Wikivir

Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1.474:
<center>***</center>
 
BogoveeBogovec se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila utajalaautajala zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz otajene duše je molil: <br>
»Die gerechten werden sich des HERRNHerrn frewen und auff jn trawen,
Vnd alle hertzen werden sich des reumen …«<br>
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
Vrstica 1.503:
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel: <br>
»O Kutt, du viel schnödes Kleidt ...« <br>
71 Pobožna žena je slišala in tožila: <br>
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepenci.
Vrstica 1.567:
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu. <br>
»Matthaeus …weyl… weyl es ja zumal eyn feyner Euangelist ist …
Johannes … wilcher zumal gewaltiglich den glauben leret,« je vedel
iz učenika Martina. <br>
Zatopil se je odločno v berilo in se mu je
Vrstica 1.973:
nasmehnila in sedla. Baron se je hladno
ozrl po slugi ob konkordanci. Baroničina
drugaricaslužabnica se je vstopila svoji gospe na
levo. Baron je sedel in se poklonil proti
ženi in vprašal:<br>
»Ali niste želeli, da razpravljajmorazpravljamo po latinsko?«<br>
«
Zopet je baronici obrobil bridek smeh
ustnice.<br>
»Vaša volja, moja želja,« je dahnila. »Ali
ne veste tega, gospod moj soprog?«<br>
»Vem, najdražja,« je odvrnil in ji stisnil
roko. Potem mu je vzrastlo lice v glupo
slovesnost nečimermeganečimurmega humanista.<br>
»O čem, prejasni?« je vprašal bogovec
naglo, da bi skril pomilovanje, ki ga je
slutil v potezah svojih ustnic.<br>
»De primo ac novissimo,« je dejal slovesno
baron.<br>
Bogovec ni umel in je nemirno zastrmel
predse v sliko na steni. Bojci so vstajali
nad Samsona. Svetilo se je orožje v njihovih
rokah. Dalila je vabila z roko.<br>
Pa ne, da se baron norčuje? Iz Primoža,
prvega, iz Jerneja, zadnjega?<br>
»De primo ac novissimo,« je ponovil
baron. Bogovcu je legla težka rdečica v
lice. Plaho je strmela vanj baroničina
9 9 drugaricaslužabnica; baronica Judita je gledala
predse v naročje. Bogovcu je trenutno
7*
odleglo.<br>
predse v naročje. Bogovcu je trenotno
odleglo.
»De primo,« je rekel. »Prejasni želi, da
navedem o Bogu!?«<br>
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:<br>
»Dicit Dominus Deus: Ego sum alfa et
ornegaomega, principium et finis . ...<«<br>
»ApocalvpsisApocalypsis Joannis,« je pritrdil baron.<br>
». . .. qui est, qui erat et qui venturus est,«
je nadaljeval bogovec.<br>
»In capite primo,« je tolmačil baron.<br>
». . . omnipotens,« je zaključil bogovec,
»versus septimus vel octavus.«<br>
»Octavus!« je vzkliknil baron. Sluga je
razgrnil v konkordanco in potrdil:<br>
»Octavus.«<br>
Baron je z zadoščenjem prikimal.<br>
»Unus bonus,« je dejal bogovec.<br>
»Secundum Matthaeum,« je vedel baron.<br>
»Rex regum, Dominus dominantium, solus
habens immortalitatem et lucem inhabitans
inaccessibilem . . .«<br>
»Secundum Paulum in secundo ad Timotheum ...«<br>
. .»In primo.«<br>
Sluga je potrdil:<br>
»In primo.«
»In primo.«<br>
Sluga je potrdil:
»In primo.«
Baron je skomignil z ramo proti baronici
in začel je navajati sam:<br>
»Deum nemo vidit umquam: unigenitus
filius, qui est in sinu patris, ipse enarravit.«<br>
»Secundum Joannem,« je zdaj vedel bogovec.<br>
«
»Secundum Joannem,« je zdaj vedel bogovec.
»Pa še po Matevžu,« je pripomnil baron
in hitel navajati:<br>
»Pot, resnica in življenje . . .«<br>
»Janez.«<br>
»Nebo napolnjuje in zemljo . . .«<br>
»Jeremija.«<br>
»In tertio Regum.«<br>
»Jeremija.«<br>
Sluga je odločil, da v Jeremiji in knjigi
kraljev. Baron je navedel manj izrazito:
»Vse, kar živi, živi iz Boga in je z Bogom
pomerjeno, kakor da ni.«<br>
Bogovcu je odreklo.<br>
»Izaija,« je povedal baron. Bogovcu je
znova zalila rdečica obraz. Ljutost se je
Vrstica 2.052 ⟶ 2.048:
orožje filistejskih bojcev, so mu begale
oči v plahi in osupli obraz baroničine
drugariceslužabnice. Slej ko prej je baronica povezalapovešala
oči. Bogovca je zabolelo:<br>
»Ne hinihlini brezbrižnosti, poluverka. Preden
si vstopila, ti je glupi razodel, kaj bo
vprašal. Saj je še stražarju, da odpira,
kakor bi čaral. Vsaj hini ne, če glumiš.
Prigrustnejša si.«<br>
V svoji boli in iz jeze, ki mu je rastla
v oči in žile, je sunil: »NuneNunc de novissimo!«<br>
«
Pogledal je baronu v lice in spoznal, da
se ni bil pripravil za pogovor v tej smdri.
Zato je tem živahneje začel, navajati.<br>
»Izaija, Ecehijel, Danijel, Marko, Janez
in Pavel. V drugem Tesaloničanom. V
drugem Timoteju. V drugem Petrovem.
V prvem Janezovem. V razodetjuRazodetju, trinajst,
štirinajst.«<br>
Baronu so se jezile obrvi.<br>
»De Deo omnipotenti, factore?« je vprašal.<br>
»De novissimo,« je rekel bogovec, »čigar
znamenje je enajsti rog.«<br>
Baron je neprisiljeno zazeval in prikimal.<br>
Baronica je dvignila svoje bledo obličje.
Že je navajal baron:<br>
»Mulier . . . circumdata purpura . . . habens
poculum . . . et in fronte eius nomen
seriptum: MvsteriumMysterium.«
»BabvlonBabylon magna,« je nadaljeval bogovec,
»mater fornicationum et abominationum
terrae . .. .«
»Cecidit, magna cecidit,« je kakor pri
papežniški božji službi zapel v baronu
znova prebujeni localis. Bogovec je udaril
kakor za pečat:<br>
»Rim s papežem, svečenjem in zaduštvom ... Antikrist.«<br>
Saj sam ni vedel, kako se je vzelo
. . . Antikrist.«
vanj, bridko do besnosti; moral je žalostiti
Saj sam ni vedel, kako se je bilo vzelo
in je žalil. Baronici je trenutno
vanj, bridko do besnosti, in je moral žalostiti
in je žalil. Baronici je trenotno
zadrgetalo ob ustnicah. Nagnila se je k
baronu. Silila se je, da bi se samo rahlo
porogljivo nasmehnila, a se ji je trdo lice
spačilo:<br>
»Iz Martina,« je rekla proti strežniku s
konkordanco, »iz bogovca, ki ga ni v
knjigi.«<br>
Kakor se starši začudizačudijo nad otrokom, ki
je zinil sredi med pogovor odraslih modro
mimo svojih let, tako je osupnil baron ob
ženini besedi. Prikimal je. Hvaležno je
nagnila glavo in rekla:<br>
»Ali ne bom nadležna?«<br>
»Nisem apostol,« je odvrnil vedro soprog,
»da bi karal: taceat mulier. Govorite., moja draga! Kaj
1 0 0 ste hoteli vprašati?«<br>
Baronica se je globoko dihnilaoddahnila. Nekaj bolne
rdečice ji je obrobilo lice. Pogledala je
trpko s stisnjenimi obrvmi v bogovčev
obraz:<br>
»Toliko čujemo o Antikristu,« je rekla,
»dajte, povejte že, kteri je vendar pravi
Vrstica 2.117 ⟶ 2.111:
hlapčevstva ali je Klemen, ki še nosi
krono? Pavel, Pij, Marcel, Gregor? Prvi,
tretji, deveti ali štirinajsti?«<br>
»Vsi,« je jeknil bogovec hripavo. »Vsi so
iz enega kraljestva.«<br>
Čudna žalost je rastla vanjv njem. Na tešče
použito vino je burilo njegovo kri. Obraz
papežniške otročnice mu je bil prigrusten.
Vrstica 2.126 ⟶ 2.120:
klečati pred razpelom otročnic. In še iz
žalosti in sle, kakor se mu je spovračala
v blodnost sanj, je trpel.<br>
»Zdaj, Jezabela,« je občutil, »zdaj bom
videl, kakšna je v tebi moč iz novih menihov
Vrstica 2.132 ⟶ 2.126:
prva grešila. Bom videl, kolika je vera
žensk v moje bogovanje, ko sem norski.
Za nadležnost te ure in še drugih treh, ki so mi
iz tebe nenavidne.«<br>
Plaho je strmelo vanj dvoje otroško za
čudenih oči. Bila je baroničina drugaricaslužabnica.
Bogovec ni hotel videti. Hotel je videti
Dalilo, kakor je bila bojca Samsona uspavala
in na odici ujela.<br>
»Vsi so iz enega kraljestva,« je ponovil.
Prečudno kakor glumcu mu je bilo in je
govoril ponarejeno tožeče, dobrohotno:<br>
»Iz krone so v tri gubegubé. Pravega pa še
ni. A njegov red se je približal. Iz otročnice
te ure se bo rodil.«
Vrstica 2.148 ⟶ 2.142:
res videl in trdno veruje, je hinil, bogoval:
»Imel sem videnje — ali iz nenavidnega,
kdo bi razločil? — in je bila žena pokleknila
pod razpelo otročnic, da bi sinu spočela.
O, da ni nikoli prosila! I<big>Iz z t i s tetiste
ž e n ežene bo vvzšel</big> z š e l... .«<br>
101
V težek molk je jeknila bogovčeva beseda.
Prezirljivo se je obudilo v baronovem licu.
Baronici pa so posineleposinjele ustnice. Njeno
obilno otrocniškootročniško telo je omahovalo na
stolu, ustnice so lovile sapo. Iz strašne
tesnosti je zaklicala:<br>
»Here, meyn Gemahel. Ich sterbe.«<br>
Onesveščeno jo je ujela drugaricaslužabnica v roke.
Baron in sluga sta planila kvišku. Bogovec si je
vrgel roko čez oči, da ne bi videl. Omahnil
je iz kemenate na hodnik in mrmral ubito:<br>
»Ali si spet zmagala, ti sladka v svoji
nemoči? Jezabela? Judita? Prekleta, blagoslovljena!«<br>
Žalost ježne živali je vstala v bogovcu in ni
«
Žalost jezne živali je vstala v bogovca in ni
ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala
vso noč . . .
<center>***</center>
# # #
Viharji so bili ugasnili ob mraku. Noč je
bila gluha. Težko je ležalo nebo nad zemljo,
brez zvezdazvezdâ. Grajski psi so tulili v
strupeni mraz mrakov. Oglašali so se jim
psi z Britofa in Suhe. Ali so duhovine
Vrstica 2.185 ⟶ 2.177:
duhovino prevpilo in lajave pse? Zakaj ni
veselja v knjigi, da bi razodela, kakor mu
je stokrat za mladih norskih let?<br>
Bogovec je še odprl in bral:<br>
»Hvalimo naše očake in slovite kroto v
njihovih rodovinah. Veliko slovečega je
storil Gospod od začetka nad njimi . . .«<br>
»Henoh, Noe, Abraham,« je štel bogovec
v motni otopelosti vina in žalosti. »Mojzes,
Aron, Pinehas . . .«<br>
Tesnoba je spadla z duše, oči so videle,
kakor so želele. Samota sobe se je razklenila
in je bil prostor kakor kraljevski
hram, visok v zvezde, širok in dolg v
solncesonce in jutro. Ob dolgi mizi so sedeli
nešteti, slovesni, resni, sveti, tovarištvo
nebeško vseh bogovcev in orožnikov čiste
besede. Spregovoril je prvi iz čislaštevila in je
rekel:<br>
»Hvali, neplodna, Gospoda! Več boš otrok
rodila kakor žena, ki ima moža.«<br>
»Izaija, sin Amozov, strašno zgovorni,
bogovec šestdesetih let,« je vedel predikant
ves vdan, kakor da mu je vernih
srenjo blagoslovil. »Vzdajem čast imenu
tvojemu. Tvoja leta, moja leta.«<br>
Že se je oglasil drugi:<br>
»Strašno se godi v deželi. Bogovci oznanjajo
laži in, farji jim ploskajo in mojemu
ljudstvu je všeč . . .«<br>
»Resnico golčiš, sin Helkijev,« je pritrjeval
bogovec. »Za bridko besedo so te
pojali in kamenjali. Jeremija, daj še meni
od svoje besede, da bo kakor meč in bo
njena jeza razpihalarazpihnila zoprnike.«<br>
Začudeno, trpko in ne voljnonejevoljno se je oglasil
tretji:<br>
»Kako se morejo lagati: Gospod govori,
ko vendar jaz nisem govoril!«<br>
Bogovec je vedel:<br>
»VidečVidec močni, Buzitov, s trdim čelom in
okorno voljo! Veruj mi, da sem goreče
iskal, kako bi ti bolj sličil.«<br>
Posluhnil je ves poln veselega tovarištva
v prečudno pesem treh drugih in jih je
Vrstica 2.235 ⟶ 2.227:
serca z glasom in ognjem polnice, preden
je spoznala moža. Spregovoril je prvi,
Hebrejec, človek:<br>
»Resnico bom povedal: Verujte! Gori porečete:
vzdigni se in vrzi se v morje, in se
bo vzdignila in vrgla v morje.«<br>
Rekel je drugi, rimski mestjan, veliki
Popotni:<br>
»Iz vere v vero! Kakor je pisano, da pravični
živi iz vere.«<br>
Ogrel se je tretji, bogoslovec, videčvidec vseh
vidcev:<br>
vid cev:
»Tisti so, ki so prišli iz velikih nadlog
in so svoja oblačila oprali v krvi Jagnjeta ...«
. . .«
Šum nevidnih kril je pel v prostoru; neznan
vihar v nepoznanih lesovih. Bogovec
je tonultonil v gladkemsladkem in nemem pričakovanju
neizgovorjenega hrepenenja:<br>
»Sodeč večni na mavri! Ali še ni red, ali
še ni?«<br>
Iz pričakovanja ga je vzbudil nov glas, da
je oči odprl in je videl in je bila navadna
Vrstica 2.264 ⟶ 2.255:
kakor da režejo v les in se snažijo s snago
Jagnjeta, ki je premagalo zmaja: Primož,
Jurij, Adam, Gašpar, Boštjan in Peter.<br>
Trdo je stegnil roko Primož in rekel:<br>
»Papeževi sledniki, novi menihi, seme
hudičevo, slovenski pišejo.«<br>
»Dvorezen meč smo nabrusili,« je zapel
zateglo Boštjan. Jurij se je živčno vznevoljil:<br>
»Kar je hlapčiču v plenah meč, to je telcu
beseda iz duha.«<br>
Adam pa je vzdihnil ponižno, vdano:<br>
»Iz bukovskega so kroto modri.«<br>
»Eno samo vedo,« je ugovarjal trdo Gašpar,
»compelle intrare.«<br>
Peter Kupljenik, sosed Gašparja EakovcaRakovca,
se je kakor pijani lahkomiselno zasmejal:<br>
»Z usti in besedo bomo obljubili, pa bo.«<br>
Kakor na nevidno znamenje so klonile
trudne glave, kakorbilo v skritje, pridušenkot da tajijo pridušeno jok.<br>
»Prijatelji, drugovi moji,« je trpel bogovec.
»Skupaj ostanimo.«<br>
Kakor onim drugim je tudi njemu klonila
glava in kakor oni je govoril z njimi in
za njimi:
 
»Militantes habent...
»Militantes habent ...<br>
. . . reges et caesareos...
. . . tituloreges ecclesiaeet incantantoscaesareos ...«<br>
... titulo ecclesiae incantantos ...«<br>
»Memor esto mulieris . ..
»Memor esto mulieris ...<br>
. . . ebriae de sanguine sanctorum . ..
... ebriae de sanguine sanctorum ...<br>
. . . in cujus fronte scriptum: Mvsterium.«
... in cujus fronte scriptum: Mysterium.«
 
Strašna tesnost je stisnila bogovcu srce.
Ihtel je sam vase. Tedaj pa se je vzbudila
obenj pesem, tiho, tožno, zategnjeno:
 
»Minila je že strašna noč,
<center>»Minila je že strašna noč,<br>
iz teme je postala luc ...«
iz teme je postala luč ...«</center>
 
Prebila se je v tujo besedo in dopela:
 
»Wir danken dir, du hochstes Gut,
<center>»Wir danken dir, du höchstes Gut,<br>
daB du uns die Nacht hast behut.«
daß du uns die Nacht hast behut.«</center>
 
Bogovec je dvignil obraz in zastrmel. Ob
mizi so sedeli novi ljudje, gorečniki iz
njegove srenje: baron Adam z okrutno
šalo svinjinesvinine, sodnik Junauer, ki je prestal
turn in vozo, debeljak Krištof Schwab, ki
je bil cerkljansko župnijo izgubil, pisar
Andrej SolnceSonce, mestjani Banko, Piber,
Zemljak.<br>
»Orožniki moji verni,« je zahrepenel bogovec
in občutil težko, da ne razume, kako
Vrstica 2.314 ⟶ 2.311:
težkimi vrči in mu vzdajali srečo v novem
stanu, baron — starešina, sodnik — tast,
vsi drugi — svatbeni gostje . . .<br>
Strašno je vzrastlo spoznanje v bogovcabogovcu.<br>
Planil je ob družbi in zaklical sirovosurovo:<br>
»Pijanci! Vstanite že. Agnes ist todt.« . . .<br>
# # #
Od grajskih hlevov se je budil petelinji
klic. Lajavi psi so spali. Bogovec se je
dramil. Medel, neznan svit mu je polnil
stan. V mehkem dremotnem polusnupolsnu je šel
za opravkom svojega novega dne, kakor
je bil po grajskem vratarju naročil poslom
v gradu, da se zberejo v molilnici. Vstalo
je iz katekizma predenj in je s prečudno
slastjo videl kakor v sliki: Izv daljnedaljni, neznaneneznani
samotesamoti in pustotepustoti je rastlarasla visoka
gora. Oblaki so ji zakrivali vrh, gromovi
so pljuskali ob njo in užigali strele. Kakor
Vrstica 2.337 ⟶ 2.333:
kakor vosek: enkrat, dvakrat, trikrat in
še četrtič, petič, šestič, sedmič, osmič,
devetič, desetič . . .<br>
Nizko pod gromovi, v solncusoncu in sopari
poludnepoldne pa se je svetilo zlato tele na
oltarju in blodna svatovščina je vrela ob
znamenju. Ko je duh pisal v kamen, je
meso streglo sli, darovalo Baalu in tonulo
v lajnu . . .<br>
»Pinehas, kje si?«<br>
Bogovec se je trudno zganil. Nepojmljivo
tuja, grozna je bila slika. Kdo bi gledal?
Kdo bi umel? Kdo prenesel? Bog govori,
a meso streže sli in tone v lajnu. . .. Ali je
res vse to tako tuje? Ali ni v vsakem človeku
in še v svetcu prav tako iz dneva
v dan? Kako je pisano? Du solt nicht bergern deines nehisten weibst! Kako se oglaša iz krvi? »Nichts Lieberes auf Erden ...«<br>
v dan? Kako je pisano? 2>t) fott nid)t be^
Bogovec je zastokal:<br>
gern beineš ne^tften toeib§! Kako se oglaša
»Vnd füre mich nicht ynn versuchunge!«<br>
iz krvi: „%lid)t% Łtebere§ ctuf ©rben . . ."
Bogovec je zastokal:
»Vnd fiire mich nicht ynn versuchunge!«
Kakor za sladko tolažbo je vstala nova
slika in je bila gora, odeta v dan in solncesonce
in cvetje. Nepreštete množice so bile posedle
ob holmu, v sencosenci oljk in trt. Na
gori je sedel človek. Ni pisal v kamen. Ni
grmel, skoraj prosil je, sladki vabečvabec in
vodeč:<br>
»Ko pa molite, nikar veliko ne govorite
kakor malikovci . . .«<br>
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.<br>
»Sam si sodil, kdo so poluverci. Zaduštvo
imajo, svečenje. Osem ur so dolgi za pridigo
na veliki petek. Jaz pa sem, kakor
sam hočeš, in molim in učim, kakor si
rekel, naj rečem: Oča naš, kir si na nebesih ...«<br>
. . .«
Čudno bledo je sinilo jutro v bogovčevo
molitev in je vstal in je šele zdaj vedel,
da je svetloba, ki je ni bil vajen, iz
snega.<br>
Oblekel se je naglo in šel v grajsko molilnico.
Našel je zaprta vrata in prostor
Vrstica 2.382 ⟶ 2.375:
duri. Dvignil je glavo. Ženska z nizko
zagrnjenim licem je stala v dremotnem
kotu. Bolna jeza je obšla bogovca.<br>
»Vzemi in podneti, bogovec,« je občutil iz
starke, ki je v gradu ogenj netila, »vzemi
od žerjavice, ki je ni. Čemu si še tu?
Jezabela je zmagala, še lajave pse bo pregovorila
novim menihom in svečenju.«<br>
Potem pa je vprašal edino, ki je bila
prišla k nauku:<br>
»Ali veruješ?«<br>
»Verujem,« je dahnila ženska plaho, komaj
slišno.<br>
»Povej na glas, kakor veš,« je zahteval
trpko. Ni odgovorila.<br>
»Ich gleube . . .,« je pomagal in je govorila
za njim.<br>
»V Boga Očeta, stvarnikaStvarnika.«<br>
»In Sina njegovega, ki je zame umrl in
me odrešil.«<br>
»In v svetegaSvetega Duha, ki me je posvetil.«<br>
Umolknil je za trenotektrenutek. Nato je vprašal
bridko:<br>
»Zakaj se kriješ? Kdo si? Ne bom te karal,
da si nevešča. Vsaj prišla si, da se naučiš.
Razodej se!«<br>
Žena je spustila ruto. Bogovec se je osuplo
zganil.<br>
»Lotrica, grajskih konjarjev obnožnja,« je
zamrmral bridko. Žena pa je zdrknila na
Vrstica 2.419 ⟶ 2.412:
v snu vstali za veselje, veliki bogovci in
sveti učeniki, prijatelji njegovi in pokojni
orožnikiorožníki. Govoril je iz živega občutja
svojega prvega jutra v medlem snežnem
odsvitu o gori, katero so bili gromovi prekrili
in je iz tematemá pisala roka v kamen
kakor v vosek, govoril je, o gori v solncusoncu
in sencah oljk, kjer je sedel sladki vabečvabec
in vodeč in učil moliti: Oča naš, kir si na
nebesih . . .<br>
V grajskih hodnikih so posli posluhnili za
bogovčevim glasom. Vratar se je čudil:<br>
»Ali praznim stenam uči?«<br>
Žena pred bogovcem pa je venomer klečala,
poslušala, verjela . . .<br>
»Ponovi, če zdaj znaš,« je velel bogovec.
»Ich gleube!«<br>
»V Boga Očeta . . .«<br>
». . . in Sina . . .«<br>
». . . in svetegaSvetega Duha . . .«<br>
Bogovec se je dvignil iz molilnice. Zoprno
ga je zabolel vonj nemarnega lotriškega
telesa. Trpko je občutil iz učenika Martina:<br>
»Sadlo prašičje! Srečno je v lajnu, ne ve
za smrt.«<br>
Žena se je dvignila za njim in zabredla z
Brda v sneg proti gozdovom. Sneg ji je
močil krila. A bredla je vse vedreje, zajemala
v žametezamete in vzšla pred žalostno
kolibo pod polji na Beli. Ko je bredla v
zadnji del poti, se je oglasila v čudno
pesem:
 
»Ich gleube, gleube, gleube ...«
<center>»Ich gleube, gleube, gleube ...«</center>
 
Do tistih mal je pela drugače:
 
»Im roten Klee, im griinen Gras,
<center>»Im roten Klee, im grünen Gras,<br>
wo unser beider Bette was ...«
wo unser beider Bette was ...«</center>
# # #
 
<center>***</center>
 
Bogovec je strmel iz svoje samote čez
polje. Iz snegov je rastla ena sama senca:
razpelo otročnic. Potni človek se je bil izgubil
preden j predenj, norski Tilen Čatuljica iz
Kranja, ki je s stražo stregel nebeški gospe.
Stal je pod križem in je videl, da je sneg
iz vetra obmetel ves lik ubogega mrtvega
telesa. Tilen se je povzpel na križ in otepel
sneženi ovoj in, zdrknil vesel na tla in
govoril:<br>
»Kaj ni zdaj boljše? Takole skrbim za
Te, kolikor morem in kakor sem obljubil
Tvoji svetli materi v roženvenški cerkvi.
Ne pozabi ji povedati, ko se vrne s Turškega.«<br>
«
Nato je brodil Tilen vse prek polj, da bi
gaz našel. Našel je in prišel srečno pred
Vrstica 2.474 ⟶ 2.471:
prinesel župniku resno posvarilo, ker je
bil dovolil predikantu Knaflju blagosloviti
hčerin grob na S u h iSuhi . ..<br>
Bogovec pa je dvomil:<br>
»Ali imajo srečo, ki žive iz duha?«<br>
Ni doumel, ni vedel, da je sreča iz pridige
na gori v solncusoncu in oljkah, pa še za ženico,
ki ogenj neti, pa še za obnožnjo, ki sneg
brede, in še v preprostem, ki stražo streže
žlahtni gospe roženvenški...
 
D O M I LETNIK 36. V LJUBLJANI
===3.===
SAŠA ŠANTEL: GOSPA SINJSKA.
 
BOGOVEC JERNEJ.
D*; IVAN PREGELJ.
3.
Nedeljsko adventno jutro. V bridki
mraz grajske molil ničemolilnice je jeknil
bogovčev glas:<br>
„3d)»Ich tottfwill bcnden fjerreherre loben alle ge^tzeyt."«<br>
Srenja vernikov iz Kranja je odpela:<br>
»Seyn lob sol ymerdar ynn meynen munde
„®et)n lob fol tjmerbar tjim metjnem muube
seyn.«<br>
fetjn."
Bila je težko slovesna pesem v mrkem
lidijskem zvoku. Ob vsaki novi prošnji
Vrstica 2.503 ⟶ 2.498:
Nič ni hinila ušesu. Otroci in žene
bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni
uitiniti mož, ki so breme nosili in krivdo
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj ...<br>
N S V E T 20. MAJA 1923. ŠTEVILKA 5.
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj..
.
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski
mestjani so peli po nemško iz Martina,
njihov brdski patron pa je molil po bukovsko.
Bogovca je zabolelo in je spraševal
v sebi:<br>
»NečimerniNečimurni! Z besedo papežniških poješ
za Jezabelino prijazen. Prav nič ti ni
bilo treba prigovarjati, takoj si privolil
in se razkazuješ pred mojimi in menoj,
norski Abdija! Pa ti rečem, da ni nebeško
tovarištvo za osle in gosi.«<br>
»Non creavit Deus coelum pro anseribus,« je zapel nehote v nemški psalm, se zmedel in pozabil še bolj: predenj je
« je zapel nehote v nemški psalm in
se zmedel in pozabil še bolj: predenj je
vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno
sladka je ležala brez moči in življenja
svoji drugarici služabnici v rokah . . .
„$rtb»Vnd fure mtcl)ich rticijtmich fcjiijinicht betjuctjungeynn versuchunge!"« je
zahrepenel bogovec in se ovedel.<br>
Pesem srenje je ugasnila. Bogovec je vstal
in se obrnil k ljudem. Tudi to, da se je
Vrstica 2.532 ⟶ 2.523:
in še iz prednika v Kranju Gašparja
Rakovca. Ne trikrat kakor papežniški,
samo enkrat je klical:<br>
»Kyrie ElevsonEleyson, Christe ElevsonEleyson, Kyrie
ElevsonEleyson.«<br>
Nato je molil k Bogu, močnemu varilnivaruhu
vseh onih, ki verujoverújo vanj, naj svojo prijazen
izkaže in misli razsveči, da bodo
vsi verni le-totó hoteli, kar je iz volje božje
in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega
Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo
in odrešilo od žlahte do žlahte . . .<br>
»Amen!« je odgovorila srenja.<br>
Bogovec je bral iz Pavla v prvem pismu
Korinčanom na četrtem poglavju od prve
Vrstica 2.549 ⟶ 2.540:
je z vodo krstil in oznanil, in se je vse
tisto zgodilo ob Jordanu, »zu Betharaba
ienfttiensit begdes 3orban§Jordans bada 3of)anne3Johannes teuffet«.«<br>
1 2 9 Srenja je pela:<br>
> »Nu bitten wir detiden heyligeuheyligen Geist. . ..«<br>
Ko je pesem utihnila, je vzel bogovec
Spangenberga, da bi razložil. Hreščeče
mu je jel trgati berilo kašelj iz srenje.
Prenehal je brati, dokler se ni šum usopilupokojil.
Samo ena pljuča so hropla venomer glasno
v naduhi.<br>
iz naduhe.
Bogovec je vedel:<br>
»Prvo talno vreme ga bo vrglo v bodilj.
Težak je, debeljak in pijanec. Ne bo prenesel.
«<br>
Dobral je iz postile in pel s srenjo Gospodnje
prošnje. Potem je poklical k pokori.
Odvezoval je, iz najglobljega spoznanja
pa mu je hotelo posilipo sili obsojati, ko je te
svoje verne primeril z gorečniki, ki so mu
bili nedavno vstali v sanjah. In kakor na
svoji zadnji poti v Kranj, je trpel:<br>
»Kakšno erbščino si mi zapustil, Gašper
Rakovec? Ti da so orožnikiorožníki čiste besede
iz duha? Ne bom jim sodil za hofartnost
in glupo oholnost, za okornost norskega
Vrstica 2.581 ⟶ 2.572:
prijazni škofljih v Ljubljani z zaduštvom
in srečenjem. Herre Gott, ti jih sodi po
čislu in vagi.«<br>
Odvezal je in pozval:<br>
»Obudimo vero!«<br>
Obudili so vero v pesmi »Wir gleuben
aliall an eynen Gott. . ..«<br>
On pa je vzel kruh in kelih in povzdignil.<br>
Cerkev je pela:<br>
SAŠA ŠANTEL: S POLJA.
»Jesaia dem Propheten das geschach, das
er ym geyst den herrn sitzen sach . . .«
Zadnji v vrsti so peli, prvi so pristopali
in jih je obhajal izs kruhakruhom in kelihovkelihom. Ko
pa so pristopili zadnji, so peli prvi. Potem
je molil zahvalo in blagoslovil. Strupeno
Vrstica 2.598 ⟶ 2.588:
nadušljevega se je budilo v oboke.
Vonj vina iz kelihov je ugasnil. Trudno
je odpevala srenja,. ko je molil:<br>
»Der herr segene dich vnd behiitebehüte dich.«<br>
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sey dyr gnedig.«<br>
»Der herr gebe dyr frid . . .«<br>
 
# # #
<center>***</center>
 
Premražen, truden in nestrpen, da sam ni
vedel zakaj, je hodil bogovec po svojem
stanu. Pijača iz jutra ga je bila ubila. Ko
so bili mestjani odšli, je bil namreč zajel
še iz svojega. Iz prve motnosti je požele!poželel
prijateljskega pogovora in se je jadil nad
Dachsom, da ga ni:<br>
»Nikoli ga ni, kadar bi ga rad. Da vohuni!
Norstvo! Poznam lahkega človeka.
Vrstica 2.617 ⟶ 2.609:
tegoba ob oholnih, slabo vino, pa morda
še nadležna Kristančeva vdova, kateri je
obljubil, da jo bo vzel.«<br>
Bridko se je nasmehnil:<br>
»Hudo možu, ki je vdovi obljubil zakon.«<br>
Zopet je premišljal učitelja, vzporedil sebe
obenj in našel:<br>
»Srečni Johannes. Tegoba življenja mu
ni sojena. Gre, kamor ga je volja, nič ne
ve za žalost mrtve samote. Nikoli ni bil
star in ne bo,; Wassermannov ščenec bo
prej. Meni pa ni, da bi vstal in šel. Vsake
stopnje me je strah. Tonem proti volji v
Vrstica 2.636 ⟶ 2.628:
z nemirno in z mrtvo, s tegobno v
meni in lotriško v njem? Volo et vado
quo volunt. . .. Deus an Satan? Moj Bog!
Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti
hodim ne več!«<br>
In še bridkeje se je zavedel:<br>
»Ne ljubim, ne črtim. Ali še živim? Ali
1 3 0 je to življenje, da čakam in čakam iz nejasnega
in negotovega, kar ne pride, in
da iz trpljenja umišljam sam duhovine
in lazim za njimi, kakor sem v zvonove
zlezel sinu naproti.?«<br>
Misel na sina ga je vzdramila v novo
občutje. Znova je trpel iz živčne nepočakanosti:<br>
»Hlapčič nesporednineporedni. Ali ti je kakor mojemu
dvanajstemu kakšna Snedčeva upalila
polt, da si pozabil vrniti se in si še v
pismu lagal?«<br>
Razgrel se je bridko:<br>
»Ščenec, upal jenaupaljena polt! Pazi se mi. Sladka
je sla iz lotric, a rani. Bolan se boš vrnil.
Brezovo olje dobiš mesto obliža iz sublimatnega
vina in glist, nečedni, hlapčič
mesenega svetasvetá.«<br>
Bogovec je pil na novo bolest in jezo.
Potem je listal v knjigi, da bi ubil tegobo ure
ubil in še bridkega spoznanja, da mu še
misli poja nenavidni jahač, mocerolmočerol mračni
iz mlamola temnic. Kakor solncesonce, ki
sine trenotno skozi lino v temno vozo,
je šlo bliskovito mimo duše: Prijazna
Vrstica 3.431 ⟶ 3.423:
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, prevpije,
še klic zveličanja . . .
 
VIGILIJE.
ANTON VODNIK.
Tako svetlo je v meni
od Tvoje besede.
Vrstica 3.448 ⟶ 3.439:
v srcu me luč boli.
138
 
D O M I LETNIK 36. V LJUBLJANI
BOŽIDAR JAKAC: STARKA.
BOGOVEC JERNEJ.
DS: IVAN PREGELJ.
III. KRIZMANEK.
1.
Vrstica 3.543 ⟶ 3.531:
šepetale, a strašno jasno:
»Kolnite me!«
BOŽIDAR JAKAC: MOST.
»Kolnite,« se je nato razvezala v sikajoco
zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bogovec_Jernej«