Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 732 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
in ni videla in se je zadela vanj in vzkliknila.
On pa je stegnil roko in dejal:
»Gospodična, kakšna pot.«<br>
»Ni več daleč,« je dahnila zasoplo in se
pognala ob mlademnjem. Šum vode, ki je bil
nizko v globeli ugasnil, se je jače obudil.
Pot se je spuščala. Takrat je zabredla
deklica vstran in je mladenič je zaklical.
Ozrla se je in rekla:
>»Tu je pot.«<br>
Šlo je po bregu navzdol k vodi, strmo,
spolzko.<br>
»Roko mi dajte,« je prosil mladec. Odvrnila
je, da je vajena, in že je bila na
je hropel pod brvjo, brez dna. Mlada noč
in naletavajoči sneg sta kalila vodo. Pot
se je nato dvignila v breg. Deklica je bila vso
trudnost otresla s sebe in zajela krčevito
v pot. Od zadaj je pozval bogovec. Erazem
je obstal. Bogovec ni vedel poti in mladec
se je vrnil in, ga spremil do vode in čez
nevarno brv. Potem sta iskala v breg za
sledovi Jutinih nog in sta našla majhno
planinokočo pod kočoplanino. Bogovec se je zgrudil
ječe v sneg. Mladec mu je stregel, v srcu
pa je bil vesel:<br>
»Truden je, a bo še trudnejši, ko se mu
razbole noge. Jutri ne pojde odtod in
pojutrnjem tudi še ne pojde; in če snegovi
zapadejo, ne pojde ves teden.«<br>
Saj ni želel trudnosti in težave starcu,
želel je le, da bi bil pod eno streho z Juto
vse noči do zadnje, do smrtne . . .<br>
Ponudil je bogovcu piti, kar je bil vzel s
seboj. Potem je bogovec vstopil. Mladec
je ostal pred hišo. Slišal je slovesno bogovčevo
besedo:<br>
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid . .
Takrat je udaril strahoten krik iz koče
in vstopil je še Erazem . . .
 
# * #
<center>***</center>
 
Iz višin je šumel vihar in zajemal strahotno
in sunkovito v dolino, da je ječalo
šum vetrov, ki so s snegom tepli v lesene
stene in streho. Še bratu v smrtnih krčih
je zavidal ženo . . .<br>
»Juta!«<br>
»Guter!«<br>
»Kje si? Ne vidim te.«<br>
»Pri tebi sedim, Guter. Ali ti je odleglo?«<br>
»Hudič je v rani!« . . .<br>
Znova je sunil veter. Bogovec je spregovoril
v sanjah. Brat in sestra sta umolknila.
Ni dišalo. Juta ni bila omočila ustnic.
Takrat pa je stala ob ognju. Mladec je
sunil kvišku.<br>
»Zaspal je in omedlel,« je rekla tiho in
iskala z očmi in ni našla. Sesedla se je na
ognjišče. Ogenj je ostro očrtal njeno polno
telo. Mladenič pa je bil slep in je le gorel:
»Juta, Juta!«<br>
7
Takrat je vprašala in pokazala na spečega
bogovca: •••*;<br>
»Kaj je pravil o Antikristu!? Ali je res!?«<br>
»O . .. .zadnjem!Zadnjem?« se je zmedel mladec in
zajeealzaječal. »Ne vem. Pravijo, da je res.«<br>
»Pa veruješ!?«<br>
»Verujem.«<br>
Molčala je. Potem je vzdihnila:<br>
»Gregor bo njegovo ime.«<br>
»Strahote so na svetu,« se je silil mladec
v zgovornost, »pa je zato tudi božja moč
vsepričujoča, daje pesem in solncesonce in še
solzo. Noben las ne spolzne z glave brez
njegove volje.«<br>
»Kar je namenjeno, to bo,« je vzdihnila
deklica. Iz sobe je zaječal ranjenec. Sunila
je iz svoje trudnosti. Veter je preglušil
zamolkle ranjenčeve klice. Erazem
je poslušal za besedami brata in sestre.<br>
»Tisti nož mi daj,« je rekel ranjeni. ?<br>
»Zakaj, Guter!?« je vprašala sestra.<br>
»Da bom videl, kako da nisem sunil živali dovolj
globoko.«<br>
Šum njenih korakov je dahnil v molk.<br>
Nato je rekel ranjeni:<br>
»Prekleto orodje. Upognil se je. In zato
umiram!«<br>
Škripal je z zobmi.<br>
»Guter, Guter, Guter!« je prosila sestra.<br>
»Saj ne bom potrpel,« se je prelijala ranjenemu
beseda v besno odločnost, da je
Erazma premrazilo do kosti. Nikoli še ni
bil pogledal temu nesrečnemu^ človeku v
obraz. Zdaj se je dvignil iz čudne sle k
vratom, da bi ga videl. Obstal je in slišal.
Toplo, iz čudne, čudne žalosti je spregovoril
umirajoči:<br>
»Juta! Gregor naj mu bo ime.«<br>
»Guter!« je vzkliknila pridušeno -deklica.<br>
»Zakaj govorita iz bogovčeve favele!?« je
iskal Erazem začudeno.<br>
»Gregor, kakor najin oče,« je ponovil ranjeni.
Deklica je ihtela. Erazem je videl,
Njen brat pa je takrat naglo šinil z roko
pod vrat. Nekaj strašnega, temnega se
mu je urilo čez belo polt, čudno grgrajoč 137
glas se je utrgal v prostor. Erazem je
zavpil. Deklica je dvignila glavo. Mladi
logar si je bil pretrgal bolečino in prerezal
v r a tvrat . ..<br>
Erazem je omahnil ob ognju. Kakor bogovca
se ga je prijela trenotnotrenutno brezmejna
slabost. Notri ob mrtvem bratu je sedela
Juta in je hotela biti sama, strašno mirna,
strašno bridka, norska v neumorni besedi:<br>
»Guter, Guter, Guter . . <br>
Toplo se je ušopiloustopila v mladcu iz bridkegabridkost.
V zadnjezadnji ureuri noči je zasnul iz solza . . .<br>
Potem pa je odprl oči iz čudne groze in
gledal in ni vedel, ali sanja ali bedi. Od
brata k hišnim vratom je begala Juta,
ihtela, majala z glavo, omahovala in govorila
venomer eno, venomer blazno:<br>
»Gregor zadnjiZadnji, Gregor zadnji.Zadnji . .<br>
In zopet se je prijela za glavo, zibala z
njo, trpela.<br>
»Kakor moja uboga rajna mati tri ure
pred smrtjo,« je občutil Erazem v dremotni
svoji nemoči, pol bedenbuden, pol ubit
od spanca in žalosti, »kakor moja rajna
sestrica ves dan, vso noč, preden je ugasnila.«<br>
Mladenič se je v strašnem usmiljenju sunildvignil
«
Mladenič je v strašnem usmiljenju sunil
kvišku in stegnil roke po deklici. Presunljivo
je zavpitazavpila, se sunkoma okrenila
in planila skozi vrata v snežene žametezamete
in prvi medli jutranji svit. Erazem je
iskalšel za njo in klical:<br>
»Juta, sladka, čista, edina!«<br>
Vzšel je na rob planinice in videl podse.
Doli na brvi se je bila pobrala iz snegov.
Obvisela je na ozkem mostu nad vodo.
Počepnila je, obesila noge nad globel.
Samo z eno roko se je držala.<br>
»Juta! Usmiljenje!« je zavpil mladec in
drsel nizdol. Videla je, zamahnila z roko
in ugasnila v mlamolmlamolu .'. .<br>
 
# # #
<center>***</center>
 
Bogovčeva roka je ležala mladcu na ramenu.
Strmela sta v tolmun, v strupeno
mrtvo obličje nesrečne Jute in vstalo na
vrh. Mladec je planil, da skoči v vodo.
Bogovec muga je stisnil krepkeje za rame
in dejal zamolklo:<br>
»Pusti duhovino!«<br>
Mladec se ga je otresal. Voda je dvignila
utopljenko in jo potegnila izpod brvi v
plitvine. Erazem se je iztrgal bogovcu,
dospel do vode, zabredel in potegnil nesrečno
telo na breg.<br>
»Nenavidni te poja,« je spregovoril ob
njem bogovec, »da noriš za telesi, ki jih
je vzel hudič.«<br>
»Leugest, Meister, leugest,« je jokal Erazem
in spraševal v mrtvo lice:<br>
»Zakaj, Juta, zakaj?«<br>
»Nič ne vidi,« je mislil sočutno in pomilovajemilovaje
bogovec; toplo, kot še nikoli se mu
je vnelo za norsko mlado kri in je rekel:<br>
»Če si jo ljubil, s stražo ji streži. Hotela je,
da ji skopi ješizkoplješ grob.«<br>
Odvedel je mladega nazaj v kočo k mrtvemu
logarju.<br>
Šele izob mrtvemrtvi je imel norski mladec svojo
srečo: smel je spati pod Jutino streho do
zadnje noči, smel jo je nesti na svojih
rokah . . .
 
* # #
<center>***</center>
Skozi žamete od Kokre v polje pred Dvorom
 
Skozi žametezamete od Kokre v polje pred Dvorom
sta bredla dva trudna človeka. Mladega
je metal v sneg težki meč, starega
potrkata. In sta potrkala in sedela ob
ognju in bila kakor pijana iz zelišč. Rekel
je stari:<br>
»Hudič jasejaše . . <br>
Rekel je mladi:<br>
»Le to bi rad umel, čemu je govorila o
Gregorju . . <br>
Stari je osupnil in se zamislil. Potem je
rekel hripavo: »Stal sem ob ribniku za
Brdom. Že takrat sem videl, kako je
vzšla iz vodavodá. Namenjeno ji je bilo.«<br>
In kakor iz navade v pismo, je razgrnil
v knjigo, strmel, bral na glas in rekel:<br>
»Saj sem rekel, da ji je bilo namenjeno.
Glej, iz knjige je verjela.«<br>
»Kaj je njena knjiga?« je planil živo
mladi. Stari je rekel kratko:<br>
»Kal vinKalvin
# # #
<center>***</center>
 
Snedčeva Agata je vsa zadrgetala od
sreče. Zagledala je nenadno Erazma. Ko
je stopila bliže, je videla, da je bil upadel
in celoceló osivel. Zajokala je, spraševala.
Da ni bil v GradciGradcu? Da sta z bogovcem
pozabila na gojenca novih menihov? Kod
je hodil?<br>
StražoS stražo je stregel. Čemu le sprašuje.!<br>
Ali je Gertrudin grob obžaloval?<br>
Ni odgovoril in je tožila:<br>
> »Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor
hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj
malo rad!«<br>
Zopet je molčal. Ona je solze obrisala in
rekla trpko:<br>
»Saj že vem, kaj bom storila.« Pokazala
je v zvonove farne cerkve svetega Kocijana
in šepetala:<br>
»Tja gor bom zlezla in skočila dol. Ko
bom v grobu, me boš morda rajši imel.«<br>
»Ne kliči duhovin,« je rekel mladec resno.<br>
»Ali jih je več?« se je začudila.<br>
»Dve stesta,« je odvrnil, »in druga je bridkebridkejša!«<br>
> »Gertruda?«<br>
jša!«
»Juta.«<br>
> Gertruda?«
»Juta?« je trpela deklica v novi nenavidnosti.<br>
»Juta.«
»Juta?,« je trpelagovoril deklicamladenič, iz»če novepa nenavidnosti.boš
»Juta,« je govoril mladenič; »če pa boš
v knjigi kraljev brala, boš našla še drugo
ime. Tamara, ji boš rekla.«<br>
»Tamara?« je majala deklica z glavo. »Tamara?« je ponovila in mladenič ji je odgovoril trpko:<br>
»Kraljevska, ki ji je bil brat ljubelj.«
»Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno.
»Ne poznam,« je odgovorila deklica preprosto in brez zadrege.<br>
»Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno.<br>
»Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja
vera, moja vera . . <br>
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, prevpije,
še klic zveličanja . . .<br>
 
==KRIZAMNIK.==
 
===1.===
Tako svetlo je v meni
od Tvoje besede.
Kot ona —
ni tiha nobena zvezda.
Prav nad njeno dušo se sklonim,
da ne preslišim,
odkod je prišla, da je sanja
in tako lepe, žalostne oči ima,
da ob njej poklekne angel srca
in prečudno skrivnost pozna,
da so daljine in je še druga bridkost
nad bridkostjo krvi.
Od Tvoje besede, o Čista -
v srcu me luč boli.
138
 
III. KRIZMANEK.
1.
Primož Treiber, župnik pri cerkvi svetega
Kocijana v Kranju, je zaključeval
določenega naslednika v Janezu Frideriku
Klemenu. Med svojimi zapiski je našel
župnik papirje, ki niso bili njegovi. Bral 1 61
N S V E T 20. JUNIJA 1923. ŠTEVILKA 6.
je in videl, da je pisal njegov davni
prednik Matija Mercina. Treiber je bral:
ne bom. Ne bom! Pa če me tudi lutrovski
bogovci lajajo in v pesmi pojejo, da sem
seme hudičevo, in sem res preprost in še
tega ne vem razložiti ex patribus svojim
garjevim ovcam, ali je iz hudiča krizmanekkrizamnik
ali iz božje volje. Spadel pa ne bom.
Scripsi. Fiat. Amen.«<br>
Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja
bolj vešča roka bukovski distih:
 
<center>»Si tacuisses... Zares, kiklopska je tvoja nevednost!
!
Norskih bab modrost krizmanekkrizamnik bil je in bo.«</center>
 
Podpisal pa se je bil Matije Mercine učeni
naslednik, župnik Frančišek StevnmetzSteynmetz
Lapicida — Lathomus — Carniopolitanus
— Doctus.<br>
»Nečimurnik!« je vzdihnil župnik Treiber
ob tolikih imenih in sodil. In za prehitro sodbo je sodil še sebi:<br>
»Vsi spadamo v mesu in napuhu.«<br>
Nepotolažen je legel, da bi spal.
 
# # #
<center>***</center>
 
Baronu Nikolaju pa je bil zmotil nečimurno
veselje biblične ure stražar, ki je
bil vstopil v grajsko kemenato povedat,
da je prišel sel z važnimi poročili. Baron
se je dvignil. Bogovec se je poklonil, da
bi šel. Takrat je rekla baronica Judita:<br>
»Tet viel schonschön bitten!«<br>
Bogovec je osupnil:<br>
»Od kdaj sem ji po licu!? Brez prič hoče
biti z menoj?«<br>
Norsko upanje se je obudilo vanjv njem:
»Žalost iz Kokre me je ubila in postarala.
Pa še za sinu mojega so ji povedali.
Smilim se ji, kakor se ji je moja Gertruda.
Odpustila je, da sem ji izv bolečinebolečini slaborečil
zadnjega.«<br>
Odpustila je, da sem ji iz bolečine slaborečil
zadnjega.«
Do bridkosti živo je občutil: »Žena, dobra
si. Blagoslovljena bodi, Judita!«<br>
Baronica je rekla kratko:<br>
»Te nadležne ure nisem jaz kriva.«<br>
»Vem,« je dejal bogovec. »Saj ste katoliška.«<br>
«
»Sem,« je potrdila in se vznevoljila, kakor
da jo moti njegova beseda. »Zato, ker mi
je duh iz Martina prigrusten.«<br>
Bogovec je zmedeno iskal v njene lepe
bridke ustnice, da je govorila še burneje
in bolestne jebolestneje:<br>
»DuhNauk iz MartinaMartinov, hudičev. Saj je pisal
sramotno o ženi in možu in še o tretjem,
o ljubéju med njima.«<br>
»To je pisalo meso,« je vzrastelvzrasel bogovec.
»HujšeHuje stoji sedemkrat in sedem v pismu.
Ali je zato že iz hudiča*<br>
»Iz hudiča je Vašvaš Antikrist, ki mi ga
vzdajate,« je planilo iz žene. V očeh ji je
zagorelo sivoživo. Bogovec je trpel, trepetal.
Skoraj jecljal je.:<br>
>»Tudi jaz . . . gospa . . . iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam ...«<br>
Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je kriknila
in se zdrznila. Kakor v molitvi je
sklenil bogovec roke:<br>
»Gospa Judita, sveto je Vaševaše dekelstvo . ..
blagoslavljam . . Žena je dvignila poveljujoče<br>
Žena je dvignila poveljujoče
roko, kakor da ga podi. Strahotno
je bila pobledela. Ustnice so ji
hlastale za besedo. Ko so jo našle, so jo
šepetale, a strašno jasno:<br>
»Kolnite me!«<br>
»Kolnite,« se je nato razvezala v sikajocosikajočo
zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže.
Saj so duhovine, Mreta v hlevih in dekledeklè
v Kokri. Nanje mislite. Mene ljubiti Vamvam
prepovem. Gnusni ste.«<br>
Bogovcu je motno udarilo ob sence. Prijel
se je oberoč za rob mize in hlastal za sapo.
Žena se mu je nagnila izzivaje čez mizo v
obraz in rekla prezirljivo:<br>
»Bogovec, ki se z duhom baha, pa je tak,
da trpi zaradi tuje žene. Fej!«<br>
Bogovcu je zahroplo iz prsi. Glava se mu
je sklonila kakor pod udarcem. Strašno
ga je bilo, ko je dahnil vanj vonj njene
sape. Zamižal je bil. Ko je spet spregledal
in se zavedel v jeznojeznem moštvomoštvu, je zastrmel
v praznino. Baronica se je bila oddaljila.<br>
»Faex Satanae,« se je razvezal bogovec
v hripav krik, ki je jeknil od sten in slike,
ki je kazala Dalilo in filistejske orožnikeorožníke.
Do solz besno je stresel za težko mizo:<br>
»Faex, faex, janua puhlica, fossa novissima ...«<br>
Takrat je vstopil baron s pismi.<br>
. . .«
Takrat je vstopil baron s pismi.
»Kaj golči?« se je spraševal bogovec, ko
je baron tarnal, da so jobske vesti in ne
ve kam ne kaj. Sklicujejo da se cesarski na bruško
pacifikacijo, na odloke in prepovedi in
prepovedujejo zadnjič in poslednjič molilnico
na Brdu meščanom iz Kranja.<br>
Sredi besede je baron utihnil in vzkliknil:<br>
»Molčite?«<br>
Obličje mu je bilo trenotno zardelo v
nevolji. Silil se je mirno govoriti:<br>
»Ne hvalim se. A morda ne veste, da sem
imel že celo zaradi Vasvas samih velike sitnosti.«<br>
Bogovec je slej ko prej topo molčal.<br>
«
> »Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da
Bogovec je slej ko prej topo molčal.
> Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da
ste mi samo prelektor, sem vztrajal. Kot
predikanta bi Vasvas bil moral zdavnaj odsloviti.«<br>
>»To uro ne bom več nadležen,« se je
«
>To uro ne bom več nadležen,« se je
vzdramil bogovec. Baron je bil trenotno
mirnejši in vljuden.<br>
»Ne zato. Ali me niste umelifumeli? MeščanskiHotel sem le reči, da meščanski
ne smejo več na Brdo.«<br>
>»Pa jim prepovejte, svetli,« je menil ledeno
bogovec.<br>
Baron je bil znova nevoljen.:<br>
»Jaz jim morem molilnico zapreti, prepovedati
jim je ne morem. To je posel
drugih.«<br>
>• »Ali moj, presvetli?« je vprašal začudeno
predikant.<br>
»Moj Bog,« se je tedaj razvnel baron odkrito
in naravnost. »Kako ste počasnih
misli.! Ali ne vidite, da bi pomenila moja
prepoved očitno pohujšanje? Kolator, naš zaščitnik, nas
je izdal, bi verjeli inljudje. teTe odgovornosti ne
morem prevzeti.«<br>
»Pa boste vendar zaprli molilnico,« je
grajal bogovec.<br>
»Prepovedali kranjskim jo boste Vivi,« se
je branil baron. »Toliko hvaležnosti se
smem nadejati.«<br>
»Smete se,« je umel bogovec in čuvstvovalčustvoval:
»Smešni Abdija, hoče ostati na
videz junak, pa ne vidi, da je norsko
hlapce nečimurno. Naj bo, Abdija.! Dobiš,
kar hočeš. Pa takoj še ne. Strpel se boš,
nadležni localis, strpel, smešni igrač.«
Tako je mislil in, čutil in molčal. Vprašujoče
je čakal baron.<br>
»Sporočili boste torej v Kranj . . .,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:<br>
»Storil bom tako, da boste zadovoljni z
menoj.«<br>
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren.<br>
x »Samo še enkrat bodo kranjski Vašivaši gostigostje,
poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni
mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel,
je rekel prisiljeno zadovoljno:<br>
»Zanesem se.«<br>
»Samo še enkrat,« je čuvstvoval bogovec,
ko je bil sam v svoji sobi. »Tako bom
videli, da si bil najvišji in najgrši in bodo
iz gnusa nad teboj bolj goreči kakor kdaj
koli prej.«<br>
Hotel je, a ni videl ni besede, s katero bi
storil, kakor je hotel. Zajemal je iz vina,
a še ni videl, odpiral je v knjigo, a je
govorila dobro. Še snaga in še tista o ženi
in možu v sli mu ni hotela biti pridna.<br>
TrenotnoTrenutno je ugasnil v njegovih mislih
baron in je vstala vanj slika baronice.
Znova je bolestno zadrgetalo v njegovih
živcih. Planil je rezko ob mizi in udaril
trpko s pestjo na les:<br>
»Duha imaš, papežnica! Strašno si videla.
A lagala se nisi.«<br>
In začel se je smejati brez volje, kakor
speči, kakor zmedenci . . .
* * * _.—
<center>***</center>
 
Nekaj dni pozneje je videl bogovec, da se
grajska selita v hišo, ki sta jo imela v
Kranju za cerkvijo. Veliki orožnikorožník čiste
evangeljske besede Primož Trubar je pred davnim
prenočil tam. Bogovec je trpel, da bo odslej
sedal ljubljanski Tomaž za isto mizo
in legal v isto posteljo. Tegoba dne je
rastlarasla bogovcu iz samote, strašne so mu
bile oči. Vino ni hotelo omotiti. Veselje
ni vzšlo. Pa je bil vendar red, da pride
novorojeni božji hlapčič, ki je prinesel
zemlji mir. Mir? Lažejo se, da je mir, in*
ni miru. V bogovčevo žalost je rastlarasla
strahotna sla: nekje sredi gluhih lesov je
drevo z vejami. Tam bi človek ob visel in
očmi je roke razširil, da bi jo
ujel, in je plaha zakoprnela nazaj v lajnasto
osrčje.<br>
Bogovec je odprl okno v dremotno jutro.
Nenavadna južna sapa je bila vzela sneg.
ur je ležalo nad zemljo. Ostra bolečina
je zatrepetala bogovcu iz grla v
pljuča. Obudila mu je spomin na nadušljivega
mestjana.<br>
»Mokro vreme. Iz njega je bodilj. Debeljak
je iz pijače. Iz te vlage bo legel in ne bo
več vstal.«<br>
Skoraj privoščil je:<br>
»Pa lezi in ne vstani več.!«<br>
Strmel je čez polje. Umazano je ležalo
do gozdov za PrevaljeniPrevaljem. Samo razpelo
otročnic je bledo sevalo sredi vlage in
umazanosti.<br>
Izza grajskega poslopja je stopila bosa
ženska. Zavita je bila v nemarne mokre
za preperelo in zmrzlo repo, ki so jo bili
pustili v zemlji. Bogovec je spoznal obnožnjo
grajskih konjarjev in je zaklical:<br>
»Sram jih bodi, tvoje ljubejeljubėje, da te stradati
puste.«<br>
Žena je dvignila glavo. Glupo se je stidilasramovala.<br>
»Pridi gor,« je velel bogovec, »dam ti
kruha.«<br>
Žena je izpustila nabrani sadež iz krila in
si brisala roke. Stopila je bliže pred grad.<br>
11*
»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila
je, da je ne bodo pustili.<br>
»Saj so te v molilnico,« je odgovoril in
je šla. Vzel je kruha in ostanke svoje
SAŠA ŠANTEL.
večerje in položil na mizo. V obrabljen
vrč je natočil še vina h kruhu in čakal.
Ko je dolgo ni bilo, je nemirno odprl
vrata. Stala je pred njim. Ni si upala
vTstopitivstopiti sama. Ko je bila v sobi, mu je
trenotno prevzel vse vzdušje zoprni vonj
njenih mokrih in parečih se cunj. Odstopil
je, čim dalje je mogel, in rekel trdo:<br>
»Jej pa pij!«<br>
Žena je stopila k mizi in jedla stoje,.
Iz kril, ki jih ji je bila napojila rosa, se
je voda nabirala ob njenih nogah. Lahna
obleka ji je vlažno ležala na bohotnih
ramenih, da je v bogovca rastlaraslo v bolest
njeneganjeno nemarneganemarno telesatelo. Občutil je
zoprno:<br>
> »Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve,
da je smrt.«<br>
Trdo je vprašal:<br>
»Čigava si?«<br>
Zastrmela je glupo.<br>
»Kdo je tvoja mati?« je vprašal jasneje.<br>
Zmedla se je. S polnimi usti je skušala
povedati:<br>
>: »Marjeta, kakor jaz. V Kranju je služila.
Dala me je v rejo.«<br>
Bogovec je sovražil:<br>
»Baronica Jezabela! Za tvojo oholnost
tole ženo tu bi ti pokazal za priliko in
kakor prase naj bi hodila pred teboj, da
bi te vprašal: kdo so, ki so razločeni? Po
delih jih sodi, stoji zapisano. Glej, ne vem, l o4
ali ni bolj tvojim podobna nego mojim,
ali je iz mojega Heinricherja ali tvojega
Mercine.«<br>
Mer čine.«
Zopet je pogledal na ženo in se umiril
v bridkem usmiljenju. Sebe je karal za
gnus, ki je plal iz žene.<br>
»Zakaj sem ji bridek? Kaj more za to, da
živi iz prasca in sle.«<br>
Vprašal je trpko:<br>
»Zakaj te tvoji ljubejiljubéji puste stradati? Ali
si zbolela?«<br>
»Ne maram jih več,« je odvrnila in mu
poskušala pogledati v obraz. Pa ni mogla
in je še topleje občutil:<br>
»Saj ni nesramna, le glupa je. Kakor ščeneščenè
je plaha. Človeškega pogleda ne prenese.«<br>
Motril jo je in videl njene ozeble in gnojne
roke, vse bedno siromaštvo njenih kril in
cunj.<br>
»Kako si nemarna,« je rekel, »še obleči se
ne znaš. Ali boš gola okoli hodila? Ali
nimaš rok, da bi si zaslužila?«<br>
»Nikjer me ne marajo,« je odgovorila.
»Poslom sem nadležna.«<br>
»Kaj posli najemajo?«<br>
»Branijo gospodarjem, češ, da sem nora,«
je povedala. »Saj sem menda res.«<br>
»Nisi, če veš, da si,« je odvrnil in velel:
»Pij!«<br>
Pila je. Bogovec je stopil k skrinji, kjer
je hranil obleko in spomine svojih dveh
svileno krilo svoje druge žene. Za poroko
jo je nosila. Zdaj jo je vrgel na mizo pred
nemarno in rekel:<br>
»Tvoje rasti in pameti je bila. Obleci.
Če je bila nekaj bolj čedna, ne boj se.
Skromna si, omazala se ne boš.«<br>
Ženi so se oči od začudenja razširile. Obraz
se ji je spačil na jok. Z drhtečo roko je šla
po dragem blagu. Jecljaje je spraševala:
»Gospod, zakaj —«<br>
»PreoblečiPreobleci se,« je rekel bogovec in se
obrnil v stran. Slišal je plahutniti njene
mokre cunje na tla. Potem se je ozrl za
njenim glasnim ihtenjem. Ležala mu je
ob nogah in vpraševala:<br>
»S čim bom plačala?«<br>
Umel je njeno lotriško hvaležnost in
vzkliknil jezno:<br>
»Vstani! Nisem tvoj ljubejljubéj, da bi plačila
iskal.«<br>
Žena je vstala, strmela in trepetala. Bogovec
se je umiril ob njeni gluposti in
Vedel je kakor prej, da je prav
tiste rasti in se ni omazala, dasi je bila
eednejšačednejša ona daljna, prigrustna.<br>
»Kje pa nočuješ, odkar ne hodiš več v
hleve?« je vprašal čez čas.<br>
»Doma,« je oživela in pripovedovala o
poti z Brda mimo ribnika in po močadi
navzgor do treh brez, od brez čez brdo in
po košenini navprek pod Belo.<br>
Videl je pot, ki jo je risala. Občutil jo
je kakor skrivnostno doživetje. Še skrivnostneje
je čutil, da mu je žena zoprna in
prijetna;. trpelTrpel je:<br>
»Gertrudo sladko sem utrpel. Strašno sem
izgubil. Prase v svili mi je dal nenavidni
jahač, da bi mi žalost usopila.«<br>
Nov gnus mu je zagrabil v živce in je
velel trdo:<br>
»Poberi zdaj cape in pojdi.«<br>
Šla je. Še ji je vzdajal, naj pride po
kruha, ko bo lačna. Ko je bila odšla,
je ugasnil gnus v njem in je spet polnilopomiloval:<br>
val:
»Ščene. Človeških oči ne prenese. Po kruh
je ne bo, preveč se boji. Pa saj bi ga ji tudi
dajati ne imel. Danes še, jutri ve Abdija.«<br>
Obšla ga je stara blodna tegoba. In še
iz vremena mu je ležalo na razboljenih
živcih. Vino se mu je gabilo, knjiga s
snago žene in moža v zadnji sli je rastlarasla
strašno vanj. Potem je strastno odgrnil
po veliki nečisti Babilonki in se razvnel
v strašni besedi:<br>
\" strašno besedo:
»Svinja z Bele, vzdajem ti mir. Tebi pa
vzdajem lajno in smrad, Judita Strmolska.«<br>
«
Žena z Bele je bila prešla grajsko vežo.
Vratar je pozabil suniti z nogo za njo, ko
jo je videl v novi obleki. Tem bridkeje je
sodil bogovcu:<br>
»Lutrovec, svinje jemlje v grad.«<br>
Pred uro je prinesel sel pismo za bogovca.
Vratar ga je bil spravil. Zdaj se je domislil,
v Ljubljani. Deček je bil prišel na počitnice.
Na vrtu je nastavljal ptičem. Oče ga
je poklical.<br>
»Praviš, da že znaš bukovski. Daj, hlapčič,
pokaži, če je res. Tole pismo preberi.«<br>
Hlapčič se je bridko prestrašil. List mu je
drhtel v roki,.<br>
»Ne bereš, ne veš?« je videl oče.<br>
> »Berem po tiho,« je ginil deček.<br>
»Pa razumeš?«<br>
Deček je trpel. Potem se mu je zjasnilo v
licu in je povedal:
>0»O Luki Knaflju pišejo . . <br>
»Da se bo vrnil?«<br>
»Da pride domov,« je ugibal in verjel
začetnik.<br>
»Daj sem,« je stegnil oče roko po pismu.
»Tega veselja za božič naj nima.«<br>
»Oče,« je tedaj vzkliknil deček, »saj ni
pisano, da se vrne. Pisano je, da je umrl.«<br>
Vratar je živahno planil.<br>
»Lej ga, bukovskega. Dobro si prebral.
Nesi, hlapčič, nesi ubogemu očetu žalostno
pozdravi, da vzdaješ mir, pa povej: Pismo
od gospoda sina, gospod bogovec; piše, da
je umrl.«<br>
»Pismo od gospoda sina; piše, da je umrl.«<br>
AliUmrl ... Pa ne morda tudi iz bodilja?<br>
Iz bodilja . . .<br>
 
2.
===2.===
 
»"T) earens et contionator, leugest, leugest,«
I V se je krčilo bogovcu očetno srce. A