Krona v višavi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 15:
==I.==
Golorok in še ves zaspan je prilezel tisto jesensko jutro Jakob Klander na vežni prag in gledal nizdol po dolini zlatopoljski, ki je bila še vsa ovita v jutranjo meglo. Pomencal si je parkrat oči, pa ni mogel razločiti drugega, nego tistih par črnikastih streh, ki so se videle iz megle kakor velike krtine.
Vrstica 26 ⟶ 27:
Nato je odvezal konja in ju gnal počasi čez travnik proti koritu. Tam je sedel na grčav štor in se zagledal nekako zamišljeno v kozolce, ki so se vrstili v ravni vrsti tja do hriba, ker čisto na koncu zlatopoljske doline, že nekoliko v bregu, se je nahajalo Klandrovo posestvo.
Četrt ure niže v dolini je stala vas; Klandrova hiša pa je samotarila v tem gorskem kotlu, kakor da sanja ločena od drugih nemoteno veličast in krasoto sinjih gor, ki so jo obdajale kroginkrog v mogočnem vencu. Zadaj za hišo se je vzpenjal v brdo vinograd in tja je gledal tistikrat Jakob Klander in štel na prste, koliko let je že minulo, odkar ga je zasadil.
»Štiriindvajset, petindvajset,« je mrmral in potegnil parkrat z levico po zgubanem, zagorelem čelu — »da petindvajset let je minulo letos. Petindvajset let je minulo, odkar sem ga zasadil in takrat je bil Dominik zadnjikrat doma. Petindvajset let je minulo« — je mrmral venomer in se oziral zamišljeno naokrog, kakor da hoče natanko pregledati, kaj se je vse izpremenilo od takrat . . .
Sem od hleva je počasi primencal hlapec, par slamnatih bilk mu je še tičalo v kuštravih laseh in stari Klander se je ujezil iznova.
Vrstica 43:
»Hoj!« se je spomnil naenkrat in je zakričal, da je odmevalo od brda. »Koleselj osnaži! Zadnjič, ko si vozil župnika, je bilo blato, in tisto rdečkasto odejo pogrni čez kozla, ki je v shrambi na moji postelji!« je dostavil in odšel zopet dalje.
Hlapec je nekaj odgovoril, pa Klander ga ni več slišal, ker je tisto jutro mislil tako različne in težke misli, kakor že dolgo ne . . .
Trikrat se je prebudil ponoči in vselej je stopil k oknu, pa se ni hotelo zdaniti, in noč se mu je zdela dolga kakor še nikoli. Naposled je vendar dočakal dneva, a sedaj se zopet vlači po dolini ta umazana megla, in solnce spi še nekje globoko tam za gorami, kakor da je pozabilo na dolino zlatopoljsko in na osivelega Klandra.
Na koncu slivnjaka je sedel na vegasto klop, prekrižal roke na prsih in pazno motril vrhove bližnjih hribov in sivkasto meglico, ki se razvlekla čez nebo, kar Klandru ni bilo nič kaj po volji. Kajti stari Klander je vedel po dolgoletnih izkušnjah, da se vreme kaj rado skazi, ako je Sv. Miklavž v megli in Sv. Ana na sosednem hribu ovita v tisti sivkast dim, ki se dviga zjutraj iz gorskih kotlov. Zato je jezno nagubančil zagorelo čelo in se ozrl na drugo stran, od koder je pričakoval solnca. In drobne sivkaste oči so se mu zasmejale, ker visoko gori pri Sv. Ambrožu se je zasvetil zvonik, potrošen z zlatim prahom, in na sosedu Očaku se je raztegnilo čez borovce in smreke in čez ves topi vrh kakor vijoličast pas, ki je žarel in sipal solnčno luč više in više . . .
— Lep dan bo — se je zadovoljno nasmehnil Klander. — Lep dan kakor je bil takrat. —
In misli starega Klandra so počasi vzplule nazaj v preteklost, v tisti dan pred petindvajsetimi leti, ko je bil zadnjič doma brat Dominik. — Tako jutro je bilo, prav tako, se je domislil in premišljeval natančneje. — Delo v vinogradu smo končali in pod tisto staro hruško smo južinali, oče in mati, Bog jima daj nebesa, jaz in dva hlapca, pa smo govorili o njem in o tistih časih, ko je še tekal okrog hiše bosonog in zamazan. Takrat pa so vedeli že po sedmih gorah o njegovi učenosti, in v sedmih farah in še dalje naokrog ni bilo nikogar, ki bi ne slišal kdaj o Klandrovem profesorju, ki živi tam bogve kje . . . in je dobil za svojo učenost prstan od samega cesarja, da je študiran, da se kmet ne more pogovoriti ž njim, in je vendar nekdaj kot zlatopoljski pastir pasel ovce in koze gori po Očaku. In tisto jutro je prišel nenadoma, ko ga ni nihče pričakoval. Izza ovinka se je prikazal voz in v njem je sedel Dominik ves izpremenjen in ves gosposki, da so ga komaj spoznali. Polno brado je imel, lepo rumeno kakor svila, zlate naočnike in skoro je bil videti starejši od Jakoba, dasi je bil mlajši celih pet let. Štiri leta ga ni bilo, štiri leta je živel po velikih mestih in zdajpazdaj je sporočil župnik očetu Klandru točno o Dominiku. Časopisi so pisali o njem in oče sam se je čudil in se ni mogel načuditi učenosti svojega sina. Za Veliko noč in za Božič je pisal vedno kratko pismo s takimi črkami, ki jih je znal prebrati samo učitelj in župnik. In kadar je prišlo pismo, se je oče razveselil in razžalostil: ni povprašal ne po materi, ne po bratu, voščil jim je vesele praznike in povedal še kake stvari o svojem učenju, ki jih oče ni razumel in ni vedel, čemu so potrebne . . . Ko je umirala sestra, so mu sporočili, pa ga ni bilo, še odgovoril ni. Čez dva meseca je prišlo pismo, kratko kakor vedno, ki je govorilo o nekih novih težavnih izkušnjah in izpitih, ki jih namerava napraviti tam nekje v tujini. Na koncu pisma je dostavil, da obžaluje smrt sestre Angele; a sestra Angela je bila takrat že zdrava in se ni mogla načuditi čudnemu bratu. In tako so govorili o njem tisto dopoldne, ko se je prikazal voz izza ovinka in je stopil med nje, ko ga ni nihče pričakoval. Materi je padla žlica iz roke in ni mogla izpregovoriti nobene besede; gledala je vanj in solza za solzo ji je polzela po smehljajočem obrazu. Nato je obrisala roko ob predpasnik in mu jo podala.
»O, Dominik!« je vzkliknila tiho in še večja solza ji je zdrknila po licu. »Pa kako, da nisi nič pisal!«
Vrstica 77 ⟶ 76:
»Saj veš,« je odvrnil naposled počasi — »kmetujemo! Pij, Dominik!« In Dominik je prijel očetov kozarec in trčil z bratom Jakobom, s čimer se je čutil Jakob tako počaščenega, da je izpil v dušku.
»Bog te živi, Dominik!« je dejal in nalil očetu in njemu. »Ti si srečen in če bi bil še stokrat bolj, bi ti ne bil nikoli nevoščljiv; vedno sem te imel rad, če sem prav včasih godrnjal, ko je šlo zate toliko denarja. Zdaj vidim, da ni bilo zastonj in vedno sem vesel, kadar se te spomnim. Kolikrat si mislim, ko me žge vročina, da me skele oči in komaj diham kje na razbeljeni njivi: glej, ko bi te bili poslali v mesto kakor Dominika, da bi se učil v šolah in postal glasovit kakor on, bi ne bilo treba vsega tega. Pri pogrnjeni mizi bi sedel ob poliču vina in rumeni pogači; z lahkoto bi služil cekine in nikoli bi se ne spomnil na dolino zlatopoljsko, kjer je samo trpljenje in skrb. Pa ni dano vsakemu, da bi bil rojen pod tako srečno zvezdo kakor si bil ti — «
»Prav govoriš, prav govoriš Jakob,« ga je prekinil oče. »Pod srečno zvezdo si rojen, Dominik, pod najsvetlejšo, kar jih sveti nad zlatopoljsko dolino. Včasih sediva takole zvečer z materjo tam na klopi pred hišo, gledava na nebo in zvezde in oba sva enakih misli, nobena druga kakor tista, ki sveti gori nad Sv. Ambrožem, je tvoja. Ravno proti naši hiši je obrnjena in čim dalje gledava vanjo tem večja se nama zdi. Najsvetlejša je in včasih rdeča kot nagelj, najlepša je izmed vseh in najbližja zlatopoljski dolini in naši hiši, tako se vidi, da bi jo gori s Sv. Ambroža skoro dosegel. — Ta je Dominikova — praviva, pa čigava naj bi tudi bila, ako ne tvoja: ni ga v zlatopoljski dolini srečnejšega od tebe in ni je nad zlatopoljsko dolino svetlejše od nje. In tako gledava z materjo marsikateri večer vanjo in pomoliva očenaš in češčenomarijo za tvojo srečo. In kakor vidim, so najine prošnje uslišane: zdrav si in samo lepe reči slišim o tebi. Pij, Dominik!«
In Dominik je trčil z očetom in se je ozrl tja nekam gori proti Sv. Ambrožu, kakor da išče svoje srečne zvezde.
V belem prazničnem predpasniku se je prikazala tistikrat mati na vežnem pragu in je zaklicala sem proti hruški s tako krepkim glasom, kakor je nista slišala Jakob in oče že dolgo:
Vrstica 88 ⟶ 86:
Nato je zopet izginila v veži in samo ropotanje loncev je pričalo, da ima še mnogo opravka pri ognjišču.
Na beli javorjevi mizi je bilo naloženo na dolgem krožniku ocvrtje, in po vsej sobi se je širil prijeten duh po žgani masti. Oče je stopil k omari in položil pred Dominika hleb koruznega kruha.
Vrstica 94 ⟶ 91:
»I no,« je dejal — »v klet postopi, saj vidiš, da je bokal pod hruško prazen!«
Dominik je hotel nekaj oporekati, pa Jakob je že odšel in oče je sedel smehljaje za mizo.
»Kaj bi, dolgo te ni bilo, spodobi se! Ko bi vedeli, da prideš, bi že kaj boljšega pripravili, tako pa moraš biti s tem zadovoljen. Seveda tako ni kakor v mestu, pa opoldne se bo že kaj boljšega naredilo.«
Za Jakobom, ki je prinesel veliko mero cekinastega vina, je pazno vstopila tudi mati. Počasi je nesla proti mizi skodelico bele kave in jo prav tako počasi in pazno postavila pred Dominika.
»Pa čemu vse to, mati?« se je začudil Dominik in zmajal z glavo. Komaj da se je dotaknil jedi pa je odložil vilice in nož. »Pa čemu še kava?«
»I no, včasih si jo rad pil,« je menila mati in sedla poleg Jakoba njemu nasproti. »Ah, da,« si je domislila — »v gornji sobi ti bomo pripravili. Gori je prijetno, ali ne? Če pa hočeš — «
A Dominik jo je prekinil:
»Zame ni potreba pripravljati nikjer. Saj sem že povedal očetu, da ne ostanem — «
»No, ali saj par dni —« je silila mati in ga gledala začudeno in proseče.
»Ne morem,« je zatrdil Dominik in nagubančil čelo v resne gube. »Prišel sem, kakor sem rekel — tako mimogrede, ker se ravno vozim skozi trg. A moje stvari, knjige in vse je romalo že naprej in imel bi sitnosti, ko bi se kje zamudil. Ne morem, saj bi rad!«
Oče in mati sta se spogledala in tudi Jabob ni vedel, kako bi ga pregovoril.
Vrstica 123 ⟶ 116:
»Pa kam misliš sedaj?« je ponovil oče in zadovoljno ogledoval rumeno smodko.
»Na jug,« je odvrnil Dominik in oči so se mu zasvetile, kakor človeku, ki govori o kraju, kamor hrepene vse njegove želje . . .
»Na jug?« se je začudil oče, in mati je zmajala z glavo in ga pogledala skoro žalostno. »Na jug, tja, kamor gredo ptice pred zimo?«
Dominik je prikimal in si je pogladil dolge lase, nato je podprl brado z obema rokama in se je ozrl v mater.
»Čemu me gledate tako začudeno in skrbno. Ah, da! Vi mislite, da sem sedaj že končal? Glavno pač, a je še mnogo drugega in tudi to moram še vedeti in znati; dolga je še pot do mojega cilja in težavna. A jaz se je ne bojim!«
In naenkrat se mu je razjasnilo mračno lice in zasmejal se je veselo.
Vrstica 137 ⟶ 128:
»V Italijo, praviš?« je povzela in neverjetno pogledovala zdaj Jakoba, zdaj očeta, kakor da pričakuje od njiju pojasnila še daljne Dominikove poti. »Pa po kaj?«
»Tam je dom umetnosti — «
»Kaj?« se je zavzel oče in tudi Jakob ga je pogledal začudeno.
Vrstica 146 ⟶ 137:
»Pa povej mi, Dominik, po domače in razumljivo,« je pričel oče in se nagibal čisto k njemu — »čemu je potrebno vse to? Dovolj si se že naučil, kaj je potreba še več?«
Dominik si je popravil naočnike in je potrepal očeta po rami.
»Da bi vam razložil, to je težko! Glejte, to je kakor pot k Sv. Ambrožu. Ko stojite v podnožju hriba, ne vidite drugega nego zlatopoljsko dolino, našo farno cerkev tam doli in nekaj vinogradov. Mnogo jih je, ki niso videli nič drugega, pa žive zadovoljno in srečno. Meni pa je bilo usojeno drugače in napotil sem se v brdo . . . Čez četrt ure vidite že sosedne hribe in gore natančneje in lepše in čim više se vzpenjate, tem krasnejši razgled se vam odpira vse na okrog . . . Ali čim više stopate, tem težavnejša je pot, a tem večji užitek, in ko ste na vrhu pri Sv. Ambrožu, leži pred vami jasno kakor na dlani vsa nedogled, vse krasne doline in daljne gorice, vasi in trga, in na vrhu šele spoznate, kako malo ste vedeli o vsej tej krasoti, ko ste bili v dolini. Taka, recimo, je moja pot in predno dospem na vrh, bo treba še dokaj truda, a kakor sem rekel: ne bojim se!«
Vsi trije so ga poslušali zavzeto, in ko je umolknil, so se spogledali in nobeden ni izpregovoril besede.
Vrstica 160 ⟶ 149:
»Pa kdaj se misliš vrniti?« ga je povprašala mati skrbno.
Dominik je pogledal v strop in je skomignil z rameni.
»V predpustu pridi gotovo,« je dejal oče in pomežiknil z leviiu očesom. »Mogoče bo kaj, ali ne, Jakob?«
Brat Jakob je pogledal v drugo stran in se je nerodno nasmehnil.
»Mogoče,« je dejal, »ako se kaj ne skvari!«
Dominik ga je pogledal pazneje in se mu je zadovoljno nasmehnil.
Vrstica 183 ⟶ 169:
»Beži, beži,« jo je glasno zavrnil oče — »kaj bi s takimi čenčami!«
»I no, tako se je govorilo — «
Dominik je stisnil tistikrat obrvi še niže in lahna rdečica mu je udarila v lice.
Vrstica 194 ⟶ 179:
»I seveda,« je povzel oče in gledal modro pred se. »Midva sva že stara, prej ali slej je treba prepisati in za Jakoba je že tudi čas. Prostora pa je dovolj v hiši; midva bova v enem koncu, zgoraj pa prihodnjo pomlad še nekoliko popravimo. Cilka pa je pridna kakor vsi Mohorjevi, tako mlada tudi že ni več, je že pri pameti — v tako, mislim, da stvar ne bo napačna. Če bo taka, kakor je stara Mohorka, boža hišo pravi blagoslov: bolj pridne ženske ni menda v celi fari. Zato mislim, da bi prišel v predpustu, ko bo svatba. Za druga bi lakko bil. Presneto, boljšega druga pač ne moreš dobiti, Jakob!«
Jakobu so silile ustnice v nasmeh in ni se mogel dalje premagovati.
»Veš, Dominik,« je dejal — »to pa le stori! Še enkrat več veselja bo, če prideš ti, in Manica bo za družico!«
Dominik je skimal in se je zamislil.
»Mogoče,« je dejal naposled. »Sedaj pa lahko stopiva nekoliko okrog,« je dodal obrnjen proti Jakobu — »saj do kosila je časa še dovolj, jaz pa bi se rad nekoliko izprehodil, človek od te vožnje popolnoma otrpne.«
Jakob je zadovoljno prikimal in stopil naglo v sosedno izbo. Ko se je vrnil, je bil v prazničnem suknjiču in nedeljskem klobuku, osnažen in skrbno počesan, kakor da je namenjen k veliki maši.
Vrstica 208 ⟶ 190:
Jakob je prikimal in nato sta počasi odšla. Oče in mati sta ostala na hišnem pragu in gledala za njima zadovoljno in smehljaje, dokler nista izginila za vinogradom.
Jesensko solnce je sipalo svoje medle žarke po pokošenih travnikih in golih njivah, tupatam se je že sukalo v lahnem vetriču odpalo rumeno listje in tako tiho in mirno je bilo po vsej dolini, kakor da so se Zlatopoljčani izselili.
Dominik in Jakob sta stopala po stezi ob vinogradu molče in samo včasih se je ozrl Jakob, kakor da hoče kaj povedati; a ker je gledal Dominik temno in zamišljeno v tla, ga ni motil in se je le zdajpazdaj pazno ozrl tja proti brdu, kdaj se prikaže izza drevja Mohorjeva hiša.
Ko sta dospela do plota in se je zasvetila rumenkasta hiša že čisto blizu, je Jakob postal in se ozrl na Dominika, ki je hodil zadaj.
»Ali stopiva nekoliko k Mohorjevim?«
Dominik je pogledal začudeno okrog sebe, kakor da se je prebudil iz sanj in ni dolgo odtegnil pogleda od Mohorjeve hiše. Jakob je gledal v njegove široko razprte oči in je zapazil, da je dvakrat zganil z ustnicami.
»Pa pojdiva!« je prikimal naposled in zopet sklonil glavo nizko na prsi.
Kodrast pes, ki je ležal na koncu hiše, je zalajal, da se je razleglo po dolini in napravil proti Dominiku par velikih skokov; a ko je spoznal Jakoba, je zamahnil z repom in legel pod bližnje drevo.
Na hišnem pragu se je prikazala ženska, a ko je zagledala gosposkega prišleca, je prav tako hitro zopet izginila.
Jakob se je nasmehnil in se je obrnil proti Dominiku.
Vrstica 232 ⟶ 207:
»Gornji del so prenovili,« je pritrdil Jakob. »Manica navadno šiva v gornji sobi; a prej je bilo vse leseno in nerodno. Sin se bo spomladi oženil, mlajši pa je pri vojakih.«
V veži ni bilo nikogar, samo dim, ki se je dvigal iz peči, se je valil pod zakajenim, obokanim stropom v oblakih, da je Dominik zakašljal in si pritisnil robec na usta.
»No, ali ni nikogar?« je glasno izpregovoril Jakob in odprl vrata v izbo.
Mohorka, suhljata ženica s svetlimi očmi, je stala ob peči in prijazno prikimavala. Šele ko je pogledala Dominika bliže, je sklenila roki in pogledala v strop.
»O, kdo bi si mislil! Ti si, Dominik? Jaz pa sem mislila, da gre živinski doktor, ker je v vasi poleglo že čez dvajset prašičev. Pa da si prišel tako nenadoma! Glej, pripravila bi bila kaj, tako pa — «
»Le pustite, mati, saj takoj greva!« jo je prekinil Jakob.
Vrstica 246 ⟶ 219:
»Sedita nekoliko, sedita, da pokličem deklini!«
In izginila je iz izbe kakor veter. Hip nato je že klicala zunaj hiše zateglo in glasno:
»Oj, Cila, Cila! Manica! Hitro!«
Ko se je vrnila, je prinesla vina in kruha in čez ves njen obraz je bil razlit tako sladek nasmeh, da je Jakob ni videl še nikoli tako židane volje.
»Kdo bi si mislil, da bomo imeli danes takega gosta!« se je čudila in gledala venomer v Dominika.
Takrat so zapele v veži cokle in vrata v izbo so se odprla na stezaj.
Vrstica 260 ⟶ 230:
»No, kaj stojiš tam,« jo je opomnila mati — »kaj misliš, da Dominik ne ve, da človek pri delu ne more biti v svili?!«
Rdečelično dekle je odprlo ustnice in pristopilo počasi in nekako boječe.
»O, gospod Dominik — «
Dominik se ji je nasmehnil in ji ponudil desnico, a Cilka je odkimala in pokazala blatno dlan, a takoj nato se je obrnila proti materi: »Kje pa je Manica?«
»Poklicala sem jo,« je odvrnila mati in se zopet zagledala v Dominika. »Pa pijta vendar,« je silila. »Ali že veš Dominik, da se Jakob pri nas ženi?«
Cilka je povesila oči, a takrat je vstopila Manica, drobno, ljubko dekletce z rdečkastim predpasnikom in je obstala pri vratih.
Pogledala je Dominika in lice ji je pobledelo, in ko je pristopila in mu podala roko, se ji je desnica tresla.
Vrstica 278 ⟶ 244:
»Tako si drobna in slabotna, ali si bolna?« jo je povprašal Dominik in oči so mu vtripale nemirno.
Manica je odkimala in je sedla poleg Cilke.
»Le pogovorite se,« je dejala mati — »jaz moram nekoliko k ognjišču.«
Nato je odhitela in naglo zaprla vrata za seboj.
Vrstica 293 ⟶ 257:
»Popolnoma si pozabil na zlatopoljsko dolino.«
»Če bi bil pozabil, bi me danes ne bilo tukaj,« se je izgovarjal in se zdajpazdaj zagledal v Maničino lepo lice in tiste plahe, ponižne oči, ki so se tako boječe umikale njegovemu pogledu. A kadar je opazila, da je uprt njegov pogled drugam, ga je gledala, ne da bi trenila, in mlade prsi so se ji dvigale in padale pod ozko jopico vedno nemirneje . . .
In tako je tekel pogovor počasi, nekako prisiljeno in vse tako premišljeno . . . in Dominik je večina molčal. Zdajpazdaj je prijel kozarec, trčil s Cilko ali Manico, izpregovoril par besed o tem in onem in umolknil, ko so vsi pričakovali, da jim pove kaj več o svojem življenju tam v tujini.
In ko je prišla zopet mati, je pogledal na uro in je vstal.
»Čas bo, dolgo sva se zamudila.«
Mohorka ga je skušala sicer pregovoriti, da bi ostal saj par dni, a Dominik se je smehljal in odkimaval. »Ni mogoče, sicer se pa itak vidimo na svatbi,« je dodal z nasmehom in pogledal Jakoba in Cilko.
Podal je roko Mohorki in Cilki in je pristopil naposled k Manici.
»In tudi ti, Manica, da mi ostaneš zdrava in pridna,« ji je dejal in ji stisnil roko.
Manica ga je pogledala udano in rosno so se ji zasvetlikale oči. Hotela je nekaj reči, a ustnice so se ji stresle in glava ji je klonila na nemirne prsi.
Vrstica 314 ⟶ 273:
Dominik je stisnil ustnice še tesneje in ni vso pot izpregovoril besede.
Mati ju je čakala že na pragu, in kakor da sta preračunala natanko na minute, je pozvonilo pri fari poldne, ko sta prišla do hiše.
Oče je prišel okrog ogla in ko je zagledal zbrane, se je odkril in pričel moliti angelsko češčenje.
»Sedaj pa le notri, kosilo je na mizi,« je dejala mati veselo in stopila sama naprej.
Dominik je odgovarjal pri obedu kratko in kmalu sta spoznala tudi oče in mati, da mu ni za pogovor.
Vrstica 326 ⟶ 282:
»Ne,« je odkimal Jakob — »samo pri Mohorjevih.«
In Dominik je položil prvi žlico na mizo. Oče ga je silil in mati mu je prigovarjala, a Dominik se ni dotaknil več nobene jedi, vstal je od mize in je pričel hoditi po izbi z dolgimi koraki.
Mati in oče sta se spogledovala in tudi Jakobu je bilo težko in sitno, pa Dominik se ni zmenil za nikogar in je meril dalje sobo iz kota v kot.
Ko je oče odmolil, je obstal sredi sobe in namignil Jakobu.
»Poglej, če je voz že pripravljen, ob štirih odhaja vlak!«
Materi je postal obraz žalosten, in oče se je zagledal v drobtine na mizi in je mežikal hitreje.
»Torej misliš res že oditi?« ga je vprašal in gledal vanj, kakor da mu ne veruje.
»I, seveda,« je odvrnil Dominik in prisedel zopet k mizi. »Kaj naj počnem doma, ko je škoda vsake zamujene minute in dela imam toliko . . . «
Mati je zmajala s sivo glavo in si je brisala solzne oči. Naposled je pobrala krožnike in žlice in je počasi odšla.
»Če že res moraš iti,« je pričel oče in gledal v tla — »pojdi v božjem imenu, pa piši kaj več, kakor si pisal sedaj. Glej, prišel si in niti sestre nisi videl, sestre Angele mislim, ki je pri stricu. No, pa saj praviš, da prideš na svatbo. Le pridi gotovo in glej, da ne pozabiš, saj veš, da te bo vse veselo.«
Tako mu je skrbno naročal oče in Dominik je poslušal molče in gledal zamišljeno v prašne jaslice, ki so stale v kotu še od Božiča.
Naposled je pristopil oče k njemu in mu položil desnico na ramo.
»Dominik, ali potrebuješ mogoče kaj denarja?«
Dominik ga je pogledal začudeno in je odkimal. »Kaj še! Mar mislite, da sem prišel zaradi tega?«
»Ne, ne mislim,« se je izgovarjal oče — »vem, da že lahko zaslužiš, a tako sem menil, ker si namenjen tako daleč. Nekaj imam vedno na strani in tudi ko prepišem posestvo, se ne boj, da bi na tebe pozabil. In kar imava z materjo svojega na strani, bo tvoje, Dominik, potem pa lahko prepustiš Jakobu ali pa sestri, kakor boš hotel. Prepisal bom na Jakoba, seveda, a zaradi tega ne imej nikakih napačnih misli, tudi Jakob je komaj čakal, da te zopet vidi, in vedno bo vesel, kadar prideš.«
Še nekaj je menda hotel povedati oče, a tistikrat je vstopil Jakob in naznanil, da je voz pripravljen.
Vrstica 362 ⟶ 309:
»Počakaj, Dominik!« je zaklicala mati iz zgornje sobe, ko je začula govorjenje v veži. »Počakaj, takoj pridem!«
Voz je stal pred hišo in trški kočijaž je sedel na njem in že držal vajeti v rokah, kakor da komaj čaka, da požene.
Mati je prihitela in je prinesla v naročju velik zavoj.
»Sliv in hrušek najlepših sem ti dala nekaj na pot, par klobas in enakih stvari in steklenico borovničevca, če se ti bo kaj zljubilo!«
Dominik se je branil, a mati je siloma položila zavoj na koleselj in mu hitela skrbno naročati:
»Pa piši, Dominik, bolj pogosto kakor si do sedaj, saj veš, da težko čakamo tvojega pisma in posebno sedaj, ko si namenjen tako daleč. Sporoči nam, če si prišel zdrav in srečno hodi, Dominik,« in solze so ji zadržale nadaljni tok presrčnih besedi.
Podala mu je roko in se je obrnila v stran, kakor da se sramuje solz spričo tujega kočijaža.
Še očetu in Jakobu je stisnil Dominik roko in na to je velel pognati.
Kočijaž je povzdignil bič in voz se je premaknil.
»Zbogom, Dominik!« je zavpil za njim Jakob in zamahnil z roko. In glej, da ne pozabiš priti na ženitvanje!«
Voz se je pomikal med drevjem hitreje in hitreje, na ovinku se je Dominik še enkrat ozrl, nato jim je izginil izpred oči.
»Ves se je nekako izpremenil,« je prvi izpregovoril oče, ko so ostali sami pred hišo. »Tako nekako tih je, zamišljen in čudaški, da bi človek, ki ne ve, kako mu gre vse srečno in po volji, lahko mislil, da je nezadovoljen ali kaj enakega.«
Mati je gledala še vedno tja na konec vinograda, kjer je izginil voz za ovinkom in ni ničesar odgovorila.
In zvečer so premišljevali in govorili samo o Dominiku in tudi naslednje dni pri kosilu in pri večerji, a zaželjenega pisma iz Italije še ni bilo. —
Čez mesec dni, ko je padel po dolini zlatopoljski že prvi sneg, je prišla kratka dopisnica in za Božič nekoliko daljše pismo, v katerem je sporočil, da na ženitvanje skoro gotovo ne pride, ker ga zadržujejo težke študije.
Žalosten je bil Jakob, ko je izvedel to novico in sklenil je sam pri sebi, da mu tega nikoli ne odpusti.
»Popolnoma je pozabil na dom,« je menil oče in ni več tolikrat govoril o njem.
In svatba se je vršila v predpustu brez Dominika. Do zadnjega dne skoro je pričakoval Jakob, da pride mogoče vendar, kakor je obljubil, pa ga ni bilo; še pismeno ni vprašal, kako in kaj je z ženitvanjem.
Manica je bila družica, a ni bila nič kaj dobre volje; nekako zamišljena je bila in tiha, in ko je godec raztegnil harmonike za ples, je izginila in odšla domov.
A vendar so svatovali dva dni in dve noči; še po dvorišču in okrog hiše je dišalo razlito vino, pa petje in vrišč še ni ponehal in nihče se ni čutil zaspanega in trudnega.
Samo oče Klander je stopil včasih z ženo na sveži zrak, okrog hiše ali saj v vežo in skimal in skomigal z rameni.
»Če bi bil med nami Dominik, bi svatovali še dva dni. Vsega je dovolj, vino teče po tleh kakor voda in kdor je božji, se je nasitil za ves teden; a tako se mi zdi, da nečesa manjka in tudi Manica je menda čutila tako, da je odšla že snoči. Glej, pa obljubil je — «
Tako sta izpregovorila parkrat, ko ju ni nihče slišal in se zopet vrnila med vesele svate.
In svatba in ženitvanje je minilo brez Dominika in minul je ob letu tudi prvi krst, dasi so ga vsi želeli za botra.
Tisto leto se je zgodilo prvič, da ni pisal za Božič. Mati je bila prepričana, da Dominik ni pozabil, pač pa se je moralo pismo na daljni poti kje izgubiti. »Za Veliko noč nam bo pisal gotovo,« je menila. »Voščil nam bo vesele praznike kakor vedno, pa če je za desetim morjem, v deseti deželi ali koderkoli . . . «
Pa ni dočakala Velike noči; tisto zimo je legla in v štirinajstih dneh je umrla.
Pisali so mu, da je obolela mati in poštar je napravil tako, da bi ga pismo moralo dobiti, če bi bil še v tistem kraju. Pa pismo ga ni dobilo in je prišlo nazaj.
Kadar so se odprla vrata, se je nasmehnila mati in trudno obrnila glavo, pa ga ni bilo in umrla je, ne da bi mu še enkrat podala roko.
Manica se je preselila po materini smrti h Klandrovim. Šivala je kakor poprej in stari Klander jo je imel rajši ko gospodinjo Cilko. Kadar sta se sestala, sta se pogovarjala o Dominiku, oče je menil vedno, da se je moralo ž njim gotovo kaj zgoditi, ker ni o njem nikakega glasu.
Tretje leto potem je umrl tudi oče Klander, slab je bil že in star, in samo eno željo je še imel pred smrtjo.
»Rad bi ga videl še enkrat,« je dejal, ko je že komaj govoril — »ker velik in slaven bo postal naš Dominik, da se bo čudila vsa dežela. Jaz ne dočakam, a vi boste slišali o njem in tedaj se spomnite mojih besed. Ker zvezda gori nad Sv. Ambrožem sije še vedno, najsvetlejša je med vsemi in tista je Dominikova!«
Tako je dejal oče Klander in ponoči je umrl. Sedaj je ostal Jakob sam, sestra Angela je odšla s stricem v Ameriko že pred letom in večkrat kakor poprej se je spomnil edinega brata Dominika. Pa za njim je izginil vsak sled in tudi župnik ni zasledil v časopisih več njegovega imena.
Nekoč pa je prinesel poštni sel Jakobu Klandru rumeno tiskovino, ki je ni nihče razumel. V nekem tujem jeziku je bila pisana in Jakob se je napotil z njo k župniku, ki mu je s pomočjo debelega slovarja raztolmačil, da je to poročno obvestilo, kakršno pošilja gospoda svojim sorodnikom in znancem.
»Dominik se je poročil,« mu je razlagal važno in gledal zdaj v besednjak, zdaj na tisti papir — »in sicer na Angleškem z neko Eleonoro, ki skoro gotovo ni katoliške vere, ampak luteranka.«
Za Manico, ki je prinesla vina in sadja, je vstopila tudi gospodinja Cila v belem, zlikanem predpasniku.
»Oho,« se je začudil župnik Andrej — »danes pa ni bil Klander varčen gospodar. I, seveda, kaj takega se ne zgodi vsak dan . . . «
Gospodinja Cila se je zadovoljno nasmejala in sedla na drugi konec mize poleg Manice.
Vrstica 438 ⟶ 362:
»Kako neki,« je pritrdila Cila in sedla poleg Manice. »Že takrat, ko je bil zadnjikrat doma, je bil ves drugačen kakor nekdaj, kaj šele sedaj, ko je gotovo bogat, da sam ne ve kako in gosposki, da se bo sramoval enemu izmed nas podati roko.«
A župnik Andrej je neverjetno skimal.
»Ne verujem,« je dejal — »in tudi pismo ni pisano po tem. Sicer pa se mi zdi, da Dominik ni bil toliko častihlepen, temveč poln hrepenenja do različnih ved vsled nagona samega, kar je kazal že v zgodnjih letih. Gotovo da je s tem združena tudi čast in slava, a ljudje, ki hrepene samo za tem, delajo drugače, kakor je delal Dominik, ki je žrtvoval, kakor sklepam po tem zadnjem pismu, skoro vse življenje edino knjigi. Mogoče se motim, a da je hodil težavno pot, je gotovo, in čuditi se ni — če je truden . . . «
»Kdo bi si mislil,« je skimala gospodinja Cila — »da bo hodil ta človek tako čudna pota.«
Župnik se je nekoliko zamislil in nato je dejal:
Glasno, skoro razvneto je govoril župnik Andrej in Manica ga je poslušala s pritajenim dihom. Še nikoli ni slišala iz njegovih ust takih besed, niti na prižnici niti drugod. In ko je končal, se mu je hvaležno nasmehnila in pogledala sestro Cilo, ki je gledala malomarno v tla in menda ni razumela župnikovega govora.
»Težko je, težko,« je dejala in pogledala postrani na Manico — »pa Dominik je vendar srečen: bogat je in učen, da si ne morem misliti kako, in Zlatopoljčani se mu bodo čudili, če se bo razgovarjal ž njimi.«
Manica jo je pogledala izpod obrvi in tudi župnik Andrej se je ozrl nanjo začudeno.
Vrstica 460 ⟶ 382:
»Bogato se je moral oženiti, so dejali župnik, ki so bili pred vami in so brali njegova pisma,« je opomnila gospodinja Cilka z važnim obrazom. »Bogato se je oženil in sam je bogat, kako ne bi živel zadovoljno? Reveži smo mi, ki se ubijamo s plugom in lopato; kdor služi denar z umom, je gospod in ni nikoli truden.«
Župnik je srknil dvakrat iz rožnatega kozarca in je odkimal.
»Motite se, kakor se motijo vsi, ki mislijo tako. Naši predniki so živeli zadovoljneje, ker niso poznali te zmote, danes pa je narod kakor zbegana čreda brez pastirja, in išče vsekrižem poti k boljši bodočnosti. Toda vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman, dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati vsi, ki so odšli . . . Ker ravno ti, ki si domišljajo, da jih je obsijalo v svetu spoznanje in govore narodu o sreči in bodočnosti, so vzrok razkola in vse nezadovoljnosti. Kaj nam treba prerokov, katerih nauk je le v besedi, njih srca pa so daleč od vsega; kaj nam treba vseh različnih voditeljev in kričačev, ki so edini vzrok, da psuje brata brat za prazen nič! V dolino zlatopoljsko jih še ni bilo, a ni več daleč, ko se razgrne ta pogubni val tudi čez te poljane, tudi čez te ljudi, ki žive sedaj mirno in zadovoljno. Še v božje hrame se je zasejala ta ljulka, da pridigarji govore o stvareh, ki jih Krist ni nikoli priporočal. Vse je kupčija in mešetarjenje z rojaki, ki jih gonijo na semenj v sramotno prodajo tisti, ki so odšli, da se spopolnijo med svetom in so pozabili na rodno grudo. A ko doseže laž svoj vrhunec, narod propade, kakor jih je propadlo že toliko in podjarmijo ga in zasužnijo zdravi in čili. Take so moje misli že od nekdaj in ker nisem hotel služiti tem goljufnim malikom, sem romal od fare do fare in spoznal na tem romanju, da se ni čuditi, če je bil dvanajstletni Krist v svoji pravi ljubezni do naroda v jeruzalemskem templju modrejši od pismarjev in farizejev. Tu v dolini zlatopoljski pa živim zadovoljno, ker ga ni razen Dominika, ki bi odšel in se okužil v svetu, in sedaj se vrne tudi ta.«
Pogledal je gospodinji Cili ostro v obraz in oči so se mu zasvetile ko dva plamena. Manica je strmela vanj in je čutila do njega še večje spoštovanje.
Takrat je župnik Andrej stisnil obrvi in se nagnil bliže k oknu.
»Če se ne motim,« je dejal in se ozrl nazaj na Manico in gospodinjo Cilo — »se bliža doli med drevjem vaš koleselj.«
Manica in Cila sta planili hkratu k oknu.
»Resnično, Jakob prihaja!« je vzkliknila Cila in odhitela na vežni prag.
Manica pa je stala pri oknu in obraz ji je bledel, da jo je župnik Andrej pogledal pozorno in skoro začudeno.
Po kolovozni poti je resnično tekla sem proti hiši Klandrova kobila in Jakob Klander je sedel na kozlu in pritrkaval z vajeti po njenem hrbtu narahlo kakor v zabavo. Dva velika kovčega sta bila privezana zadaj, a enega se je moral ogibati Klander na kozlu, v koleslju pa je sedel starikav človek z naočniki in redko osivelo brado. Izpod ozkokrajnega klobuka so se mu usipali globoko na tilnik beli lasje in ves njegov obraz je bil pepelnato siv in suhljat. Zelo je bil podoben tržkemu notarju in Manica, ki je gledala vanj s širokorazprtimi očmi, se je obrnila proti župniku.
»Saj ne pride Dominik,« je dejala. »Kaj neki hoče pri nas notar?«
Župnik pa je odkimal in ni odtegnil pogleda od osivelega prišleca na koleslju.
Vrstica 486 ⟶ 401:
»Dominik je, nikdo drugi,« je dejal župnik in stopil iz sobe, ne meneč se za Manico, ki se je tresla kakor mrzlična in prišla počasi na vežni prag.
Gospodinja Cila je stala par korakov od vrat in je gledala Jakoba tako topo in brezizrazno, kakor da so ji zastale vse misli. Parkrat se je ozrla nanj, ki je sedel v vozu s sklonjeno glavo in ni hotela pristopiti bliže, pa ni vedela, ali bi storila prav ali ne, ker tudi Jakob se ni ozrl po njej in je samo prikimal župniku v pozdrav.
A sivolasec na vozu se ni ganil. Glava mu je klonila nizko na prsi, suhljati roki je držal sklonjeni v naročju in oči je imel polzatisnjene.
Takrat je hotel Jakob nekaj izpregovoriti, a ko mu je pogledal bliže v obraz, je začudeno razprl oči in se obrnil proti ženi in Manici ter položil prst na usta.
»Zaspal je,« je dejal. »Tri dni in tri noči se je vozil, saj ni čudno.«
Župnik Andrej je pristopil h koleslju in tudi Manica in Cila sta se približali.
»Moj Bog, to je on?« je šepnila Cila in veliko začudenje je bilo na njenem obrazu.
Manica pa je stala ob vozu in ni umaknila pogleda od njegovega suhljatega obraza.
»Ali ga prebudim?« je šepnil naposled Jakob obrnjen proti župniku.
Župnik je skomignil z rameni, a Manica je iztegnila roko, kakor da hoče braniti.
»Pustite ga, truden je!«
Tako so gledali vanj in vseh oči so bile resne in začudene, samo župnikov obraz se je smehljal in visoko čelo se mu je svetilo v zadovoljnih gubah. Gledal je gospodinjo Cilo, ki je skoro nezadovoljno zmigavala z ustnicami, opazoval Jakoba Klandra, ki ni bil več tako židane volje kakor zjutraj, in oči so se mu smejale še bolj . . . Vedel je, da so ga pričakovali v drugačni slavi in mogočnejšega, a sedaj je slonel pred njimi v koleslju tako neznaten, bled in postaran, da bi šli mimo njega, ko bi ga srečali na cesti, molče in brez vsake pozornosti.
Takrat je kobila potegnila sunkoma, da je Dominik omahnil nazaj in hipoma razprl oči. Pogledal je okrog sebe skoro preplašeno, a hip na to se je nasmehnil in se ozrl po zbranih.
»Doma smo,« je zamrmral in stopil počasi na tla. Manica je videla, kako so se mu zašibila kolena in je stisnil ozke ustnice kakor v bolesti. Vzdrhtela je in gorko je začutila v očesu, najraje bi pristopila k njemu in mu podala roko v pomoč in oporo.
Najprvo je pristopil k njemu župnik Andrej in mu podal roko, v kateri se je suhljata Dominikova desnica popolnoma izgubila.
»Ave, amice! Ali se me še spominjaš?«
Dominik je stal ob njem in mu je segal komaj do rame; njegovo šibko, že nekoliko upognjeno telo je bilo popolnoma v župnikovi senci in bil je po obrazu starejši od njega za dvajset let.
Popravil si je naočnike in mu gledal dolgo krmežljavo in mežikaje v obraz. Naposled je skimal z glavo in je umaknil roko iz njegove desnice.
»Slabo se spominjaš, prijatelj,« ga je opomnil župnik Andrej in ga potrepal po rami.
Dominik pa je samo majal z glavo in nekak top, brezizrazen nasmeh, ki je hotel biti menda uljuden in prijazen, je krožil na njegovih ustnicah.
»Ne spominjam se, žalibog,« je odvrnil naposled in se zagledal zamišljeno v tla.
Šele ko mu je župnik Andrej povedal, kdaj v preteklosti sta se ločili njuni poti, mu je Dominik zopet podal roko in zadovoljno prikimal.
»Res je, res je,« je dejal in mu gledal pazno v obraz. »Andrej si, da, prijatelja sva bila takrat, dobra prijatelja, seveda, davno je bilo to, davno . . . davno . . . « je zamrmral naposled bolj sam zase in se napotil v hišo, ne meneč se za druge, ki so čakali, kdaj se ozre tudi po njih.
Župnik Andrej je stopal počasi za njim in gledal v njegov suhljati tilnik, na katerem sta se napenjali dve zabrekli, debeli žili.
Črnikasta suknja mu je segala skoro do peta in je visela na njem tako ohlapno in nerodno, kakor da ni umerjena njemu. Ko je stopal, se je upogibal kakor pod tovorom, in počasen in truden je bil njegov korak.
Na vežnem pragu pa se je nenadoma obrnil ter odšel nazaj k vozu.
»Ali si pripeljal vse?« je skrbno povprašal brata Jakoba, ki je stal še vedno ob koleslju. »Trije kovčegi so, trije — najpotrebnejših knjig, drugo še pride.«
In ko se je prepričal, da so vsi trije kovčegi na koleslju, se je napotil mimo Cile in Manice, ne da bi ju pogledal.
Vrstica 544 ⟶ 442:
»V gornji sobici, kjer je svetlo in svež zrak. Vse nepotrebno smo odstranili, šivalni stroj in vse, kar je bilo enake ropotije. Zdaj je prostorno in zračno.«
Pa Dominik ni poslušal zgovornega brata, stopil je po stopnicah navzgor in se ni ozrl po njih, ki so stali spodaj in se spogledovali.
»Pogledat je šel, če mu bo ugajalo,« je menij Jakob Klander, - obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno. »Se že vrne,« je dostavil in stopil v izbo.
Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih in bil je čemeren, da se ga ni upal vprašati ne po tem, ne onem . . .
Župnik in Cila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje.
»Postopi gor! Kaj neki dela tako dolgo,« je dejal naposled ženi Cili. »Reci, da ga pričakujemo in da je gospod župnik tudi še tukaj.«
Žena je odšla, dasi nekako nerada, a se je kmalu vrnila.
»Na postelji leži in gleda v strop,« je dejala. »In ko sem prišla, je zarenčal, naj ga ne motim!«
Jakob Klander jo je gledal debelo in nekaj časa ni odgovoril.
»Kaj hočemo, čudak je bil vedno, danes pa je še truden. Daj, prinesi, kar je pripravljenega,« je velel ženi skoro jezno. »Zjutraj sem mislil, da bomo boljše volje,« je dostavil mrmraje.
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi. Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . .
==III.==
| |||