Hanka: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mhladnik (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4.311:
 
Prijatelj, nesrečna sem, zelo sem nesrečna!
 
 
== V novembru 1915. ==
 
Spet je zima. Nastopila je prej kot po navadi. Mraz je hud in neusmiljen. V Evropi pa je še vedno vojna. Še vedno prelivajo najboljši sinovi evropskih narodov svojo kri, dan na dan jih pada še vedno na deset tisoče v prezgodnje grobove daleč od svojih domov. Najstrašnejša od vseh vojn, kar jih pomni zgodovina človeštva, pustoši kot orkan po poljski zemlji in nešteto poljskih hiš je upepeljenih. Kdo bi preštel naše vasi in mesta, ki so porušena? Kdo bi pregledal poljske rodbine, ki jim je uničen trud in napor očetov in dedov za vedno in se zdaj kot berači vlačijo po tujem? Kdo bi vedel za vse poljske otroke, ki so poginili, blodeč po gozdovih in močvirjih?
 
Prijatelj, moje misli so že trudne in ne morejo dojeti ogromne nesreče, ki nas je zadela. Kaj bo z nami, ko se umiri orkan, ki že leto dni pretresa temelje Evrope? Poljaki smo srednji velik narod, ki se je komaj pričel polagoma popravljati od udarcev nesrečne usode zadnjih stoletij. Zdaj bomo ostali siromašnejši, kot smo kdaj koli bili. Kako in kdaj bomo okrevali?
 
Prijatelj, moja duša je neizmerno potrta. Izgubljam vero, izgubljam vero v ljudi, v človeštvo. Kaj bo kdaj človeški rod sposoben, da se povzpne na višjo stopnjo, ko bodo vse vojne odveč, ko bodo imeli vsi učenjaki, vsi izumitelji, vsi veleumi en sam cilj pred seboj: da osrečijo človeštvo, ga oplemenitijo in ustvarijo raj na zemlji?
 
Vi, prijatelj, ste me tako učili. Vi, prijatelj, ste prerokovali tako srečno prihodnost človeštva, vi ste s svojim delom pomagali graditi to lepo pot v boljši svet. Verovali ste v ljudi, verovali ste, da se bo človeštvo pretolklo do cilja, ki ste ga Vi že slutili.
 
Prijatelj moj, kaj Vi tudi danes še verujete v to? Kaj morete verovati? Od severa do juga, od vzhoda do zahoda je danes Evropa oborožena z najgroznejšim orožjem, kar si ga je mogla izmisliti najdrznejša domišljija. Germani, Slovani, Romani – vse se bori, kolje, ubija. Vso svojo staro civilizacijo stavlja Evropa v službo vojne. Učenjaki ji dajejo na razpolago svoje izume, socialisti svojo organizacijsko spretnost, tovarnarji svoje tovarne, banke svoj denar, duhovniki svoje prižnice, moški svoje mišice, ženske svoje usmiljenje.
 
A kultura?
 
Koliko kultur je že ustvarilo človeštvo, pa jih je spet uničilo, kakor otroci uničijo igračko, ki so se je naveličali! V saharski puščavi spe pod vročim peskom, ki ga nosi in prenaša samum, veličastna mesta, visoka stara kultura, mogoče starejša od tiste, ki je shranjena v silnih piramidah starih Egipčanov. Vsa Evropa je ogromna grobnica starih kultur narodov; njihove sledove zbiramo po muzejih; vsa stara kultura je ostala brez koristi, skoraj nepoznana širokim slojem današnjih dni: milijonom in milijonom analfabetov, od katerih vsak pričenja zase prav za prav tam, kjer je pričel svetopisemski Adam. Kaj se krije pod plastmi zemlje in kamenja v Aziji, v tej tajinstveni zibelki človeštva?
 
Kolikokrat je pričenjalo človeštvo znova, da si ustvari višje, lepše, plemenitejše, bolj duhovno življenje? Če je napredovalo, je napredovalo samo na zunaj. Postalo je zvitejše, izvilo je naravi nekaj njenih skrivnosti, čes da se bo z njimi okoristilo, a se z njimi uničuje.
 
Prijatelj moj, dvomim, dvomim v vse. Človeški možgani so mogoče bolj izdelani, kot so bili pred kakim tisočletjem, toda nagoni so ostali isti. Kaj niso bili pred dvema tisočletjema ljudje v svojem bistvu prav taki, kot so danes? Bili so se, kot se tudi danes bijejo. Nekateri razsvetljenejši so ljubili umetnost in znanost, kot jo tudi danes ljubijo izbranci. Znali so misliti, bili so modri. Sokrat ni manjši od Nietzscheja. Kaj smo postali boljši zaradi odkritja, da se zemlja vrti okrog sonca, ne pa sonce okrog zemlje? Kaj smo manj podli, kaj manj podlegamo živalskim strastem, ker poznamo magnetizem in elektriko, o čemer naši pradedje niti sanjali niso? Tudi pred dvema tisočletjema so znali biti zmagovalci velikodušni. Grški pesniki so peli tragedije o Perzijcih, katerih vojske in brodovje so uničili njihovi vojskovodje.
 
Pred devetnajst sto leti se je rodil Kristus in je učil: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. Učil je odpuščati sovražniku, pomagati ubogim, usmiliti se nesrečnih. Grešnico so kamenjali, on pa jo je tolažil z dobrimi besedami, ubogim v duhu so se rogali, on pa je rekel, da je njihovo nebeško kraljestvo, njegov učenec ga je trikrat zatajil, on pa ga ni odgnal od sebe. Razumel je Tomaža, ki se je moral s prsti dotakniti njegovih ran, da je veroval. Nikogar ni obsojal, nikogar ni preklinjal, nad nikomer se ni maščeval. Dve tisočletji živi že njegov nauk na zemlji, nad sto milijonov duhovnikov je razglašalo njegove besede v vseh človeških jezikih, v milijardah knjig se je širila njegova prva in najlepša zapoved: Ljubi svojega bližnjega! A kaj so storili ljudje iz vsega tega? Kaj njegov nauk kaj ovira evropske krščanske narode, ko se med seboj bojujejo bolj besno, grozno, vztrajno, kot so se nekoč borili divjaki med seboj za zver, ki so jo ubili s kamenjem? Kjer so kristjani, ki žive, kot je zapovedal Jezus Kristus? Kje so duhovniki, ki niso zatajili imena tistega, ki mu služijo?
 
O, prijatelj, ne verujem več v ljudi! Ne morem verovati! Tisočletja jih niso spremenila, pa jih tudi nova tisočletja ne bodo. Ostajamo vedno isti. Nikoli ne bo mogel človeški duh slaviti zmage nad temno dediščino naše krvi. Nikoli se ne bomo osvobodili večnih okovov strasti in zlih nagonov. Za nas ni srečne prihodnosti, ki sem vanjo začela verovati pod Vašim vplivom. Za nas ni resničnega napredka, napredka duše in srca, ki bi edini mogel postati rešitelj človeštva. Nikoli ne bodo vsi narodi zemlje težili za istim. Nikoli ne bodo vsi verovali v isto, nikoli ne bodo v istem smotru našli svoje rešitve. Ni je znanosti, ki bi spremenila ljudi, ki bi jih napravila blage, boljše, ki bi jih rešila zadnje strašne živalske dediščine. Ni je vzvišene ideje, ki je ljudje ne bi ponaredili. Ni plemenite težnje, ki je ne bi zlorabili.
 
Ljubi svojega bližnjega, je učil Kristus. Bodite krotki kot ovce! …
 
Z dobroto, plemenitostjo, samozatajevanjem in z brezmejno blagostjo je objel ljudi, zbral je okrog sebe učence in naslednike. A precej po njegovi smrti so spremenili njegov nauk, da je postal ugoden ljudem in njihovim navadam. In dvignili so meč, da so s krvjo razširjali vero Kristusovo, vero ljubezni. Od Konstantina, bizantinskega cesarja, preko srednjeveških križarskih vojn so zatajili prvo in poglavitno zapoved tistega, ki so ga napravili za svojega Boga. A nihče od njih ni pomislil, da je bogoskrunstvo moliti za blagoslov orožja istega Boga, ki je zapovedal: Ne ubijaj!
 
Ljudje se niso pokoravali Bogu, ki so o njem učili, da more kaznovati zlo in nagraditi dobro. Niso se ravnali po odredbah Boga, ki obeta nebeško blaženost tistemu, kdor ga uboga, a preti s kaznijo večnih peklenskih muk onim, ki ga ne ubogajo. Tudi Vi, prijatelj, morete z drugimi optimisti upati, kako bodo ljudje sledili i d e j i dobrega?! Ideji, ki bi koristila človeštvu, ki bo pa vsaj spočetka marsikoga veljala žrtev!
 
Ne verujem, prijatelj! A mislim da jih je veliko, veliko, ki ne verujejo več v nobeno stvar.
 
Ne verujem več v prihodnost Poljske! Ne verujem več v prihodnost Evrope! Ne verujem več v kulturo ne v napredek ljudi!
 
Vedno bo veliko zlih ljudi, a malo plemenitih. Vedno bodo tirani in sužnji, vedno izkoriščevalci in izkoriščanci. Vedno bo brezobzirnost gospodovala nad krotkostjo, sila nad dobroto. Kaj niso spremenili stare oblike od temeljev, a kakšen je končni zaključek? Koliko je amerikanskim siromakom, podložnikom svobodne republike, bolje kot siromašnim podložnikom ruskega carja?! Povsod trpe nesrečni enako, a v novem svetu je mogoče še huje parijam brez čiste ogrlice, ker imamo mi v stari Evropi več razumevanja za patino umazanarije in za vzdihe beračev kot pa tem preko oceana. Tam preko umirajo izločenci prej kot pri nas, kajti pri nas je več mehkočutnih duš, ki z miloščino podaljšujejo trpljenje, lačnih brezdomcev. Toda krivica, ki jo delajo tisti, ki imajo oblast, onim, ki je nimajo, je povsod enako strašna.
 
Vi verujete, da se bodo tisti, ki jih danes gazijo, nekoč spametovali in zahtevali svoje človeške pravice, ker so v večini. Da jih nihče ne bi mogel premagati, če bi bili složni. Pa kaj, ko so neumni! Zmeraj so bili neumni in neumni bodo tudi ostali! Tudi za časa starih Rimljanov je bilo več sužnjev kot gospodarjev. Gotov se je tudi v njihovih glavah porodila kdaj smela misel. »Kako da sem prav jaz suženj, ko pa imam telo z životom, glavo, rokami in nogami kakor gospodar?!« To je prav ista drzna misel, ki včasih razburja današnjega delavca, da se sprašuje: »Zakaj si moram v potu svojega obraza služiti kruh, drug pa zapravljajo moje hudo trpljenje, ne da bi kaj delali? Vsi smo se rodili nagi iz materinega telesa in vsi bomo nekoč služili črvom za hrano in se spremenili v prah. Zakaj pripada nekaterim vse, toliko drugim pa nič?!«
 
Pa kaj vse to koristi? Kaj to kaj spremeni red stvari? Če gre danes komu bolje, takoj pozabi, da mu je šlo včeraj slabo. Če je v starih časih po slepi sreči suženj postal svobodnjak in gospodar, da je tudi sam imel sužnje, jih je prav tako šibal, kot so prej drugi šibali njega. Tudi danes se od sto bogatašev, ki so še včeraj bili delavci, mogoče komaj eden spominja, kaj je bil in kaj je pretrpel, kako je živel, in je zato tistim, ki so v njegovih rokah, pravičnejši in boljši gospodar, kot so bili drugi njemu.
 
Tudi volka lahko ukrotiš, ampak njegov mladič bo vendarle volk, divji in nevaren kot vsi volkovi.
 
Človek se rodi zmeraj tak, kakršen je bil pred tisoč leti. Ni ga, v katerem ne dremajo vsi zli nagoni. Lahko se navadi obvladati samega sebe, njegova duša postane lahko velika in svobodna, brezmadežna, čista kot kristal. Ampak kdo pravi, da bodo njegovi otroci taki, kakršen je sam? Kaj nimajo geniji butce za sinove, plemeniti pa podleže? V vsaki zibelki se začenja žalna igra človekova iznova.
 
Kje ste, prijatelj, da me rešite teh črnih misli, s katerimi se bori moja duša?
 
 
Prijatelj moj, danes sije sonce. Zimsko sonce, pa tudi to je lepo.
 
Že nekaj dni je ležala megla. Megle ne ljubim. Nikdar je nisem ljubila. Toda odkar sem preživela toliko težkega, odkar divja vojna, mi je še neznosnejša. Zavleče se mi v dušo, pije mi moč, tlači me kakor mora. Moje srce, že tako utrujeno in žalostno, se čisto skrči in zgublja zaupanje in vero v vse, v samo sebe, v narod, v človeštvo.
 
Sonce me spet budi. Oh, sončna luč, svetel dan, visoko modro nebo! Nikoli ni človek tako nesrečen, da ne bi opazil take lepote.
 
Prijatelj moj, vem, da bi se jezili name zavoljo mojega malodušja. Vi, ki nikdar ne obupujete, bi imeli nešteto razlogov proti vsaki moji sumnji.
 
Prijatelj moj, ne, ni res, da ne verujem v ljudi, niti v boljšo, svetlejšo bodočnost človeštva! Ne vem, kdaj bo prišel oni srečni čas, ko bo zemlja vsem ljudem dobra mati, ko si bodo ljudje bratje. Čez tisoč ali čez pet tisoč let, morda še kasneje? Vendar verujem, da bo tako! Gotovo pride do tega! Prišel bo čas, ko ne bo vojn, ko ljudje ne bodo nalašč delali hudega drug drugemu. Vsaj to!
 
Prijatelj, brez upanja ni moči živeti. Srce je kakor cvetlični vrt, iz katerega je hudobna roka izpulila cvetje. Ostalo pa je še nekaj korenin, seme se je raztreslo po zemlji in ob prvi pomladi je vrt spet poln zelenja in cvetja. Življenja ni mogoče ustaviti in dokler je življenje, se snujejo v glavi nove misli, poganja v duši novo upanje.
 
Odkar živim tukaj doma, pazim spet na svojo moč, kakor me je navadila Jablonska in kakor mi je zapovedal dr. Wronski. Redko premišljujem o vprašanjih, ki jih ne morem razumeti in ki pred njimi duša omahuje. Vendar mračni dnevi in megla razkrajajo mojo odporno moč in polnijo srce s svojo jedko črnogledostjo. Kadar pa je sonce,m oživim iznova, živčna pobitost popusti in moje misli so spet vedrejše in svetlejše. Vem, da sem le kaplja v morju. Vem pa tudi, da je bilo morje od nekdaj in da bo, dokler bo zemlja. Moram se umiriti, moram se zadovoljiti z malim, zožiti meje svojih misli in svojega hotenja.
 
Poskusila sem spremljati vojne dogodke dan za dnem s svojimi mislimi. Tisto, kar se zgodi, je tako silno in strašno, da bi človek znorel, če bi si nazorno predstavljal grozoto vsega, kar se dogaja na bojišču in za njim, po bolnišnicah, v stanovanjih revežev, po zaporih in v hišah mater in vdov, ki so izgubile sinove in može.
 
»Nikar ne mislite na to,« mi je dejal dr. Wronski. »Saj niti jaz ne smem veliko premišljevati. Ne smem misliti na usodo našega naroda, ker bi se moral ubiti od žalosti. Kolikor mogoče malo premišljujem o vojni in politiki našega naroda. Opravljam svojo dolžnost in čakam, to je edino, kar morem. Veliko naših se veseli, ker so Nemci zasedli tako ogromen del poljske zemlje, ki je pripadala Rusiji. Jaz pa sem zdravnik in zato vedno mislim samo na beg prebivalcev, na težave naših ljudi, na propadanje naših otrok in žen. Kjer se tolika vojska, ruska, nemška in naša vali sem in tja, tam bodo ostali grozni sledov, ki jih ne bosta mogla izbrisati niti dva, trije rodovi. Poljski narod je dobil v vojni rane, ki jih ne bo mogel dolgo zaceliti, mogoče celo nikoli. Biti prizorišče takih vojn, kakršne so danes, je za vsak narod strašna usoda. Nikdar več ne bo Belgija tisto, kar je bila, in tudi Poljska ne bo več nekdanja. Mogoče dobimo svojo staro neodvisnost, svoje davno kraljestvo, ampak malo nam bo koristilo vse to zdaj, ko so najboljši Poljaki izdihnili, ko nam bodo izumrli otroci, žene pa bodo okužene s strašnimi boleznimi. Zares, vsa vojskujoča se Evropa izgublja svoje najboljše ljudi. Evropski rasi preti nevarnost in oslabljenje bo nastopilo pri vseh vojskujočih se narodih tako, da ga še stoletja ne bodo mogla izbrisati. In prebivalstvo ozemlja, na katerem divja ta vojna, trpi desetkratno in še bo trpelo. Tudi drugi narodi izgubljajo mladeniče in zrele može, toda mi izgubljamo vrt tega še otroke in žene. Tam, kjer se vojskujejo, se ne menijo za dojenčke in slabotne otroke. Tam, kjer grme topovi, molči človekoljubje. Če je vojak lačen, sme vzeti zadnji košček kruha iz rok žene, ugrabiti vse, kar najde. Rusi so pred sto leti zažgali svojo Moskvo, da ne bi padla v roke sovražnikov. Bilo bi bolje, če bi nam zdaj zažgali Varšavo, kot da so nam zažgali na tisoče naših vasi. Bila bi manjša škoda za poljski narod in njegovo prihodnost. Od česa živi zdaj po vaseh naše ljudstvo, kaj jé, kje se skriva pred mrazom? Zmagovalci so prišli lačni, pa so našim kmetom vzeli še tisto, kar so zapustili Rusi. Že zdaj se nekateri čudijo, ker jih ruski Poljaki ne pozdravljajo kot svoje rešitelje kakor Židje, ki so trgovali z Rusi, zdaj pa trgujejo z njimi.«
 
Dr. Wronski mi je prepovedal branje časnikov. Včasih se zvečer pripelje iz Zaleska in mi pripoveduje, kaj se je zgodilo v njegovem zavodu in kaj je pri obedu mimogrede bral v listih.
 
Pripovedoval mi je o našem napadu v Srbiji. Žal mu je srbskega naroda.
 
»zaslužil je boljšo usodo, kot ga je doletela. Potoval sem tam doli po Dalmaciji in po Črni gori, Bosni, Hercegovini in Srbiji. Imeniten narod. Lep, zdrav rod. Nadarjeni ljudje. Pesniki. Govore v vezani besedi in njihov jezik je zveneč, jasen in prijeten. Mlad narod. Pred petdesetimi leti so tam gospodarili še Turki. Njihove kule so gledali celo na Jadransko morje in v Beogradu se je svetil polmesec. Tudi ti Jugoslovani imajo podobno usodo kot mi. Pozabljeni so že skoraj časi, ko so bili samostojni in združeni. Francozi so pod Napoleonom zbrali za nekaj let del njihovih rodov v Ilirijo. Dalmatince, Hrvate, Slovence. Avstrija jih je spet ločila na pet, šest dežel s posebnimi upravami. Avstrija bi mogla z njimi ustvariti Jugoslavijo in bi lahko brez posebnih žrtev pritegnila k sebi tudi Srbe še pred balkansko vojno, pred Obrenovići in pred kraljem Petrom Karađorđevićem. To so nesrečni narodi, razcepljeni kot mi Poljaki. Toda mi smo celota vsaj kot narod. Naša kultura je ena, naša umetnost, znanost, literatura povsod ena sama, p o l j s k a : v Poznanju, Varšavi, Krakovu, Lvovu. Oni govore en jezik z majhnimi razlikami, kakor jih imajo narečja vseh narodov, od triglavskih alpskih vrhov pa doli do Kotora ob Jadranu. Srbohrvatski bodo razumeli v Ljubljani, Zagrebu, Trstu, na Reki, v Duborvniku, na Cetinju, v Sarajevu, Beogradu, Nišu, v Macedoniji. Toda namesto ene literature imajo tri in njihovi otroci se uče iz sedmih ali osmih različnih šolskih knjig. Bratje so, vendar se mnogi mrze kot največji sovražniki. Tudi nje bo ta svetovna vojna oslabila kakor vse majhne narode. Oslabila jih bo tem bolj, ker jih je manj in ker so bolj razcepljeni. Samo veliki narodi bodo mogli obdržati svoj narodni položaj tudi po vojni, medtem ko bodo majhni životarili in umirali. Svetovna vojna je za nekaj stoletij pospešila njihovo usodo. Po tem velikanskem odločilnem trenutku pred spremembo se bo v Evropi začel smrtni boj majhnih narodov in se bo končal tem hitreje, čim večje izgube bo prizadela dolgotrajna vojna njihovemu prebivalstvu in čim slabotnejša je bila njihova kultura pred vojno. Zdaj umira srbski narod. Bojuje se zdaj že četrto leto. Hrabri so ti ljudje kakor Špartanci, toda zmanjkalo jih bo, kot je zmanjkalo Špartancev. Ta zgodnja zima, ki jih je preganjala na strašnem begu v albanskih gorah, je zadnji smrtni udarec njihovi sili. Tudi Francozi so začeli po napoleonskih vojnah nazadovati, propadati. Vendar jih je še danes štirideset milijonov, imajo svojo slavno kulturno preteklost, pri njih se je rodila moderna demokracija in svoboda in svet jim tega ne more niti ne bo mogel pozabiti, tudi po tej svetovni vojni ne. Srbov je bilo pod beograjsko vlado pred balkanskimi vojnami komaj tri milijone, nato je prišla vojna s Turčijo, Bolgarijo, prvi avstrijski napad preteklo jesen in kužne bolezni, strašna epidemija pegastega legarja pozimi, naše sedanje napadalno prodiranje, beg vsega naroda v Macedonijo in v puste albanske gore, prezgodnja zima, lakota – mogoče je ostalo le še poldrugi milijon prebivalstva, žen, otrok, starcev in težko, da je dve sto tisoč zrelih, zdravih mož in mladeničev, če vštejemo tudi tiste, ki so ujeti. Kakšen narod je to? To ni več narod, s katerim bo računala prihodnost. Kaj so danes Finci, Estonci, Slovaki, Slovenci in celo Čehi? Kaj pomenijo med svetom? Evropsko posebnost! In tudi mi Poljaki, ki nas je bilo pred vojno dvajset milijonov, ko naša slavna preteklost še ni tako stara, da bi jo veliki kulturni narodi že pozabili – kaj smo mi? Kaj nas čaka? Kdaj bomo padli pod mejo, ki loči srednje narode od majhnih, ker smo bili že v zadnjih stoletjih izločeni iz števila velikih narodov, ki vplivajo na svetovno zgodovino?«
 
Jezno je odvrgel cigareto. »Tisočkrat sem se že zaklel, da ne bom več premišljeval in govoril o tem, toda naj začnem o čemer koli, vedno končavam pri tem težkem in žalostnem vprašanju: Kaj bo iz nas, kaj bo?! Nadejam se in bojim. Najdrznejše načrte snujem za svoj narod. Vidim ga slavnega in močnega, kako okreva od strašnih stoletnih udarcev usode, kako cvete, kako se razvija, da bo v novi dobi z novo slavo okrasil poljsko ime. Vidim ga, kako se trga iz okovov neznanja in suženjstva, kako se širi kultura med poljskim ljudstvom, kako si naše družine pridobivajo novo blagostanje, kako tekmujemo z drugimi narodi za prvenstvo v znanosti, umetnosti in napredku. Neodvisni smo in prosti, svoji lastni gospodarji. Novi duh enakosti nas vse prevzema, brati kmeta v kolibi z gospodom v palači in vsi čutimo, da smo ene krvi, sinovi iste matere. Naše žene, od nekdaj duhovitejše in lepše od drugih, postajajo tudi bolj delavni in poštene od drugih, rode Poljski nov, zdrav, srečen rod. Nove vasi so vstale na pogoriščih, lepše in udobnejše od starih. In povsod nove, prostorne šole, kjer navdušeni učitelji in učiteljice uče našo mladino o vsem koristnem in dobrem, kjer uče o novem, razsvetljenejšem, boljšem in plemenitejšem življenju, kot smo se mi učili in ga živeli. Na grobovih naših sinov, ki jih je na sto tisoče padlo na levi in desni v neštevilnih strelskih jarkih, ki so z globokimi ranami razrili našo zemljo, poganja nova prihodnost, novo bujno, mlado, zdravo življenje. Jeszcze Polska nie prezegrana …«
 
Solze so se zasvetile v starčevih očeh. Njegov plemeniti obraz je vzplamtel v ognju navdušene ljubezni do našega rodu in doma.
 
Izpil je čašo čaja, zamahnil z roko. »Sanjač! Kakor da mi je dvajset let!«
 
Zresnil se je in razžalostil. »To so le sanje, draga gospa Hanka! Lepe slike srca, bleščeči milnati mehurčki, ki se z njimi igrajo otroci in ki se razblinijo v nič, če se jih dotakne veter. Moji možgani mi ustvarjajo drugačne slike, prinašajo drugačne številke. Drugo leto traja vojna, mogoče bo trajala še eno leto ali dve. Lahko je zmešati niti, težko jih je spet uredit. Vojske stoje z ene in druge strani na poljski zemlji in nihče ne ve, kjer se bodo bíle nove odločilne bitke. Naši otroci bodo propadli od mraza in pomanjkanja in naše žene se bodo pokvarile. Velike nesreče se vedno rode z obupom, brezobzirnostjo in nravstvenim propadanjem naroda. Sit človek je lahko pošten. Žene, ki so se jim možje izgubili v svetu, ki so jim otroci pomrli od lakote, ki so njih ognjišča uničena od ognja in topov, morajo ali ponoreti od žalosti ali postati brezdušna bitja, ki se z razuzdanim smehom prodajajo vojakom za kos kruha ali za denar, za katerega si človek lahko omisli steklene koralde, izrezane čevlje, srajce, pisane svilene trakove, likerje, da se napije in na vse pozabi … Ampak zdaj dovolj o vsem tem. Nikar o tem ne berite, nikar se o tem ne pogovarjajte in ne premišljujte. Toda tudi jaz sem, zdravnik, vas mučim s temi žalostnimi premišljevanji! … Povejte mi rajši, kaj delajo vaši otroci, vaš krščenec, mali Kazimir? Menda mu zobje ne povzročajo sitnosti, ko me niste takoj peljali k njemu?«
 
»Popolnoma je ozdravel,« sem se nasmehnila. »Debel je in čvrst kot vedno. Vendar bo še Poljakov!«
 
Mladi Joži, ki sem jo spoznala v praški porodnišnici in ki me je prosila, naj bom botra njenemu sinčku, je padel mož na bojišču še v začetku poletja. Bila sem tedaj silno zaposlena z Janovo boleznijo in nisem imela smisla za nič drugega. Dr Jablonska je na moje stroške dala Jožo z otrokom v bližini Prage k neki kmečki družini. Zdaj, ko sem se tu doma vendar nekoliko opomogla in se duševno malo pomirila, sem pisala ponjo. Iz velikega konjskega hleva svojega pradeda sem dala napraviti dvoje majhnih stanovanj in večjo dvorano. V eni sobici stanuje Joža z malim Kazimirom, potem pride skupna kuhinja, dalje sta še dve sobi, kjer stanuje učiteljica Lewska s svojo materjo in otrokom. V dvorani se zbirajo veliki in majhni otroci iz okolice. Lewska pazi nanje in jih uči. Opoldne dobivajo kosilo, ki ga kuha in deli Joža. To so otroci žen, ki odhajajo v mesto za delom v tovarne in vojaške delavnice ali v Zalesko, da perejo perilo, cepijo drva, pomagajo v kuhinji in poslopjih. Naš kraj je reven in zemlja je na vznožju visokih gora nerodovitna. Težko živijo. Poprej so njihovi možje delali po gozdovih in tovarnah, zdaj pa morajo žene same prispevati, ker je podpora premajhna, da bi bilo moči živeti od nje.
 
Za otroke sem ustanovila to zavetišče, ki je obenem tudi šola in zabavišče, da ne živim brez koristi. Vi ste v meni vzbudili težnjo za vrednim, lepim, dobrim in koristnim življenjem.
 
Prijatelj moj, vedno bi bila rada vredna Vaše naklonjenosti in Vašega prijateljstva. Upravičila bi rada vero, ki ste jo imeli vame, zaslužila spoštovanje, ki ste mi ga izkazovali. Bila sem Vaša prijateljica, Vaša učenka. Veliko dobrega in plemenitega ste zasejali v mojo dušo. Še opazila nisem, kako je pognalo, se krepilo, rastlo. Čudim se, od kod imam nenadoma moč, da morem delati vse to. Od kod imam smisel za malo, skromno, tiho delo. Nikdar nisem niti slutila, koliko zadovoljstva daje tako delo in kako miri. Kajne, prijatelj zdaj ni časa za zgodovinske študije, ko se zgodovina dela. Zdaj ni prostora za nečimurnost pri nas izobražencih, ki smo precenjevali duševno delo, knjige, slike, glasbo – kakor pravi dr Wronski. »Če ste obvarovali ubogega poljskega otroka, da je ostal pri življenju, da se razvija, krepi in postaja zdrav človek – ste več storili za Poljsko, kakor pa če bi napisali učeno delo, naslikali slavno sliko, spesnili krasno pesem. Tak otrok bo spet imel otroke, ko odraste in njegovi otroci nove otroke. Mogoče bo in ali kdo njegovih potomcev v slavo in čast poljskemu narodu, kakor bodo on in vsi, ki bodo pognali iz njega, v korist domovini. Glavno je življenje, ljudje!«
 
Dr Wronski ni zadovoljen, ker so ga poslali k blaznim v Zalesko. »To je življenje zlomilo, nekoristni so, oslabljeni. Meni jih je žal. Žalostni ostanki so pravih ljudi, ladje, ki jih je morje razbilo in vrglo na pesek. Njihovo seme je prekleto ter prinaša samo novo nesrečo. Brezupni so. Kadar koli moram pustiti koga iz bolnišnice, in moram jih pustiti veliko, ki bi jih še obdržal, če bi bil prostor in če mi ne bi dan za dnem pošiljali bolj bolnih od njih – vsakokrat mi nekaj hladnega stisne srce. Da le ne bi imeli otrok, si mislim vsakokrat, da bi se z njimi končala njihova težka usoda. Težko mi je, ker sem zdravnik pri njih, ko sem v tem kraju videl poganjati življenje. Dva, trije rodovi so rasli pred mojimi očmi. Rad sem pred smrtjo reševal može, mladenke in otroke. Biti zdravnik neozdravljivih je že pretežak poklic za mojo starost.«
 
Najprej sem hotela iti z njimi v Zalesko, da bi tam pomagala nesrečnim, kolikor bi mogla, ker je tam pri njih umrla moja mati. Toda dr. Wronski me je zavrnil. »Vaša mati je umrla od starosti,« mi je dejal. »Kap je omrtvila del njenih možganov in prekinila njihovo delo. Taki bolniki prihajajo zelo redko v mojo nego. Večina so še mladi. Negovati bi jih bilo pretežko za vašo dušo, ker ste tudi sami žalostni in potrti. Storite kaj za otroke. To bo koristilo njim pa tudi vam. Ne gre, da bi si izbirali opravilo, ki mu nismo kos. Še meni je težko, pa sem star in miren. Vi bi gori pri mojih nesrečnikih zapadli v malodušnost.«
 
Prav tiste dni sem prejela pismo od Lewske. Bila je učiteljica doli v mestu. Zelo mlada. Komaj leto dni je službovala, ko je izbruhnila vojna. Vedela sem, da se je moj brat Jan prej dopisoval z njo, in sem mislila, da se med njima budi prva pesniška ljubezen. Pri nekem mojem obisku mi jo je predstavil in veliko lepega povedal o njej. Ko pa sem ga nekoč pozneje vprašala zanjo, mi je rekel, da sta se razšla in da je ona drugačna, kot je mislil, pa da ga več ne zanima. Nikdar več je ni omenil, niti v svoji bolezni ne.
 
Že sem popolnoma pozabila nanjo, ko sem nekoliko tednov po vrnitvi prejela od nje obupno pismo s prošnjo, naj ji pomagam. »Ljubila sem Vašega brata,« mi je pisala. »Tisti čas najinega prijateljstva, ko sva se skupaj pogovarjala, sprehajala in si dopisovala, je najlepši in najčistejši čas mojega življenja. Vedela sva za medsebojna čustva, čeprav ni nikoli med nama prišlo do jasnih priznanj in obljub. Morda je prav to rodilo nesrečo zame. Vaš brat je molčal, ker je bil mogoče prepošten, da bi govoril prezgodaj. Jaz pa sem, mlada, neizkušena, neumna, bila lačna lepih in sladkih besed, ljubezenskih izpovedi, poljubov. Vaš brat je odšel v Krakov in mi od tam redno pisal. Meni pa so se zdela njegova pisma premodra in prehladna. Takrat je prišel v našo garnizijo mlad častnik Leon F. Bil je lep in ognjevit. Lahkomiseln in brezvesten do žen. Zmešal mi je glavo z medenimi besedami in s strastnimi prošnjami.
 
Pisala sem Vašemu bratu, naj mi ne zameri, ker ljubim Leona. Priznala sem, da sem postala ljubica lepega častnika. Odgovoril mi je, da mi želi vse dobro, zlasti še, da se mi ne bi bilo treba nikdar kesati zavoljo svojega dejanja in prosil me je, naj mu ne pišem več, ker bi ga spomin name bolestno vznemirjal.
 
Preživela sem nekaj mesecev v opoju ljubezenske strasti. Potem je izbruhnila vojna. Moj ljubimec je odpotoval brez slovesa. Njegova nekdanja gospodinja mi je izročila pismo, ki ga je pustil zame. Pisal mi je, da hiti domov, ker se pora posloviti od matere in se pred odhodom poročiti z zaročenko, svojo daljno sorodnico, ki je odrasla v domu njegove matere, pod njenim nadzorstvom, ki jo je mati že zdavnaj določila za njegovo ženo. Prosi me, naj ga ne preklinjam, da mu bodo meseci, ki jih je preživel v ljubezni z menoj, vedno v čudovitem spominu. Da v življenju ni moči vedno tisto, kar bi človek hotel. Naj ga pozabim, on se mora pokoriti materini želji in izpolniti besedo, zdavnaj dano zaročenki.
 
Gospa, kaj naj Vam opisujem svoj obup, svoje ponižanje! Bolečino zapuščene in užaljene, prepozno kesanje, obup slabotne reve … Vse preživljene slasti so se spremenile v grenak strup, vse lepe besede v grdo laž. Kaj sem storila? Komu sem zaupala? Za koga sem pohodila svoje poštenje in ponos?!
 
Gospa, v mojem telesu je že živel plod mojega greha. Oh, tiste noči brez spanja, polne solza! Strah pred prihodnostjo, pred sramoto, pred materjo, pred ljudmi! Komu naj se potožim? Kje naj iščem sveta in pomoči?! Še sem se borila sama s seboj, ostanki svojega ponosa, omahovala sem. Ali naj pozvedujem za bivališčem svojega ljubimca, ki me je zapustil, ki je že mož druge? Ali naj mu vse sporočim in zahtevam od njega vsaj gmotno pomoč? Kmalu bodo opazili moje stanje in potem ne bo zame prostora v šoli. Od česa naj živim? Kaj poreče moja mati, ki me je izobrazila s težkimi žrtvami? Naj ji spet padem v breme, naj ji spet odjedam skromno pokojnino po zgodaj umrlem očetu? Ponižala se bom, pisala bom svojemu ljubimcu, ki me je pahnil in zapustil kot dekle z ulice. Prosila ga bom usmiljenja, denarja, da se kam skrijem. Če je zatajil mene, ne sme zatajiti otroka v mojem drobu. Plodu svoje strasti.
 
Že sem se odločila pisati na njegov polk, da bi zvedela za njegov naslov, ko je prišla v naše mestece vest, da je padel na bojišču.
 
Kaj zdaj? Nimam pravice niti da ga preklinjam!
 
Preživela sem strašne čase. Skrivala sem svoje stanje, dokler je bilo mogoče. Noge so mi omahovale od strahu in žalosti, vendar sem v šoli podučevala dan za dnem. Nisem vedela, kaj se je godilo zunaj v svetu. Živela sem v lastnem obupu, ki me je ubijal in glodal noč in dan. Mati je prva opazila, kaj se je zgodilo z menoj … Oh, njene solze so me nepopisno žgale. Ostala sem doma. Zahvalila sem se za učiteljsko službo, saj itak še nisem bila stalna. Nikamor nisem šla. Skrivala sem se pred ljudmi. Moj obup je bil tolik, da mati ni imela srca, da bi mi očitala lahkomiselnost. Saj je sama videla, kako se kesam za nepremišljeni greh svoje mlade krvi, ki je nisem znala ukrotiti.
 
Rodila sem otroka, sina. In sem ga krstila na ime, ki mi edino pomeni kratko, čisto srečo moje mladosti. Imenuje se kot Vaš brat, gospa, imenuje se Jan. Tega otroka ljubim. Neizmerno ljubim. Vseeno, kdo mu je oče, jaz sem njegova mati.
 
Živim v revščini. Porabila sem svoje skromne prihranke. Mati je prodala, kar se je dalo prodati. Krpava perilo za bolnišnice, pleteva nogavice za vojake. Toda vse to je malo pri sedanji draginji. Njena majhna pokojnina ne bi zdaj zadostovala niti zanjo, kaj šele tudi zame in otroka.
 
Pomagajte mi, gospa! V imenu Vašega brata, ki je nedavno umrl, kakor sem slišala, Vas prosim, da bi mi pomagali. On je bil plemeniti. Pomagal bi mi, da ne bi propadla z materjo in otrokom v bedi. Priporočite me. Veliko znancev imate. Mogoče bi me sprejeli kje v kakšno pisarno, ko mi je šola, ki sem jo nad vse ljubila, zaprta zavoljo moje nesreče. Storili boste dobro delo. Zame ni več sreče na tem svetu, želela pa bi svojega otroka dostojno vzgojiti, ko sem ga rodila.«
 
Tako se je glasilo pismo Lewske. Bilo mi je kakor znamenje usode: To je delo zate!
 
Takoj sem dala prezidati prazni konjski hlev, postaviti peči in prebiti velika okna, da bo svetlo. Zdaj je že vse urejeno. Že zgodaj zjutraj je polna moja šola. Matere odhajajo zarana na delo. Že ob sedmih delimo otrokom čaj in kruh ali kašo, pač po tem, kar zmoremo. Matere, ki morejo, plačajo malenkost, revnim pa varujemo otroke zastonj. Z večjimi otroki pletemo nogavice, izdelujemo domače čevlje, vezemo najrazličnejše stvarce. Komaj smo začele pa že vse lepo napreduje. Poskusila bom, da bi se moja šola vsaj do neke mere sama vzdrževala, da bo vzpodbudila druge občine. Nisem tako bogata, da bi jo mogla sama zavarovati tudi za prihodnost, zato bom poskusila od tega, kar bomo zaslužili in kar mi bodo darovali prijatelji, zbrati stalno vsoto za prihodnje slabše čase.
 
Skoraj sam od sebe je nastal cel majhen zavod. Če bi z lučjo iskala od mesta do mesta, od vasi do vasi pravih moči za to našo, v naglici narejeno šolo in zavetišče, ne bi mogla najti boljših od Lewske in Jože. Šele štiri tedne sprejemamo otroke – in jaz sem mislila, da ne bomo mogle sprejemati mlajših od štirih let. Ampak Lewska in Joža se močno potegujeta tudi za majhne. Sami imata majhne otroke, zato jima je žal sirotic, ki ostajajo cele dneve zaprte po hišah in prepuščene same sebi ali mogoče kakšni stari sosedi, ki se ne spozna na postrežbo takih malčkov. Zdaj sprejemam otroke, kakršne nam pač prineso matere. Prihajajo ob šesti uri zjutraj. Imamo tudi troje dojenčkov. Joža jih je dala v svojo sobo. Na podstrešju smo našli zibke in otroške posteljice zanje. Samostan nam pošilja mleka in dr. Wronski nam je preskrbel v mestu otroške moke in kaše.
 
Ko se konča vojna, boste našli pri meni nenavadno družbo. Komaj se je začela zima, pa že mislim, kako lepo bo mojim malim varovancem poleti v parku. Neki nov svet me obdaja. Daleč, daleč je vojna s svojimi grozotami.
 
Pogosto se mi zdi, kakor da sanjam in da ni res, da bi mi šele nedavno, pred tremi meseci, umrl brat na tako grozen način. Mislila sem, da ne bom nikdar prebolela tega grozotnega doživljaja, da mi bo duša ostala ubita in otopela za vedno, da ne bom nikoli več imela smisla za nič drugega kakor za svojo grenko žalost, da se ne bom mogla nikdar več vedro pogovarjati, se nikdar več smejati.
 
In vendar, prijatelj, spet živim novo življenje. Skrbim za svoj mali krog, pogovarjam se z otroki o malenkostih, pripovedujem zgodbe, šalim se z njimi, celo tudi smejem se njihovim ljubkim otroškim domislicam.
 
Res, smejem se, prijatelj. Ni moj smeh tak, kakršen je bil. Nisem več tista Hanka, prešerna, nasmejana, lahkega srca kot ptica, vedno dekliške narave, čeprav sem imela hčeri že gospodični. Moje srce je prekaljeno v obupu in neizmerni žalosti, v nepopisnem obupu in grenkem duševnem trpljenju. Ni veselo, kakor je bilo. Težje je, ampak tudi čistejše, resnejše.
 
Povedala sem dr. Wronskemu, da sem drugačna. On pa se mi je nasmehnil in dejal, da se motim, ker človek ostane v svojem bistvu vedno tak, kakršen je nekoč bil. Narava se ne menja. »So ljudje, ki so tudi še s sivimi lasmi otroci, sanjači. Jaz sem tak in tudi vi, gospa Hanka.«
 
Danes mi je to dejal, toda meni se zdi, da bi bilo greh, če bi ostala taka, kakršna sem bila. Res, moje misli so spet pogosto kakor metulji, ki se igrajo na soncu. Odtrgajo se od zemeljske teže in žalosti in se zibajo na čarobnih lesketajočih se sanjah, ki se ne dado niti ujeti niti opisati. Vedri dnevi razsvetljujejo tudi mojo dušo s svojo vedrino in meni se potem zdi, da je moje srce kakor jezero, zdaj mrtvo in sivo kakor temni oblaki in slepa megla, ki se je razlezla nad njim, pa spet radostno in jasno kakor modro nebo, kakor zlato sonce, kakor srebrni beli oblački, ki jih veter žene v daljavo.
 
Včasih bi bila rada zbrana, da bi se moje misli potopile v težko resnobo življenja. So dnevi, ko moram misliti samo žalostne, temne misli. Ampak pretežke so za mojo dušo. Svinčena črnogledost pada name, jemlje mi moč in zaupanje v življenje. Dr Wronski ima prav, ko mi govori, naj ne gledam v črne prepade človeške preteklosti, v grozno brezdno zgodovine, ki je pogoltnila toliko narodov in kultur. »Glejte vrhove,« mi pravi. »Luč glejte! Iščite tudi v preteklosti svetlih trenutkov, dosti jih je! Veliko je pretrpelo človeštvo in kaj mu je moglo vse to škodovati? Brali ste, kako so milijoni umirali od lakote v Indiji, kako je kuga morila na sto tisoče ljudi. Silni potresi so zmleli človeška bivališča v prah, morje se je vzdignilo, poplavilo obale in potopilo neizmerne množice ljudi. Pragozdovi so vzplamteli v ognju, uničili vasi in mesta, strašna suša je požgala polja, da so ljudje poginjali od žeje in lahkote. Toda vse to je vendar minilo. Tudi vojne so minljive. Tudi sedanja strašna vojna bo nekoč minila in ljudje bodo živeli, kot so živeli, rodili bodo otroke, iznova bodo zgradili hiše, vasi in mesta, iznova si bodo izmišljali, kako bi ustvarili sebi in potomcem boljšo, lapšo prihodnost, jasnejše, višje in brezskrbnejše življenje, kakor so ga živeli sami.«
 
Ne, ni dobro gledati v prepade. Roke omahnejo, noge ne morejo korakati odločno, oči so motne. Gledati je treba predse na pot v višino, misliti na cilj, na gorski vrh, na luč. Potem so tudi prepadi manj nevarni.
Ne, ne smemo misliti na nesrečo, na obseg in strahovitost te vojne, ki danes stresa temelje Evrope. Kajti roke obupane padajo pred orjaško neizmernostjo človeške bede, pred ogromnostjo človeških strahot in muk, pred strašno blaznostjo, ki je zgrabila najkulturnejše evropske narode. Ne, ne smemo misliti na to, da se milijoni vojskujejo, da so že milijoni padli, da milijoni polnijo evropske bolnišnice, da je uničeno na tisoč vasi in mest, da so poteptana nepregledna polja, porušeni stoletni gozdovi. Ne smemo misliti, da je na milijone sirot, žalostnih vdov, bednih stark, mater; da se venomer preliva kri na bojiščih, da tečejo solze v potokih, da že leto dni ječi vsa Evropa pod grozotami vojne in njene bede.
 
Ne, ne gre, da bi gledali brezmejnost vsega strašnega, kar se godi. Ne gre, da bi zasledovali na zemljevidu milijonske vojske, jih urejevali v neizmerno dole fronte, šteli strelske jarke, topove, puške, si predstavljali treskanje min, letalske bitke, propadanje ladij na morju, požiganje trdnjav in mest. Kajti kdo bi mogel vzdigniti roko v pomoč? Svojo lastno roko!
 
In vendar je potrebno, da delamo, da pomagamo!
 
Prav pravi dr. Wronski: Biti moramo ponižni. Zožiti moramo obzorje svojih misli, moramo se omejiti v svojem hotenju. Skrbeti moramo za svoje majhno področje in na svojem skromnem mestu opravljati svojo dolžnost. In čakati. Čakati potrpežljivo in mirno, kaj bo prinesla prihodnost našemu narodu.
 
 
Prijatelj moj, preživela sem tri lepe dneve.
 
Jadviga in Stazika sta bili pri meni s tetko, sestro svojega očeta.
 
Kadar ju ni in mi pišeta kratka pisma, ki moram nanje pogosto čakati delj, kot bi rada, se nabere nekaj trdega proti njima v mojem srcu. Ne mislim rada na to, ne dotikam se rada tega bolnega mesta …
 
Takrat ko mi je umrla mati in sem z Jadvigo preživela skupaj toliko lepih in žalostnih ur, ki jih nikdar ne bom mogla pozabiti, sem mislila, da bo to za vedno pojasnilo razmerje med nama. Nadejala sem se, da si bova ostali blizu, kakor sva si bili blizu tiste dni. Upala sem, da bo za vedno izginilo med nama tisto nerazumljivo in trdo, kar naju je delilo in kar naju je tako pogosto med seboj odtujevalo. Tolažila sem se, da sem sicer izgubila mater, da pa sem našla hčer. Zelo sem se zato začudila, ko mi je po najini ločitvi pisala prav tako suhoparna pisma kakor prej. Mislila sem, da bo iskrena in topla z menoj, toda njena pisma so postajala vedno bolj navadna in kmalu je spet nastopilo med nama tisto staro hladno razmerje, kakršno je bilo pred smrtjo moje matere. Potem me je zaposlila Janova bolezen, da nisem več tako trpela zavoljo redkih hladnih pisem Jadvige in Stazike kakor nekdaj. Janovo trpljenje in njegova strašna smrt sta zlomila za nekaj časa vso mojo telesno in duševno moč. Otopela sem. Ni me bolelo, ker sta bili tako pripravljeni, da me takoj pustita samo, kakor je zahteval dr. Wronski. Pisali sta mi sprva pogosteje, ko pa sta iz mojih pisem spoznali, da sem začela okrevati, so postali njuni dopisi vse krajši; vedno bolj običajni. Nisem trpela zavoljo tega kakor nekdaj. Moja bolečina je postala tišja, mirnejša. Skrivala sem jo sama pred seboj. Umirila sem se. Vdala sem se. Nisem jima več pisala dolgih, vročih, nemirnih pisem, polnih prošenj, očitanj, tožb in užaljene ljubezni. Prišla sem do spoznanja, da se ne da nič spremeniti, nič izsiliti. Bilo mi je lepo misliti na Jadvigo, kako je bila dobra, blaga in mehka z menoj, ko je pozimi prišla k meni v Prago in sva skupaj odpotovali domov, obiskali mater v Zalesku in jo pokopali. Ni mi bil pregrenak občutek, da se vendar ni nič spremenilo med nama, da se ni nič izboljšalo za daljši čas, prav za prav za vedno.
 
Zdaj sta prišli obe. Presenetili sta me. In tisti hip, ko sem ju zagledala, sem pozabila, da nista z mano ravno iskreni, da me ne ljubita posebno, da mi ne pišeta, da ne hrepenita po meni, da nista moji, kakor bi želela. Nepopisna sladkost mi je zalila srce, ko sem ju zagledala in objela. Skrivnostna, nerazumljiva in večna vez krvi, iste krvi, ki kroži v meni in v njih, je povzročila, da so bili naši objemi srečni in blaženi. Kako neznansko lepo je bilo, da sem jima mogla božati lase, dotikati se njunih lic, poslušati njun glas, stiskati njune mlade, tople roke.
 
»Mamica, ti si vendar najina draga mamica!« je vzkliknila Stazika. »Vedno si nama bila in vedno nama boš ostala!«
 
»Lepo je, ko naju gledaš, ljubkuješ in poljubljaš,« je rekla Jadviga. »Mati je mati!«
 
»Res, mati je mati, hčerki moji!«
 
Bilo mi je lepo, sladko.
 
Vseeno, ali mi pišeta ali ne, vseeno, ali me razumeta ali ne. Ljubita me vendarle! Sem mislila v sebi.
 
Popolnoma sem se prepustila sreči, da sta spet okoli mene.
 
»Nič ne bomo modrovale,« sem jima rekla zvečer, ko sta že ležali v posteljah gori v sobi, kjer sem ju obiskala, da še malo pokramljam z njima. »Nazori, kaj naj nazori med nami?! Mislita, kar hočeta, glavno je, da se ljubimo. Te tri dni, ko staneta pri meni, bomo praznovale.«
 
Res, prijatelj, nekaj dni se more spremeniti v praznik čustev, ko vse molči, kar loči najbližje ljudi in na žalost tudi starše in otroke. Nikdar ne bodo matere razumele, da otroci ne morejo biti vedno, da, skoraj nikoli taki, kakor bi rade one. In vendar bi bilo tako koristno zanje, če bi to razumele.
 
Tudi jaz sem komaj mogla kakšen dan uživati pri svojih hčerkah brez sence, komaj sem mogla vsaj za kakšen dan udušiti in umiriti črva, ki mi je vedno glodal v srcu in hotel tisto, česar ni. Nikdar ni srce zadovoljno, vedno hrepeni. Komaj je doseglo eno in že terja drugo.
 
Bil je oster mraz, čeprav je sijalo sonce. Odšle smo v krasen bel gozd po trdem snegu, ki je škripal pod našimi koraki.
 
»Kako je tu pri tebi lepo in nenavadno, mama,« je vzdihnila Stazika z ljubko naivnostjo, da sem jo morala poljubiti.
 
»Tv je tvoj svet,« je rekla Jadviga. »Tu je tvoj prostor, tu doma med gorami. Zunaj, v svetu in pri očetu se mi je pogosto zdelo, da si nekam tuja, kakor ptica, ki je zašla in se ne more znajti. Vsi čutijo, da ne živi z njimi, da vedno nekam hrepeni, da hoče nekaj, česar mi ne vemo. Nisi bila niti naša niti svoja. Ti spadaš semkaj. Prav ima Stazika, ko pravi, da je tu lepo in nenavadno. Ti sama si nekaj posebnega in gledaš resnično življenje drugače, kot ga gledajo drugi. Vedno rabiš nekaj, da olepšaš svoje življenje.«
 
»Res, Lewsko in Jožo in zbirko revnih otrok!« se je smejala Stazika. »Okoli vsake njihove kuštrave glave spleteš nekaj čudovitega, izmišljuješ si lepe zgodbe, slikaš vsakemu lepo prihodnost. Vsaka zamazana punčka je zate Pepelka, ki hočeš iz nje čez noč napraviti nekaj bajnega in posebnega. In z dečki se pogovarjaš, kakor da so sami zakleti princi, ne vidiš njihovih potolčenih, krastavih noskov in krivih, mehkih nog. Papa meni, da šele pokolenja ustvarjajo kulturo in da tisti, ki ne znajo pisati in brati, ne rode velikih ljudi. Zastonj boš čakala mamica, kdaj bo iz tvoje šole vzletel ptič feniks. Mali, debeli Kazimir bo mogoče največ dober čevljar, a sinček Lewske mogoče jezikoslovec; našel bo višek sreče v razpravah o raznih glagolih, ki se bodo tiskale v srednješolskih letnih poročilih brez vsake koristi.«
 
»Pusti mamico, naj spreminja svoj mali svet v pravljico, če jo veseli,« me je branila jadviga. »Nikar se ne žalosti, mama! Res, midve bova drugačni od tebe in bova stvarneje gledali na življenje. Najini možgani so bolj določeni od tvojih, nimava tvoje bogate domišljije. Toda vedno bova radi prihajali k tebi in v tvoj poseben svet na obiske. Ljubim veliko mesto in njegovo pretkanost, gledališča, koncerte, umetniške galerije, znanstvene knjižice, velike predavalnice in laboratorije, tovarne, bleščeče trgovine, hrupne ulice, morje ljudi. Ne mogla bi živeti v samoti in v gorah. A vendar je lepo vedeti, da so gore, da so gozdovi in samota. Lepo je vedeti, da živiš v samoti in v gorah. A vendar je lepo vedeti, da so gore, da so gozdovi in samota. Lepo je vedeti, da živiš tu ti in da moremo priti k tebi na obiske, se odpočiti pri tebi od sveta in njegovega nemira, pristati ob bregu kot ladja, pa potem spet zapluti v daljne, nemirno življenje.«
 
Moja svakinja je bila tako ljubezniva in uvidevna, da nas je teh nekaj dni puščala skoraj vedno same. Samo pri kosilu in večerji smo se sešle. Sicer je bila v svoji sobi in je brala ali pisala.
 
Šele dan pred odhodom me je po večerji zaprosila za »resen pogovor«. Poslali sva deklici v njuno sobo.
 
Bila sem radovedna, kaj bo, ker sem že takoj ob prihodu opazila, kako važno in skrivnostno se drži Erna. Slutila sem, da ni prišla k meni kar tako, da ji je bilo zaupano kakšno posebno poslanstvo.
 
Ko sva bili sami v salonu, sem nalila njej in sebi še eno čašo čaja in si prižgala cigareto.
 
Veste, tudi to je prenehalo, prijatelj. Odvadila sem se kaditi. V bolnišnici pri Janu nisem hotela kaditi cigaret in tudi zdaj pri otrocih to ne gre. Le zvečer, kadar sedim sama in berem ali premišljujem, ali če pride dr. Wronski, prižgem dve, tri cigarete.
 
Erni ni všeč, če dama kadi. To vem še od prej. Ampak v meni se je spet prebudila stara poljska uporniška kri, da sem prižgala cigareto prav v najsvečanejšem trenutku, tik pred »zelo važnim« pogovorom, da bo videla, da sem Poljakinja in v bistvu vendar še popolnoma tista nekdanja Hanka.
 
Njen obraz je takoj dobil nejevoljen in grajajoč izraz. Kaditi, kaditi v črni obleki, v vojnem času, kako neresno, neokusno!
 
»Kaj želiš od mene, Erna?«
 
»Jaz ničesar. Hans, moj brat, me je prosil, naj ti pojasnim neke stvari, naj te vprašam …«
 
»Govori!«
 
»Ti se tako in tako ne misliš več vrniti k njemu?«
 
»Ne.«
 
»Potem gotovo ne boš delala nikakih težkoč.«
 
»Kakšnih težkoč?«
 
»Hans je razmeroma še mlad, ni ustvarjen za puščavniško življenje. Ni moči od njega kaj takega zahtevati.«
 
»Ne, zares ne.«
 
»Ljubi družinsko življenje. P r a v o družinsko življenje,« je ponovila. Vedela sem, da je v tem poudarku graja in očitek zame, ki da baje nisem znala ali hotela ustvariti njenemu ubogemu bratu »pravo« družinsko življenje.
 
»No, in?« sem vprašala, kot da nič ne slutim, in z naslado opazovala, kako se dviga dim iz cigareta in riše lahne, minljive arabeske v zraku. O Bog, kako smo ljudje vendar malenkostni! Popolnoma resno me je veselilo, da se jezi, ker posvečam večjo pozornost svoji cigareti kakor njenim pojasnilom.
 
Zardela je od zadrege, nato je rekla jasno, skoraj surovo, brez ovinkov: »Oženiti se hoče z drugo.«
 
»Lahko se. Saj je protestant.«
 
»Pa ti, kaj praviš ti na to?«
 
»Kaj naj rečem? Ne briga me, kaj dela. Upam, da bo vsekakor zagotovil gmotno prihodnost Jadvigi in Staziki, in to je edino, kar zahtevam.«
 
»Torej pristaneš na ločitev zakona.«
 
»To je itak samo vnanja oblika.«
 
»Sicer je po tvoji krivdi prišlo vse tako daleč.«
 
»O krivdi ali nekrivdi ne boš sodila ti, Erna. Očitno je moralo priti vse tako, kakor je prišlo.«
 
»Ti ni žal?«
 
»Ne.«
 
»Ne vprašaš, kdo je tista, ki jo je izbral, da prevzame tvoje mesto? Te ne zanima?«
 
»Ne zanima … Sicer mi pa zaradi otrok lahko poveš …, » sem se spomnila in precej občutila v srcu bolečino in grenkobo. Glej ga bitje, sovražnico, ki mi bo ugrabila nagnjenost mojih hčer, ki se bom z njo večno na skrivaj borila za njuno naklonjenost, sem pomislila sama pri sebi.
 
»Moja prijateljica je. Poznaš jo. Prišla je z menoj iz Nemčije, ko je izbruhnila vojna. Skupaj sva delali v bolnišnici.«
 
»Res, spominjam se. Visoka, močna plavolaska. Prava Nemka.«
 
»Res. Olikana dama iz bogate, odlične družine. Njen rajni oče je bil zdravnik, zato se je od nekdaj spoznala na postrežbo bolnikov. V naši bolnišnici je bila instrumentarka. Izredna moč; zdravniki jo hvalijo. Dolgo ni hotela niti slišati o Hansu, ki ga je vsega prevzela s svojo pojavo in s svojim odličnim nastopom.«
 
»Pa je vendar pristala?«
 
»Pristala pod pogoje,, če se ti prostovoljno umakneš. Če ti ne staviš nobenih ovir?«
 
»Jaz sem se odpovedala tisti dan, ko sem odšla iz hiše svojega moža.«
 
»Potem je vse dobro. Verjemi, tudi za otroka bo dobro. Gmotno vprašanje bo lahko rešeno. In tudi sicer bo Helena ugodno vplivala na otroka. Je brezhibno vzgojena, v vsakem pogledu prava dama. Ti itak nerada paziš na svetsko vzgojo svojih hčerk, mojih nečakinj, na običajno vzgojo, kakor ti praviš, ki pa ni tako nepotrebna, kakor se zdi tebi. Helena je kot ustvarjena, da ju povede v družbo, da dá resno smer njunemu duhu in dober temelj pravemu obnašanju.«
 
»Hvala, hvala! Ne zanima me to, draga Erna. Jadviga in Stazika sta tako že preveliki za vzgojiteljico in se bosta vzgajali v kakšnem zavodu. Jadviga hoče potem študirati, Stazika pa je muzikalična. Obe želita postati neodvisni in samostojni. Želita v svet. Reci svoji prijateljici, da želim in pričakujem od nje samo eno: naj mi vsaj hote ne odtujuje otrok, ko bosta pri očetu.«
 
»Kaj misliš s tem?! Helena je dama …«
 
»Tudi dame morejo imeti včasih, recimo, napake … želiš še čaja?«
 
»Prosim.«
 
»Hotela sem te vprašati, kako ti ugaja moja šola, moje zavetišče?«
 
»Hm, kako naj ti povem … Zdi se mi, da je vse precej za silo narejeno, preveč začetniško. Premalo reda. Vaši vaški otroci so zelo zapuščeni …«
 
»Saj prav zato sem ustanovila ta svoj zavod.«
 
»Čudim se, kako si prišla na misel, da nastaviš tukaj Lewsko. Učiteljica mora biti brez napake, da v vsakem pogledu daje dober vzgled. Bog ve, kdo je oče njenemu otroku? Lahko bi jo drugače podpirala, če si jo ravno hotela. Kot vzgojiteljica in učiteljica nikakor ni na mestu.«
 
Zasmejala sem se od srca. Saj ona je iz drugega sveta! Kaj naj se pogovarjam z njo, ko se prav nikjer ne strinjava?
 
»Hočeš igrati šah?«
 
Užaljena je vstala.
 
»Vendar sem mislila, da te bo globlje zadelo moje sporočilo. Mislila sem, da so te težki časi, ki jih preživljamo, in nesreče, ki so te osebno zadela, zresnile, toda vidim, da si površna in lahkomiselna kakor vse Poljakinje,« mi je rekla ostro in naduto.
 
»Ne žali!« sem planila. Vendar sem se takoj pomirila. »Ne zameri! Nisem pozabila, da si moj gost. Zakaj se razburjava? Ti ne razumeš mene, jaz pa tebe ne!«
 
Zaželeli sva druga drugi lahko noč, ona je odšla v svojo sobo, jaz pa gor k svojima hčerkama.
 
»Ne vem, ali vama je že znano. Jaz se bom od vajinega očeta ločila tudi na zunaj. Hoče se poročiti s prijateljico vajine tetke, z gospodično Heleno,« sem jima rekla.
 
»Že veva,« je dejala Stazika.
 
Za hip sem občutila v srcu nekaj neprijetnega. Če sta vedeli, zakaj mi nista povedali?
 
»Mamica, vem, da je tebi vseeno,« je rekla Jadviga. »Ti si dobra in tudi oče je dober, vendar nista bila drug za drugega. Že kot punčka, še prej, preden sem se učila abecedo, sem čutila, da ne spadata skupaj, da se ne razumeta. In to me je zelo bolelo. Pozneje sem se navadila na to. Nekaj čudnega je bilo vedno med vama, nekakšen neviden, hladen zid. No, potem si odšla … Vsak živi, kakor mora …«
 
»Vedno boš ostala najina mamica,« mi je govorila Stazika in se mi dobrikala. »Papa nama je rekel, da ne bo treba reči gospodični Heleni mama, ko pride k nam, ampak kar Helena, kakor da bi nama bila sorodnica. To je glavno, ali ne? Vem, da bi te bolelo, če bi drugo ženo imenovali mater.«
 
»Matere ni moči pozabiti,« je razlagala Jadviga. »Naj bo živa ali mrtva, mati je. Ti si nama dala življenje, samo ti! Človek ima lahko več bratov in tudi mož in žen in otrok. Mati pa je samo ena. Kakor je tudi oče samo eden.«
 
»Res je, kri ni voda,« je izrekla Stazika s tako modrim glasom, kakor da je odkrila kdo ve kakšno skrivnost.
 
Z Jadvigo sva se morali zasmejati. Vse tri smo bile razigrane, vesele.
 
»Če bi imele še čaja, bi bilo imenitno,« je vzdihnila Stazika.
 
Stekla sem dol v salon, nalila še tri čaše čaja, vzela sladkega peciva, ki ga je pripravila stara Anka, in vse odnesla gor k njima. Še dolgo v noč smo se pogovarjale o vsem mogočem. Nenadoma sem postala tudi jaz mlada z njima. Pomagala sem jima delati načrte za prihodnost, modre in smele načrte, kakor jih dela vsakdo med dvanajstimi in dvajsetimi leti.
 
O, ni res, da ne bi imeli domišljije! Vsaka deklica ima domišljijo, čeprav si domišlja, kolikor je je volja, da ima smisel samo za stvarnost.
 
Moje srce je bilo lahko in veselo, ko sem legla k počitku.
 
Glej, kakor silna reka me nosi življenje, ne vem, kod, ne vem, kam. Zakaj naj bi se bala?
 
Mislila sem še na brata, na onadva tam čez. Na Stanislava in Zigmunda. Že nekaj mesecev imajo Nemci Varšavo, vendar nisem mogla še nič zvedeti o svojih bratih in njunih družinah. Ali sta tudi ona morala bežati v notranjost Rusije? Seveda, saj sta ruska podložnika, ruska vojaka! Naj ju spremlja sreča, naj ju reši dobra usoda!
 
Vladislav mi je pred nekaj tedni sporočil, da je dobil veliko srebrno kolajno za hrabrost. Pisala sem mu, naj se varuje. Gorje mu, če ga ujamejo Rusi. Niso ravno usmiljeni z našimi legionarji.
 
Glejte, Jan že počiva v češki zemlji na staroslavnem Vyšehradu. Končno je našel hladilo svojim strašnim mukam, mučeniško postelj je zamenjal s črnim grobom.
 
Srce se mi je stisnilo. Spet mi je zaječal v ušesih njegov grozni krik.
 
Ne, ne, zakaj naj mislim na to?! Sami mi je rekel: »Ne misli name, kakršen sem zdaj. Misli name na takšnega, kakršen sem bil pred vojno.«
 
Bratec moj, spi mirno! Pokojno sanjaj večne sanje! Ne bom te budila s strašnimi spomini. Mlad si legel v grob, mlad, premlad …
 
Tudi na Vas sem mislila, prijatelj, kakor mislim vedno. Vi ste moja zadnja misel, preden ponoči zaspim, in prav, ko me zbudi dan.
 
Prijatelj moj, kaj tudi Vi mislite name kakor jaz na Vas? Ali bom to kdaj zvedela?
 
 
Danes sem zgodaj vstala.
 
Bila je še noč. Komaj pet.
 
Zunaj je bilo še temno. Samo sneg se je svetlikal. Komaj, komaj se je dalo tam zgoraj opaziti bele gore med črnim nebom.
 
Nisem mogla spati.
 
Zbudile so me nenavadne sanje.
 
Sanjalo se mi je o Vas.
 
Ampak to prav za prav niso bile sanje.
 
Zbudila sem se, ker sem začutila na svojem obrazu težo roke.
 
Bila je velika, močna, mehka roka. Mir in nepopisna dobrota sta vela iz nje in polnila moje srce z lučjo in srečo.
 
Zbudila sem se.
 
»Saj to je roka Kazimira Staszyńskega,« sem rekla glasno sama sebi.
 
Še sem čutila težo in dobroto te drage roke na obrazu. Ves moj obraz se je skril v njeno dlan. Moja duša se je vzdignila v neko posebno, sveto in čisto lepoto. Plavala sem nad zemljo v nekem prelepem svetu. Neizmerna prijetnost, neizmerna milina je prešinjala vse moje bitje. Srce mi je podrhtevalo v prsih lahno, kakor drhti ujeta ptica. Bílo je mirno in jasno kot srebrn zvonec.
 
Prijatelj moj, bilo mi je lepo, nepopisno lepo.
 
Ležala sem še nekaj časa.
 
Zdelo se mi je, da le polagoma izginja občutek toplote in drage teže, ki jo je zapustil dotik Vaše roke na mojem obrazu.
 
Zame so niso bile sanje, temveč resnica. Živo in močno sem občutila, da je nekoliko trenutkov počivala Vaša roka na mojem obrazu in da sem se dramila pod njo začudena in srečna.
 
Tedaj sem vsatala. Vse moje bitje je bilo prevzeto od svečanega, bogatega občutka.
 
Odela sem se in odšla iz hiše.
 
Moja rajna mati bi šla v cerkev.
 
Bilo mi je pobožno v duši, moje misli so bile zbrane in iskrene, lahke in hitre kakor veter, očiščene zemeljskih slabosti.
 
Na jutranjem nebu so bile še zvezde. Uprla sem pogled navzgor v neizmernost. Moje srce je bilo kakor oltar, ki se z njega dviga hrepenenje, vroče in sveto, v nedogledne višine v nedosegljive daljave. Moje srce je bilo kakor izvir, ki iz njega hiti voda; kakor bakla, ki sveti v noč; kakor rože poleti, ki blago duhtijo.
 
Kaj vem, prijatelj, kam se je dvigalo nedoločeno, svetlo, večno hrepenenje moje duše? Dvigalo se je v vesoljstvo, vedno više in više. Vas je iskalo in vendar ni iskalo samo Vas.
 
Prijatelj, nepopisno lepo je hrepeneti brez cilja, brez mej!
 
Odkar stoji zemlja, odkar jo gazijo ljudje, vedno so dvigali, tako poglede v zvezdnato nebo, zgubljali so se z mislimi med zvezdami in želeli doseči in povedati, kar ni moči doseči in povedati, kar ni moči doseči in povedati, hrepeneli so za nečim, čemur niti imena niso vedeli.
 
Kaj je ta večna, neutolažljiva lakota, prijatelj, kaj je ta žeja, ki je ni moči nikoli pogasiti? Ali je to hrepenenje po ljubezni, sreči, neminljivosti, večnosti?
 
Moje noge so stopale po zapuščeni gorski poti in jutranji veter je že šumel po gozdu. Moje misli so bile daleč. Iskale so Vas, pa ne na zemlji, na bojišču, v bojnem vrvežu, kjer grme topovi, treskajo mine, pokajo strojne puške, kjer može vriskajo od bolečin, kolnejo od strahu in umirajo v divjih napadih pred bodečimi žicami ali zasuti od zemlje v blatu strelskih jarkov.
 
Kazimir Staszyński, prijatelj moj, kjer ste? Kjer ste?
 
Na jutranjem nebu so ugasnile zvezde.
 
Prišla sem tja do Zaleska.
 
Oglasila sem se v zasebnem stanovanju dr. Wronskega.
 
Takoj so me pustili v sobo. Ravno zajtrkoval je.
 
»Kaj se je zgodilo, gospa Hanka? Vi tukaj tako zgodaj, še pred dnem?«
 
»Nič se ni zgodilo. Zgodaj sem se zbudila. Ni se mi dalo ostati v postelji ali doma. Odšla sem Advent je … Moja mati je hodila vedno v cerkev k zornicam. Šla sem v gozd in še naprej, naprej, dokler se nisem znašla tu zgoraj.«
 
»Ravno prav ste prišli, kakor da bi vas poklical. Včeraj dopoldne so mi pripeljali z one strani griča kmeta-vojaka, govoril je čudno in zmešano, pa so neumni starci zgrabili njega in otroke in hajd na sani in k meni. Najstarejši otrok, dekletce šestih let, pripoveduje, da jim je pred nekaj dnevi umrla mati. Danes sem jih mislil poslati k vam. Kaj naj tu zgoraj z njimi? Kmetje so odložili vojaka in otroke pred zavodom pa so pobegnili zbogom. Otroci so bili na pol zmrznjeni. Komaj so jih ogreli. In kako lepi in mili so ti otroci. Samo slabo rejeni in raztrgani so revčki. Najmlajši ima dve, tri leta. Sicer so zdravi. Preiskal sem jih. Gosposki otrok bi gotovo vsak dobil vnetje pljuč od takega izleta na saneh, moker in gol. Tem pa ni nič. Z očetom bom imel več skrbi. Saj bo prostora za malčke, kajne?«
 
»Bo. V dvorcu bom iz jedilnice v pritličju uredila učilnico. Manjši otroci bodo mogli ostati pri materi Lewske in pri Joži v prvotnem zavetišču. Moj »zavod« raste od dne do dne. Za te tri moje nove varovance bomo prosili državno podporo, ki gre otrokom očetov, poklicanih v vojake.«
 
»Jaz pa jih bom oblačila na svoje stroške, ko so mi tako padli z neba. Za vsak primer jih pustite še kakšen dan zaprte, da bomo videli, ali niso okuženi, mogoče pri stari Anki ali v kateri od vaših sob za toste. Mislim sicer, da je odveč, vendar morate paziti zavoljo drugih. Ali hočete z menoj piti čaj?«
 
»Prosim.«
 
»Sinoči sem imela družbo. Povabil sem iz zavoda dva zanimiva varovanca na večerjo. Eden je slikar. S prav strastno vztrajnostjo riše vse, kar vidi, riše ljudi, obraze, roke. Pravi, da mora napraviti veliko, veliko študij, ker bo prišel novi kralj Jan Sobieski in mu bo naročil, naj okrasi stene v katedralah in palačah, ki jih bo zgradil. Dokler ne pride do tukaj, do svojega novega slavnega poljskega kralja, je vse dobro. Nihče ne bi opazil, da je norec. Izredno je izobražen in duhovit. Drugi je bivši srednješolski profesor. Mil in prikupljiv človek, miren in čustven, dokler se ne spomni svoje globoko zakoreninjene predstave. Tedaj snubi pristaše za neko veliko, tajno zaroto … Moramo se združiti, vzdigniti upor, kakršnega svet še ni videl. Zakaj naj hodijo ljudje v vojsko brez prestanka, pokorni kakor ovce? Zakaj naj se borimo? To je treba napraviti drugače! Združili se bomo, vsi! Nemci in Rusi, Francozi in Angleži, Poljaki in Italijani, vsi. Drugačen ogenj bomo zažgali v Evropi. Vse bomo zmleli, kar je, nato pa bomo ustvarili nov svet. Pristopite k nam, morate pristopiti … Močni smo, veliko nas je. Samo tiho, tiho. Obesijo nas, ko zvedo za nas. Toda nas je že preveč … Zarotite se, da ste naši … Tako šepeta vedno strastneje in potem se ni moči več pogovarjati z njim. Začne se vznemirjati, besneti, pretiti. Sicer navaja čustvene pesmi in pripoveduje o narodopisnih opazovanjih – prej se je zelo zanimal za narodopisje. Sinoči smo večer lepo preživeli. Moj slikar je prinesel s seboj svoje mape. Poglejte! … Kajne, kako zanimivo? …«
 
Listala sem po skicah in risbah. Zares izreden talent. Toda vsi ti obrazi so risani z nekim posebnim, nekoliko divjim izrazom goreče smelosti in odločnosti, z razširjenimi nosnicami, na pol odprtimi usti, ostrim pogledom v očeh.
 
»Naslikal mi je obraze vseh mojih novcev in slug. Mene in pomočnika po večkrat,« je pripovedoval dr. Wronski. »Podobnost je izredna, naravnost presenetljiva in vendar zategnjena v spako. Kakor da smo vsi nor …«
 
»Resnica. Riše razvnete norce, uporniške, v zamaknjenosti.«
 
»Poglejte njegove študije rok. Še nikdar nisem videl tako bogate zbirke narisanih rok. In kakšna posebnost, kakšna moč! Vse te roke govore, žive so, imajo značaj. Poslal bi vse to na akademijo v Krakov. Ampak ne da. Komaj je čez noč pustil svoje risbe tu pri meni. Ve za vsak posamezni list. Prosil sem ga, naj mi vsaj pokloni mojo podobo. Pa noče. Pravi, da potrebuje vse. Da potrebuje veliko, veliko. Da je dokončal komaj stoti del. Prav bojim se, da bo vse to raztrgal v kakšnem nesrečnem trenutku. Že danes so mi sporočili, da je nemiren in razburjen pa da hoče k meni po svoje mape. Njega bom moral obiskati danes prvega, da mu vrnem risbe,« je pripovedoval dr. Wronski.
 
S posebnim občutkom sem pregledovala risbe. Same roke. Na stotine rok. Mladih, starih, otroških, ženskih, moških, slabih in močnih rok, strastnih in mirnih, lepih in grdih, plemenitih in surovih, koščenih in mehkih. Volja in neznačajnost, podlost in plemenitost, mržnja in ljubezen, obzirnost in nesramnost, sebičnost in dobrota, okrutnost in usmiljenje, zverinstvo in duševnost, vse strasti, vse kreposti so bile v teh rokah.
 
Spomnila sem se svojih sanj. Vaše roke, in postalo mi je težko, da je nimam narisane, da bi jo gledala, da bi me hrabrila in varovala, da bi me vodila po dobrih potih v višino in me držala, da se ne bi zgrudila in padla.
 
Prijatelj moj, žal mi je, da ni kakšen pravi umetnik narisal Vaše silne glave z Vašim izrazitim, visokim, močnim čelom, z Vašimi mirnimi, prodirnimi, globokimi in duhovitimi očmi, s plemenitimi vedrimi obrvmi, Vašega močnega nosu, odločnih in lepih ust, krepke brade. Da ni narisal posebne, možate igre Vaših ličnih mišic v profilu, moči izražanja, ponosa, ubranosti Vašega bitja, Vaše smele in možate, poleta bogate duše. Fotografija je vedno rokodelstvo, zdaj boljše, zdaj slabše. In Vaših rok! Vaših posebnih, velikih, močnih, mirnih, plemenitih rok!
 
Koliko starih dobrih obraznih slik visi po mojih sobah, vsi sami izvrstni posnetki. Michelangelovih in Rembrandtovih del, koliko, koliko ponosnih, plemenitih glav iz preteklosti našega naroda! Zakaj nimam tudi Vaše slike, ko Vas poznam do zadnjega? Saj Vi niste zame manj od katerega koli pesnika in veleuma!
 
Nevoščljiva sem bila noremu slikarju zaradi njegovega znanja. Dr Wronski mi je pravil, da ima čudovit spomin za obraze in ljudi. Če koga vidi samo enkrat, ga nariše na pamet z neverjetno ostrino in bogastvom vseh značilnih potez in podrobnosti. Meni Vaša podoba že izginja. V meni je le celokupen vtis Vaše osebnosti. Ta bo ostal za vedno. Če pa se hočem spomniti posameznih črt Vašega obraza, če zatisnem oči in si hočem predočiti Vašo sliko, Vas samega, kakršni ste, tedaj žalostno spoznam, da tega ne zmorem. Vidim Vas daleč, daleč, kakor v megli, kakor skozi gost pajčolan, ki mi brani, da bi Vas vpila v svojo dušo. In vendar mi ugajate ves, z dušo in telesom. Srečna sem, da sta pri Vas duša in telo v izbrani, popolni skladnosti. Vem, da so redki ljudje, kakršni ste Vi, zato sem ponosna, da sem Vas spoznala od vseh, ki so Vas poznali, najbolje; da sem Vam najblišja od vseh, ki so Vas spoštovali in ljubili.
 
Vrnila sem se domov peš, da pripravim, kar je potrebno za sprejem tistih treh otrok, ki so zašli med nas. Poslal mi jih bo še danes dobro zavite v odeje in kožuhe na vozu; vlečeta ga stari, počasni kljuseti iz zavoda, ki zdaj v vojnem času opravljata poštno službo med Zaleskim, nami in mestom.
 
Vzljubila sem tisto pot skozi gozd. Neznansko prijetno me pomirja in tolaži. Moje misli se morejo tu dvigniti visoko kvišku in poleteti v daljavo, lahkotne in proste. Brez mej je moj svet, nepopisno lep in čist. Vse v naravi izgublja svojo jedkost in ognjevitost. Spomini na Jana me ne peko več kakor živa žerjavica. Semkaj ne sega obup sveta, tu je tiho. V globokem molku molči gozd, zatopljen v svoje čisto, dehteče, zbrano življenje. Veliko bolečin, ki so mi prej grenile življenje, se mi zdi tukaj malenkostnih. Kot megle se razkade v gozdu. Razgnalo jih je sonce ali pa jih je vpila zemlja. Tukaj je zrak čist kakor kristal. Laže diham v tem svojem gozdu, pod visokimi belimi gorami. Duša tu ni zvezana in srce je kakor orel prosto in smelo.
 
Vse mi je lahko, kadar se od tam vračam domov. Zbrana sem, boljša, očiščena, kakor sta bili mati in babica, ko sta prišli iz cerkve od maše in obhajila. Brez greha sem in z veselo roko morem delati dobro.
 
 
== V decembru, pred božičem 1915. ==
 
Dr. Wronski mi je danes poslal obvestilo, da me zvečer obišče.
 
»Ali se še spominjate tistega jutra, ko ste zgodaj zjutraj prišli v Zalesko?« mi je še pisal. »Tisti dan je padel Staszýnski. Mislim, da ste ga poznali. Dobil sem danes »Krakowski Dzenik«, kjer je osmrtnica. Nismo pisali veliko osmrtnic tem našim sinovom, ki so padli na drugi strani. Kazimir Staszýnski pa je zaslužil, da vsi žalujemo za njim, oni tam čez in mi tukaj.«
 
Kolena so se mi zamajala.
 
Ali je mogoče?
 
Kazimir Staszýnski je padel!
 
Tista Vaša roka ponoči …
 
Tista roka …
 
Kaj naj jaz, kaj naj zdaj jaz, prijatelj, brez Vas?!
 
Komu naj pišem, na koga naj mislim?!
 
Prijatelj, prijatelj moj!
 
Edini!
 
Mili!
 
Nikdar ne bom mogla preboleti!
 
Nepozabni!
 
Zame nisi umrl! Zame nisi umrl!
 
[[Kategorija: Zofka Kveder]]