Krona v višavi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 552:
mesta. In ko je odhajal, je obljubil, da pride zvečer zopet, mogoče
z bratom Jakobom, mogoče sam, da pojdejo skupaj k polnočnici.
 
Manica je gledala v jaslice, da bi mati ne zapažila rdečice na
njenem obrazu, a v srcu se ji je zganilo nekaj tako sladkega in
Vrstica 565 ⟶ 564:
sedel v kot k peci poleg Manice in vsaj na videz poslušal verno
kakor drugi. A Manici ni bilo do zgodb o čarovnicah in strahovih,
najljubše bi je bilo, da bi bila z Dominikom sama v prijetnem pol-polmraku
mraku in vžívala nemoteno krasoto in srečo svetega večera. Sedela
je tesno poleg njega in se naslanjala na njegovo ramo; a kadar je
začutila v obrazu njegov topli dih, se je stresla in bilo ji je prijetno,
da bi se razjokala, dasi sama ni vedela zakaj . . .
 
Sosed Klemen je pripovedoval pripovedko o zakleti kraljičini
in zmaju s sedmimi glavami. Vsi so ga poslušali zavzeto, komaj
Vrstica 576 ⟶ 574:
njena roka je počivala v Dominikovi.
 
„K»K polnočnici pojdeva skupaj, Manica," ji je šepnil tiho in
Manica je prikimala in se mu ni upala pogledati v obraz.
ZuiiajZjutraj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso
 
Zuiiaj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso
dolino. Tupatam se je svetilo v dalji razsvetljeno okno in črne sence
so se majale po sneženi poljani od vseh stráni proti farni cerkvi.
 
Dominik in Manica sta ostala daleč za drugimi, počasi sta
hodila po sneženi stezi ob potoku, in Manici se je zdelo, da ni na
vsem božjem svetu krasnejše svete nocinoči kakor v dolini zlato-zlatopoljski.
 
.Ljubljanski Zvon" XXXII. 1912. 3. 11
 
 
 
146 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
 
 
vsem božjem svetu krasnejše svete noci kakor v dolini zlato-
poljski.
 
Na brvi, kjer so pripogibale snežene vŕbe svoje težke veje
skoro čisto k potoku, da se ni videlo nikamor, je Dominik nena-nenadoma
doma obstal in jo prijel za roko. In ko se ji je približal s svojim
toplim dihom, ni imela moci, da bi se obranila njegovemu poljubu.
 
„Manica»Manica, otrok moj zlati — " ji je šepnil in pritisnil njen mrzli
obrazek k svojemu.
 
Manica je zaihtela in mu položila glavo na prsi. —
 
Pri cerkvi je pozvonilo tretjič in po vsej zlatopoljski dolini se
je razlegalo polnočno zvonenje mogočno in svečano . . .
 
Tako se je zgodilo, da je v Maničinem srcu živela tista noč
ožarjena z najlepšimi spomini.
Vrstica 615 ⟶ 597:
Težko je čakala velikih počitnic, da pride zopet in ostane v
njeni bližini cela dva meseca.
In ko je prišel, se je manici zazdelo, da so z njegovim pri-prihodom
 
hodom vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska
In ko je prišel, se je manici zazdelo, da so z njegovim pri-
hodom vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska
še prijaznejša.
 
Bilo je na dan sv. Ane.
 
Manica je zgodaj vstala, se opravila praznično in se napotila
k maši, kakor že dve leti na dan njenega godu k pol ure oddaljeni
podružnici.
 
Z Dominikom sta se domenila že prejšnji dan natanko, kje se
sestaneta in počakal jo je, ko se je vracalavračala od maše nizdol po brdu
pri visokem boru, kjer se je cepila steza. Par starikavih ženieženic je
bilo še daleč zadaj in nobena ni videla, ko je zavila Manica ob
boru na levo proti vinogradom, a ne nizdol v dolino.
 
Smehljaje ji je stopil nasproti Dominik. Po precej spolzki rebri
sta zavila navzgor in obstala šele na vrhu vinograda, kjer je čepela
nizka zidanica, porastla kroginkrog z vinsko trto.
Ko je Dominik odprl z velikim ključem težka vráta, ki so za-zaječala
 
ječala v zarjavelih tečajih rez.korezko in cvileče, je obvel obadva prijeten
Ko je Dominik odprl z velikim ključem težka vráta, ki so za-
ječala v zarjavelih tečajih rez.ko in cvileče, je obvel obadva prijeten
hlad, ki se je širil po zidanici.
 
Sedla sta na kamenit prag in Manica se je zagledala v dolino.
 
„Pa»Pa reči, da niso lepe te naše gorice," je dejala in iztegnila
roko v lahnem polukrogu. „Jaz»Jaz bi ne hotela nikoli iz tega kraja.
Glej, kako lepo se vidi vsa zlatopoljska dolina, še našo hišo razločim
in tvoj dom se beli tam doli iz zelenja tako ponosno, kakor da
hoče pokazati že hiša sama, da je rojen v njej — Dominik Klander,
edini zlatopoljski študent."
 
 
 
Jos. Premk: Krona v višavi.
 
 
 
147
 
 
 
Dominik se je zasmejal in ji položii roko okrog vratu.
Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj tiho:
 
„Kadar»Kadar končaš vse in boš imel službo, nikar drugam kakor v
Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj
bližnji trg, da bova pohitela lahko vsako nedeljo tu sem na te pri-prijazne
tiho:
jazne griče in gledala po teh zelenih brdih kakor danes. In zvečer
 
„Kadar končaš vse in boš imel službo, nikar drugam kakor v
bližnji trg, da bova pohitela lahko vsako nedeljo tu sem na te pri-
jazne griče in gledala po teh zelenih brdih kakor danes. In zvečer
bova prihajala tu sem, ko je še vse lepše. Meni se zdi, da ni lepših
večerov nikjer, nego so v teh naših goricah. Nikoli bi jih ne mogla
Vrstica 675 ⟶ 638:
na teh nizkih gričih, tu je najlepše, in kako srečno bi živela s teboj,
četudi v najsiromašnejši bajti."
 
Dominik jo je poslušal molče in gledal v dolino in na svojo
rodno hišo, ki je stala skoro popolnoma pod hríbom.
 
„In»In ti bi ne hotela odtod, Manica?" jo je povprašal in pogledal
v smehljajoče oči.
 
„Odtod»Odtod?" je pomislila in se zagledala v ropotec, ki je bil pri-
trjen na visokem drogu sredi vinograda. „Mogoče»Mogoče, a bi se kmalu
zopet vrnila."
 
„A»A za vedno?"
 
„Ne»Ne, tega bi ne mogla," je odkimala.
 
^Niti z menoj?"
 
^»Niti z menoj?"
Pogledala mu je v oči in se mu lahno približala.
 
„Saj»Saj ne bo potreba,* Dominik! Ti se povrneš in tukaj bova
živela, ker drugod — tako se mi zdi, da bi bila nesrečna oba. Tujine
se bojim in vseh, ki žive v njej ; a najina domovina je tako lepa
in greh bi bilo, če bi se ločila od nje in jo pozabila."
 
Dominik je nekoliko pomislil in nato je dejal:
 
„A»A vendar jih je toliko, ki so rojeni v dolinah še vse lepših
mogoče kakor je zlatopoljska in med brdi še lepšimi, kakor so te
naše gorice, pa so odšli v svet, med življenje in danes, ko so slávnislavni,
vem, da se ne spomnijo svojih rodnih dolin, kjer bi jih Ijudje ne
razumeli in ne upoštevali. Ah, tudi v tujini je lepo, Manica, in tam
spoznáspozna človek svet in življenje v vse drugačni lúčiluči. Lepa je dolina
zlatopoljska, a najlepša samo za tistega, ki ni videl lepših od nje,
in največjo srečo vživa v njej samo tisti, ki noče vedeti in videti,
kaj je onkraj teh hribov . ,. . Jaz pa čutim vsako leto bolj in
bolj, da v tej zlatopoljski dolini nečesa pogrešam — nekaj, kar da
 
11*
 
 
 
148 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
življenju burnejši tek . . . Življenje tukaj se mi ne zdi življenje,
ampak od rojstva do smrti enoli'^noenolično bivanje."
 
Manica ga je pogledala pozorno in obraz se ji je zresnil.
 
„Tudi»Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti," je dejala —
„a»a čakala sem komaj, da zapustímzapustim tiste Ijudi. Tam je morda dom
suma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom mirii in tihe
sreče, dom srca."
 
„Da»Da, Manica, ti si rojena za te gorice, za ta mirni zrak, a jaz
mórammoram od tukaj, pa saj če se mi stoži se vrnem in ostanem.
 
Manica ga je pogledala žalostno in dejala plaho in nemirno:
 
„Dominik»Dominik, ti me ne Ijubiš."
 
„Zakaj»Zakaj misliš tako, Manica?"
 
„Ker»Ker hrepeniš v tisto življenje, ki sem ga jaz spoznala od
daleč, a sem se ga prestrašila in se vrnila, da me ne okuži, ker
potem bi te ne mogla Ijubitiljubiti tako iskreno, kakor te sedaj . . . Zakaj
ni poslal tvoj oče v mestne šole Jakoba, tebe pa obdržal doma?
A tako mi odideš in se mi odtujiš . . ."
 
„Ne»Ne boj se, Mamica ! Ti sodiš vse preostro. Tudi v onem živ-življenju,
ljenju, ki je usojeno meni, je doma sreča in še popolnejša, kakor
jo sanjaš tukaj. Ti hočeš, da bi ostal neznaten, kakor je brat Jakob,
da bi me poznala samo dolina zlatopoljska in jaz samo njo, a ne
ves, da je v mojem srcu željá kot v polju rož. In kljub tem silnim
željam in upom, ki jih nosim v svoji duši, te Ijubimljubim Manica in sem
srečen, kadar sem pri tebi. Ko boš slišala govoriti o meni to in
ono, ko boš čula izgovarjati moje ime z začudenjem, me boš Ijubila
še bolj, ker boš lahko ponosna, da sem ?ese dvignil tako visoko ., . ."
 
„A»A jaz se bojim, da te takrat ne bom mogla Ijubiti kakor
zdaj . . ."
 
„Zakaj»Zakaj ne, Manica?"
 
„Ker»Ker boš pozabil na to našo tiho dolino, kakor so pozabili,
kakor si dejal, v svoji slávislavi in šumni sreči celo tisti, ki so rojeni
v lepših dolinah, kakor je zlatopoljska in med lepšimi brdi, kakor
so te naše gorice."
 
Dominik jo je privil k sebi in jo držal v objemu. In Manica
mu je ovila desnico krog njegovega vratu in ga gledala ponižno in
Vrstica 768 ⟶ 718:
 
Nato sta počasi odšla v dolino. —
 
Tako dolgo, kakor tistikrat nista govorila nikoli več. Zadnji
večer počitnic sta se sestala v mraku za Mohorjevo hišo, pod or-orjaškim
jaškim hrastom, o katerem so pravili Zlatopoljčani, da je najstarejši v celi dolini.
V celi dolini. Pa Dominik je bil nekako čemeren in zamišljen, da
 
je odšla Manica še bolj žalostnážalostna nego je prišla.
 
 
Jos. Premk: Krona v višavi. 149
 
V celi dolini. Pa Dominik je bil nekako čemeren in zamišljen, da
je odšla Manica še bolj žalostná nego je prišla.
 
Drugo jutro je odšel, in Manica je ostala v zlatopoljski dolini
sama s svojimi sanjami . . .
 
Čutila je, da ji tujina odtrga Dominika prej alíali slej, in ko ga
ni bilo ne o Božiču, ne v Veliki nocinoči, ne prvo, ne drugo leto, je
bila prepričana, da jo je popolnoma pozabil. A nikake jeze, nika-nikakega
kega sovraštva ni gojila do njega; v njeni duši je živel še vedno
ko takrat, ko mu je slonela na prsih gori v zidanici. Vedela je, da
se tisti dnevi ne povrnejo nikoli vecveč, da je bilo vse kakor lepe
sanje ; življenje in Dominikovo srce pa je bilo daleč od vsega . . .
A Manica se je zavedala, da tega ni kriv Dominik, ki je bil dober
in pravičen, dokler je bival v dolini zlatopoljski, samo tujina ji ga
je odvzela in odtujili so ji ga Ijudje, ki pojmujejo življenje drugače . . .
 
Tako je premišljevala Manica in žalovala za njm, ki ga je
hotela ohraniti srečnega in dobrega.
 
In ni se razveselila kakor Jakob in oče Klander, če je pokazal
župnik časopis, kjer je bilo pisano med drugimi tudi o njem to in
Vrstica 806 ⟶ 748:
sta se oglasila z Jakobom tudi pri Mohorjevih, je spoznala, da so
se uresničile njene boječe misii.
 
Gospod, ki je sedel za mizo z naočniki in polno rumeno
brado, ni bil več tisti Dominik, ki je delal pri njih všakvsak Božič
jaslice, njegove oči so bile vse preresne in preponosne, da bi se
ozirale po skromnih zlatopoljskih domovih, njegova beseda je bila
trda in mrzla in še roka, ki jo ji je podal, je bila hladnáhladna, kakor
da je prišel iz kraja, kjer ne sijejo žarki sreče in gorke Ijubezniljubezni.
In vendar ni mogla, da bi ga ne pogledala kakor nekdaj, in morda
mu je njen očitajoči pogled vzbudil v srcu kak neljub spomin, ker
Vrstica 820 ⟶ 761:
robcem. Vedela je, da ga razžali, a hotela mu je dokazati, da živi
v njenem srcu še vse kakor nekdaj in bo živelo vedno, dokler bo
dolina zlatopoljska dom miru in tihe sreče . . .
 
In čez par dni je dobila pismo, ki ga je razumela le napol,
a je vendar spoznala Dominikove želje in se je razjokala kakor
 
 
 
150 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
 
 
otrok. V velikem rumenem kuvertu je bilo zapečateno in pisano z
velikimi črkami, da je lahiko prebrala vsako besedo brez težave.