Redakcija: 16:13, 25. julij 2011 uredi Madi (pogovor \| prispevki) 1.476 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 16:24, 25. julij 2011 uredi razveljavi Madi (pogovor \| prispevki) 1.476 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 206: Da se je pozabila fotografija v pismo nazaj dejati, to sta skoraj takrat kakor gospodična zapazila tudi Medved in Kühlwasser. Pisar se je nad slugo zaradi te nove zmešnjave tako raztogotil, kakor bi bil še vedno graščinski oskrbnik, in mu očital, da s svojo budalostjo spravi oba ob službo. Sluga Medved se je sicer jako bal dobro službico izgubiti, pa udal se je v svojo usodo in pisarju mirno rekel: Kar sem pokvaril, bom skusil sam popraviti, potlej naj pa pride, kar hoče. Tomaž Medved zopet kakor sinoči priveze svojo lepšo leseno nogo z novimi jermeni, opaše bel opasnik in stopi zopet po vrsti hiš najprej h gospodični Filomeni. Tam odda pozabljeno podobo gospoda Vogljanina, pove skesan svojo pregreho, prosi odpuščanja in molčanja, in gospodična mu oboje obljubi, ako prihodnjič ne stori zopet kaj napačnega. Od tamkaj se napoti h gospé Justini, zadovoljen, da je pri Filomeni vse dobro opravil. Pri Justini Ocvirkovej pa ni šlo tako gladko. Ona nikakor ni bila voljna zajca iz rok dati. Zajec, rekla je, je po pravici moj. Zdaj je iz kože dejan in v namaki; to precej truda in denarja stane. Pa kaj nameravaš s tako na pol gotovo divjačino ? Kaj ne, ukradenega zajca so pridržali v občinskej pisarni, in zdaj bi radi imeli mojega. Ne bodete ga ne jedli, — za nobene denarji ga ne dam! Medved ugovarja, da se je samo zmotil, da je svojo zmoto pozneje izprevidel, da mu gre za službo, in da je nasproti bogatej gospé najbolj usmiljenja vreden trpin pod solncem. Prav milo je prosil, pa gospa je ostala neusmiljena. Prosit je prišla tudi Angelika, pa to je mater še bolj razkačilo. S težkim srcem se je Medved uže odpravljal, kar se starki obraz razgrbanči in ona veli: No, da prijatelja ostaneva, naj bo! Dala bom zajca nazaj, kakeršen je zdaj, še s slanino ga bom nabodla, kakor delajo dobre kuharice; zato vse mi pa prineseš svojega starega mačka! Vrstica 288: — Kaj, ženin! Goljuf, slepar! Pobêri se mi izpred očij! — Žena, počasi! Takih besedij kratko in malo ne trpim! Krotite jezik, da Vam ne bo kasneje pretežko! Doktor zdravilstva, Ivan Zeligoj, sem, in pošten človek. Ne poznate me še posebno, pa morali boste poznati me; in bolj koristno je za Vas, če ste prijazni proti meni. Da Vam le nekaj povem. Pred pol ure je bil pri Vas ~~kmetsk~~kmetski fant, ki je kupil zdravil ljudem in živini za drag denar. Tisti kmetski fant sem bil jaz, in v tistih zdravilih tiči za Vas kazen najmenj treh mesecev zapora. Saj se razumeva, saj veste, da sem medicine doktor! Pa pustiva to. Denes sem samo prišel prosit roke Vaše hčerke, te zale Gorenjke, ki tukaj pred Vami stoji, in z menoj vred prosi. Mati se molče skloni v naslonjač, in spusti nekaj jeznih pogledov v Angelikine oči. Ti jezni pogledi pa Angelike niso presunili. Ona z mirnim, krotkim glasom izpregovori: – Mati odpustite, da sem Vam to naredila. Vaše vedeževanje mora jedenkrat nehati, drugače se dostojno omožiti ne morem. Denes zjutraj ste deklico preslepili, da je skoro zblaznela. To je bilo preveč. Nocoj ste zato opeharili samo sebe. Nemogoče Vam je dalje prorokovati. Ko se bode zvedelo, da svoje lastne hčere pred Vami stoječe niste spoznali, morate izgubiti pri ljudeh vso vero. Tedaj pustite svoje kvarte in Kolomanove bukve, žive vozle in smrdljiva zdravila rajši z lepa, nego li po sili ali po kaznih. Glede moje možitve, pa prosim, mati, nikar ne branite. Privolite! Pomislite, da se prav za prav še upirati ne smete. Pred tremi tedni sem dvajseto leto dopolnila in Vi ste me dali po sodišči za polnoletno izreči. Takrat nisem vedela, čemu je to dobro. Zdaj se pa zavedam svoje svobode. — Tedaj, mati, privolite v mojo srečo! Vrstica 298: — Ne tako, reče vmes Angelika. Nečem biti možu nadležna, in živeti ob njegovih dohodkih. Doto želim jaz, in mati, tukaj je tudi bolje z lepo privoliti. Doktor Vogljanin je Sidoniji povedal in Sidonija meni, da smem primerno doto od Vas terjati po sodnjem poti; sodišče potlej odloči, koliko mi morate izplačati. Mati, tega pa vender ne, da bi Vas lastna hčer tožila za doto. — Vidite mati, to je vse nastavljeno in osnovano. Zdaj Vam ne ostaje druzega, nego vse privoliti, potlej pa svoje kvarte, lončke, steklenčice razbiti in na gnojišče pometati. — Moj Bog, kaka reva sem! Gospod doktor, ne zamerite mi, da sem se tako raztogotila. Pa premislite tudi Vi! Ali res hočete v zakon vzeti dekle, ki se tako hudobno norčuje iz svoje prave matere ? Dekle, ki roditeljev ne spoštuje, tudi moža na bode spoštovalo. Tak lep, bogat gospod, kakor ste Vi, lahko dobi stokrat boljšo nevesto. — Ako je samo ta zadržek, ljuba mati, potem ste uže izrekli, da ste zadovoljni. Angelika me ljubi, in dokazano imam, da me popolnoma spoštuje. Nocojšnje burke sem pa najmenj na pol tudi jaz kriv. Vrstica 356: — Da Vaše podobe ni na pravem mestu, je sam slučaj. Nekaj sem z njo namenila, ker je jutri Vaš god. ~~—Gospodična~~— Gospodična, Vam ni prirojeno licemerstvo. Izdal Vas je ravnokar Vaš obraz, in sicer dvakrat zaporedoma. Vašega nocojšnjega vedenja ne morem prav razumeti. Bil sem proti Vam vedno iskren. Vse svoje misli in srčne predale sem razkril pred Vami. Tudi Vi ne morete zakrivati svojega srca, kolikor bi želeli. Povejte brez ovinkov, kar Vam srce obtežuje. Recite naravnost, da me ne marate, da me sovražite, in pretrpel bom brez zamere. Morebiti pa to-le pisemce pove, kar je Vam pretežko izpregovoriti? Vrstica 362: — Reči bi smela, gospod doktor, da ste predrzni, in reči moram, da ste neusmiljeni. Ko bi vedeli, kako težko mi je molčati, kako težko govoriti, ne stavili bi mi meča na srce. Nate pisemce in berite! Vogljanin bere: »Draga prijateljica! Hvala Vam za pomoč. Z Zeligojem je vse v redu. Kar se je davi godilo, vedo dozdaj samo tri osobe: jaz, ki bom molčala, mati, ki so jim usta zavezana in Vi. Prosim, molčite tudi Vi. Želi Vam jednako srečo, kakor jo sama uživa, in Vas poljubuje Angelika.« –— — Filomena nadaljuje: Kaj ne, to so Vam hieroglifi, ki v Vas samo sumnjo obujajo. Vsa sem zbegana in prepadena, vender Vam hočem razjasniti tudi te hieroglife, da, ako se denes razideva, ločim se od Vas z mirno čisto vestjo. Vrstica 426: — Te se bomo uže ognili. Stopim pa jaz k okrajnemu glavarstvu, in rečem, da sem zajca jaz ustrelil. Obsodijo me za kake groše, dobili jih pa pri meni ne bodo. — To bi bilo vse prav lepo. Pa, kakor veste, zraven zajca je padel tudi pes. Oni dan ste trdili, da sem zajca jaz ustrelil. Meni bi zdaj ne bilo prav nič ljubo, da bi ljudje raznašali, da sem prvič na svojem lovu namestu zajca psa zadel …—… — — in potlej namestu zajca mačka v mojo kuhinjo poslal — zavrišči mej durmi druge sobe jezen glas krčmarice Neže Kruljavožabje. Zavzet se obrne Vogljanin, obrne Kühlwasser in pribrla Medved. Sršenasta krčmarica pa nadaljuje: Tako sramoto ste mi naredili, da je ne morete zamazati z vso tinto, ki jo imate v pisarni. Kaj tacega v našej hiši, starej poštenej hiši! Ljudje so zagnali glas, da ste sinoči po tem-le nerodneži dali meni prinesti njegovega mačka namestu Vašega smrdljivega zajca. Gospodje so me preprosili, in pripravila sem ga. Zdaj je pa prišlo to-le pismo od gosposke, da bom kaznovana ali morebiti celo zaprta, ker sem sinoči z zajcem postregla in tako neki lovsko postavo prelomila. To je vender grozovitna krivica in hudobija. Nevedoma mačka peči in priti ljudem v zobe, potlej pa kazen trpeti, kakor da bi bil maček zajec. To ste vse Vi naredili, in gospode zoper mene našuntali; pa ne pustim, da bi se norčevali iz mene ... Nežino togoto prestriže mil glas izza peči. Medved se nasmeje in zavpije krčmarici na uho: Poglejte za peč, moj mucek je živ in cel; pa, če boste tukaj razsajali, skočil Vam bo v obraz. — Krčmarica res vidi mačka, pa ne umiri se. Vrstica 444: V tem hipu stopi profesor Justin v pisarno. On pravi, da ne bode motil, ker ima prav kratek opravek; pa precej se ga lotita Angelika in Zeligoj, in profesor obljubi za trenutek prevzeti nalogo svedoka. Ta trenutek je bil precej dolg, ker jedno pismo je bilo jako obširno. Profesor Justin je malo poslušal, in bolj se čudil, da so tolike reči vozlale se skoro pred njegovimi očmi in da jih on niti slutil ni. Ko so bili podpisi gotovi, Angelika Vogljanina zopet opomni na kosilo v novej hiši, a profesor Justin jej seže v besedo: Proti temu se jaz upiram. Gospodična, Vi ste zapeljivka! Včeraj ste mi zapeljali hčer, in denes mi zapeljujete . . . — Nekoga, ki ga še menj dovoljujete zapeljati. Ako je tako, odstopam. Vračati dobro s hudim, to bi ne bilo prav, kaj ne, gospod doktor? zavrne Angelika in zvedavo in nagajivo pogleda Vogljanina. Vrstica 466: [[Kategorija: Janez Mencinger]] [[Kategorija: Ljubljanski zvon]] [[Kategorija: Kratka proza]] [[Kategorija: 19. stoletje]] [[Kategorija: Dela-M]]

Mešana gospoda: Razlika med redakcijama