Krona v višavi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 456:
»Kaj hočemo, čudak je bil vedno, danes pa je še truden. Daj, prinesi, kar je pripravljenega,« je velel ženi skoro jezno. »Zjutraj sem mislil, da bomo boljše volje,« je dostavil mrmraje.
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi. Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . .
==II.==
I I /anica je pogrnila mizo z belim prtom in na sredo mize je
) postavila šopek bujnih krizantem, ki so cvetele na njenem
oknu. Zdaj so bile noci mrzle, slaná je morila rože po vrteh in po
polju, a Manica je skrbno čuvala svoje krizanteme ; však večer jih
je postavila v sobo in skrbno zaprla okno, da so bile še vse kot
v žarkem poletju. A tisto jutro je odrezala cvet za cvetom, da je
ostalo naposled samo par oskubljenih stebelc in bilk. In ustnice so
se ji nasmehnile vsakikrat, ko je odrezala cvet, práv nikake žalosti
ni bilo na njenem obrazu. Prinesla je še hrušek, ki jih je pripravil
Jakob Klander že prejšnji dan, na rožnat krožnik jih je naložila lepo
drugo poleg druge in dodala ob kraju rdečega grozdja, ki ga je
nabrala že na vse zgodaj. Párkrát je odstopila za korak od mize in
opazovala pazno, če je vse lepo naloženo in pripravljeno, nato je
prinesla iz shrambe še velik koláč, ki je bil potrošen s sladkorjem,
kot da ga je bil pobelil sneg. Ko je bilo na mizi vse v redu, se
je ozrla po sobi in pazno ogledala vse do zadnjega kóta. Pa ni
bilo ničesar, kar bi se moralo še osnažiti ali očistiti, niti mrvice
prahu ni bilo nikjer in vsa ropotija, ki se je valjala drugače pod
klopjo ob peci, je izginila, da se je zdelo Manici, kot da je prišla
v neko drugo, novo stanovanje. Šipe na oknih so bile umite, stará
lončena peč se je svetila in še tiste tri kljukaste začetnice sv. treh
kraljev na vratih je zbrisala prejšnji večer in jih zapisala na novo
skrbno in lepo.
Ko je v spodnji sobi vse opravila, je skrbno zaprla vráta za
seboj, da se dim, ki se je dvigal iz ognjišča, ni prikradel v sobo
in odšla po stopnicah v podstrešnico, kjer je bivala vseh štirindvajset
let, odkar se je preselila iz rodne hiše k sestri. Od začetka se ji je
zdela sobica skoro nekoliko preprostorna, tako nekam daleč so bile
razmaknjene stene druga od druge, a ko jih je s časom okrasila z
različnimi podobami, se ji je priljubila tako, da bi jo težko pozabila.
Dvoje oken je gledalo tja proti zahodu, kjer se je potapljalo solnce
zvečer za visoke hribe in sijalo v njeno sobico tako žareče, da- so
bila tla kot posuta s samimi cekini. Na leví ob vratih je stala belo
144 Jos. Premk: Krona v višavi.
pogrnjena postelja, nekoliko od nje mizica polna najrazličnejšega
blaga in ob oknu šivalni stroj, pri katerem je presedela Manica cele
dneve. Samo včasih, ko si je nekoliko oddahnila, je pristopila k
oknu in se zagledala skozi rože in cvetje tja v bližnje hribe, ki so
se ji tako omilili, da bi se ne mogla ločiti od njih. Poleti so pre-
pevali in ukali po njih pastirji, kakor bela meglica se je videla tu-
patam visoko na zeleni trati čreda ovac, zjutraj in zvečer se je
glasilo v dolino mehko zvonenje od različnih podružnic. To so bili
večeri, ko je bila zlatopoljska dolina kakor kraj miru in tihe sreče.
Manica je slonela pri oknu in gledala tja gor k Sv. Ambrožu, ki
je žarel v tonečem solncu kot oblit s krvjo, a nikoli ni zaželela,
da bi se povzpela na tisti vrh in se razgledala daleč po svetu . . .
Tako so ji minevali dnevi počasi in enolično, brez vsakih ve-
likih dogodkov, a ni ga bilo večera, da bi se ne naslonila na okno
in zasanjala o preteklosti, o tistih srečnih dneh, ko se ji je zdela
zlatopoljska dolina še vse lepša in je nosila v srcu toliko zlatih upov...
Takrat je bilo, ko je bil Dominik še študent in je prihajal
domov o Božiču in Veliki noci in ostal v počitnicah doma cela dva
meseca.
Zaduje leto je študiral v srednjih šolah. Sneg je pádel tisto
leto že o vseh svetih in ni skopnel do sv. Jozefa ; o Božiču ga je
bilo povsod do kolen in še više. Mrzli dnevi so bili, da je prišel
malokdo na piano, in Jakob se je oglasil tisti dan pri Mohorjevih,
da se nekoliko ogreje.
„Po Dominika grem," je pripovedoval — „letos zadnjikrat o
Božiču, potem pôjde na visoke šole ali bogve kam . . ."
In v glasu se mu je poznalo, da je ponosen na svojega mlaj-
šega brata. Pripovedoval je o njem to in ono in ni ga mogel pre-
hvaliti. Potem je kmalu odšel, a popoldne se je oglasil Dominik
sam. V dolgi črni suknji je prišel, a je bil tako bied in slaboten,
da se je zasmilil Manici v dno duše.
„Ti si bolan, Dominik," ga je opomnila skrbno; a Dominik
je odkimal, slekel suknjo in sedel k peci, kakor navadno, kadar je
prišel k Mohorjevim.
„Ali ste jaslice že napravili?" je povprašal takoj, ker vseh
osem let, kar je pohajal v mestne šole, je napravil pri Mohorjevih
jaslice vedno on.
„Saj veš, da smo čakali tebe," je sladko opomnila Manica, ki
je imela takrat osemnajst let in je bila Ijubka in nežná kot roža v
v vrtu. „To je tvoje delo."
Jos. Premk: Krona v višavi.
145
In prinesla mu je na klop pastircev in vsega, kar je potrebne
pri jaslicah in sedla naposled poleg njega na nizek stôl in mu po-
magala izrezovati in graditi hlev in Betlehem na griču.
Mati Mohorka je postavila predenj, kakor vsako leto, kavo in
kruh in potem vino in suhih hrušek. Dominik pa jim je pripovedoval
o mestu in svojem učenju in o vsem, karkoli jih je zanimalo.
Ko so bile jaslice gotove, jih je pritrdil v kot, ostalo manj
važno olepšanje pa je prepustil Manici.
Tako se je godilo vsako leto, ko je prišel na božične počit-
nice; a tisto zadnje leto je pritrdil sam tudi rožast prt, postavil
lúči in svečice in pripel velikega angela, ki ga je prinesel seboj iz
mesta. In ko je odhajal, je obljubil, da pride zvečer zopet, mogoče
z bratom Jakobom, mogoče sam, da pojdejo skupaj k polnočnici.
Manica je gledala v jaslice, da bi mati ne zapažila rdečice na
njenem obrazu, a v srcu se ji je zganilo nekaj tako sladkega in
prijetnega kot še nikoli . . .
In zvečer je prišel resnično. Prižgal je svečice pri jaslicah in
pel z njimi božične pesmi in bil tako dobre volje, da so se mu vsi
čudili. Ko je mati hodila po izbi in okrog hiše, je škropil za njo z
blagoslovljeno vodo, kar je drugače opravljal najstarejši Maničin brat.
Po večerji so prišli sosedi in posedli okrog mize in po klopeh in
pripovedovali zgodbe o davnih časih in daljnih deželah. Dominik je
sedel v kot k peci poleg Manice in vsaj na videz poslušal verno
kakor drugi. A Manici ni bilo do zgodb o čarovnicah in strahovih,
najljubše bi je bilo, da bi bila z Dominikom sama v prijetnem pol-
mraku in vžívala nemoteno krasoto in srečo svetega večera. Sedela
je tesno poleg njega in se naslanjala na njegovo ramo; a kadar je
začutila v obrazu njegov topli dih, se je stresla in bilo ji je prijetno,
da bi se razjokala, dasi sama ni vedela zakaj . . .
Sosed Klemen je pripovedoval pripovedko o zakleti kraljičini
in zmaju s sedmimi glavami. Vsi so ga poslušali zavzeto, komaj
dihati so se upali, Manica pa je komaj slišala njegove besede,
njena roka je počivala v Dominikovi.
„K polnočnici pojdeva skupaj, Manica," ji je šepnil tiho in
Manica je prikimala in se mu ni upala pogledati v obraz.
Zuiiaj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso
dolino. Tupatam se je svetilo v dalji razsvetljeno okno in črne sence
so se majale po sneženi poljani od vseh stráni proti farni cerkvi.
Dominik in Manica sta ostala daleč za drugimi, počasi sta
hodila po sneženi stezi ob potoku, in Manici se je zdelo, da ni na
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 3. 11
146 Jos. Premk: Krona v višavi.
vsem božjem svetu krasnejše svete noci kakor v dolini zlato-
poljski.
Na brvi, kjer so pripogibale snežene vŕbe svoje težke veje
skoro čisto k potoku, da se ni videlo nikamor, je Dominik nena-
doma obstal in jo prijel za roko. In ko se ji je približal s svojim
toplim dihom, ni imela moci, da bi se obranila njegovemu poljubu.
„Manica, otrok moj zlati — " ji je šepnil in pritisnil njen mrzli
obrazek k svojemu.
Manica je zaihtela in mu položila glavo na prsi. —
Pri cerkvi je pozvonilo tretjič in po vsej zlatopoljski dolini se
je razlegalo polnočno zvonenje mogočno in svečano . . .
Tako se je zgodilo, da je v Maničinem srcu živela tista noč
ožarjena z najlepšimi spomini.
Težko je čakala velikih počitnic, da pride zopet in ostane v
njeni bližini cela dva meseca.
In ko je prišel, se je manici zazdelo, da so z njegovim pri-
hodom vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska
še prijaznejša.
Bilo je na dan sv. Ane.
Manica je zgodaj vstala, se opravila praznično in se napotila
k maši, kakor že dve leti na dan njenega godu k pol ure oddaljeni
podružnici.
Z Dominikom sta se domenila že prejšnji dan natanko, kje se
sestaneta in počakal jo je, ko se je vracala od maše nizdol po brdu
pri visokem boru, kjer se je cepila steza. Par starikavih ženie je
bilo še daleč zadaj in nobena ni videla, ko je zavila Manica ob
boru na levo proti vinogradom, a ne nizdol v dolino.
Smehljaje ji je stopil nasproti Dominik. Po precej spolzki rebri
sta zavila navzgor in obstala šele na vrhu vinograda, kjer je čepela
nizka zidanica, porastla kroginkrog z vinsko trto.
Ko je Dominik odprl z velikim ključem težka vráta, ki so za-
ječala v zarjavelih tečajih rez.ko in cvileče, je obvel obadva prijeten
hlad, ki se je širil po zidanici.
Sedla sta na kamenit prag in Manica se je zagledala v dolino.
„Pa reči, da niso lepe te naše gorice," je dejala in iztegnila
roko v lahnem polukrogu. „Jaz bi ne hotela nikoli iz tega kraja.
Glej, kako lepo se vidi vsa zlatopoljska dolina, še našo hišo razločim
in tvoj dom se beli tam doli iz zelenja tako ponosno, kakor da
hoče pokazati že hiša sama, da je rojen v njej — Dominik Klander,
edini zlatopoljski študent."
Jos. Premk: Krona v višavi.
147
Dominik se je zasmejal in ji položii roko okrog vratu.
Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj
tiho:
„Kadar končaš vse in boš imel službo, nikar drugam kakor v
bližnji trg, da bova pohitela lahko vsako nedeljo tu sem na te pri-
jazne griče in gledala po teh zelenih brdih kakor danes. In zvečer
bova prihajala tu sem, ko je še vse lepše. Meni se zdi, da ni lepših
večerov nikjer, nego so v teh naših goricah. Nikoli bi jih ne mogla
pozabiti, pa če bi živela še v tako lepem mestu, in nikjer bi te ne
mogla imeti tako rada, kakor tukaj, kjer je vse kakor ustvarjeno
za naju. Glej, kako visoko gori je Sv. Ambrož; pravijo, da se vidi
od tam po vsem Spodnjem Štajerskem, a tja gori bi ne hotela. Tu
na teh nizkih gričih, tu je najlepše, in kako srečno bi živela s teboj,
četudi v najsiromašnejši bajti."
Dominik jo je poslušal molče in gledal v dolino in na svojo
rodno hišo, ki je stala skoro popolnoma pod hríbom.
„In ti bi ne hotela odtod, Manica?" jo je povprašal in pogledal
v smehljajoče oči.
„Odtod?" je pomislila in se zagledala v ropotec, ki je bil pri-
trjen na visokem drogu sredi vinograda. „Mogoče, a bi se kmalu
zopet vrnila."
„A za vedno?"
„Ne, tega bi ne mogla," je odkimala.
^Niti z menoj?"
Pogledala mu je v oči in se mu lahno približala.
„Saj ne bo potreba,* Dominik! Ti se povrneš in tukaj bova
živela, ker drugod — tako se mi zdi, da bi bila nesrečna oba. Tujine
se bojim in vseh, ki žive v njej ; a najina domovina je tako lepa
in greh bi bilo, če bi se ločila od nje in jo pozabila."
Dominik je nekoliko pomislil in nato je dejal:
„A vendar jih je toliko, ki so rojeni v dolinah še vse lepših
mogoče kakor je zlatopoljska in med brdi še lepšimi, kakor so te
naše gorice, pa so odšli v svet, med življenje in danes, ko so slávni,
vem, da se ne spomnijo svojih rodnih dolin, kjer bi jih Ijudje ne
razumeli in ne upoštevali. Ah, tudi v tujini je lepo, Manica, in tam
spozná človek svet in življenje v vse drugačni lúči. Lepa je dolina
zlatopoljska, a najlepša samo za tistega, ki ni videl lepših od nje,
in največjo srečo vživa v njej samo tisti, ki noče vedeti in videti,
kaj je onkraj teh hribov . ,. . Jaz pa čutim vsako leto bolj in
bolj, da v tej zlatopoljski dolini nečesa pogrešam — nekaj, kar da
11*
148 Jos. Premk: Krona v višavi.
življenju burnejši tek . . . Življenje tukaj se mi ne zdi življenje,
ampak od rojstva do smrti enoli'^no bivanje."
Manica ga je pogledala pozorno in obraz se ji je zresnil.
„Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti," je dejala —
„a čakala sem komaj, da zapustím tiste Ijudi. Tam je morda dom
suma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom mirii in tihe
sreče, dom srca."
„Da, Manica, ti si rojena za te gorice, za ta mirni zrak, a jaz
móram od tukaj, pa saj če se mi stoži se vrnem in ostanem.
Manica ga je pogledala žalostno in dejala plaho in nemirno:
„Dominik, ti me ne Ijubiš."
„Zakaj misliš tako, Manica?"
„Ker hrepeniš v tisto življenje, ki sem ga jaz spoznala od
daleč, a sem se ga prestrašila in se vrnila, da me ne okuži, ker
potem bi te ne mogla Ijubiti tako iskreno, kakor te sedaj . . . Zakaj
ni poslal tvoj oče v mestne šole Jakoba, tebe pa obdržal doma?
A tako mi odideš in se mi odtujiš ..."
„Ne boj se, Mamica ! Ti sodiš vse preostro. Tudi v onem živ-
ljenju, ki je usojeno meni, je doma sreča in še popolnejša, kakor
jo sanjaš tukaj. Ti hočeš, da bi ostal neznaten, kakor je brat Jakob,
da bi me poznala samo dolina zlatopoljska in jaz samo njo, a ne
ves, da je v mojem srcu željá kot v polju rož. In kljub tem silnim
željam in upom, ki jih nosim v svoji duši, te Ijubim Manica in sem
srečen, kadar sem pri tebi. Ko boš slišala govoriti o meni to in
ono, ko boš čula izgovarjati moje ime z začudenjem, me boš Ijubila
še bolj, ker boš lahko ponosna, da sem ?e dvignil tako visoko ., ."
„A jaz se bojim, da te takrat ne bom mogla Ijubiti kakor
zdaj . . ."
„Zakaj ne, Manica?"
„Ker boš pozabil na to našo tiho dolino, kakor so pozabili,
kakor si dejal, v svoji slávi in šumni sreči celo tisti, ki so rojeni
v lepših dolinah, kakor je zlatopoljska in med lepšimi brdi, kakor
so te naše gorice."
Dominik jo je privil k sebi in jo držal v objemu. In Manica
mu je ovila desnico krog njegovega vratu in ga gledala ponižno in
proseče . . .
Nato sta počasi odšla v dolino. —
Tako dolgo, kakor tistikrat nista govorila nikoli več. Zadnji
večer počitnic sta se sestala v mraku za Mohorjevo hišo, pod or-
jaškim hrastom, o katerem so pravili Zlatopoljčani, da je najstarejši
Jos. Premk: Krona v višavi. 149
V celi dolini. Pa Dominik je bil nekako čemeren in zamišljen, da
je odšla Manica še bolj žalostná nego je prišla.
Drugo jutro je odšel, in Manica je ostala v zlatopoljski dolini
sama s svojimi sanjami . . .
Čutila je, da ji tujina odtrga Dominika prej alí slej, in ko ga
ni bilo ne o Božiču, ne v Veliki noci, ne prvo, ne drugo leto, je
bila prepričana, da jo je popolnoma pozabil. A nikake jeze, nika-
kega sovraštva ni gojila do njega; v njeni duši je živel še vedno
ko takrat, ko mu je slonela na prsih gori v zidanici. Vedela je, da
se tisti dnevi ne povrnejo nikoli vec, da je bilo vse kakor lepe
sanje ; življenje in Dominikovo srce pa je bilo daleč od vsega . . .
A Manica se je zavedala, da tega ni kriv Dominik, ki je bil dober
in pravičen, dokler je bival v dolini zlatopoljski, samo tujina ji ga
je odvzela in odtujili so ji ga Ijudje, ki pojmujejo življenje drugače...
Tako je premišljevala Manica in žalovala za njm, ki ga je
hotela ohraniti srečnega in dobrega.
In ni se razveselila kakor Jakob in oče Klander, če je pokazal
župnik časopis, kjer je bilo pisano med drugimi tudi o njem to in
ono, ker vedela je, da se s tem odtujuje bolj in bolj njej in vsej
zlatopoljski dolini, kjer življenje ne pozná tistih visokih ciljev, do
katerih se je napotil Dominik.
In ko ga je zagledala čez štiri leta, ko je prišel nenadoma in
sta se oglasila z Jakobom tudi pri Mohorjevih, je spoznala, da so
se uresničile njene boječe misii.
Gospod, ki je sedel za mizo z naočniki in polno rumeno
brado, ni bil več tisti Dominik, ki je delal pri njih však Božič
jaslice, njegove oči so bile vse preresne in preponosne, da bi se
ozirale po skromnih zlatopoljskih domovih, njegova beseda je bila
trda in mrzla in še roka, ki jo ji je podal, je bila hladná, kakor
da je prišel iz kraja, kjer ne sijejo žarki sreče in gorke Ijubezni.
In vendar ni mogla, da bi ga ne pogledala kakor nekdaj, in morda
mu je njen očitajoči pogled vzbudil v srcu kak neljub spomin, ker
temno so gledale njegove oči in o tistih časih ni hotel spregovoriti
besede. Vstal je kmalu in odšel, a vendar se je pri plotu ozrl in
Manica se ni mogla premagati, da bi mu ne zamahnila z belim
robcem. Vedela je, da ga razžali, a hotela mu je dokazati, da živi
v njenem srcu še vse kakor nekdaj in bo živelo vedno, dokler bo
dolina zlatopoljska dom miru in tihe sreče ...
In čez par dni je dobila pismo, ki ga je razumela le napol,
a je vendar spoznala Dominikove želje in se je razjokala kakor
150 Jos. Premk: Krona v višavi.
otrok. V velikem rumenem kuvertu je bilo zapečateno in pisano z
velikimi črkami, da je lahiko prebrala vsako besedo brez težave.
Draga Manica!
Prišel sem, da se za hip oddahnem v dolini zlatupoljski, a ko
sem odhajal, ni bilo v mojem srcu niti enega čustva, ki bi me še
vezalo na vas, ki živite pozabljeni tam pod Sv. Ambrožem. Tudi
jaz sem živel nekdaj med vami, a tako se mi zdi, da je bilo to že
dávno, tam nekje v tistem življenju, ki je umrlo v meni, ko sem
se zavedel svoje dolžnosti . . . Morda se čudiš tem besedám, morda
so ti popolnoma tuje, a kako hočem drugače, ko čutim, da me z
vami, moji Zlatopoljčani, ne veže ničesar več, da sem se prerodil
in ste mi po dúhu in besedi tujcí. In tuje so mi vaše poljane in
tuja vsa dolina zlatopoljska, ki je tako ozka in temná, da sem se
prestrašil, ko sem hodil zopet po njenih stezah . . . Nikoli še niste
videli pravé solnčne lúči, še slutili je niste in kako naj živim med
vami v tistem težkem mraku?
Moja pot se vije k solncu, k najvišjim zvezdam, in kako naj
vzamem seboj tebe, ki si vsa, kakor so Ijudje v dolini zlatopoljski:
otrok, ki še ni okúsil sladké oranže in je zadovoljen z lešniki.
Sama zadovoljnost, sama sreča je v vaših srcih, a ne veste, da za-
dovoljnosti in sreče še niste nikoli vživali! . . . Jaz pa jim hočem
dokazati, ki tavajo v zlatopoljskem mraku, da se razgrinja čez nji-
hove domove še črna noč in da so še daleč od zlate zore . . .
Tako sem nastopil pot, kakršne ni iz zlatopoljske doline še
nikdo. Težavna je, a up na zmago je tako sladak, da se mi po-
dvoje moci vsakikrat, ko pomislim, da pride konec, da pride čas,
ko obstojim na vrhuncu, kamor jih je želelo že toliko, a so prišli
komaj do tretjine, komaj do polovice in so omahnili in omagali.
In takrat, ko bom stal nad vsemi, ki so se napotili z menoj na
najvišji vrh, se ozrem tudi na dolino zlatopoljsko, da me spoznáte.
In spoznali me boste lahko, ker bom stal nad vsemi, dasi morda
samo za hip, ker popotnikov je mnogo in vsi nosijo v srcu željo —
doseči krono, ki se blesti nad najvišjim vrhom. In k tej kroni sem
se napotil in Te nisem mogel vzeti seboj. Manica, ker ne poznáš
njene krasote in bi se prestrašila poti, ki se vije k njej. Ti si otrok
doline zlatopoljske, ki jokaš ob slavčevem petju in se veseliš lepih
noci, otrok malenkosti in sanj in zato ne moreš z menoj, ki sem
se poslovil od sanj. Samo ovirala bi me na tem težkem potu, zato
je bolje, da si ostala tam, kjer ne hrepenite za najvišjo srečo in
da se ne vidiva, dokler ne dosežem krone, ki je svetla tako, da bo
Jos. Premk: Krona v višavi.
151
žarel njen blesk po vsej zlatopoljski dolini. Zato pozabi sanje, ki
sva jih sanjala, ko še nisem poznal lepote življenja in nisem vedel
za cilj, kamor vro sedaj vse moje želje.
Dominik.
Manca skoro ni verjela lastim očem, a ko se je zavedla po-
polnoma trpké resnice, je začutila, da ji je umrlo v srcu nekaj, kar
je gorelo v njem s tako silnim plameňom. A lagala je sama sebi :
še vedno so se vracali spomini, niso jih zatrli ne meseci, ne leta,
ne lista grenka novica, da se je poročil tam nekje na Angleškem.
In skoro však večer so poromale njene misii v preteklost, dasi
je skúšala zatreti však spomin in pozabiti vse, kar se je zgodilo
kot v sladkih sanjah tople pomladi, saj zdaj je prihajala že jeseň —
njeno lice ni bilo vec cvetoče in čutila je, da se bliža starost.
Včasih so se ji zdeli dnevi dolgi, a ko je pomislila tisto jutro
nazaj čez vse svoje mirno, zapuščeno življenje, čez vseh štiriin-
dvajset let, ki jih je prebila v tisti sobici, skoro ni mogla verjeti,
da je preteklo od tistega dne, ko ga je videla zadnjič, toliko
čaša . . .
In tudi tisto jutro, ko je bila njena sobica že vsa spremenjena
in pripravljena zanj, je sedla k oknu in sklenila roki v naročju.
Nekako pusto se ji je zdelo sedaj tam notri, ko je bila miza
tako prazna, ko so odnesli šivalni stroj in vse, kar je gledalo njeno
oko toliko let; a misel, da se nastani v njej on, ki je končal svojo
dolgo pot, jo je navdajala še z večjim strahom ...
Natanko se je spominjala njegovih besed, da se ne vrne prej,
dokler ne doseže krone, ki je svetla tako, da bo žarel njen blesk
po vsej zlatopoljski dolini, dokler ne bo stal vzvišen nad vsemi, ki
so se napotili z njim do zmage in sláve ... In sedaj je dosegel
vse to, ker drugače bi se ne vrnil. — Bogve, s kako prezirljivim
nasmehom se bo oziral po dolini zlatopoljski in vseh, ki žive v
njej . . . prišel bo bogat z gospo v svili in zlatu, ki se ji bo morala
klanjati ona kot dekla ... s sinom ali hčerko, ki se bo sramovala
v tako borno hišo. In ona bo morala gledati vse to s tako krutimi
spomini v srcu in biti hvaležna, če ji bo hotel dati dobro besedo . . .
Ne, tega ne bo mogla prenesti, dasi se je zgodilo vse tisto, kar
živi v njeni duši že dávno ... A čutila je vendar, da bi se ne
mogla ozreti v njo, ki uživa srečo, ki je bila namenjena in ob-
Ijubljena edino njej ! In morda ji je Dominik celo povedal, kako ga
je Ijubila, morda ve za vse njeno hrepenenje in upanje, in zdaj pride
v svili, da se ji posmehne . . .
152 Jos. Premk: Krona v višavi.
Manica je čutila, da bi ne mogla preživeti ž njo pod isto streho
niti ene noci, kaj šele, da bi ji stregla in slúžila. In sklenila je, da
ga počaka, da ga pozdravi, samo enkrat, da ga vidi mogočnega v
svoji časti in slávi, a potem da odide k oženjenemu bratú.
A vse te temne in strašne misii je morilo v njeni duši upanje,
da morda Dominik še ni dosegel, kar je želel, da še ni največji
med vsemi, kar se jih je napotilo z njim; saj ko bi bil, kakor je
prerokoval, bi se vendar ne vrnil v dolino zlatopoljsko in med nje,
ki so neznatni in ne razumejo njegovih visokih ciljev . . . Mogoče
je omagal, mogoče je celo spoznal svojo zmoto in zaželel nazaj,
od koder je odhajal nekdaj s tolikimi upi . . .
In to je navdajalo Manico s sladkim veseljem, da so ji kro-
žile ustnice, ko je pripravljala sobico zanj, pogosto v nasmeh.
In sedaj je bilo pripravljeno vse, še ogledalo je hotela pre-
mestiti na pripravnejši kraj, pa so se odprla vráta in gospodinja
Cila ji je namignila z važnim obrazom.
„Kaj se mudiš, saj je tukaj že vse v redu, spodaj pa stoji
gospod župnik in nikogar ni, da bi se razgovarjal!"
Manica je odšla za sestro po stopnicah in si je popravila v
v veži lase in predpasnik.
Sredi izbe je stal zlatopoljski župnik Andrej, rdečeličen in
postaven, in tisti dan je bil v suknji z baršunastim ovratnikom, ki
jo je imel le ob nedeljah in praznikih. Dišečo smodko je vrtel med
prsti, in ko je vstopila Manica, je napravil proti njej dva koraka.
„Torej danes je tisti dan," je spregovoril glasno ko na priž-
nici — „da se izpolni Jakobova želja ! Resnično, tudi jaz sem že
obupal nad njegovo vrnitvijo, no, pa je prišlo drugače ! Pokaži no,
Manica tisto pismo, ki ga je pisal pred par dnevi, da ga preberem
še enkrat. Za svoje sošolce sem se vedno zanimal in z Dominikom
sva si bila dobra prijatelja, seveda vse to je bilo že dávno, mo-
goče se me nič več ne spominja".
In župnik Andrej je napravil par korakov do vrat in zopet nazaj.
„Da — skoro trideset let bo od tega," je mrmral in gledal
resno izpod obrvi — „trideset let, lepa doba, kaj ne?"
Manica je prikimala in je Ískala po miznici, a naposled je
našla Dominikovo pismo in ga podala župniku.
Župnik Andrej si je nataknil naočnike in je stopil k oknu.
Včasih je zganil z ustnicami, kakor da mu v pismu ni kaj po
volji, pa je zopet nagubančil čelo in se resno zagledal v črke. Na-
posled je skimal in ga položil na okno.
==III.==
| |||