naju je delilo. Oh, kjer je prepad, ki bi bil dovolj globok, da odtrga mater od otroka in otroka od matere? Tudi najtežji razdor lahko v enem samem trenutku premosti njena ljubezen. Kolikokrat mislimo, da smo se z njo za vedno razšli, toda njej je treba samo poklicati naše ime in spet smo v njenem naročju, blizu kot zmerom.
Zdaj, ko je ni več, zdaj šele vem, kako sem jo ljubila.
V vsaki kaplji moje krvi je bila skrita ta ljubezen; večna vez, ki jo je za zmerom skovala narava med materjo in otrokom. Zdaj, ko je smrt pretrgala to veličastno in čudežno verigo, zdaj je vsa davna ljubezen narasla v mojem srcu in ga tišči in bolno muči. Zdaj poznam vse grehe, ki sem jih storila nad njo. Zdaj obžalujem in se grenko kesam, da ji nisem kazala več ljubezni, dokler sem to še mogla. Kesam se, da ji nisem kazala več ljubezni, dokler sem to še mogla. Kesam se, da ji nisem bila dovolj hvaležna za vse muke, ki jih je zame pretrpela kot moja mati. Kesam se, da nisem bila do nje bolj topla in mehka, da sem ji često pozabljala izkazati ljubezen, ki jo je zaslužila. Kesam se, da nisem bila z njo ljubeznivejša, obzirnejša do njenih posebnosti, kesam se, da nisem bila dovolj potrpežljiva z njenimi slabostmi, uvidevnejša z napakami njene starosti. Zakaj nisem s poljubi dušila njenih očitkov, namesto da ji s trdimi besedami dokazujem, da nima prav? Zakaj ji nisem z ljubeznivim nasmeškom odgovarjala na njene nasvete, namesto da sem nepotrpežljivo skomignila z rameni?
Zelo sem jo ljubila. Zdaj, ko je ni, vem, da sem jo zelo ljubila. A kaj je ona, sirota, imela od moje ljubezni? Kako malo sem ji dajala svojega srca! Ne, nisem bila dovolj dobra z njo, niti najmanj!
Grenko jočem.
A zdaj je vse prepozno in nič se več ne da popraviti! Nič ji več ne morem razjasniti, nič lepega ji več ne morem reči, nič ljubeznivega napraviti!
Uboga moja mati. Kolikokrat me je klicala, naj pridem k njej, jaz pa nisem prišla. Kolikokrat me je klicala, naj pridem k njej, jaz pa nisem prišla. Kolikokrat me je prosila, naj ji veliko in précej pišem, ali dolgo je morala čakati na moje kratke odgovore. Koliko radosti in veselja bi ji bila mogla napravit brez velikega truda in brez velike žrtve, pa tega nisem storila. Koliko neštetih prilik sem zamudila, ko bi ji lahko bila dobra, ko bi ji lahko izkazala svojo ljubezen in hvaležnost!
Zdaj je mrtva in nič več ne rabi.
Oh, imela sem veliko, preveč časa, da ji izkažem svojo ljubezen, dokler je bila živa, zdaj je prepozno!
Prijatelj, povedala Vam bom, kako se je vse zgodilo.
Marija Jablonska je odpotovala na Dunaj, a njena sestra, doktorica, ki jo je spremila na železniško postajo, se je vrnila k meni v urad, ker je bíla pravkar šest.
Šli sva skupaj na večerjo v bližnjo gostilno, kamor zahaja veliko Poljakov. Hitro sva povečerjali in odšli še malo na sprehod po tihih stranskih ulicah. Hotela sem, da bi šla doktorica k meni na čaj, a ona ni mogla, ker je morala ob osmih nastopiti nočno službo.
Spremila sem jo do vrat bolnišnice in sem šla počasi po mestu do Vltave, potem pa preko karlovega mostu na Malo strano in v svoje stanovanje.
Začudila sem se, ko sem z ulice opazila, da je v moji sobi svetlo. Najbrž mi je služkinja prinesla vode ali pa je popravljala ogenj v peči, sem pomislila.
Stopim v hišo in se povzpnem v drugo nadstropje. Odklenem stanovanjska vrata in obstanem na hodniku, da si slečem plašč in galoše. Tedaj začujem v svoji sobi razgovor.
Kdo bi to mogel biti?
Odprem vrata.
»Tu je Vaša gospa mati,« zaslišim glas gospodinje. »Saj sem rekla, da bo précej prišla. Prav redko ostaja delj časa zunaj, a nikoli nam ne pozabi tega poprej povedati.«
V tem že pristopi k meni moja Jadviga in me toplo objame z ljubeznivim vzklikom: »Moja mila mamica!«
Gospodinja naju je takoj pustila sami.
»Kaj je, hčerka moja? Kaj se je zgodilo?« jo vprašam vznemirjena, a spet vzradoščena, da je tako mehka in topla in da se tako iskreno privija k meni.
»Nič ni. Nikar se ne plaši. Prišla sem, da te obiščem. Rada te imam, no, pa sem prišla.«
Posadim jo na divan, sedem k njej, gledam, kako je velika in lepa, in vsa večja in lepša se mi zdi, odkar je nisem videla. Moje srce se topi od neke miline in mehkobe, a na oči mi prihajajo solze.
»Kako si zrasla!« se čudim. »Komaj nekaj tednov je, kar te nisem videla, a ti si tako drugačna. Bolj mila si, bolj mehka. Pa kako si prišla? Kaj so te pustili samo? Za božjo voljo, zdaj je vojna, a ti tako mlada potuješ sama! Kako se bo oče jezil, ko to izve… Pa tudi jaz sama…, da bi se ti kaj zgodilo po poti…«
»Nikar se ne vznemirjaj, mamica! Nisem potovala sama. Predali so me neki nemški gospe, ki je potovala iz Draždanov v Prago, da obišče sorodnike. Tetka bi me ne pustila same. Šla bi bila z menoj. Tako pa so me poverili tej gospe in ona me je dovedla semkaj k tebi v stanovanje.«
»Samo da si prišla, dušica! Lepo mi je, da si prišla!« jo vzradoščena ljubkujem in tako mi je mila, kakor da se nisem nikoli nanjo jezila, da mi ne piše in da me dovolj ne ljubi.
Ko je tako tesno sedela poleg mene, me objemala in božala, se mi je zdelo, ne, sem vedela, da me ima zelo, zelo rada. Da me ljubi prav tako, kakor sem si to vedno želela.
»A kje je Stazika? Zakaj nisi tudi nje dovedla?« jo vprašam nato.
»Stazika je ostala v penzionatu, od srca te pozdravlja, a z mano ni mogla. Premlada je še. Otrok je še, » mi odgovori Jadviga modro in resno, a z neko drugo, mehkejšo in drago resnobo, ne več tako hladno in premišljeno, kot kdaj poprej.
»Si kaj večerjala? Nisi lačna? Si hudo utrujena?« sprašujem vse na mah.
»Sem že jedla, mamica,« pripoveduje Jadviga. »Gospa je šla prej z menoj v restavracijo, preden me je dovedla sem. Da ne bi bilo treba tebi, mama, znova ven z menoj. Umila sem se v tvojem umivalniku, ko sem prišla, a tvoja gospodinja, poglej, je že prinesla posteljino, pa si morem tu pri tebi na divanu napraviti ležišče. Kaj ti ni žalostno sami?«
»Žalostno, otrok moj… táko je življenje in vojni čas je težak in trd … Hočeš čaja? …Précej prižgem samovar pa bova skupaj pili čaj.«
»Dobro, mamica,« reče Jadviga. »Vse ubogam, kar hočeš. Kdaj ti je pisala babica?«
»Že dolgo mi ni pisala. Prejela sem od nje pismo, toda to prav za prav ni bilo pismo, bil je samo omot, naslov, napisan z njeno roko, a znotraj samó prazen papir z dvema, tremi počečkanimi vrsticami, kot da je poskušala novo pero. Pravo pismo je nemara začela, ali pa se je izgubilo na pošti. Jaz sem ji odtlej že nekajkrat pisala, pa nisem prejela odgovora. Vsakih nekaj dni ji pišem. Nekam vznemirjena sem. Tudi župniku sem pisala te dni, naj mi sporoči, če se ni kaj zgodilo. Če le ni zbolela? In tebi, tebi prav tako ni pisala?« ji govorim in jo sprašujem, med tem ko pripravljam mizo za čaj.
»Tudi meni je poslala prav takšno pismo kot tebi. Mamica. Počečkane vrste, kakor da se je otrok igral s peresom. In Staziki prav tako. Ti več, da je rada mnogo pisala; da je nama, mani in Staziki, vedno vsaki posebej pisala,« mi odgovarja Jadviga z izredno resnim glasom
Sedela sem poleg nje, ogenj je že šumel na mizi izpod samovarja.
»Kaj se je le zgodilo z njo?« zašepečem in nekaj težkega in žalostnega stisne moje srce. Zaslutila sem, da Jadviga ni prišla samo, da me obišče. Ni zaman tako mehka in ljubezniva kot še nikoli.
»Povej mi hčerka, vse, kar več,« sem zaprosila Jadvigo. »Slutim, da veš več od mene … Če le ni umrla?« in solze me oblijejo.
»Nikar se ne plaši, mamica! Nikar ne jokaj!« me je tešila Jadviga in me objemala. »Ko sva s stazko prejeli od babice oni zagonetni pismi, sem pisala očetu, naj povpraša, kaj je z njo. Če bi samo meni poslala tak počečkan papir, bi tudi jaz mislila, da je to pomota brez važnosti. Toda dve taki pismi s skoro istimi potezami, nekakšni veliki S in H in Z, to me je vznemirilo, to je vsekakor nekaj pomenilo. Papa je oni dan, ko je prejel moje pismo, slučajno srečal nekega starca iz babičine vasi, ki je prišel v bolnišnico pozvedovat za sina. Vprašal ga je, a ta mu je rekel, da je babica bolna.«
»Bolna … pa sama. Daleč od otrok…« zajokam in postane mi težko, kakor da sem nekaj zakrivila, kakor da sem nekaj važnega pozabila zanemarila.
»Veš, mamica, précej sem mislila, da ti še nič ne veš, ker bi mi bila sporočila,« mi je pravila Jadviga dalje. »Pisma iz Prage v Draždane prihajajo dovolj hitro in redno. Medtem, ko ni bilo od tebe glasu, sem se odločila iti k tebi, da to od mene izveš. Laže ti bo, če imaš koga poleg sebe.«
»Mila, draga moja!« sem vzkliknila. »A jaz, neumnica, sem se vedno bala, da me nimaš rada.«
»Rada, mamica! Samo, veš, jaz ne znam tega prav pokazati. Ne morem vedno do tebe. Nekaj tujega sem čutila često med nama. Ampak, mamica, več, to ni važno. V nesreči bom vedno prišla k tebi. Tedaj vem, da sem tvoj otrok, ki mora biti ob mami, kadar se ji zgodi kaj hudega.«
Objeli sva se.
Oh, kako sem ji bila hvaležna za njene besede, za njeno ljubezen! A mene je toliko mučila misel, da me ne ljubi…
»Kaj zdaj?« sem vprašala. »Jutri takoj odpotujem v Tatre. Kako pojdeš ti nazaj v Draždane? Vendarle ne bi hotela, da potuješ sama.«
» S teboj pojdem, mamica. Tudi jaz nočem, da ti sama potuješ,« se mi je nasmehnila Jadviga. »Pa tudi jaz bi rada videla babico. Veselilo jo bo.«
»Kaj je bolezen resna? Kaj veš, kaj ji je?«
»Bova že izvedeli. Najbrž ni tako nevarna, ker bi tebe vsekakor kaj obvestili. Kaj ti ni njena Agneza nič pisala?«
»Nič. Stara je že. Če se je res kaj zgodilo, je izgubila glavo. Zato me pa še bolj skrbi. Kdo sreže babici?«
»Agneza vendar, mamica! Pisati ona sploh ne mara. Mogoče v svojem življenju še ni napisala nobenega pisma, toda streči bolnika zna bolje od vsake strežnice. Saj samo to veš,« je odvrnila Jadviga.
Morala sem se nasmehniti ob spominu na svojo mladost. Bilo nam je kakor v raju, če smo malo oboleli in nam je Agneza, menjaje se z materjo, stregla.
Zaupno in toplo kot še nikoli sva se razgovarjali z Jadvigo ta večer. Jadviga je bila z menoj nežna, kakor da sem bolna. Kakor da sva po dolgem, dolgem času spet povsem sami druga z drugo: mati s hčerjo. Tako, kot je bilo to med nama, dokler je bila ona še čisto majčkena. Vendar zdaj je bilo to še lepše, bogatejše. Ona ni bila samo otrok, marveč obenem tudi razumna, mila prijateljica: hčerka in sestra. Naslednje jutro sva zgodaj vstali. Morali sva si priskrbeti policijsko dovoljenje za pot. Vse dopoldne sva s tem zgubili in skoro nič nisva dosegli. Vendar nama je s pomočjo nekega višjega častnika pri vojnem poveljstvu, ki je dobro poznal rodbino moje matere, končno uspelo, da premagava tudi to oviro.
Šele pod večer sva mogli odpotovati.
Bila je ostra zima in hudo naju je zeblo, čeprav sva se toplo odeli za pot. Otožno sva se često v pogovoru spominjali vojakov, ki so tisto noč stražili v snegu. Kdo bi vedel, koliko jih je tisto noč zmrznilo, koliko siromašnih naših in Vaših vojakov, koliko Nemcev in Francozov.
Šele naslednji dan opoldne sva dospeli na najin cilj, v mestece pod Tatrami, od koder je najbliže v mojo domačo vas.
Vendar so nam pravili, da sva lahko izredno zadovoljni, da sva prispeli tako hitro. Navadno traja zdaj v vojnem času pot po dva dni, a včasih tudi več. A ko sva prispeli, spet nova nesreča: v taki bližini bojišča jim naše listine niso zadoščale, skoro naju niso pustili oditi z železniške postaje. Šele ko sem se pričela sklicevati na več uglednih meščanov, ki naju vsi osebno poznajo, so nama verjeli in naju pustili, da si preskrbiva voz. Dva vojaka sta naju spremila do mestnega načelnika in šele ko so tam ugotovili, da sva res to, za kar se izdajava, sva dobili potrebni legitimaciji.
Toda nikakor nisva mogli najti sani. Kar je še vojna oblast pustila podjetnikom konj, so morali prevažati ranjence iz bolnišnice na postajo. Rekli so nama, naj počakava do drugega dne, ker bodo njihovi konji zvečer preveč izčrpani, da bi naju mogli odpeljati domov. Vsako dopoldne pride voz iz vasi, ker iz samostana dovaža mleko v mesto za ranjence, pa se bova lahko na tem vozu odpeljali. Kolikor oni vedo, so to zdaj v naši vasi edini konji, dočim je vse drugo rekvirirano za vojsko.
Nisva hoteli počakati in sva se odločili, da pojdeva peš.
To je sicer dve dobri uri hoda, toda rekli so nama, da je pot varna in gladka. Sneg je zmrznjen in hodi se kakor sredi poletja.
Odšli sva.
Hodili sva nekaj nad dve uri. Kar sva prinesli s seboj, sva pustili v mestu in prosili sva znance, naj to naslednji dan oddajo samostanskemu slugi, ko se bo vračal iz mesta. V mestu nisva mogli ničesar izvedeti o bolezni moje matere, kar je še povečalo mojo skrb. Bili sva že utrujeni od vlada, toda pot je bila tako čudovita, da sva na vse pozabili.
Pred nama so se vzpenjale visoke planine, bele in prekrasne. Nikjer na svetu ni tolike lepote. Divje so bile te gore, nepristopne, čiste in vzvišene nad vsem zemeljskim. Najine oči so jih zanosno gledale. Zdele so se nama plemenite, večne. Tisočletja stoje tako v svoji ledeni prelesti, brezbrižne za vse, kar delajo ljudje ob njihovem vznožju. Majčkeni in minljivi smo ljudje proti njim. Ne brigajo jih naše grenke muke. Mirno, veličastno se dvigajo visoko v nebo, prelepe kakor čudež.
Tudi Vi jih poznate, prijatelj. Tudi Vi poznate, to pot. Pa kaj je njihova lepota v poletju? Nikoli niso gore tako čudovite kakor pozimi, ko je vse belo, kamor koli seže oko.
Z Jadvigo sva se jima vse bolj bližali in vse svetleje in tiše je postajalo v najinih dušah. Kaj je človek, kaj je sreča?! Občutili sva, da je tudi to sreča, da gledava ta neminljivi čudež narave, da dvigava svoje srce do njene svete lepote. Ko sva tako korakali in so se pred nama v smelih, prekrasnih oblikah širile naše Tatre, od zemlje do neba vse prikrite s snegom, nisva vedeli ne za bridkost ne za skrbi. Mirni in pokojni sta bili najini srci, utešeni z večno lepoto.
Poleg poti, gladke kakor miza in bele kakor vse drugo naokoli, je stalo tu pa tam kako drevo, pokrito z ivjem, tako čudovito, da je srce vzhičeno zadrhtelo. Dalje na levo se je raztezal črn gozd, bogato okrašen s snegom in ivjem. Na desno ravna, kakor z belo svilo pokrita polja.
Pod najinimi koraki je škripal sneg svojo značilno zimsko pesem. Zrak je bil oster in čist kakor kristal. Kakor nežen pajčolan in ostajal v njem naš dih.
Popoldansko sonce se je nagibalo k zahodu. Belina gore pred nama se je rdečila. A sence v gorskih razpokah so se prebudile v čudovite vijoličaste obrise.
Kakor je zahajalo sonce, tako se je pred nama menjala slika. Že je zašlo in sneg je v ravnini izgubil svoj blesk. Neka posebna, očarujoča modrina se je razlila nad njimi. Vrhovi gora so plameneli še v rožnatem svitu. Še višji, še divnejši so bili v modrino.
Za hip sva se ustavili. Najine roke so se našle in prijele.
Čutila sem, da ne bova nikoli pozabili te poti in te lepote.
Pogledali sva si v obraz.
»Kako si lepa, mama!« je rekla Jadviga.
Tudi jaz sem občutila isto.
»Kako si lepa hčerka!«
Kožuhovinasta kapa, lasje, krzneni ovratnik, vse na njej je bilo posuto z ivjem. Njen mladi, zardeli obraz je bil čudovit. Vsak kodrček, vsak las je bil okrašen, bilo je, kakor da se je prelepa avreola ovila krog njene drage glave.
Dan je umiral. Podvizali sva se. Pot se je obrnila med hribčke in se pričela dvigati. Še malo in bova doma!
Glej, že se vidi materina vas! Tedaj sva se spet spomnili, čemu sva šli na pot. Meni se je stisnilo srce od težke slutnje.
Kakšno bova našli mater?
Tik pred ciljem me je prevzela silna trudnost in komaj sem se še pomikala dalje.
Mamin dvorec je pred vasjo, kakor veste.
Nekaj nepopisnega je prevzelo mojo dušo, ko sem spet zagledala hišo, kjer sem preživela mlade dekliške dni. Tam je stolpiček, od koder sem tolikokrat strmela v gore, opazovala vzhod in zahod sonca, čar mesečnih noči, oblake, ko so spomladi ali jeseni brzeli po nebu. Koliko lepih sanj o življenju in sreči je tam natkala moja bujna domišljija! Kolikokrat sem tam zrla v daljavo s silnim hrepenenjem po življenju in po svetu. Zdelo se mi je, da so mi prsi preozke za vse želje, ki so mi drhtele v srcu, ko je bila moja duša kakor ptica, ki sem jo puščala za bleščečimi cilji nebu pod oblake.
Kje je vse to? Daleč, daleč! Davno je bilo …
Moja mati je bila tedaj še krasotica, a zdaj je osivela, se postarala in tu leži bolna.
Kako ji je? Ali sluti, da prihajava?
»Čuj, mamica, moraš mi nekaj obljubiti,« se je oglasila Jadviga. »Jaz pojdem prva v hišo in povprašam. Iz mojih ust moraš vse slišati! Jaz te privedem k babici. Niti Agneze ne smeš poprej spraševati.«
»Dobro, hčerka,« sem pristala, ganjena od njene nežne zaskrbljenosti. »Ubogala te bom, pa kakor ti odločiš.«
Prišli sva do hiše.
Bila sem silno utrujena, kolena so mi klecala.
Stopili sva na dvorišče.
Nikjer nikogar.
Kjer je stari Pavel, mamina desna roka, hišnik, vrtnar, sluga, upravitelj, vse v eni osebi?
Konjski hlevi na levi so že dolgo prazni; odkar je umrl oče.
Okrenili sva se proti stopnišču, ki vodi od zadaj v hišo.
Povsod sneg. Nič ni očiščeno in urejeno kakor takrat, ko sem bila še doma. Samo majhna gaz od ceste preko dvorišča in po širokih stopnicah na verandi.
Vežna vrata so samo priprta.
»Počakaj, mamica, počakaj!« pravi Jadviga in vstopi.
Naslonim se k vratom in pogledam po dvorišču po veliki, zapuščeni, s snegom natrpani verandi.
O Bog, koliko smo se tu nasmejali z brati! Vsa veranda je bila poleti v cvetju. Na stopnišču so stali ogromni stari oleandri, polni rožnatih in belih cvetov, a na ograji so se vrstili povsod lonci s klinčki, ki je mati njih vonj tako ljubila.
Zdaj je veranda pusta in prazna, natrpana s snegom.
Bratje so v vojni, jaz pa prihajam iz tujega sveta.
Davno je tu umrl smeh.
Slišim, kako se Jadviga vzpenja po stopnicah v prvo nadstropje, toda précej se vrača.
Hočem noter.
»Nikar še, mamica, počakaj!« vzklikne ona s hodnika in gre na desno, kjer je kuhinja in kjer so sobe za služinčad.
Kako to? Kaj ni matere doma? Kaj ni Agneze zgoraj? Agneza že dolgo stanuje zgoraj v nekdanji moji sobi poleg materine spalnice.
Dan je povsem utonil. Samo sneg še sveti, kakor da odseva svetloba, ki jo je nabral čez dan.
Kako hitro mine človeško življenje!
Saj ni še davno tega, kar je bila mati še lepa in mlada. Zdaj je že starka.
Kako ji je?
Če le ni njena bolezen nevarna?
Da ni mogoče celo že umrla?
Nikakor ne morem več čakati.
Odprem težka vrata in vstopim. Grem naravnost proti kuhinji.
Glej, pravkar mi prihaja Jadviga naproti. Joče
»O Bog, kaj je?! Mati je mrtva!« kriknem in grenko zaihtim.
»Ni, mamica, ni mrtva!« pravi Jadviga in me objema.
»Pojdi, odpočij se, vse ti povem.«
Prihaja Ana, naša stara kuharica, in mi poljublja roko.
Tudi ona joče. Vendar pravi: »Niso umrli milostiva mati, niso umrli!«
Vodita me v kuhinjo
»Samo tu je toplo, moja gospa!« govori Ana
»Takoj užgem samovar. Potem bom zgoraj zakurila, da se sobe ogrejejo in da se odpočijete.«
Nič ne razumem. Jokaje padem v naslanjač; tu poleg okna je običajno sedela popoldne Ana in pletla nogavice.
Jadviga je snela kapo in slekla plašč.
Tudi meni snemata čepico, sezuvata galoše.
»Kaj je z materjo? Govorita vendar, bodita usmiljeni!« ju prosim.
»Pomiri se, mamica!« mi prigovarja Jadviga in me objame. Snema mi rokavice, miri me kot otroka. A tudi sama joka.
»Babica je v Zaleskem,« pripoveduje Jadviga. »Pred tednom dni so jo odvedli tja.«
»Čemu v Zaleskem? Kaj dela tam, če je bolna?«
Zalesko je bil sanatorij, nekaj više v gorah, in je bil odprt samo poleti.
»Odkar je vojna, so vse civilne bolnike prepeljali iz mesta gor,« mi pojasnjuje Ana. »Tudi naš doktor Wronski so zdaj zgoraj.«
»Čemu so mater odpeljali tja? Lahko bi ostala doma! Kjer je Agneza? Kaj je šla z materjo?« sprašujem kot v vročici.
»Agneza je umrla,« odvrne Jadviga.
»Kdaj?«
»Pred štirinajstimi dnevi,« pravi Ana. »Dobila je pljučnico. Milostiva mati so ji sami stregli. A ko je umrla, so se silno preplašili in razžalostili.«
»Kako da me ni nihče nič obvestil?«
»Sami so milostiva mati pisali vsem. Vso noč so pisali. Naslednji dan so dali sedem ali osem pisem za na pošto. Zdi se mi, da sedem. In tako čudno so bili,« pripoveduje Ana.
»Babica je tudi sama obolela od napora in vznemirjenja,« pripoveduje Jadviga. »Ana ji je nekaj časa sama stregla, pa ti veš, da je Ana že stara in da se ne spozna na nego bolnikov. Zato je rekel dr. Wronski, naj jo odvedejo v Zalesko. Tam laže bolj pazi nanjo. Ni mogel vsak dan priti sem.«
»Res, tako je,« potrdi Ana. »Gospod doktor niso mogli prihajati, pa smo staro gospo odvedli v Zalesko. Sam prečastiti so dali voz in konje iz samostana.«
»Zakaj mi ni gospod župnik takoj pisal?«
»Pisali so. Rekli so da so pisali dvakrat.«
»Kaj je mati nevarno bolna?«
»Ni, mamica! Ni nevarno!« me tolaži Jadviga.
»Ne, niso nevarno bolni. Samo nekam čudni so,« pravi Ana.
»Dajte mami čaja!« jo prekine Jadviga. »Saj vidite, kako je bleda in slaba. Potem pojdite précej gori in naložite v sprejemnici. Dobro zakurite!«
Strežeta mi, jaz pa sem čisto topa. Jokam in nič več ne sprašujem. Težka trudnost veže moje telo. Komaj še gledam. Tudi glava me boli.
Niti sama ne vem, kdaj sta me spremili gor v sobo in položili v posteljo. Silno me je mučil glavobol. Nič nisem mogla misliti, samo jokala sem.
Padla sem v globok, težak spanec..
Ko sem se prebudila, je sijalo v sobo sonce. Jadviga je sedela ob moji postelji in se mi smehljala.
»Si dobro spala, mamica? Si se odpočila? Deset je že!«
Prvi hip se nisem mogla spomniti na nič. Samo to sem vedela, da sem dolgo, dolgo spala.
Kje sem?
Kako to, da je Jadviga ob meni?
Kaj nisem v Pragi?
Tedaj se naglo spomnim vsega in solze mi privro v oči.
»Oh, jaz tu spim, a morava k materi!«
»Šli bova, mamica! Ne smeš jokati,« mi prigovarja Jadviga.
»Ana bo prinesla kakao in kruha z maslom, da se okrepiš. Sinoči te je bolela glava, zajtrkovati moraš v postelji!«
Skočila je k vratom in pozvonila.
Že je prišla Ana in prinesla na pladnju vsega: kakao in masla, vkuhanega saja in jajc, prav kakor nekoč, če sem bila doma bolna.
»Vse moraš pojesti, mamica,« je odrejala Jadviga.
»Tudi jaz bom jedla, sem spet lačna.«
»Nič čudnega,« je menila Ana. »Gospodična so vstali že ob šestih, a ob sedmih so že odšli. Pravkar so se vrnili.«
»Res, bila sem bolj pridna od tebe,« se je smehljala Jadviga.
»Šla sem se že daleč sprehajat. Bila sem v gozdu in sem botanizirala. Tu v starem drevju so zanimivi mahovi. A bilo je prijetno hodit, ker je sneg trd in moreš stopati po njem kot po parketu.«
»Da, sinoči je bil spet hud mraz,« je dodala Ana.
»Dva in dvajset pod ničlo! Pošteno me je ščipalo v lice, ko sem stopila na plano,« je pravila jadviga. »Zato sem šla hitro, kot da treniram. Bila sem tudi pri župniku.«
»Kaj je rekel? Kaj je z materjo?« sem jo vprašala.
»Prav včeraj je bil pri njej. Ampak zdaj jej! Moraš se dobro založiti. Morava peš. Župnik bi nama rad dal konje, pa jih ima edino samostan en par. Vse je rekvirirala vojska. Celo volov ni več. Blizu bojišča smo, pa vzamejo, kar potrebujejo. Samostanske konje so pustili, ker dovažajo mleko mestnim bolnišnicam. Sluga pa se povrne z njimi šele okrog dveh popoldne; da bi pa tako dolgo čakali, nima smisla, Zalesko ni daleč. Čez pet četrt ure bi mogli dospeti tja.«
»Kaj še! Ni mogoče, da gredo milostiva gospa tko daleč peš!« se je zgrozila Ana. »Ni mogoče, peš! Če bi stara milostiva mati vedeli, bi se jezili, da puščamo gosta peš!«
»A kako naj, draga duša, prideva drugače tja, če nimava konja? Krave ne moreva vpreči v sani!« se je nasmejala Jadviga.
Tudi jaz sem se morala nasmehniti.
»Pojdeva peš,« sem odločila. »Dobro sem se odpočila. Okrepila sem se.« Hitro sem se uredila in oblekla.
Šli sva.
»Naj se ne preplašijo, mila moja gospa!« je rekla Ana, ko naju je spremljala na cesto in si otirala solze.
»Čemu naj se mama preplaši?! Ni se ji treba bati!« je odvrnila ostro Jadviga in me prijela pod roko, da skupaj kreneva v breg.
Tudi tega prelepega zimskega dopoldne ne pozabim nikoli! Neka veličastna krasota se je razgrnila po vsej prirodi. Nebo se je lesketalo v čisti modrini in pogled se je gubil visoko, visoko, kakor da sega v neskončnost. A gore so bile bližje, bolj vedre; bile so mehkejše kakor včeraj, pristopnejše, bolj prijateljske. Daleč je segal pogled nazaj preko vasi in mesteca, preko železniške proge, nekam v tajno daljavo. Tam je vojna, sem pomislila, in res je tu pa tam zadonel do nas značilni podmolkli zvok, daljno bobnenje topov.
Edino ta zlokobni odmev vojske je rušil prečudoviti mir okoli naju. No, kmalu naju obda gorski gozd. Odmev preneha popolnoma. Čuje se samo še šuštenje snega, padajočega z vej. Sem pa tja se spreleti kaka črna ptica nad nama. Drugače vse tiho, mirno, svečano.
Katera cerkev je veličastnejša od zimskega gozda?! Kjer more biti srce bolj pobožno in zbrano kakor v gozdni samoti?!
Molče sva hodila ob čudovito raščenih dostojanstvenih drevesih. Gozd – nepopisljiv čar! A v gozdu je vsako drevo čudež lepote. Vsaka veja je nedosežna umetnina. Čudovit mir diha tu in vliva v srce zanosno vedrino.
Nenadoma Jadviga obstane.
»Kakšna moč vre iz tega gozda in te lepote!« je rekla s posebnim glasom in globoko vdihnila prečisti zrak. »To daje, se mi zdi, silo za vse.«
Nato me je objela krog pasu kakor sestra.
»Čuj, mama, moram ti nekaj povedati!«
»Zaradi mame?«
»Zaradi mame!«
»Kaj je bolj bolna, kot mislim? Povej«
»Drugače je bolna, kot misliš! Poslušaj me! Ljudje bolehajo za različnimi boleznimi, kajne?«
»Seveda. Toda reci …«
»Nekateri so bolni na srcu, drugi na pljučih. Nekatere zgrabi bolezen v želodcu, druge … Čuj, mama, bolezen je pač bolezen! Moja uboga babica …«
Spet je prenehala. Ali zdaj sem naglo razumela.
»Gorje mi! Mama je zblaznela!« sem kriknila in zgrabila hčer, da ne padem.
Oh, kako sem se razjokala! Kako se je moje srce zvilo v bolečini, kot da ga s surovo roko gnete brezobzirna spaka.
»Mamica! Moja mamica! Pa zakaj jokaš?! Zakaj jemlješ to tako grozno? Saj to nič ni! Zakaj bi bilo bolj tragično, če obole možgani, kakor če obli kak drug del telesa?« - me je tešila Jadviga. »Jaz razumem to povsem naravno. Sinoči sem se preplašila, vznemirila. Danes pa sem se že znašla in razumem to kot naravno stvar, kar tudi je.«
Moja Jadviga je tako modra! Ljubim jo. Vendar ne morem misliti kot ona.
Zblaznela! Moja mati zblaznela!
Kaj so solze, ki sem jih dotlej prelila, proti grenkim solzam, ki mi jih je izzvala ta vest! Nikoli še nisem jokala tako vroče.
Moja mati blazna!
O Bog, tudi to, tudi to moram še doživeti!
Kakšno bom našla?!
Strašne misli in pojave so plašile mojo dušo.
Gledala sem jo v domišljiji iznakaženega lica, divjih oči, razmršenih las, stisnjenih pesti … Spomnila sem se Marine…
To ni mogoče! To ni res!
»A čemu so jo revo dali iz hiše?! Kaj bo med tujimi?! Sirota moja mama, sirota uboga!« sem spet zastokala in vse lepota krog mene je na mah prenehala. Gozd se je spremenil. Vsa njegova krasota je izginila, samo puščoba je buljila vame od povsod. Trdo je bilo nebo in neusmiljeno. Belina snega je bolestno dražila moje oči.
Moja mama je zblaznela!
Omahujoč sem šla dalje. Srce mi je otrpnilo.
Kakšno jo najdem? Kakšno jo zagledam?
Zaman mi je Jadviga govorila tolažilne besede, nisem jih slišala. Zaman mi je stiskala roke, nisem jih čutila.
Samogibno sem šla za njo, kamor me je vodila.
Vzpeli sva se dokaj visoko.
Ob poti so stale klopi. Gozd se je spreminjal v park. Drevoredi so sekali snežno ravan na vse strani. Sonce je od vsepovsod nemoteno oblivalo pokrajino z zlatim, zmagovitim sijajem.
Mene je žalil ta jasni dan, bleščeči sneg, krasota gora, sijaj sonca. Oh, kakšna nepopisna tema, kakšna žalost je zgrabila mojo ubogo dušo!
Tam je stala velika zgradba, na desno in levo še dve drugi, manjši.
Jadviga me je povedla k oni na levo. Najbrž ji je že župnik razložil, kam mora.
»Nikar se ne boj, mamica, ona leži,« mi je rekla, , ko sva pozvonili.
Oh, ona leži! Ona ne divja, ne besni! Mirna je, leži!
Kakšna sreča je bila ta vest!
Jaz, reva, si nisem upala vprašati, kakšna je njena blaznost, od strahu, da mi ne potrdi mojih najgrozotnejših slutenj.
Zvonec zaječi in k vratom pride usmiljenka.
Jadviga jo vpraša za mojo mater. Jaz nisem mogla iztisniti niti besede.
»Danes ji je bolje, lahko gresta k njej. Pojdita z menoj,« je rekla usmiljenka in šli sva za njo.
»Morata oprostiti in razumeti … Pri nas zdaj ni veliko prostora, tudi osebja je premalo. Po šest jih leži v eni sobi…«
Odklenila je vrata na stopnišču in povzpele smo se v prvo nadstropje.
Na levi je spet odklenila vrata. Stopile smo na hodnik. Tri, štiri žene, odete v bolniško haljo, so stale pri oknu in gledale ven. Niso se mnogo ozirale na nas. Na desno so bila vrata. Čudna vrata brez kljuke … Tretja vrata je usmiljenka odklenila.
Stopile smo v sobo.
»Tu leži,« je rekla usmiljenka ter pristopila k postelji pri oknu.
Opazila sem mater že pri vhodu in srce mi je zadrhtelo kakor preplašeni ptici.
»Moja Hanka! Oh, vendar si prišla!« je vzkliknila mati in dvignila roke proti meni.
Suh, ubog jok se je lomil iz nje.
Objela sem jo, ji pogladila lase.
»Oh, mati, ubožica! Niti slutila nisem, da si bolna! Zdavnaj bi bila že tu pri tebi!«
»Tako sem te klicala, Hanka, tako sem te klicala! Vse noči sem molila k Materi božji, naj mi te pošlje. In nekajkrat sem jo videla tu ob postelji. Ljubeznivo se mi je smehljala in kimala z glavo. Vedela sem, da prideš,« je govorila mati s posebnim, otroškim glasom, ki me je nepopisno ganil. Vsa se mi je zdela spremenjena, mehka. Poprej je bila vedno z nami otroki nekam trpka in ponosna, zdaj pa je bila blaga in majhna. Njena roka je drhté gladila mojo obleko, nežno se je dotikala mojega lica in mojih las.
»A kako ti je, mati? Kaj so dobri s teboj? Ti ni težko?« sem jo vprašala.
»Dobri so z menoj, dobri. Jaz bi pa vendarle hotela domov. Dobri so, več,« mi je zašepetala v uho, »toda tukaj ni pravega reda.«
»Babica, tudi jaz sem tu«, je vzkliknila Jadviga. »Kaj me ne poznaš?« Nagnila se je nad njo in ji poljubila roko.
»Seveda, to je Jagica!« je rekla mati. »Kako se učiš?« Čisto drugačen je dandanes svet! Vsa dekleta se hočejo učiti in študirati. No, pa naj bo! Vsak dan se zate izmolila molek, da bi se laže učila. Tudi k maši sem šla zate, kadar sem vedela, da moraš polagati izpite. Toliko sem zate molila k Materi božji! Vem, ti nanjo ne daš, papa te je tako vzgojil. On je vrl človek, tvoj papa, toda več, Jagica, v tem nima prav. Naša Mati božja je dobra in močna. Veliko zmore pri Gospodu Bogu! Zdaj sem tako žalostna, da so mi pozabili dati moj molek s seboj. Niti na molek ne morem moliti! Kaj je to sanatorij? Nered, velik nered, pravim!«
»Précej jutri ti prinesem tvoj molek, babica,« jo je tešila Jadviga.
Čemu so jo le privedli sem? Saj je povsem pametna, sem mislila pri sebi.
Jadviga je prinesla s seboj nekaj jabolk, medu, vkuhanega sadja in sladkarij.
»Nemara bi kaj jedla?« jo je vprašala.
»Ne, ne, ne bom! Ne morem jesti,« je odvrnila mati.
»Ampak daj, razdeli to med sosede, vedno se pritožujejo, da ne dobe dovolj jesti.«
Jadviga je šla od postelje do postelje in je vsaki nekaj dala. Poleg obeh strani vrat je bila po ena velika, z žico prepletena in prekrita postelja, Kakor dve kletki.
Moje oči so se s strahom obračale k tema posteljama, na katerih sta sedeli dve ženski.
»Nista zli,« je rekla materina soseda, ko je opazila moj pogled. »Nista zli. Nič ne kričita. Samo blodili bi radi. Neprestano bi se radi sprehajali. Tudi ponoči. Nikoli ne spita. Zaprti sta, da mirujeta. Hodili bi, dokler se ne bi mrtvi zrušili. Zdravnik mi je to povedal. Odkar je vojna, imamo drugega zdravnika. Preselile smo se. A kako je zunaj? Kaj so že pregnali Ruse?«
Silno sem se začudila. Kako to? Kaj tudi tu, tudi tu vedo, da je vojna?!
»Jaz nisem blazna,« je pravila žena. »Oni samo mislijo, da sem blazna, pa nisem. Že pet let, pet let me imajo tu. Recite jim, gospa tudi vi, da so se zmotili. Vem, kdo me je privedel sem. Moj svak, brat mojega moža! Veste, moj mož je zapustil imetje meni, a ne njemu, pa se je zato maščeval. Hudobnež! Nikoli naj be bo srečen, naj pogine! Dala vam bom pismo za neko visoko osebnost. Kajne, vi ga boste odnesli?«
»Bom, bom,« sem obljubila, ker mi je bilo zelo žal te ženske, saj se mi je zdela čisto pametna.
Pa kaj je v resnici mogoče napraviti kaj takega? Zapreti zdravo žensko v blaznico? A zdravniki? Pa kdo je nepogrešljiv!
Bliskoma so preletele te misli moje možgane. A že me je druga ženska klicala k sebi.
Pristopila sem k njej.
Povlekla me je za plašč bliže k sebi: »Ne verjemite oni debeluhi, laže. Včeraj je bila v sobi za pobesnele, danes pa ji je to prešlo, pa misli, da ni neumna. Pa je neumna! Vse smo blazne! Vsaj jaz to vem! Mene veliko redkeje zgrabi kakor druge. Zato tudi sem skoraj vedno med mirnimi, a to debeluho so šele zdaj k nam preselili, pred štirinajstimi dnevi. Ni dovolj prostora. Hi, hi, zdaj je vojna, zdaj je tako že vse blazno! Hi, hi!« Smejala se je s tihim, jokavim, zlobnim smehom, ki mi je šel skozi kosti.
»Mama, pridi malo semkaj, to dekle bi hotelo govoriti s teboj,« meje klicala Jadviga k eni od onih strašnih postelj, podobnih kletki.
Prekrasno dekliško lice je upiralo vame velike črne oči.
Šla sem tja. Tako je bila lepa ta nesrečnica!
Dve debeli temni kiti sta ji viseli preko ledij. Obraz je bil sicer suh, a je tem močneje osvajal s svojo trpečo lepoto.
»Gospa, kaj ljudje še vedno trpe?« me je vprašala z nepopisno trpečim glasom. »Oh, ubogi, ubogi ljudje! Koliko trpe, koliko se mučijo! Jaz to vem! Oh, zakaj, zakaj?! Meni jih je tako žal, gospa, neizmerno žal! Ubožci! Samo to misli, kako trpe, kako se mučijo! Ne morem spati. Vedno slišim, kako stokajo, kako kličejo na pomoč! Pa jim ne morem pomagati. Zaprli so me. O, še vedno trpe, kajne, še vedno? Še vedno je vojna!«
Stiskala je roke na prsi in govorila s tako otožno milino, da mi je zastajal dih.
»Nič več ni vojne,« sem ji rekla. »So že prenehali«
»Kaj se ne bijejo več?« je naglo vprašala, toda njen obraz je precej spet dobil svoj prejšnji bolestni izraz. »Pa četudi se ne bijejo, še vedno trpe. Še dolgo bodo trpeli. Še dolgo bodo jokale žene in otroci. In vse solze, vse solze padajo na moje srce in me silno bole, silno!«
Obrnila se je proč, zgrabila je z rokami mrežo kraj stene in naslonila nanjo svojo temno glavo.
Tudi z vseh ostalih postelj so naju zdaj klicale. V tem je vstopila usmiljenka.
»Oh, ne puste vas, da bi se mirno razgovarjali z materjo! Nikar ne motite gospe, bodite mirne,« je velela bolnicam in pričela deliti neka zdravila.
Z Jadvigo sva spet sedli k materini postelji.
»Kaj naj ti, babica, še prineseva?«
»Robčke! Glej, kakšne rabljene in grde robčke so mi dali s seboj. Prinesi mi one fine, ki jih še hranim od svoje bale. Želim si jih zdaj, ko sem bolna. Tudi svojo torbico bi rada.«
»Hočeš mogoče moj robček?« jo vpraša Jadviga. »Prinesla sem dva čista s seboj.« In dala ji je enega.
»Oh prijetno diši,« je vzkliknila mati, ga pritisnila na obraz in se smehljala.
Začudila sem se, kako mlada je bila videti. Njena usta so bila rdeča in polna kakor pri tridesetletni ženski. Brada je bila fina in nežna, čisto brez sledu gub in starosti. Samo oči so bile trudne.
Prijela me je za roko in je pozorno motrila moj obraz. »Oh, Hanka, kako sem te ljubila, tebe in Zigmunda! Zelo sem vaju ljubila! Hudo sem te imela rada, Hanka!«
»Ali naj pišem Janu in Vladislavu, da si bolna, naj prideta, če moreta?«
»Komu hočeš pisati?«
»Janu in Vladislavu, mati.«
»Pa čemu? Kje si ju spoznala?«
»Spoznala?! … Toda mati, kaj se ju ne spominjaš, svojih sinov?!« sem nežno vprašala.
»Ne spominjam se,« je vzdihnila. »Tako čudno mi je v glavi, ne spominjam se! Najbrž sem se prehladila. Veš, Hanka, Mati božja me je obiskala. Oh, kako sem srečna! Usmilila se me je sveta naša Mati in se mi je prikazala!«
Njeno lice se je razblažilo. Sklenila je roke na prsih kot za molitev. Pramen sivih las se je izvil izpod bele čepice in ji padel preko oči. Jadviga se je nagnila nad njo in ji popravila blazino in čepico.
»Kakšna lepa in ljubezniva gospodična je prišla s teboj, Hanka… Kako vam ugaja pri nas, gospodična, tu v gorah?«
»Saj to je Jadviga, mati! Kaj je več ne poznaš? Ko sva prišli, si jo spoznala. Jadviga je to!«
»Seveda, seveda, Jadviga. Vem, vem. Spominjam se. Hoče biti hudo pametna, študira … Vem. O, nisem pozabila nanjo! Ko se povrnem domov, ti bom dala nekaj zelo lepega. Bom poiskala. Imam še marsikaj pripravljenega zate,« je govorila mati, božajoč Jadvigo.
Toda hitro se je spet obrnila k meni.
»Oh, kako sem te imela rada, Hanka! … Ti tega ne veš! Kako sem te ljubila! … Vedno! Pa Zigmunda tudi… Mislil je, da sem huda nanj, pa nisem bila nikoli huda nanj, nikoli. Oh, kako sem vaju ljubila, o Bog!«
Neprestano je to ponavljala. Neštetokrat. »Oh, kako sem te imela rada, Hanka! In Zigmunda prav tako!«
In prav midva z Zigmundom sva ji storila največ hudega, največ skrbi! Kako se je žalostila zaradi Zigmundove ženitbe in moje možitve. In zdajle, pred smrtjo je pozabila na ostale otroke in se spominja samo naju dveh!
Prišla je druga usmiljenka, da nama sporoči, naj prideva v pisarno, če hočeva govoriti z zdravnikovo,; zelo veliko dela ima, a v tem paviljonu je danes že bil.
Bala sem se, da bo materi težko, ko opazi, da odhajava. Toda bila je čisto mirna.
»Pridi spet jutri, Hanka, in ne pozabi na robčke! Pa tudi gospodična naj pride,« je rekla Jadvigi in ji prožila roko.
Ubožica, spet je pozabila, da je to Jadviga!
Odšli sva.
Usmiljenka je šla z nama po hodniku in po stopnicah navzdol ter nama odklenila vežna vrata. Bila je še mlada. Njen obraz je bil plemenit in poduhovljen.
»Vaše srce je res usmiljeno, da morate biti pri njih,« sem jo nagovorila. »Vendar ta bolezen ni kakor druge. Najbednejši je oni, ki ne more več vladati nad svojimi mislimi in svojim razumom.«
»Zato pa potrebuje tem več dobrote,« mi je odgovorila.« Vedno sem iskala, da bi nekaj ljubila in za nekaj živela. Povsod sem se razočarala, dokler nisem prišla k njim. Šest let sem že pri njih. Rada bi jim bila dobra in to me je pomirilo. Nikar se ne vznemirjajte, lepo bom pazila na vašo mater,« je dodala z ljubeznivim smehljajem.
Stopile smo v drevored.
Bila sem začudena nad samo seboj, da nisem bolj žalostna in obupana. Bolelo me je, toda pomirila sem se.
Oh, vendarle je bilo z materjo veliko bolje, kakor sem upala! Njene oči gledajo tako mirno in mehko, njena usta so ljubezniva in mlada, pa tudi poslušati jo je prijetno. Ni niti strašna niti odvratna. Ne kriči. Mila je in mehka kakor še nikoli.
Kakšna sreča je to, kakšna sreča! Nobena grozna slika me ne bo težila spomina nanjo.
Čudovit park seje razprostiral pred nami. Drevored kakor v pravljici. Veja se dotika veja, vse bele in prebele od ivja. Očarljivo omamlja oči ta prečista, čudežna lepota.
Kako lep je svet!
Močnejša od žalosti in obupa je njegova lepota!
Šle smo skozi drevored, a meni se je zdelo, kot da krasota tega čarobnega dne očišča mojo dušo in jo dviga. Da plemeniti mojo bolečino in žalost. Nič grdega ni bilo več v mojem srcu.
Slutila sem, da se more življenje moje matere šteti samo še po dnevih, toda t misel mi ni bila več težka in neznosna.
Vsi umirajo. Tudi jaz bom nekoč umrla. Tudi Jadviga. Vsi umirajo. Toda za nami pridejo drugi. Narava je večna. Pomlad bo in poletje in zima še tisoče in tisoče let. Nešteto ljudi bo občudovalo nebo, visoke gore, gozdove, sneg in ivje.
Kako je čudovito to ivje!
Sonce bo močneje zasijalo in ne bo ga več. Veter bo zavel in oblaki ga bodo pokrili. A venda je prelepo!
Kratko je človeško življenje. Saj ni dolgo tega, ko je bila mati še mlada. Ni dolgo, kar se je igrala z nami, z otroki. Zdaj smo odrasli, odšli po svetu, ona pa bo v nekaj dneh umrla …
Prišle smo do glavnega poslopja in stopile v pisarno zavoda.
»Ste prejeli moje pismo? Ste se hudo prestrašili?« me je vprašal dr. wronski, star znanec. »Ljudje imajo še vedno predsodke proti umobolnim.«
Rekla sem mu, da nisem prejela njegovega pisma, niti župnikovega, temveč samo one tajne mamine čačke, ki so me tako vznemirile.
»Da, da, materinski nagon! Kap ji je uničila del možganskega staničja, zmedla ji je spomin, toda nagon krvi je še zadnji uravnaval njene misli v pravi smeri. Nekaj temnega se je zgodilo z njo, a ona je hotela to sporočiti svojim otrokom, da jih pokliče in najde pri njih pmoč. Vendar je to nekaj velikega: materinski nagon!«
»Mene je silno pretreslo, ko je nisem našla več doma,« sem pripomnila.
»Nisem mogel drugače, draga gospa. Komu naj jo zaupam? Vas ni bilo, a vojna je. Vse se je razbežalo na vse strani. Stari Ani je nisem mogel pustiti. Ne bi bil mogel prihajati k njej, da vidim, kaj ji je. Da pošljem od tu strežnico? Nemogoče. Tu je dela za trikrat toliko osebja, kot ga imam,« je odgovoril doktor.
»Kaj je ne bi mogli odpeljati zdaj nazaj, da umre doma?« sem ga vprašala.
Drugi dan sem jo hotela še enkrat videti.
Nisem storila prav. Ker kaj je telo brez življenja?
Mi ljubimo ž i v e. Živi nam morajo ostati v spominu. Smrt je trda, tuja, grozna. Prestroga, pretrda je. Mi ljubimo igro življenja na ljubljenem obrazu, odsev duše, spremembo čustev, smehljaj, blesk oči. Malikaterega obraza ne spremeni mrtvaška otrplost.
Šla sem v kapelo, da vidim mater. Zaradi mene so dvignili pokrov z rakve. Bila sem sama z njo, kot sem si želela.
Stroga, tuja gospa je ležala tu v rakvi, odeta v črno svilo.
Saj to ni mati!
Prvi hip je bil vtis tako silen, da sem pomislila, če se ni mogoče zgodila kakšna pomota.
Potem pa sem spoznala njeno čelo. Samo to plemenito čelo je smrt pustila, kakršno je bilo, vse drugo pa je spremenila. Oči so globoko vpadle, očne kosti so se izbočile, nos se je zaostril, ustnice pa so se stisnile v ozko, bledo črto. Smrt je izbrisala z njenega obraza vse barve, vso milino in mehkobo. Ta otrpla brada in ta trda usta, to ni bilo več tisto, kar sem gledala včeraj. Izginili so poslednji ganljivi sledovi mladosti in dražesti. Pred menoj je ležala mrtva, stara, tuja žena.
Presunjena sem pokrila z gosto črno kopreno truplo svoje matere.
Čemu bi gledala njene zadnje ostanke?! Obdržati jo hočem v svoji duši tako, kot se mi je zdela najlepša in najmilejša, najboljša in najbližja, ko sva se najbolj ljubili.
Stara Ana je sedela v črnini, debelo zavita na klopi kraj rakve. Prišla je že pred zoro, da varuje mrtvo telo svoje gospodarice in da moli za njeno dušo. Tudi Pavel je sedel tu, stari materin zaupnik.
Zapustila sem kapelo in odšla v gozd. Šla sem sama, brez Jadvige. Ure sem blodila po potih, kjer je nekdaj rastla in cvetela moja prva mladost. Povsod je bila tišina. Tudi v moji duši.
Mislila sem na mater, na njeno življenje in njeno smrt. Z živo silo so se mi čarali davno pozabljeni prizori iz preteklosti. Solze, ki so mi tekle z lic, so bile sladke in lepe. Kot rosa v poletni zori. Krepile so mojo dušo. Zbrana žalost je dvigala moje srce in ga polnila s svetimi čustvi.
Naslednji dan smo pokopali mojo mater.
Prijatelj, še vedno sem žalostna. Ni mogoče pozabiti na mamino smrt.
Ni je več! Nikoli več ne bom slišala njenih opominov. Nikoli več ne bom prejemala njenih pisem. Nikoli več!
Težko mi je.
Nisem mogla ostati doma v pusti hiši.
Na pogreb je prišel tudi moj mož, Jadvigin oče.
Bila sva si tuja. Nič naju ni zbliževalo. Videla sem, da je tudi v njem zamrlo vsako toplejše čustvo za mene, in ni mi bilo žal.
Veselilo me je, da je prišel, kakor nas veseli pozornost daljnega sorodnika, čeprav nas z njim ne vežejo nobene globlje vezi.
Nekajkrat sem ga motrila dolgo in pozorno.
»S tem tujim gospodom sem imela dva otroka in šestnajst let sem živela z njim v zakonu?« sem vpraševala samo sebe in nič se mi ni zganilo v srcu. Samo čudila sem se, kako je to bilo mogoče.
Obnašal se je brezhibno, uslužno.
Jadviga je odpotovala z njim. Njegova sestra se vrne v Nemčijo, pa jo povede s seboj nazaj v Draždane.
Sprva sem hotela ostati nekaj časa v rodni hiši. Pa kaj naj tam?
Samo nekaj dni sem vzdržala sama v hiši, saj mi ni več mogla dati nič od tega, kar mi je nekoč nudila v toliki meri: toplino rodnega gnezda.
Vrnila sem se semkaj in bom, dokler bo vojna, ostala tu. Dopoldne bom zahajala v tukajšnje muzeje in arhive, popoldne pa na obiske k svojim rojakom v bolnišnice. Hodila bom v naša društva in jim pomagala. V osrednjem uradu so zdaj namestili plačane moči. Tako je tudi prav, saj je premnogo naših izobraženih žena ostalo brez vsega. A kdor je navajen na kulturnejše življenje, teže prenaša nesrečo in bedo.
Delala bom, včasih pa bom pisala Vam, prijatelj!
Veste, zadnje dni sem pogosto mislila na Vašo mater.
Kaj še živi? Ali Vas še varuje s svojimi dobrimi deli?
Naj živi, naj živi!
| |||