Hanka: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3.273:
Naj živi, naj živi!
== Konec septembra 1915. ==
Že dolgo Vam nisem pisala, prijatelj moj. A vendar je bila misel na Vas moja največja uteha v težkih dneh, ki sem jih preživela.
O Bog, kakšno strašno pomlad sem imela to leto! In poletje!
Prijatelj moj, kakšni dnevi, tedni, meseci! In prestrašne noči!
Jadviga in Stazika sta me pripeljali pred tremi tedni semkaj domov zlomljeno in bedno. Pa že čez nekaj dni ju je poslal dr Wronski k očetu.
»Vi potrebujete globok mir,« mi je rekel. »Vaši hčerki sta dobri, ali preveč mladi, da bi mogli biti zdaj ob vas. Vi ne smete nič brati, se nič razgovarjati, se za nobeno reč zanimati. Nič misliti. Vaša sila je do kraja razrušena. Živci so vam povsem popustili. Živeti morate popolnoma tjavdan. Poglejte cele dni v hladu vašega parka, a stara Ana naj vas hrani in neguje. Nič drugega ni treba, nič drugega ne smete delati. Pošljite deklici k očetu. Mladi sta, veselja potrebujeta, vedrine, smeha. Vas pa smeh zdaj žali in boli. Tudi otroška ljubezen je zdaj za vas breme. Mir, popoln mir!«
Bila sem utrujena do smrti. In topa. Srce je bilo kot okamenelo v mojih prsih, a oči niso mogle več jokati.
Prijatelj moj! Duša mi je otrpnila. Saj je ni niti več prav bilo. Možgani so mi bili polni grozote, obupnih krikov, neizmerne tuge.
Prijatelj moj! Živela sem v temnem prepadu, v sami grozoti. Le včasih je misel na Vas za hip potolažila moje srce. Visoko, nedosegljivo je bilo nad mano nebo s svojo svetlobo. Samo včasih so se mogle dvigniti moje oči in upreti vanj svoj bolni pogled v brezupnem hrepenenju.
Prijatelj, samo Vi bi me mogli utešiti. A Vi ste bili daleč, nedosegljivi mojim bolečinam. Pa tudi sami ste mogoče nesrečni.
Prijatelj moj! Samo Vi bi mogli razumeti moj obup.
Ljubim svoji hčerki. Toda oni sta mladi. Samo zrel človek more razumeti zrelega človeka.
Ljubim Jadvigo in Staziko, njuna vdanost mi je bila. Bili sta dobri, često sta mi pisali, me tešili, kakor sta znali.
O Bog! Je nesreča, ko tudi sočutje boli, če ni tako, kakor bi ga rabila duša: polno razumevanja. A kakšno pravico imam, da iščem pri otrocih razumevanja, ki ga daje šele izkušeno in prečiščeno življenje?!
Prijatelj, kako sem Vas potrebovala!
Prijatelj, kako neizmerno Vas je želela moja duša!
Oh, prijatelj, moj, ko bi Vam enkrat samkrat mogla izpovedati svojo veliko bolečino, svoj obup, svojo brezupno žalost! Da bi skrila obraz v Vaše plemenite, svečeniške roke in se izjokala!
Ker nisem mogla niti jokati! Moj obup je bil pretežak za solze.
Prijatelj, Vi ste poznali Jana, mojega brata. Vi ste ga ljubili, vem. Veseli ste bili Jana, njegove mladosti, njegove nadarjenosti, dobrote in čistega idealizma njegove duše, plemenitega žara njegovega srca.
Oh, prijatelj, Vi bi razumeli bolečino, ki me je razjedala zaradi njega mesece in mesece, ko sem ga gledala, kako trpi in gine.
Prijatelj, vsak dan sem Vas v mislih klicala, da bi prišli, da bi naju videli. Da bi videli svojega učenca, strtega ko črva, kako nepopisno se ubožec muči. Da bi nama dali utehe, če je sploh kje kakšna uteha, da bi nama vlili v dušo upanja, če je sploh kje kakšno upanje.
A zaman sva Vas revčka klicala, Saj je vojna! Zarezale so se meje širom po Evropi8 in razdelile ljudi v prijatelje in sovražnike.
Mar vem, čigava krogla je onesrečila mojega Jana? Da ga ni nemara pogodila Vaša krogla ali bratova, Stanislavova, Zigmundova?!
O Bod, kako grozovite misli!
Ne, prijatelj! Ni mogoče, ni mogoče, da je tudi Vaša roka morila! S tolikšno silo ste ljubili vse ljudi in oznanjali vero v boljše, lepše življenje! Da bi tudi Vi streljali s peklenskimi naboji, ki spreminjajo lepe, mlade, nadarjene može v trupla, jim v hipu stro mladost in jih na najbednejši način onesrečujejo?!
Prijatelj, nočem vedeti, da ste tudi Vi vojak! Nočem vedeti za to!
Vi ste plemeniti, dobri! Vi ste tolažnik ponižanih svetovalec ubogih in tavajočih, bodrilec obupanih, prerok novega, plemenitejšega človeštva.
Prijatelj moje duše, verujem v Vas, vztrajno verujem!
Že konec marca, po smrti svoje matere sem izvedela, da je Jan ranjen. Njegova pisma so nenadoma prenehala prihajati. Šele po dveh, treh tednih mi je neki njegov tovariš sporočil, kje leži; prosim naj za njegovo premestitev v kakšno praško bolnišnico, kjer ga bom mogla sama negovati. Čez mesec dni so ga prepeljali v Prago, ker je bilo njegovo stanje poprej preveč nevarno za prevoz.
Medtem sem po nasvetu dr Jablonske dovršila bolničarski tečaj; stregla sem drugim ranjencem, da se pripravim za negovanje.
Nisem bila v bolnišnici, ko so ga pripeljali. Niso me klicali. Najbrž iz obzira, da ne vidim reveža takoj v vseh njegovi bedi.
Pripeljali so ga ponoči in ponoči so ga previli.
Prišla sem zgodaj kakor zmerom in izvedela, da je tu.
Sestre so mi rekle, da se moram zglasiti pri kakem zdravniku, preden pojdem k bratu.
Odšla sem v predsobo operacijske sobe. Vse se je že pripravljalo na operacije. Bilo je veliko dela, polno nujnih operativnih primerov. Operacije so se vršile skoraj od zore do mraka. Dopoldansko in popoldansko pregledovanje je bilo zdravnikom pravi odmor. Jedli so mimogrede, spali malo. Vsi so shujšali, a njihovi obrazi so dobili nekak poseben poduhovljen izraz od vedne pripravljenosti in volje, da pomagajo. Nekateri so delali že skoraj kot stroji, z večjim zanimanjem za bolezen, za »interesanten primer«, kakor za človeka samega, za ranjenca ali bolnika, ki je potreboval njihovo pomoč. Vendar so bili ti v manjšini, prav za prav izjeme. Večina od njih je videla tudi v »najinteresantnejšem primeru« človeka, ki trpi. Niso bli občutljivi in mehkužni, ker bi jim hitro zmanjkalo sile za delo in pomoč. A njihovo napeto in vestno izpolnjevanje težkih dolžnosti, volja, s katero so se borili proti utrujenosti in pobitosti, resnost in požrtvovalnost, s katero so se predajali poklicu, je vlivala revežem, ki so potrebovali njihovo pomoč, silno zaupanje v rešitev. Oni niso pomagali samo telesu, marveč so znali tudi dušo svojega bolnika dvigniti in okrepiti s svojo osebnostjo in z besedami.
S strahom sem čakala, kaj mi bodo povedali. Moje srce je bilo polno temnih slutenj.
Mlada gospodična, pomočnica instrumentarke, je prišla iz operacijske dvorane z veliko, prazno steklenico, da v lekarniški sobi pripravi razkuževalno raztopino.
»Kaj bi radi, sestra Hanka?« me je vprašala, ker sem bila tudi jaz v obleki bolniške sestre.
»Povedali so mi, da je prišel nocoj moj brat, da se moram najprej zglasiti pri zdravniku, da ga bom mogla videti. Kdo je ponoči sprejemal ranjence?«
»Vsi. Naznanili so težke ranjence, pa so bili prisotni vsi zdravniki. Delali so skoraj do polnoči. Précej sporočim, da čakate.«
In vrnila se je v operacijsko dvorano.
Takoj nato je prišel z njo sam primarij.
Bil je že starejši gospod, slaven operater in nenavadno dobrohoten človek.
Pogledal me je pozorno in ostro.
»Vi hočete sami negovati svojega brata?«
»Hočem.«
»Moram vas opozoriti, da bo ta nega zahtevala od vas veliko samozatajevanja. Ravno kot sestri vam bo zelo težko gledati njegove muke. Ste dovolj močni? Ali se zanesete na svoje živce?«
»Če je potrebno, se. Kaj je njegovo stanje brezupno?« sem vprašala z drhtečim glasom.
»Brezupno ni, vendar je resno. Ima razdrobljen bok. Strel je poškodoval tudi trebušno votlino. Zdaj ga še ne moremo operirati, ker se vse gnoji. Treba bo velike potrpežljivosti z njegove strani, od vas in od nas. Mlad je, mogoče vzdrži njegov organizem. Toda bolečine ima velike, a mi ga ne smemo preveč slabiti z uspavalnimi sredstvi. Rajši bi poveril njegovo nego bolničarju, ker mislim, da vendar niste dovolj močni, da jo prevzamete. To bi zahtevalo od vas veliko, zelo veliko duševne sile. Nobenih solz, nobene potrtosti, nobenega obupa, nobene razburjenosti.«
»Vse to bom zmogla. On je moj najmlajši brat. Vse bom storila zanj. Zelo ga ljubim.«
»Dobro, poskusite! Vaša ljubezen do njega naj bo močna in mirna. Njegovo stokanje morate poslušati brez solz, brez tožb. Če bo vaša dobrota vedno enakomerna, neomahljiva, boste veliko napravili zanj. Biti morate zbrani in močni. Nobenih prizorov! Ne obupujte, ako bo on obupaval. Nikoli ne smete omahniti!«
»Ne bom.«
»Pojdite zdaj k njemu! Bodite močni ne samo zase, marveč tudi zanj. Dolgo bo trajalo, preden ga dvignemo. Pa saj je mlad. Dokler je kaj življenja, je vedno tudi upanje.«
Stisnil mi je roko in mi na poseben način, odločno vplivajoč na moje mišljenje, pogledal v oči.
»Bodite močni! Zaupam vam!«
Šla sem v drugo nadstropje, a tam so mi rekli, da so dali brata v posebno sobico, v nekdanji fizikalni kabinet šole, ki je zdaj spremenjen v bolnišnico.
Potrkala sem na vrata.
Bolničar mi je odprl.
»Njegova sestra sem,« sem mu rekla. »Rada bi bila sama z njim.«
»Počakal bom pred vrati,« je odgovoril. »Samo nikar ne jokajte, škodilo bi mu.«
Oh, že sem slišala njegovo stokanje!
Vstopila sem. Ni me opazil. Ležal je zaprtih oči, toda njegovo bolestno stokanje mi je dokazovalo, da ne spi.
Zbrala sem vso svojo duševno silo. Revež, kako je rumen in upadel!
»Bratec moj!« sem zašepetala.
Odprl je svoje velike, temne oči.
»Oh, ti, Hanka!«
Obrnil se je k meni, dvignil roke in strašno zakričal.
Roke so mu omahnile. Zaprl je oči in dve težki solzi sta mu spolzeli po licu.
Položila sem mu roko na čelo, nagnila sem se nadenj. Previdno, previdno, da se niti z obleko ne dotaknem njegove postelje in mu ne prizadenem nove bolečine. Stisnila sem zobe, da tudi sama ne bi zakričala, ne zatarnala z vso silo, ne zajokala z divjim, nebrzdanim jokom. Iz oči so mi padale vroče solze, srce pa se mi je spremenilo v razbeljeno žerjavico, ki me je žgala v prsih z nepopisno bolečino.
Vendar sem se obvladala. Požrla sem grenke solze.
»Bratec moj zlati!«
»Oh, jaz siromak, sestra!« je jokal. »Ko bi vedela, kako trpim! Gorje, gorje meni!«
»Molči, moj mili, moj edini! Vse vem, vse.«
»Ne, ne, Hanka, ne moreš vedeti. Dobro je, da ne veš. Peklensko je to, peklensko!«
In spet je pričel tožiti, hudo, nad vse hudo.
»Minilo bo, Jaš, dragi! Minilo bo Zdravnik mi je rekel, da bo kmalu bolje.«
»Samo da si vsaj ti ob meni! Da sem vsaj to dočakal!« In pogledal me je kot odrešenje.
Oh, njegove mile, drage oči! Kje je njihova mladost, njihova sila in življenje, kjer je njihov ogenj?! Kakor ugasle so gledale vame, a vendar so bile tako nepopisno lepe v bolestnem izražanju neizmernega trpljenja.
»Slišiš, Hanka,« je pričel onemoglo in stisnil s slabimi, suhimi prsti mojo roko. »Ne morem več vzdržati. Meni je grozno! Naj mi pomagajo, naj mi kaj dajo! Pomagaj! Hanka, pomagaj! Pojdi, prosi jih, naj se usmilijo! Naj nekaj napravijo! Naj me operirajo! Naj režejo iz mene, kar jih je volja, samo rešijo naj me teh peklenskih muk.«
Božala sem ga po licu, kot da je majhen, majhen otrok. »Jaš, bratec moj, rekla jim bom … Prosila jih bom … Vse, vse bom napravila, kar želiš. Ubožec moj, ljubljeni, potrpi še malo, malo. Zdaj so operacije, ne morem k njim. Toda ko bo pregledovanje, jim povem …«
»Ne morem čakati, Hanka! Ne morem več čakati! Oh, jaz revež! Gorje mi! Gorje mi!«
In pričel je stokati čimdalje glasneje in glasneje. Pričel je kričati!
Bolničar je prišel v sobo.
»Grozovito trpi. Tudi ponoči je kričal,« mi je rekel.
»Kaj ni pomoči? Ko bi mu vbrizgnili?«
»Vbrizgnili so mu sinoči, ko so ga preoblekli in previli. Tedaj je spal poldrugo uro. Pozneje pa je spet pričel. Ne morem mu tako močno vbrizgniti, da bi delj časa delovalo. In samo včasih vbrizgavajo. Navadil bi se in bi mu morali dajati čimdalje večjo količino. Ne smejo ga zastrupljati.«
Bilo mi je, kot da mi trgajo srce iz živega telesa, ko sem poslušala bupno kričanje bednega brata.
»Saj ni mogoče, da to vedno traja!«
»O, je mogoče,« je odvrnil bolničar. »Imeli smo jih že več takih. Nesrečneži kriče, dokler imajo kaj glasu, dokler jih bolečina ne otopi in oslabi, da ne morejo več niti stokati. Potem mirujejo četrt ure, pol ure. Mogoče spijo, mogoče so nezavestni, mogoče trpe še več, kot če kriče. Potem pričenjajo spet stokati čedalje glasneje in glasneje.«
»To je strašno!« sem stisnila zobe, a kolena so se mi šibila.
Kaj naj napravim?! Kaj naj napravim?!
Najrajši bi se vrgla po tleh, si ruvala lase, škripala z zobmi, se zvijala in stokala od obupa.
»Bodite močni!« mi je rekel primarij. »Nikoli ne smete omahniti! Dokler je kaj življenja, je tudi upanje. Močne in mirne dobrote je treba! Nobenih solz! …«
Nagnila sem se nad brata in mu stiskala senca z dlanmi.
Za hip je utihnil.
»Tvoje roke so dobre,« mi je rekel.
Toda po dveh, treh hipcih je pričel spet tožiti. Čedalje glasneje, čedalje huje, dokler se njegovo kričanje ni spremenilo v divje, grozotno rjovenje.
»Odidite, gospa, slabo vam bo,« je vzkliknil bolničar, me zgrabil pod roko in odvedel.
»Moram se privaditi,« sem rekla njemu in sebi.
Brezupno kričanje bednega brata je drobilo mojo silo in mi ubijalo dušo.
Stekla sem preko stopnic pa v sobo, kjer smo bolničarke puščale svoje plašče in se preoblačile.
Tam sem padla v kotu na stol, zgrbančena kot beračica, grizla sem si gole lakti do krvi in butala z glavo ob zid.
Kaj sme človek toliko trpeti?!
Moj brat in tako trpi?!
Moj dobri Jas, ki ni nikoli nikomur napravil nič hudega?!
Ta mili, blagi, ljubeznivi fant, da rjove od bolečine kot divja zver?!
Pa so še ljudje, ki pravijo, da je Bog!
Kaj je to dostojno človeka?!
Zakaj take muke?!
Oh, bedni, bedni moj brat!
Ne vem, kako dolgo je besnela v meni ta prava uporniška in divja bolečina.
Ko sem vstala, je bilo moje srce kakor kamen.
Popravila sem si lase in naravnala obleko. Tuj obraz je gledal vame iz zrcala.
To nisem bila več jaz.
Poiskala sem svojo ročno torbo, izvlekla stekleničico s kolinsko vodo. Potem sem odšla navzdol v kuhinjo.
»Dajte mi močne črne kave, postalo mi je slabo. In dajte mi mrzle limonade za brata.«
Ko sem se vrnila v bratovo sobo, je bil mirnejši. Še je stokal, toda njegov glas je bil slaboten in zlomljen.
»Morala si ubežati, sirota,« mi je rekel in se poskušal nasmehniti.
»Ne šla sem po limonado, mogoče si žejen.«
Vlila sem mu nekaj žlic v usta.
»Ostani pri meni, Hanka!« me je prosil. »Laže mi je, če si pri meni. Tudi kadar vpijem, ostani … Lepše je, če si tu, da nisem sam. Oh, kako sem si te želel!«
»Vedno ostanem pri tebi,« sem mu obljubila.
Nepopisno usmiljenje mi je zajelo dušo. Občutila sem, da sem močna za vse.
»Veš, Hanka, jaz m o r a m vpiti! Jaz sem ves gnil …«
Bedne solze so mu kapale z lic.
Oh, nesrečnež moj!
»Ne morem se premakniti, pa mi je od ležanja hrbet že ves ranjen. Od mojih pet odpada v kosih gnila kože in meso … Na hrbtu mi štrle gole kosti skozi zgnito kožo … Ves sem ogaben, smrdim …«
»Mili, mili bratec moj! Ubožec! Srce bi iztrgala iz prsi in ti ga dala, če bi mogla!«
»Oh, Hanka, tolažba moja … Ljubljena sestra …«
»Pomagala ti bom, Jan, da boš vse prenesel … Mlad si, ozdravel boš, popravil se boš … Vse življenje je še pred teboj.«
»Samo da bi mogel to prenesti! Oh, ne morem! Ne morem!«
Zardel je v lice, čelo se mu je oznojilo, roke so mu začele drhteti.
Namočila sem robec v kolinsko vodo in mu otirala čelo, sence, oči, lica, roke.
Za nekaj trenutkov je pomagalo, okrepilo ga je.
Toda besna bolečina se ni dala zaustaviti. Vse huje, vse huje je vpril, hropel, rjovel …
O, nikoli ne pozabim tega rjovenja, teh obupnih, nečloveških krikov.
Gledal je vame z nepopisnimi pogledi človeka, ki trpi neusmiljene, neznosne muke.
In kričal je, moj Bog, kričal!
Držala sem ga za roko in ga gledala brez solz. A če se more duša dati v pogledih, jaz sem mu jo dala.
Prijatelj moj, tega dne je vse drugo na svetu zame izginilo.
Moje življenje se je prikovalo k postelji, na kateri se je mučil moj brat. Moje misli so se ukvarjale samo z njim. Le včasih sem se spomnila na otroka. In spet sta se oddaljevala od mene s svojimi brezhibnimi, dobro mišljenimi pismi, v katerih ni bilo dovolj topline niti dovolj sile, da me potolažijo.
Vem, nepravično je bilo, da sem včasih v mislih želela, da razumeta moj obup, pričakovala, da jih prevzame Janovo trpljenje, kot je prevzelo mene.
Saj sta vendar mladi.
Saj nikdar nista čuli njegovega obupnega vpitja …
Samo kot sen se mi je včasih vračal spomin na ono pot z Jadvigo domov na Tatre. Na snežne gore, na gozd, na Zalesko … Na vso lepoto, ki se je tedaj nabrala, da spremlja materino smrt.
Oh, kakšna sreda, da je mati umrla! Da ni niti slutila, kako bo nesrečen njen najmlajši sin, njen ljubljenec … Kako bo nesrečen in kako se bo namučil …
A na Vas, prijatelj, sem mislila, kot mislimo na tistega, od kogar pričakujemo silo in pomoč. Na Vas sem mislila, ko mi je srce opešalo od najmračnejšega obupa, ko so mi klesale noge od utrujenosti, ko mi je bilo, da pobegnem, da se skrijem, samo da ne vidim več svojega ubožca in ne slišim njegovega strašnega kričanja.
Oh, Kazirmir Staszyński, veliko ste mi pomagali! Videla sem Vas pred seboj, spomnila sem se, da Vi nikoli, nikoli niste zapustili mesta, kamor Vas je postavila Vaša dolžnost. Da Vi nikoli niste omahnili, da ste povsod vzdržali do konca.
Na vse ostalo sem pozabila v svojem obupu, na ves svet. Samo k Vam so bežale moje misli, edino Vas so klicale in zaklinjale na pomoč.
Moram biti močna, moram, moram! Sem govorila sama sebi. Moram imeti sile zase in za brata. Prijatelj, pomagajte! Prijatelj, dajte mi svojo moč! Zdaj, zdaj jo potrebujem!
Oh, kakšen strašen čas zame!
Prinašali so mi časnike, jaz pa jih nisem več brala.
Zmaga, poraz – kaj je to zame pomenilo?
Sama od sebe in proti svoji volji sem po vsaki bitki v mislih štela mrtve in preračunavala med ranjenci odstotek takih mučencev, kakršen je bil moj brat …
Vojna z Italijo, Zeppelini nad Londonom, osvojitev Przemysla, Lvova – vse je prihajalo do mene kot daljni odmev.
Zunaj so plapolale zastave, zvečer so pohajale po mestu vojaške godbe. Naši gališki begunci so se po ulicah objemali od veselja. Jaz pa sem sedela pri bratu in poslušala njegove obupne krike …
Na pogled sem bila mirna in močna, samo da me puste poleg njega. Primarij mi je prepovedal tudi ponoči bdeti ob njem
»Varčujte s svojo silo,« mi je rekel, ko je videl, da propadam. In niso me ponoči več puščali k njemu.
Hoteli so, da tudi podnevi prihajam k njemu samo vsak drugi dan, jaz pa nikakor nisem hotela privoliti v to.
Tedaj se je zgodilo, da sem nekega dne konec junija poiskala primarija, ko je bil sam, in ga zaprosila, naj pomaga mojemu bratu, za vsako ceno! Tedaj so naglo popustili moji živci. Pričela sem jokati, dušiti se v solzah.
»Pomagajte mu! Kaj mu res ne morete pomagati?! Kaj ni nobene reči, ki bi ga rešila teh strašnih muk?! Pravite, da mu je bolje, da se popravlja, da je boljši videti, on pa rjove kot divji od bolečin! Kakšna znanost je to, ki to dopušča?«
»Slabotna je naša znanost, zelo slabotna še v mnogih primerih. Ali treba je potrpeti. Smrt često lahko preženemo, proti dolgotrajnim bolečinam, pa ni rešitve. Mlad je mogoče ozdravi. Vse življenje je đe pred njim. Pozabil bo na vse to. Telesne bolečine pozabimo takoj, ko prenehajo.«
»Vse to so le prazne besede, gospod profesor!« sem kriknila. »Kaj je bodočnost! Z d a j je ubog, od vseh ubogih najbolj ubog!« Nisem mogla govoriti naprej od divjega joka, ki me je stisnil za grlo in me dušil, kot da mi je besna zver zasekala kremplje v srce.
»Počitka potrebujete, draga gospa. Razumem vas. Niti jaz sam ne bi mogel gledati dan na dan muk človeka, ki mi je blizu. Ostanite teden dni doma … Odpotujte kam … Zatecite se vsaj v mestno okolico, v kakšno majhno, zeleno vas za kak dan …«
»ne, ne, za nič na svetu! On me rabi! Še teže mu bo brez mene! … Saj ne jokam,« sem govorila, čeprav mi je vse telo lomil silen, bolesten krč.
Dal mi je broma ali kaj.
»Ne zamerite, nikoli več vas ne bom vznemirjala!« sem se opravičevala. »Vprašajte, nikoli, nikoli ne jočem! Vzdržala bo, , ko mora tudi on vzdržati!«
»Danes ne smete več k njemu,« je rekel profesor. »Sami ste bolni.«
Vedel je, da sem dobra z dr. Jablonsko in jo je telefonično zaprosil, naj me tako obišče v stanovanju. Nato je poklical sestro, da me spremi domov.
»Gospe je slabo,« ji je rekel. »Takoj mora leči.« Odvedli so me. Bila sem kot brez volje. Nobene sile ni bilo več v meni.
Skoraj istočasno z mano je prišla tudi dr. Jablonska. Nič me ni vprašala. Slekla me je kot otroka in položila v posteljo. Nisem hotela jokati, toda solze so mi kot neusahljiv vrelec lile iz oči.
»Jokajte, laže vam bo, kar jokajte!«
Jokala sem, jokala ure in ure brez prestanka.
Ni imela službe, pa je ostala ob meni vso noč.
Zbudila sem se ob šestih kot zmerom.
»Nikar danes v bolnišnico! Profesor mi je rekel, naj vas ne pustim. Prosila sem tovariša, naj me zastopa. Skupaj se bova peljali z ladjo po Vltavi. Ves dan bova ostali nekje zunaj v zelenju,« mi je govorila dr. Jablonska.
»Ne morem, ne smem! Moram k Janu! Kaj bo mislil, če me ne bo?!« sem se branila.
»Morate me poslušati. A kaj potem, če podležete, če zbolite pa sploh ne boste smeli ne mogli k njemu?« me je vprašala.
»Ne bom zbolela!«
»Resno vam pravim, da boste gotovo zboleli, če se včasih ne odpočijete duševno in telesno,« mi je rekla odločno. »Danes pojdete z menoj. Danes me morate poslušati! Pri Janu bo druga sestra. Je že vse urejeno!«
V resnici sem bila po krizi prejšnjega dne še čisto slaba in brez prave moči. Naravnost brez volje sem podlušala odredbe svoje prijateljice.
Povedla me je v velik vrt, kjer sva zajtrkovali. Nato sva se odpeljali z ladjo iz mesta in izstopili v majhni vasti ter se povzpeli na hrib, kamor ni nihče drug prihajal. Bilo je vroče poletje, na vodi pa je bilo prijetno. Na hribu, kamor sva se namenili, se je razprostirala tiha, bujna poletna pokrajina, mirna in blaga.
Dr. Jabonska me je odvedla v gozd. Lipe so že skoraj odcvetele, zrak je bil poln vonja.
Mlad hrastov gozd naju je sprejel v svoje čiste, zelene sence. Noge so stopale po mehki preprogi. Povsod čudovit mir. Čudovit, nepopisno blag mir.
Legli sva v travo.
Prevzela me je otožnost.
»Ubogi Jan, težko mu je, ker me ni!«
»Na nobeno reč ne smete misliti!« mi je zapovedala prijateljica. »Ni vojne! Ni bolnišnic! Ni ranjencev! Še je mir! Jan je v Krakovu in se pripravlja na izpite! … Poglejte, kako hite mravlje po mahu nekam za svojimi važnimi opravki … Kako se plazijo kukci po nizkem gozdnem cvetju, kako se hroščki gugajo na vidokih travnih bilkah, kako frfotajo metuljčki naokrog … Tu je drug svet …«
Bilo mi je kakor da padam, globoko padam v blagi, mehki mir, v zeleno tišino, globoko kakor morje.
Zares, ni vojne! Jan ne stoka, ne kriči … Še je mir, njegova mlada usta se veselo smejejo …
Počivala sem na mehkem mahovju kakor objokan otrok na materinih grudih. Zaspala sem pokojno in sladko.
Sonce je stalo visoko sredi neba, ko me je prebudila dr. Jablonska. Odvedla me je v majhno gostilno in tam sva jedli preprosto kosilo, kakršno jedo na kmetih, krompirjevo juho, jajca, sir, domač kruh.
Popoldne sva spet odšli v gozd, spet sva legli, spet sem spala dolgo in globoko.
»Tako je prav, to je protidelovanje,« je rekla dr. Jablonska pod večer, ko me je budila, da se pravočasno vrneva dol in počakava na ladjo, da naju odpelje nazaj v mesto. Zdelo se mi je, da sem vsa prežeta z gozdnim vonjem, da se je v teh urah počitka v njegovem okrilju vsaka stanica mojega telesa napila njegove moči.
Ostro sem občutila spremembo zraka, ko smo se bližali mestu. V mestu je bilo soparno, zadušno, svinčeno.
Vest mi je s težko grenkobo napolnila srce, ko sva stopili na mestni pločnik. Pustila sem brata tujim ljudem …
»Grem še k Janu … Samo da ga vidim in pozdravim …« sem rekla prijateljici.
»Ne, ne! Danes ni govora o tem. Tako je bil ta počitek potreben vašim živcem. Jutri nastopite z novo silo svojo službo. A odslej bova češče šli ven. Tudi jaz to potrebujem. Treba je pametno ravnati s svojo silo. Samo zdrav človek more izpolnjevati svoje dolžnosti.«
Bila sem prijetno utrujena od vožnje na ladji, od gozdnega zraka, od zelenja, ki sem ga to pomlad in poletje uživala. Bila sem tudi strahopetna … Bala sem se Janovega obupa, njegovega stokanja in kričanja …
Nisem šla k njemu, temveč sem se dala spremiti v svoje stanovanje.
Tudi to noč sem spala dobro in mirno, brez sanj.
Ne vem, mogoče je ta nagonska sebičnost telesa včasih potrebna, mogoče prične samogibno delovati. Ni se ji mogoče umakniti, kot se tudi snu ne da ubežati.
Naslednji dan sem vstala krepka in močna, polna nove sile in zaupanja.
Toda čim bolj sem se bližala bolnišnici, tem teže mi je postajalo srce. Bilo mi je, kot da sem napravila neodpustljiv greh.
Z neizmerno žalostnimi očmi me je pozdravil brat.
»Rekli so mi, da si bolna. Kaj ti je bilo?«
Oh, kako je ubog, kako je ubog! Kako so suhe njegove roke, kako dolgi in tanki njegovi prsti, kako koščen je v obraz!
Kaj mu morem povedati resnico? Naj priznam temu revežu, ki leži že tri mesece v groznih bolečinah nepremično na hrbtu, da sem se vozila po reki, sprehajala po gozdu, medtem ko je on sam stokal in hrepenel po meni?
»Rekli so mi da boš prišla samo vsak drugi dan,« je dejal ne nepopisno žalostnim, drhtečim glasom, težko hropeč in z vso silo premagujoč bolečino, da bi mogel spregovoriti z mano nekaj besed. »Vem, preveč kričim, ne zameri! … Premagal se bom …«
»Ne, ne. Mislili so, da sem bolna. Ampak to je bil samo glavobol … Je že prešlo. Vsak dan bom pri tebi. Kakor želiš.«
»Nisi bolna?«
»Nisem!«
»Oh, jaz sem se že tako bal, Hanka!« je šepetal vroče, »kakšen daj včeraj, Hanka, kakšen dan! … Rekli so, da ne moreš priti, a jaz sem te vendarle čakal. Strmel sem v vrata, neprestano sem upal, da se bodo odprla in da boš vstopila … Tudi trpeti je laže, če morejo vsaj oči gledati dragega človeka …«
»Ali naj poškropim sobo s smrekovo esenco?«
»Poškropi. Lepše se diha. Oh, kako mi je odvraten moj lastni smrad!«
Sedela sem kraj njegove postelje.
Opazila sem, da je ves poten. Znoj mu je ovlažil čelo, lasje so se mu zlepili na sencih.
Obrisala sem mu lice z robčkom, poškropljenim s kolinsko vodo.
»Kaj ti je danes tako vroče?« sem ga vprašala.
»Hanka, ne bom kričal,« je zašepetal z bednim, bednim smehljajem na bledih ustnicah. »Da ne dobiš spet glavobola.«
»Bratec! … Bratec moj ubogi! … Kriči! Kriči! … Nikar se še bolj ne muči, kriči! …«
Pričela ga je lomiti silna, naravnost pobesnela bolečina. Hotel se je upreti, škripal je z zobmi, grizel ustnice do krvi .. Potem pa je popustila njegova sila. Neusmiljena bolečina je zlomila njegovo voljo in kričal je čedalje glasneje, čedalje glasneje. Rjovel je od bolečine, neprestano … Četrt ure … pol ure … uro … dve uri …
Vsaka ura ima šestdeset minut … šestdeset … Vsaka minuta ima šestdeset sekund … Dolgih, dolgih sekund … Šestdeset!
Kakšne oči je imel, ko se je nazadnje, nazadnje bolečina izdivjala … Ni prenehala … Samo malo se je umirila … Malo, malo je popustila … Ubožec moj, ubožec!
»Hanka, čuj … Nekaj bi te prosil … Nekaj velikega … Težkega …«
»Kaj? Govori! Povej! Vse napravim!«
»Če moreš, pridi kdaj ponoči … Samo enkrat … Mene je tako silno strah noči … Tako nepopisno so dolge in grozne … Še groznejše od dneva …«
»Pridem, Jaš, pridem. Ostanem še danes.«
»Prosi profesorja, da ti to dovoli … Pojdi popoldne domov, lezi, spi … Dovolj je če prideš ob enajstih. Pa do treh, štirih zjutraj … Bojim se noči, zblaznel bom …«
Ta dan sem se preselila v bolnišnico.
Branili so mi, a so morali popustiti.
Ne, nikoli, nikoli več ne bi mogla oditi iz mesta …
Kako sem ga vendar mogla pustiti tisti dan?! Pozabiti en sam hipec nanj?!
Dali so mi majhno sobo poleg shrambe za postelje, blazine, odeje in perilo. Upraviteljica kuhinje in dve drugi sestri sta spali tam v sobicah, predeljenih z deskami druga od druge. Prav za prav je bila to ena sama večja soba.
Tam sem preživela čas, ko nisem bila pri bratu. Nadaljnjih šest tednov se nisem niti za hip oddaljila iz bolnišnice.
Pritisnila je vročina. Kakor sopara nad močvirjem je bil zrak v bolnišnici svinčen in zatohel, nepremičen, vroč in nasičen z vsakovrstnim smradom. Niti razna razkuževalna sredstva ga niso mogla popraviti, napravila so ozračje še gostejše in težje. Obleka se je neprijetno lepila na znojno telo, a misli so blie lene.
Rane mojega brata so zaudarjale po gnilobi. Skozi vse obveze se je izločal rjav gnoj.
Z največjo silo sem komaj obvladala odpor, ki me je davil v želodcu in grlu. Vso svojo voljo sem morala neprestano napenjati, da vzdržim v strašnem vzduhu bolniške sobe, ki ga ni mogel popraviti nikakršen vonj. Bili so dnevi, ko se mi je meglilo pred očmi, ko se je vse obračalo v mojem drobovju od nepopisnega gnusa. Pogosto sem morala oditi, da se izbruham.
»Kaj sem zakrivil?!« je ječal uboti Jan. »Kaj sem zakrivil, da se tako razkrajam v gnilobo?! Da se mučim do blaznosti, da okužujem zrak s svojimi ranami! Danes smrdim kot kuga! … zakaj ne bežiš od mene?! … Pustite me, pustite, mene prekletega, da poginem!«
»Ni res,« sem ga tešila. »Vreme je zadehlo in vroče, pa misliš, da je huje … Moj Bog, gnoj ne more ravno dišati. Pa jaz sem se že privadila, nič me ne moti.«
»Lažeš!«
»Ne lažem!« Sedla sem kraj njega ins skrajno odločnostjo vdihavala zrak, ki so se mu upirala moja pljuča kot strupu.
Kako je moral trpeti šele on!
Oh, grozne, nad vse strašne noči!
Cele steklenice vsakovrstnih esenc sem izlivala po njegovi odeji in po tleh, da bi bil zrak znosnejši.
Bilo je mučno vzdržati po nekaj ur v tem ozračju, toda trpeti v njem je bilo huje od samega pekla.
Pa še cele dneve rjoveti od bolečine; tedne in mesece!
Kako je sploh to zmogel?
Njegove muke so bile neprestano na meji blaznosti. Oh, kakšna sreča, e bi se mu zmešalo! Toda bil je več čas pri zavesti!
V odmorih, ko so muke popustila vsaj toliko, da je mogel govoriti in misliti, mi je včasih skušal opisati svojo bolečino. Pa kako naj se opiše z besedami pekel?
»Včasih bi se rad uprl sili svojega groznega trpljenja. Rad bi prenašal molče, mirno. Saj sem vendar še človek!
Ali s stotino lačnih čeljusti gloda bolečina moje telo. Gloda, gloda … Divje hijene trgajo mojo ubogo meso, strašne roparice kljujejo moje drobovje z ostrimi kljuni, neusmiljeni kremplji groznih pošasti rijejo po mojih žilah in živcih …
O joj, o joj! Tonem v goreče žvepleno morje … Kri mi vre od bolečine, strašni smrad lastnega telesa me duši, da grabim zrak z odprtimi usti kakor preganjana zver … Padam v pekel groze in prekletstva … Možgani mi kipe, ko da mi bo razneslo lobanjo … Izgubljam dušo, izgubljam voljo, izgubljam silo …
Potem prične kričati, tuliti, rjoveti …
Zverinske muke divjajo v vseh stanicah mojega telesa …
Nisem več človek … Žival sem, ki jo muči divjaška pohota nepopisnih muk …
Kričim, hropem … V ušesih mi odmeva groza mojega rjovenja … Srce se mi trga od velikega strahu, od besa, od onemoglega divjega obupa …
V takem hipu mrzim z grozovito, ogromno mržnjo vsemirje, vesoljstvo, boga, če je kje … Mrzim ves svet, vse živo, vse ljudi, ki so srečnejši od mene in ne trpe kakor jaz. Tudi tebe mrzim, Hanka … A najbolj mrzim svojo prekleto, ubogo, gnilo telo … Mrzim svoje strahopetstvo, svojo slabost …
Zakaj nimam moči, da bi se ubil? … Zakaj ne skočim s te preklete postelje in se ne vržem skozi okno … Kaj niti tega ne zmorem?! … Zakaj se ne zadavim z lastnimi rokami, ko me noče telo več ubogati, ko me moj gnili hrbet in strohnele noge ne morejo nositi?! …
O joj, o joj! Saj sem čisto za nič! Niti samega sebe ne morem več ubiti! …
Oh, potem me oblijejo solze, vroče in grenke, slabotne in uboge.
Grozne solze, ki jih človek sam nad seboj joče. Nad svojim lastnim truplom! …«
Prijatelj moj, koliko takih težkih besed mi je rekel! Besed, ki se njih grozota ne da napisati. Kakor lava so bile vroče in žgale so mi srce, kakor da sili vanj razbeljen svinec.
Kako omiliti ta strupeni šepet?
Bila sem brez moči, kot je bil brez moči tudi on.
Kjer je tolažba za tak obup?
Kako naj umirim grozno kričanje njegovega mučeniškega telesa? Kako naj utešim obupno vzdihovanje njegove uboge duše?
S kakšnimi besedami se more ublažiti takšna nesreča?
Včasih me je zaklinjal, težko dihajoč in stokajoč: »Hanka, sestra, ubij me! … Ako me ljubiš, ubij me! … Ako si dobra in usmiljena, ubij me! … Ne morem več! Ne morem več! … Ne morem delj trpeti! … pa če mi obljubite, da bom jutri zdrav, rajši umrem, kakor da bi še eno uro trpel te peklenske muke …«
V najstrašnejših nočnih urah od enajstih do petih zjutraj, ko sem bila redno in neprestano poleg njega, sem poskušala njegovo grozno vpitje: Ubij me! Ubij me! Prekinjalo ga je pridušeno slabotno jokanje, težko stokanje, obupno klicanje na pomoč, divje kričanje …
V meni pa je ta satanska beseda našla strašen odmev … Ubij! Usmili se ga! … Reši ga nečloveških muk! Čemu bi se revež mučil huje od ranjene zveri, ki vsaj hitro pogine v svoji duplini …
Čemu pretkano podaljšujejo z zdravljenjem njegovo trpljenje?! … zakaj mu ne dajo morfija, da bi mirno zaspal?! …
Kaj mora do konca zavestno spremljati razpadanje svojega telesa v gnilobo?!
»Ubij me! Ubij me! … Vrzi blazino na mojo glavo, drži jo z roko nekaj minut in napravila boš dobro delo … Zaduši me, zadavi, če si mi sestra, če si me kdaj ljubila, če ti je težko, da trpim … Reši me življenja in še v grobu ti bom hvaležen.«
Kakšno šepetanje, kakšno strašno šepetanje! …
In spet ječanje, čedalje bolj žgoče … Škripanje z zobmi, kričanje, rjovenje …
Slabotni, obupni, vroči jok …
»Da je mati še živa, ona bi se usmilila … Čuj, Hanka, ona bi se me usmilila! … Vem, da bi mi s svojo roko zatisnila usta, da umolknem, da bom tiho za zmerom … Najtežji greh bi vzela nase, v pekel bi šla, da me osvobodi … Hanka, zakaj me nočeš ubiti, ko vidiš, da se sam ne morem?! … Sestra, prosim te: ubij me, ubij me!«
Mesto je spalo, ulica je molčala, vsa ogromna zgradba je mirovala.
Moj najmlajši, najdražji brat, moj Jaš pa me je rotil z grozovito prošnjo: Ubij me! Ubij me!
In moje srce je stokalo: Ubij!
In soparna, neusmiljena, temna noč je šepetala: Ubij! Ubij!
In hotela sem že storiti … Stokrat sem že hotela …
A nekaj tajnega je zadržalo moje roke. Omahnile so, kakor da so obtežene s svincem … Okamenele so, kakor da so obtežene s svincem … Okamenele so ostale noge na svojem mestu …
Končno so ga dali v vodno posteljo.
V dvorani, kjer je bila prej risalnica, so stale na eni strani štiri postelje, na drugi pa tri velike kadi z vodo. V kotu pod stropom je bil zbiralnik, kjer se je s plinom grela voda in odvajala po ceveh v kadi. Voda v kadeh je imela temperaturo telesa in je neprestano pritekala in odtekala. V vodi je plavala kožnata blazina, na njej pa je ležal bolnik, gol do vratu v vodi. Kad je bila pokrita z deskami in se je samo gornji del telesa videl iz vode. S tem, da je telo na pol plavalo v vodi, je bila njegova teža zmanjšana do skrajnosti in tako so se rane, ki so nastale na hrbtu in na nogah od ležanja, mogle počasi celiti. Ponoči so polagali bolnike spet na postelje. Bolničar je bil vedno prisoten in je tudi spal z bolniki. Bilo jih je namreč vedno nekaj skupaj in so jih istočasno nosili po dva ali tri.
Nisem bila zraven, ko so premeščali mojega brata. Kasneje so mi pravili, da je revež kričal, da je odmevalo po vsej zgradbi. Spala sem v drugem oddelku hiše. Mislila sem, da ga šele dopoldne prenesejo, ne precej zarana.
Ko sem prišla k njemu in ga našla v vodi, je bil veliko mirnejši. Njegove oči so me pozdravljale z novim upanjem.
»Hrbet me ne peče več tako. Morem prenašati bolečino,« mi je rekel. »Samo, da ne bi moral več kričati, že to je sreča!«
Tistemu, na čigar mesto so ga dali, se je pred dvema dnevoma našlo poslabšalo in je umrl.
Poleg mojega brata je ležal neki Slovak, a dalje neki Rumun. Moj brat je ležal najbliže oknu.
Ta dan je bil miren, poln nade in zaupanja.
Neprestano mi je govoril, da bo vse dobro in da zdaj veruje v svoje ozdravljenje. Ganljivo se je zahvaljeval profesorju in zdravnikom, ko so prišli na pregled.
Popoldne ga je obiskala dr. Jablonska in mu prinesla cvetja. Njegovo trpeče, suho lice je blažil mil smehljaj. Pa čeprav je sem pa tja tudi zaječal, smehljaj ni izginil iz njegovih dragih, velikih oči.
»Poprej mi je bilo, ko da sem ležal na živi žerjavici. Zdaj se mi zdim, da ležim na prijetnih, hladnih, svilenih blazinah. Še me bole rane, kajpada. Toda ni mi treba več kričati kakor divji zveri. Prej sem bil v peklu, zdaj sem v vicah. Od tod se pride v nebo …«
Ni se mogel nagledati rož, ki mu jih je prinesla dr. Jablonska.
»Rože cveto. Prav tako lepe so kakor nekoč. Temnordeče, rumene, bele, rožnate … In kako diše … Vse v naravi umira lepše kakor človek … Nič ne smrdi tako strahovito kakor razpadanje našega telesa, našega trupla …«
Nasmehnil se je in uprl v naju svoje čudovite oči, ki so odsevale novo, posebno, mirno lepoto. »Danes niti jaz ne smrdim, Hanka, kajne?«
Poljubila sem ga na čelo. »Saj tudi poprej ni bilo tako strašno!«
»O, bilo je več kot strašno! … Kako grozno, če se studiš samemu sebi! Če moraš bruhati zaradi lastnega smradu!«
»Molči! Molči!«
»Zdaj sem v vodi. Voda me boža, duši strupeni smrad, ki ga izločajo moje rane, nosi me na svoji mehki roki … Zdaj verujem, verujem, da ozdravim!«
Ta prvi dan, ko je bil v vodi, je bil edini odmor zanj in zame.
Ko se je približal večer, je obmolknil in ležal z zaprtimi očmi v kadi. Mislila sem, da spi, pa sem ga nepremično gledala, da mu ne omahne glava z gumijaste blazine v vodo.
Pričel je vzdihovati in ječati.
»Kaj ne spiš?«
»Bojim se,« je iztisnil vroče in drhteč skozi zobe. »Bojim se noči …«
Dve veliki solzi sta mu kanili izpod dolgih, temnih vek.
»Ne smeš se bati, bratec! Jaz bom bdela pri tebi.«
»Ne bom mogel molčati …« je šepetal obupno. »Že mi je huje. Že tudi tu v vodi komaj prenašam bolečine …«
Olajšava, ki jo je občutil zaradi spremembe, je pričela popuščati. Bolečine so se vračale, stopnjevale …
Tudi jaz sem se tega bala.
Morala sem oditi, ko so ga prenašali iz kadi na posteljo in previjali njegove strašne rane. Bili so toliko usmiljeni z menoj in niso dopustili, da vidim vse njegovo ubogo, skaženo telo.
Njegov strašni krik me je preganjal preko stopnic do moje sobe.
Bil je čas, da ležem in zaspim.
Prizadevala sem si, pametno ravnati s svojo silo, kakor mi je svetovala dr. Jablonska, pa sem vedno legala zvečer ob sedmin in spala do pol enajstih, potem speh od šestih zjutraj do dessetih dopoldne. Da me ni motil nemir v sobi in po hodnikih, sem vedno natrpala ušesa z vato. Da me žalostne in težke misli niso ubijale in me ne odganjale utrujenosti in spanja, sem vsakokrat, ko sem legla, nekaj seštevala, kakor me je naučila dr Jablonska 5 + 7 = 12 + 5 = 17 + 7 = 24 + 5 = 29 + 7 = 36 itd., itd., dokler se niso misli utrudile in pomirile, da sem umolknila in zaspala.
Ta večer pa nikakor nisem mogla zaspati. Zaman vse seštevanje …
Mirno sem ležala in mislila eno samo: ubogi, bedni moj bratec, moj žalostni Jan, moje nesrečno revše …
Komaj sem dočakala deseto uro, da lahko vstanem. Dala sem Jablonski besedo, da bom čas, določen za počitek, vedno preležala, pa naj se mu zgodi kar koli. »Samo tako boste vzdržali do konca …«
Ko sem prišla je Jan stokal težko, težko …
»Kako ti je , dragi?«
»Grozno, grozno!«
Bil je ves moker od vročega znoja. Umila sem mu obraz in roke s hladno vodo.
»Oni spijo,« je šepetal Jan
In res, vsi trije, oba ranjenca in bolničar, so spali.
»Rekli so, da morejo spati samo od devetih dol polnoči mirno, globoko spanje. Pozneje jih vsak hip bude njihove bolečine … Jaz nisem niti oči zatisnil. Strašno trpim … Pa nočem vpiti. Ne morem jih buditi, reveže. Stiskaj mi z rokami sence, da mi bo laže …, da ne bo treba vpiti …
Prinesla sem v skledi ledu. Položila sem roki na led, da so postale hladne, in mu stiskala sence, kakor je želel.
Malo se je pomiril. Zdelo se mi je celo, da spi. Nepremično sem stala kraj njega, roke so mi otrpnile, nisem si jih upala premakniti, da ga ne prebudim. Dihal je mirno in globoko.
Pet, šest, mogoče osem minut je tako spal, potem se je prebudil, ker so postale moje roke tople.
Spet je pričel stokati.
»Ko bi mogel spati, Hanka! Tako sladko je spati, nič vedeti, izgubiti zavest, pozabiti na vse bolečine in muke … Oh, nepopisno sem truden … Lačen sem spanja in počitka …«
Spet sem hladila svoje roke ina ledu, spet mu jih polagala na čelo.
Zakaj ni moja volja, moja ljubezen dovolj močna, da bi ga uspavala?!
Nisem mislila na nič drugega kakor na edino besedo: Spi! Spi!
Tako je spal po kako minuto pod mojimi rokami.
Bolečine pa so naraščale. Rane so pričele peči, žgati.
»Koliko je ura?«
»Čez deset minut bo pol dvanajstih.«
»Nič več?! … Daj mi nekaj, da bom grizel! Daj mi svoj robček …«
Polila sem svoj robček z mrzlo limonado, ki se je hladila v ledu, in mu ga položila v usta.
Do polnoči ga je zgrizel na koščke …
»Vsakih deset minut mi povej, da so minile …«
Dolgo, neizmerno dolgo sva čakala, da bo pol dvanajstih.
»Povej mi rajši, ko preide vsakih pet minut …«
Obveščala sem ga, kadar je preteklo pet minut.
Počasi, počasi sem porinila drugo blazino pod njegovo glavo, a gumijasto sem dala na led, da se ohladi. Pokrila sem jo s prevleko, ki sem jo poškropila s kolinsko vodo, in skrajno oprezno sem mu jo spet položila pod glavo. Rane ubogega brata so spet strašno zaudarjale …
Čaka sva do polnoči.
Izvlekla sem mu robček iz ust. Bil je vlažen od vročih slin in zgneten v klobček.
»Piti!«
Dala sem mu piti. Z ledeno vodo sem mu umila obraz in roke.
Še je vzdržal nekaj minut.
Potem je začel hropsti vse grozneje, vse strašneje. Pričel je tožiti glasneje in glasneje. Pričel je vpiti čedalje bolj besno in strahovito. Dolgo, zateglo rjovenje je polnilo sobo in je skozi odprta okna odmevalo preko ulic v temni park.
Vpil je pol ure, uro, dve uri, tri ure …
Stala sem ob postelji, se sklanjala nad njim, mu stiskala sence, roke … Srce se mi je trgalo v prsih, v glavi so mi ledeneli možgani …
Končno je oslabel, postal hripav … Samo še slabotno ihtenje, ubog, beden jok je prihajal iz njegovih prsi.
Spal je pet, deset minut, izmučen do smrti … Potem pa so ga spet pograbile zverinske bolečine iz kratkega spanja …
Ob petih sem odšla v svojo sobo, vrgla sem se na posteljo in globoko zaspala.
Prijatelj moj, nikoli, nikoli ne pozabim teh noči. Človeški jezik nima besed, da bi opisal vso njihovo strahoto.
Še vedno slišim grozno vpitje svojega brata, a kjer so besede, ki bi bile dovolj mučne, dovolj strašne, da opišejo divji obup njegovega bolestnega kričanja in rjovenja?
Verujte, še danes prevzamejo mojo dušo temne misli in žal mi je, da nisem poslušala obupnih prošenj svojega ubogega brata in mu nasula strupa v vodo, ko sem mu dajala piti …
Prijatelj moj, telesne bolečine so nekaj divjaškega, zverinskega. Ubijajo misli, voljo, vse lepo in vzvišeno. Duševna bolečina lahko človeka očisti, ga prekali, oplemeniti, kako očisti ogenj rudo od blata. Telesne bolečine pa človeka ponižujejo, napravijo ga hudobnega, jemljejo mu dušo. Smrt ni strašna, smrt je odrešenica. Smrt je mirna in vzvišena, smrt molči.
Ob mojem bratu je ležal Slovak, mil in dober fant. Že v začetku vojne je bil ranjen. Tudi on je bil revež.
Ko sem ga prosila, naj se ne jezi na mojega brata, ker ponoči kriči in ruši počitek ostalim, mi je pravil, da je tudi sam tako kričal. Tri mesece je ležal na postelji, zdaj pa že pet mesecev leži v vodi.
»Bolečine so popustile. Hrbet in noge se mi že celijo. Čez nekaj tednov se bodo mogoče rane, ki so nastale od ležanja, že povsem zacelile. Rana na prsih se mi je že zarasla. V trebuhu pa je še vedno smodnik. Neprestano teče gnoj skozi obvezo. Tudi noč ne čutim. Čisto so otrple.«
»Imate še mater?«
»Imam. Že trikrat so me obiskali.«
»Vsekakor vas zelo ljubi …«
»Zelo me ljubijo, res. Edini sin sem. Oče mi je umrl, ko sem bil še majhen. Uboga mati so mislili, da jim bom v pomoč na stare dni … Zdaj pa, na, kaj je z menoj … Težko mi je, kadar pridejo, ko jokajo nad menoj, sirota. Pečejo me njihove solze, ki padajo name kakor živ ogenj.«
»Pa saj boste ozdraveli … Glejte, bolje vam je že, ne trpite več toliko. Lahko že več jeste, popravili se boste.«
»Če bi vedel, da popolnoma ozdravim! Pa se bojim, da ne bom … Tega me je strah … Nisem se bal smrti. Ko me je zadelo in je tekla kri in odhajala moč, sem si mislil: Dobro, umrl bom. Pridi, smrt, pripravljen sem. Reši me. Niti enkrat me ni plašila misel na smrt. Zdaj pa se bojim življenja … Kakšno življenje bo to zame …? Mogoče bom moral tako ležati še nekaj mesecev, še pol leta, potem bom pa komaj pohabljen ostal … Kako naj vlečem za sabo odmrle noge? Kdo mi bo stregel? Kdo me bo hranil? Mlad sem še, še me čaka dolgo, dolgo življenje. Kdaj bo konec vsemu? Kaj naj se tako klavrno vlečem skozi življenje? Ali ima to smisel? Če bi bil vsaj starejši. Preko štirideset. Jaz pa sem še mlad. Nisem niti živel. In naj ostanem zdaj tak?! Oh, žal mi je, žal mojih mladih let, mojih mladih dni …! Prej sem kričal, na, zdaj pa me mučijo take misli … Rane so me prenehale peči, zdaj pa me duši strah pred tistim, kar pride … Kaj bo imela mati od takega sina? Kaj bo z menoj, ko umre? Imel bom rento, pravijo. Premalo za življenje, preveč za smrt. Če bi bil starejši, bi bil že umrl! Ali kaj mi bo moja uboga mladost, ko mi samo podaljšuje muke …«
»Ne smete tako govoriti. Vsak dan vam bo bolje.«
»Deset let bom rabil, da poplnoma ozdravim, če bo šlo tako počasi kot do zdaj. A čisto nikoli … Jaz to vem. Z vsakim dnem mi bolj upada upanje. Vem, da ni več zdravja, ni več sreče zame mladega …«
Poleg njega, najbliže steni, je ležal Rumun, izredno lep fant junaškega tipa. Bolezen, rane in muke niso mogle spačiti njegovih pravilnih potez. Njegova lepa glava je bila kakor iz slonove kosti. Velike, nenavadno lepe oči so bile polne izraza. Ko so se dvignile dolge, temne trepalnice in je pogledal kvišku ali v obraz komu, ki je šel mimo njega ali obstal ob njegovi kadi, je bil vsakdo presunjen od njegovih vlažnih, globokih, otožnih oči. Ranjen je bil v prvem mesecu vojne in je že dvanajsti mesec ležal v neprestanih bolečinah vedno na hrbtu, pravi mučenik.
Lepo je govoril češki in spočetka niti nisem vedela, da ni po rodu Čeh. Ljubil je rože in izbrane cigarete. Dala sem mu razglednico, umetniško obnovo cvetličnega šopka.
»Te ne diše, toda so lepe,« sem se šalila. »Poslala jih bova nekomu, ki ga imate najrajši.«
»Materi,« je rekel, a meni se je zdelo, da ni več mladenič z majhnimi črnimi brčicami nad usti, marveč majhen, majhen deček, ki so ga proti njegovi volji odvedli od matere, pa zdaj vroče hrepeni po njej.
»Pisala ji bova. Samo povejte mi naslov in vse, kar hočete, da napišem,« mu pravim in izvlečem svinčnik iz žepa.
Nasmehnil se je.
»Ne morete ji pisati. Ne bi vas razumela. Rumunka je.«
»Potem ste tudi vi Rumun?«
»Seveda. Neki lažji ranjenec, tudi Rumun, prihaja k meni in piše mojim, kar mu rečem.«
»A kje ste se naučili češki? Saj bolje govorite od mene, Slovanke, ki sem se že nekaj mesecev učila tega jezika.«
»Tu sem se naučil. V tej bolnišnici, v tej hiši. Tudi jaz ležim v tej vodi že pet mesecev. Poprej pa šest v postelji v mali dvorani, kjer smo bili sami ,težki, , taki, ki smo vpili. Vedno je kateri od nas vpil … Pekel … Jaz pa niti v vodo nisem znal zaprositi. Nisem znal reči, naj mi popravijo blazino pod glavo. Nisem jih znal niti prositi, naj pazijo, kadar so me nosili s postelje na posteljo, me previjali, umivali. Nisem jim znal povedati, kjer naj me primejo, da me ne bi preveč zabolelo. Zdaj pa znam vse. Naučil sem se.«
»Vam kaj pišejo vaši z doma?«
»Pišejo. Moji starši so še mladi. Oče pet in štirideset, mati štirideset. Lepa je še. Krasne lase ima. Črne. Do kolena ji sežejo, kadar jih češe. Tudi brata imam. Dve leti je starejši. Lep je, visok, višji od mene. Pri mornarici je,« mi je pripovedoval.
Oči so mu sijale, usta so se mu nasmihala. Videlo se mu je, kako ponosen je na drage in kako jih ljubi.
»Vam je bilo lepo doma?«
»O, zelo lepo. Ljubili so me. Razvajali.«
»Kaj vas ne bi mogla obiskati mati? Ali oče? Sicer je daleč, toda dobili bi dovoljenje, olajšavo na železnici …«
»Ne, ne! Nočem, da bi prišli!« je vzkliknil in njegov obraz se je naglo spremenil. »Nočem, da me vidijo takega … Če bi moja mati vedela, kako ležim v kadi vode, da se niti premakniti ne morem … Nisem pustil, da bi pisali domov, kako sem ubog. Naj se vsaj oni tolažijo, da kmalu ozdravim in pridem. Od meseca do meseca … Pa četudi bodo čakali zaman, je vendar bolje, kot da me vidijo in zvedo, kako sem nesrečen.«
Njegova mlada usta so se skrivila v slaboten, beden jok, a iz oči so mu pričele teči težke, težke solze.
»Tudi moj brat je revček. Vsi ste reveži,« sem s trudom iztisnila skozi grlo in odšla na drugo stran, kjer je stala miza. Dela sem se, kot da nekaj urejam, da ne vidijo, kako nad njimi jočem.
Moj brat se je v tej dvorani čudno spremenil. Postal je nekam teman, zaprt. Pričel je nekaj misliti in snovati, kaj, nisem vedela. Zdelo se mi je, ko da je njegova volja narasla in se okrepila. Vsak dan, vsako noč so bili daljši odmori med njegovim obupnim stokanjem in vpitjem. Toda kadar je kričal, so se mi zdeli njegovi kriki groznejši kot prej. Nekaj strašnega, upornega in divjega je bilo v njegovih izbruhih. Kot da nekaj preklinja, nekaj sovraži z nebrzdano, divjo mržnjo, kot da grozi, kot da nekaj zahteva z vso silo svojega bitja. Potem pa je znal biti mehkejši in nežnejši kakor kdaj koli.
»Ako umrem,« mi je rekel nekoč, »ne spominjaj se me takega, kakršen sem zdaj. Misli name, kakršen sem bil poprej. Spominjaj se desetletnega razposajenega dečka, ki je lovil v gozdu metulje, medtem ko si ti ležala v travi in brala kakšno knjigo. Spomni se me, kakšen sem bil, ko si se ti možila. Kako so me oblekli, da bom tvoj paž pri poroki v cerkvi. Kaj se spominjaš, kako srečen sem bil, ko mi je tvoj mož takrat daroval dvokolnico, ker si ti to želela.«
» Spominjam se, Jan.«
»Ali se spominjaš, kako sem jokal, ko si odhajala?«
»Spominjam se Jan.«
»Se spominjaš, kako je bilo lepo, ko sem te prvič obiskala kot mlado ženo?«
»Spominjam se, Jan.«
»In potem, pozneje, ko sta bili že Jadviga in Stazika, kako mi je bilo čudno, da imaš otroka ti, Hanka, ki sem se s teboj tolikokrat igral, dokler si bila še doma … meni sta deklici rekli stric … Tako sta bili ljubki, ko sta bili majhni. In zdaj sta lep. Pravi lepotici bosta … Pa se mi vse zdi, da te ne ljubita dovolj …«
»Ljubita, Jan, ljubita.«
»Pa vendar … Tudi za Hansa, tvojega moža, sem vedno vedel, že zdavnaj, precej, da te ne ljubi, kot je treba … Ako umrem, pozdravi Jadvigo in Staziko … Reci, da jima naročam, naj te ljubita. Kolikokrat sem ju nosil na rokah … Takrat je bilo še lepo … Vse pozdravi. Brate in njihove otroke, bratrance in sestrične … Naj se me spominjajo takega, kot sem bil pred vojno, kot so me poznali, veselega, mladega, nasmejanega …«
»Nikdar toliko ne govori, škodilo ti bo. Sam jih boš spet videl in pozdravil.«
»Ne bom, vem, da ne bom.«
Zaprl je oči. Ležal je v vodi in bolečine so popustile. Ni mu bilo treba kričati. Dolgo je molčal.
»Kaj misli često na Kazimira Staszyńskega?« me je vprašal z resnim pogledom.
Nikoli dotlej, prijatelj, se nisva pogovarjala o Vas, odkar se je vrnil z bojišča tako ubog.
»Mislim,« sem priznala.
»Če bi me videl takega … Tudi on bi zajokal nad menoj. Kako misliš nanj? Povej!«
»Tako, kot se misli na nekaj lepega, visokega, daljnega, nedosegljivega. Brez želje. Kot se s soparne ravnine gleda na visok snežni breg, ki se blešči čist in lep v soncu.«
»Kako še?«
»Kakor nemirni potniki, večni brezdomci mislijo na lepi breg, kjer so zeleni gozdovi, čudovite strmine, čisti potoki, bujni gozdovi, cvetne livade in beli domovi, ki so ob njih nekoč pluli, a jih je ladja za zmerom odnesla na druge, puste strani. Žive v drugem življenju. A ne hrepene. Samo včasih jim misli lete k tistemu daljnemu bregu, ki so ga mimogrede pozdravljale samo oči, ki pa nanj v resnici nikoli niso stopili.«
»Kako še?«
»Kakor pobožni ljudje mislijo na svetnike, h katerim se zatekajo in pri katerih iščejo pomoči, kadar jim je duša žalostna in srce težko.«
»Kaj ti še pričakuješ od življenja, Hanka?«
»zase nič. Rada bi samo, da ti ozdraviš.«
»Ne sprašujem te, kaj želiš meni, marveč, kaj pričakuješ za sebe samo?«
»Nič več. Kar imam, mi zadostuje. Imam nekoga, na kogar morem misliti v največji lepoti. Misliti misli, kot da so molitve.«
»Kaj ne želiš, da bi te otroka bolj ljubila, da bi bila bolj tvoja?«
»Želim. Toda ta želja me več ne boli in ne peče kakor nekoč. Tiha je. Potrpežljiva. Ljubili in razumeli me bosta, če ne poprej, pa tedaj, ko bom mrtva.«
»Te je tega naučila smrt naše matere?«
»Res, to me je naučila smrt naše matere. Tudi jaz jo zdaj bolj ljubim in bolj razumem kakor tedaj, ko je bila živa.«
»Jaz sem jo zelo ljubil.«
»Ti si bil najmlajši. In od nas vseh si znal najlepše pokazati, da jo ljubiš.«
»Vi niste znali prenašati njene očitke. Kadar se mi je zdelo, da je pridiga predolga, sem jo objel in poljubil, ona pa se je zmedla, pozabila je na svojo resnobo in se smejala z menoj.«
»Žal mi je, da tudi mi nismo tako delali.«
»Seveda, vi ste se vedno spuščali z njo v razpravljanje. Mater je treba ljubiti, objemati in poljubljati. Otroška glava ne more misliti kot materina, toda srci otroka in matere morata vedno udarjati enako in enako občutiti.«
»Danes ti je bolje. Tako lepo se pogovarjaš.«
»Veš, tu v vodi se spet včasih počutim kot človek. Mislim pa, da mi ni bolje, da mi nikoli ne bo bolje.«
»Kako to? Ne smeš tako misliti!«
»Vem. Verjemi mi, tudi meni je žal mojih mladih dni … Toda ne more biti drugače … Pomiril sem se … Hanka, ako umrem, pozdravi Kazimira Staszyńskega. Bil je moj vzor. Želel sem postati njemu podoben. Kakšen človek! … Ko je govoril, je bil gospodar vsem, ki so ga poslušali. Naše možgane in naša čustva je imel enako v oblasti. V nabito polni dvorani je mislil vsak poedinec, da ravno njega gleda njegovo prodorno, močno oko, da njegov silni, možati glas edinole njemu govori. Vsakogar je obogatil, kdor ga je slišal, vsakogar je napravil boljšega, kdor je prišel z njim v dotiko … Želel sem biti kot on, ko dozorim v pravega moža, zdaj pa, glej, klavrno, klavrno končavam …«
To je bil njegov zadnji daljši pogovor.
Oh, prijatelj moj, kakšen brezup je vrel iz njegovih oči vame. Kakšna tajinstvena in strašna teža je padala na mojo dušo.
Ta dvorana je bila napolnjena s trpljenjem in obupom. Pet mesecev, odkar so postavili sem te velike kadi, ležita v njih Slovak in Rumun, a nihče od zdravnikov še ne more povedati, kdaj bosta mogla zdrava med druge ljudi. V kadi, kjer je ležal moj brat, je ležal pred njim drug tak trpin, no, pa je umrl v postelji, kamor so zvečer prenašali mojega brata, da spi.
Spi! Niti seno samo noč ni spal, nikoli ni spal, niti eno uro neprekinjeno.
V kolku in trebuhu so postajale njegove bolečine vse bolj pekoče.
»Za rane na hrbtu niti več ne vem, ker me te na levi strani in na kolku žgo in pečejo, kot da nekdo z razbeljenimi kleščami trga meso in drob iz mene živega,« je tožil.
Čedalje manj je govoril. Glas mu je postal hrapav od kričanja, ustnice hrastave, jezik otečen in krvav, ker ga je v blazni bolečini grizel. Obraz mu je počrnel.
Oh, ubogi, ubogi moj brat!
Prišla je dr. Jablonska.
»Čujte, zakaj vi zdravniki dopuščate, da ljudje toliko trpe?!« sem ji rekla, spremljajoč jo od brata po hodniku do stopnic. »Dajte mu nekaj, da umre, če mislite, da ne bo ozdravel!«
»To se nikoli ne more vedeti. Zdravnik je varuh življenja do konca.«
»To je neusmiljeno!« sem vzkliknila in skoraj zasovražila njo in vse zdravnike in njihovo znanost. »Če bi bil vaš brat, kaj bi ga vi pustili, da se tako muči?«
Molčala je.
»Kaj niso v Ameriki zdravniki zagovarjali misli, naj se da strupa vsem brezupno bolni, ki veliko trpe, da se ne bi brezplodno mučili v brezkončnost?«
»Nekateri, res.«
»Tudi stari Špartanci so izpostavljali slabotne otroke poginu, a o nekem divjem narodu sem brala, da ubija starce, ko ne morejo več hoditi. Sin to napravi očetu. Zdaj se več ne zgražam nad njimi. Bolj so usmiljeni od nas!«
Prijatelj moj, zakaj smo človekoljubni, ko je človekoljubnost pogosto okrutnejša od divjaštva?!
Moj Jan je strašno končal.
Grozno, grozno je končal moj brat.
Ponoči sem bdela pri njem. Trpel je bolj kot kdaj koli. Niti minuto, niti minuto ni spal.
Strašna no! Njegova slina je bila krvava, ker je grizel jezik in ustnice. Morala sem mu držati roke, da ne bi izgrizel svojega bednega mesa z rok. Na bledi koži njegovih suhih rok so se poznali sledovi zob. Kričal je, rjovel grozoviteje kot kdaj koli.
»Ubij me! Ubij me, Hanka, kaj ne vidiš, kako trpim! … Zakaj, zakaj ne znorim?! … če je konj ranjen, ga ustrele iz usmiljenja. Človek pa mora mesece in mesece trpeti huje od divje zveri. Gorje mi, gorje mi!«
Pokleknila sem k postelji, pritisnila sem njegovo glavo na svoje lice.
»Bratec moj ubogi!«
Oh, kaj koristijo besede?!
Nič, nič!
Grozno je, če si brez moči. Za ceno svojega življenja hočeš pomagati, pa si kot zid, ki niti ne sliši niti ne čuti. Ure in ure se lomi v tebi v vsaki stanici telesa in možganov en sam edini krik: Hočem ti pomagati! Hočem, hočem! A roke so brez moči. Niti božati ne moreš več. Taka tuga je v srcu, tak obup v duši, da se usta niti šepetati ne drznejo več. Sram jih je lepih, mehkih besed, ki slabotno padajo v brezupno praznino, preden so dosegle uho tistega, ki naj bi ga tešile. Široko odprte, preplašene oči gledajo z grozo to nad vse strašno bedo.
Saj to ni resničnost! To so sanje, grozne, divje sanje, ki jih je ustvarila domišljija pekla, hujšega in strašnejšega od Dantejevega! Toda vrisk nečloveškega obupa, ki otopeva možgane in ledeni srce, opozarja dušo na muke v grozni resnici.
Saj kriči brat! Brat rjove, mučen od satansko besnih bolečin. Brat rjove in ne more ne živeti ne umreti.
Joj, joj!
Solze so premalo za tako nesrečo. Srce tišči v prsih, zdaj ledeno kot kamen, zdaj vroče kot živ ogenj.
»Pojdi, Hanka! Pusti me! Zapusti me! Zakaj se me ne ogneš?! Beži, da ti ne ubijem duše s svojo peklensko usodo! Beži! Reši se me!«
Zakaj mu ne otope možgani?! Zakaj mora v e d e t i, kako mu je strašno, strašno?!
Dnevna svetloba se je mešala s sijem električne žarnice. Hladen jutranji veter je zapihal skozi okna.
Moj brat je obmolknil s strašnim molkom.
Pogledala sem mu v oči in postalo me je strah.
Iz pekla se gleda tako. Obup brez konca, brez upa …
Drhtel je kot šiba.
»Te zebe?«
»Ne.«
»Drhtiš …«
»Od slabosti … Rad bi spal.« Zaprl je oči. »Pojdi, Hanka, spočij se … Ta noč je bila strašna …«
»Bom šla kasneje. Spi. Varovala te bom. Malo bom počakala.«
Ugasila sem električno luč. Zunaj je bil tisti posebni, čisti, tajinstveni mladi dan pred sončnim vzhodom.
Prišel je bolničar v sobo.
»Prebudil sem se prej kot navadno. Pojdite, gospa, v svojo sobo in lezite. Bom jaz pazil.«
»Seveda, pojdi, Hanka!« je rekel Jan. »Spal bom.«
Toda še vedno je drhtel in njegove oči so bile nenavadne, strašne.
Hotela sem ostati, toda nanadna utrujenost mi je prevzela telo. Vreči se kamor koli na tla! Zatisniti oči, zaspati, pozabiti!
»Pojdi, Hanka, spočij se! In hvala ti!« je šepetal Jan, a njegov dih je bil vroč.
Kolena so se mi šibila.
»Zbogom, Jan! zbogom, ubožec moj nesrečni!« Poljubila sem ga na čelo kot zmerom. Bilo je razbeljeno, žile pa nabrekle na sencih.
»Zbogom, Hanka! Dobra si. Hvala ti!«
Stisnil je roke v pesti. Drhtel je.
»Pojdi! Rad bi spal! Oviraš me …« je kriknil skozi zobe ostro, sovražno.
»Saj grem, saj grem.« Vedela sem, kakšni so bolniki, ko jih vse razburja in ovira.
Bila sem že pri vratih.
»Ne zameri, Hanka! Dobra si Hvala!« je kriknil za menoj.
Njegov obraz se mi je zdel pogumen in poln sile kakor poprej, ko je bil še zdrav in brezbrižen. Samo strašno teman, strašno resen …
Toda bila sem preveč izčrpana, da bi razmišljala naprej, delala zaključke, se bala.
Odšla sem. Stopila sem k oknu na hodniku, od koder se je videlo žareče nebo. Zora je vzhajala nad mestom do srede neba.
Bolničar je šel mimo mene.
»Gospod me je poslal po čaj. Zaželel si je čaja. Rekel bom nočni postrežnici v kuhinji … Kakšna krasna zarja! Čudovita …«
Tedaj je divji krik neizmerne groze odjeknil iz sobe, zadonel po hodniku. In še eden, strašnejši, daljši od prvega.
Tudi dva druga glasova kričita, kličeta na pomoč.
Tekla sva nazaj.
Bolničar je odrinil vrata, da so se široko odprla.
Planila sva v sobo.
Joj, grozno!
Joj, strašno!
Jan je ležal na pol gol na postelji. Z nepojmljivo silo je strgal povoj s strašne rane na boku in trebuhu. Curek gnoja in krvi je omadeževal rjuho in kapal na tla. A njegova strašna roka je še vedno grebla po lastnem drobovju. Grozovit smrad je hitro zastrupljal zrak v sobi.
»Jan! Brat!«
Hotela sem skočiti k njemu. Hotela sem zakriliti z rokami, zaječati – toda pred očmi se mi je zameglilo in trdo sem padla po tleh.
Pravili so mi, da sem ležala pet dni v nezavesti in blodnji.
Včasih zna biti narava vendarle usmiljena …
Toda, prijatelj, zdi se mi, da ne bom nikoli več vesela, da se ne bom mogla nikoli več zasmejati.
Prijatelj moj, postala sem starka. Moj obraz je še mlad, moja duša pa je stara sedemdesset in še več let.
Kajti videla sem in slišala, kako je trpel in kako je končal moj Jan, moj lepi najmlajši in najljubši brat, Vaš učenec.
Ni ga več. Umrl je grozne smrti.
Prijatelj moj, prijatelj moj!
Kje so Vaše roke, da sklonim svojo glavo in da jokam, da se izjokam?!
Oh, kako sem uboga in strta, potrebna tolažbe kot otrok, ki je ponoči zablodil na grobove, pa so ga preganjale pošasti.
Prijatelj, trudna sem, nepopisno trudna.
Prišel bo dr Wronski. Hudo bi se jezil, če bi vedel da Vam že tri dni popisujem usodo svojega brata.
Toda Vi prijatelj moj, Vi ste edini, ki tešite moj obup. Misel na Vas me tolaži. Čeprav ste daleč, daleč, na drugi strani strelskih jarkov, ki sekajo našo bedno poljsko zemljo, ste vendar podpora moji duši in uteha mojemu srcu.
Prijatelj, nesrečna sem, zelo sem nesrečna!
[[Kategorija: Zofka Kveder]]
| |||