Krona v višavi: Razlika med redakcijama

odstranjenih 79 zlogov ,  pred 11 leti
postavila šopek bujnih krizantem, ki so cvetele na njenem
oknu. Zdaj so bile noči mrzle, slana je morila rože po vrteh in po
polju, a Manica je skrbno čuvala svoje krizanteme; všakvsak večer jih
je postavila v sobo in skrbno zaprla okno, da so bile še vse kot
v žarkem poletju. A tisto jutro je odrezala cvet za cvetom, da je
ostalo naposled samo par oskubljenih stebelc in bilk. In ustnice so
se ji nasmehnile vsakikrat, ko je odrezala cvet, právprav nikake žalosti
ni bilo na njenem obrazu. Prinesla je še hrušek, ki jih je pripravil
Jakob Klander že prejšnji dan, na rožnat krožnik jih je naložila lepo
kraljev na vratih je zbrisala prejšnji večer in jih zapisala na novo
skrbno in lepo.
 
Ko je v spodnji sobi vse opravila, je skrbno zaprla vrata za
seboj, da se dim, ki se je dvigal iz ognjišča, ni prikradel v sobo
zlatopoljska dolina še vse lepša in je nosila v srcu toliko zlatih upov . . .
Takrat je bilo, ko je bil Dominik še študent in je prihajal
domov o Božiču in Veliki nocinoči in ostal v počitnicah doma cela dva
meseca.
Zadnje leto je študiral v srednjih šolah. Sneg je pádelpadel tisto
leto že o vseh svetih in ni skopnel do sv. Jožefa; o Božiču ga je
bilo povsod do kolen in še više. Mrzli dnevi so bili, da je prišel
da se je zasmilil Manici v dno duše.
 
»Ti si bolan, Dominik,"« ga je opomnila skrbno; a Dominik
je odkimal, slekel suknjo in sedel k peci, kakor navadno, kadar je
prišel k Mohorjevim.
 
»Ali ste jaslice že napravili?"« je povprašal takoj, ker vseh
osem let, kar je pohajal v mestne šole, je napravil pri Mohorjevih
jaslice vedno on.
 
»Saj veš, da smo čakali tebe,"« je sladko opomnila Manica, ki
je imela takrat osemnajst let in je bila Ijubka in nežnánežna kot roža v
v vrtu. »To je tvoje delo."«
In prinesla mu je na klop pastircev in vsega, kar je potrebne
pri jaslicah in sedla naposled poleg njega na nizek stol in mu pomagala
Tako se je godilo vsako leto, ko je prišel na božične počitnice;
a tisto zadnje leto je pritrdil sam tudi rožast prt, postavil
lúčiluči in svečice in pripel velikega angela, ki ga je prinesel seboj iz
mesta. In ko je odhajal, je obljubil, da pride zvečer zopet, mogoče
z bratom Jakobom, mogoče sam, da pojdejo skupaj k polnočnici.
kakor drugi. A Manici ni bilo do zgodb o čarovnicah in strahovih,
najljubše bi je bilo, da bi bila z Dominikom sama v prijetnem polmraku
in vžívalavživala nemoteno krasoto in srečo svetega večera. Sedela
je tesno poleg njega in se naslanjala na njegovo ramo; a kadar je
začutila v obrazu njegov topli dih, se je stresla in bilo ji je prijetno,
njena roka je počivala v Dominikovi.
 
»K polnočnici pojdeva skupaj, Manica,"« ji je šepnil tiho in
Manica je prikimala in se mu ni upala pogledati v obraz.
Zjutraj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso
dolino. Tupatam se je svetilo v dalji razsvetljeno okno in črne sence
so se majale po sneženi poljani od vseh stránistrani proti farni cerkvi.
Dominik in Manica sta ostala daleč za drugimi, počasi sta
hodila po sneženi stezi ob potoku, in Manici se je zdelo, da ni na
vsem božjem svetu krasnejše svete noči kakor v dolini zlatopoljski.
Na brvi, kjer so pripogibale snežene vŕbevrbe svoje težke veje
skoro čisto k potoku, da se ni videlo nikamor, je Dominik nenadoma
obstal in jo prijel za roko. In ko se ji je približal s svojim
toplim dihom, ni imela mocimoči, da bi se obranila njegovemu poljubu.
 
»Manica, otrok moj zlati — "« ji je šepnil in pritisnil njen mrzli
obrazek k svojemu.
Manica je zaihtela in mu položila glavo na prsi. —
Težko je čakala velikih počitnic, da pride zopet in ostane v
njeni bližini cela dva meseca.
In ko je prišel, se je maniciManici zazdelo, da so z njegovim prihodom
vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska
še prijaznejša.
Sedla sta na kamenit prag in Manica se je zagledala v dolino.
 
»Pa reči, da niso lepe te naše gorice,"« je dejala in iztegnila
roko v lahnem polukrogu. »Jaz bi ne hotela nikoli iz tega kraja.
Glej, kako lepo se vidi vsa zlatopoljska dolina, še našo hišo razločim
in tvoj dom se beli tam doli iz zelenja tako ponosno, kakor da
hoče pokazati že hiša sama, da je rojen v njej — Dominik Klander,
edini zlatopoljski študent."«
Dominik se je zasmejal in ji položiipoložil roko okrog vratu.
Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj tiho:
 
od tam po vsem Spodnjem Štajerskem, a tja gori bi ne hotela. Tu
na teh nizkih gričih, tu je najlepše, in kako srečno bi živela s teboj,
četudi v najsiromašnejši bajti."«
Dominik jo je poslušal molče in gledal v dolino in na svojo
rodno hišo, ki je stala skoro popolnoma pod hríbom.
 
»In ti bi ne hotela odtod, Manica?"« jo je povprašal in pogledal
v smehljajoče oči.
 
»Odtod?"« je pomislila in se zagledala v ropotec, ki je bil pri-
trjen na visokem drogu sredi vinograda. »Mogoče, a bi se kmalu
zopet vrnila."«
 
»A za vedno?" «
 
»Ne, tega bi ne mogla,"« je odkimala.
 
»Niti z menoj?"«
Pogledala mu je v oči in se mu lahno približala.
 
»Saj ne bo potreba,* Dominik! Ti se povrneš in tukaj bova
živela, ker drugod — tako se mi zdi, da bi bila nesrečna oba. Tujine
se bojim in vseh, ki žive v njej ; a najina domovina je tako lepa
in greh bi bilo, če bi se ločila od nje in jo pozabila."«
Dominik je nekoliko pomislil in nato je dejal:
 
mogoče kakor je zlatopoljska in med brdi še lepšimi, kakor so te
naše gorice, pa so odšli v svet, med življenje in danes, ko so slavni,
vem, da se ne spomnijo svojih rodnih dolin, kjer bi jih Ijudjeljudje ne
razumeli in ne upoštevali. Ah, tudi v tujini je lepo, Manica, in tam
spozna človek svet in življenje v vse drugačni luči. Lepa je dolina
bolj, da v tej zlatopoljski dolini nečesa pogrešam — nekaj, kar da
življenju burnejši tek . . . Življenje tukaj se mi ne zdi življenje,
ampak od rojstva do smrti enolično bivanje."«
Manica ga je pogledala pozorno in obraz se ji je zresnil.
 
»Tudi jaz sem bila v mestu skoro pol leta pri teti,"« je dejala —
»a čakala sem komaj, da zapustim tiste Ijudi. Tam je morda dom
suma in nemira, učenja in hrepenenja, a tukaj je dom miriimirne in tihe
sreče, dom srca."«
 
»Da, Manica, ti si rojena za te gorice, za ta mirni zrak, a jaz
moram od tukaj, pa saj če se mi stoži se vrnem in ostanem. «
Manica ga je pogledala žalostno in dejala plaho in nemirno:
 
»Dominik, ti me ne Ijubišljubiš." «
 
»Zakaj misliš tako, Manica?" «
 
»Ker hrepeniš v tisto življenje, ki sem ga jaz spoznala od
potem bi te ne mogla ljubiti tako iskreno, kakor te sedaj . . . Zakaj
ni poslal tvoj oče v mestne šole Jakoba, tebe pa obdržal doma?
A tako mi odideš in se mi odtujiš . . ."«
 
»Ne boj se, Mamica! Ti sodiš vse preostro. Tudi v onem življenju,
jo sanjaš tukaj. Ti hočeš, da bi ostal neznaten, kakor je brat Jakob,
da bi me poznala samo dolina zlatopoljska in jaz samo njo, a ne
ves, da je v mojem srcu željáželja kot v polju rož. In kljub tem silnim
željam in upom, ki jih nosim v svoji duši, te ljubim Manica in sem
srečen, kadar sem pri tebi. Ko boš slišala govoriti o meni to in
ono, ko boš čula izgovarjati moje ime z začudenjem, me boš Ijubilaljubila
še bolj, ker boš lahko ponosna, da sem se dvignil tako visoko . . ." «
 
»A jaz se bojim, da te takrat ne bom mogla Ijubitiljubiti kakor
zdaj . . ." «
 
»Zakaj ne, Manica?"«
 
»Ker boš pozabil na to našo tiho dolino, kakor so pozabili,
kakor si dejal, v svoji slavi in šumni sreči celo tisti, ki so rojeni
v lepših dolinah, kakor je zlatopoljska in med lepšimi brdi, kakor
so te naše gorice." «
Dominik jo je privil k sebi in jo držal v objemu. In Manica
mu je ovila desnico krog njegovega vratu in ga gledala ponižno in
A Manica se je zavedala, da tega ni kriv Dominik, ki je bil dober
in pravičen, dokler je bival v dolini zlatopoljski, samo tujina ji ga
je odvzela in odtujili so ji ga Ijudjeljudje, ki pojmujejo življenje drugače . . .
 
Tako je premišljevala Manica in žalovala za njmnjim, ki ga je
hotela ohraniti srečnega in dobrega.
In ni se razveselila kakor Jakob in oče Klander, če je pokazal
župnik časopis, kjer je bilo pisano med drugimi tudi o njem to in
ono, ker vedela je, da se s tem odtujuje bolj in bolj njej in vsej
zlatopoljski dolini, kjer življenje ne poznápozna tistih visokih ciljev, do
katerih se je napotil Dominik.
 
a je vendar spoznala Dominikove želje in se je razjokala kakor
otrok. V velikem rumenem kuvertu je bilo zapečateno in pisano z
velikimi črkami, da je lahikolahko prebrala vsako besedo brez težave.
 
Draga Manica!
 
Prišel sem, da se za hip oddahnem v dolini zlatupoljskizlatopoljski, a ko
sem odhajal, ni bilo v mojem srcu niti enega čustva, ki bi me še
vezalo na vas, ki živite pozabljeni tam pod Sv. Ambrožem. Tudi
jaz sem živel nekdaj med vami, a tako se mi zdi, da je bilo to že
dávnodavno, tam nekje v tistem življenju, ki je umrlo v meni, ko sem
se zavedel svoje dolžnosti . . . Morda se čudiš tem besedámbesedam, morda
so ti popolnoma tuje, a kako hočem drugače, ko čutim, da me z
vami, moji Zlatopoljčani, ne veže ničesar več, da sem se prerodil
in ste mi po dúhuduhu in besedi tujcítujci. In tuje so mi vaše poljane in
tuja vsa dolina zlatopoljska, ki je tako ozka in temnátemna, da sem se
prestrašil, ko sem hodil zopet po njenih stezah . . . Nikoli še niste
videli pravéprave solnčne lúčiluči, še slutili je niste in kako naj živim med
vami v tistem težkem mraku?
 
Moja pot se vije k solncu, k najvišjim zvezdam, in kako naj
vzamem seboj tebe, ki si vsa, kakor so Ijudjeljudje v dolini zlatopoljski:
otrok, ki še ni okúsilokusil sladkésladke oranže in je zadovoljen z lešniki.
Sama zadovoljnost, sama sreča je v vaših srcih, a ne veste, da za-zadovoljnosti
dovoljnosti in sreče še niste nikoli vživali! . . . Jaz pa jim hočem
dokazati, ki tavajo v zlatopoljskem mraku, da se razgrinja čez nji-njihove
hove domove še črna noč in da so še daleč od zlate zore . . .
 
Tako sem nastopil pot, kakršne ni iz zlatopoljske doline še
nikdo. Težavna je, a up na zmago je tako sladak, da se mi po-podvoje
dvoje mocimoči vsakikrat, ko pomislim, da pride konec, da pride čas,
ko obstojim na vrhuncu, kamor jih je želelo že toliko, a so prišli
komaj do tretjine, komaj do polovice in so omahnili in omagali.
In takrat, ko bom stal nad vsemi, ki so se napotili z menoj na
najvišji vrh, se ozrem tudi na dolino zlatopoljsko, da me spoznátespoznate.
In spoznali me boste lahko, ker bom stal nad vsemi, dasi morda
samo za hip, ker popotnikov je mnogo in vsi nosijo v srcu željo —
doseči krono, ki se blesti nad najvišjim vrhom. In k tej kroni sem
se napotil in Te nisem mogel vzeti seboj. Manica, ker ne poznášpoznaš
njene krasote in bi se prestrašila poti, ki se vije k njej. Ti si otrok
doline zlatopoljske, ki jokaš ob slavčevem petju in se veseliš lepih
nocinoči, otrok malenkosti in sanj in zato ne moreš z menoj, ki sem
se poslovil od sanj. Samo ovirala bi me na tem težkem potu, zato
je bolje, da si ostala tam, kjer ne hrepenite za najvišjo srečo in
da se ne vidiva, dokler ne dosežem krone, ki je svetla tako, da bo
 
 
 
Jos. Premk: Krona v višavi.
 
 
 
151
 
 
 
žarel njen blesk po vsej zlatopoljski dolini. Zato pozabi sanje, ki
 
sva jih sanjala, ko še nisem poznal lepote življenja in nisem vedel
 
za cilj, kamor vro sedaj vse moje želje.
 
Dominik.
Dominik.
 
Manca skoro ni verjela lastim očem, a ko se je zavedla po-popolnoma
polnoma trpkétrpke resnice, je začutila, da ji je umrlo v srcu nekaj, kar
je gorelo v njem s tako silnim plameňomplamenom. A lagala je sama sebi :
še vedno so se vracalivračali spomini, niso jih zatrli ne meseci, ne leta,
ne lista grenka novica, da se je poročil tam nekje na Angleškem.
In skoro všakvsak večer so poromale njene misiimisli v preteklost, dasi
 
je skúšalaskušala zatreti všakvsak spomin in pozabiti vse, kar se je zgodilo
In skoro však večer so poromale njene misii v preteklost, dasi
kot v sladkih sanjah tople pomladi, saj zdaj je prihajala že jeseňjesen
je skúšala zatreti však spomin in pozabiti vse, kar se je zgodilo
njeno lice ni bilo vecveč cvetoče in čutila je, da se bliža starost.
kot v sladkih sanjah tople pomladi, saj zdaj je prihajala že jeseň —
njeno lice ni bilo vec cvetoče in čutila je, da se bliža starost.
 
Včasih so se ji zdeli dnevi dolgi, a ko je pomislila tisto jutro
nazaj čez vse svoje mirno, zapuščeno življenje, čez vseh štiriin-štiriindvajset
dvajset let, ki jih je prebila v tisti sobici, skoro ni mogla verjeti,
da je preteklo od tistega dne, ko ga je videla zadnjič, toliko
čašačasa . . .
 
In tudi tisto jutro, ko je bila njena sobica že vsa spremenjena
in pripravljena zanj, je sedla k oknu in sklenila roki v naročju.
 
Nekako pusto se ji je zdelo sedaj tam notri, ko je bila miza
tako prazna, ko so odnesli šivalni stroj in vse, kar je gledalo njeno
oko toliko let; a misel, da se nastani v njej on, ki je končal svojo
dolgo pot, jo je navdajala še z večjim strahom . . .
 
Natanko se je spominjala njegovih besed, da se ne vrne prej,
dokler ne doseže krone, ki je svetla tako, da bo žarel njen blesk
po vsej zlatopoljski dolini, dokler ne bo stal vzvišen nad vsemi, ki
so se napotili z njim do zmage in sláveslave . . . In sedaj je dosegel
vse to, ker drugače bi se ne vrnil. — Bogve, s kako prezirljivim
nasmehom se bo oziral po dolini zlatopoljski in vseh, ki žive v
njej . . . prišel bo bogat z gospo v svili in zlatu, ki se ji bo morala
klanjati ona kot dekla . . . s sinom ali hčerko, ki se bo sramovala
v tako borno hišo. In ona bo morala gledati vse to s tako krutimi
spomini v srcu in biti hvaležna, če ji bo hotel dati dobro besedo . . .
Ne, tega ne bo mogla prenesti, dasi se je zgodilo vse tisto, kar
živi v njeni duši že dávnodavno . . . A čutila je vendar, da bi se ne
mogla ozreti v njo, ki uživa srečo, ki je bila namenjena in ob-obljubljena edino njej!
Ijubljena edino njej ! In morda ji je Dominik celo povedal, kako ga
je Ijubilaljubila, morda ve za vse njeno hrepenenje in upanje, in zdaj pride
v svili, da se ji posmehne . . .
 
 
 
152 Jos. Premk: Krona v višavi.
 
 
 
Manica je čutila, da bi ne mogla preživeti ž njo pod isto streho
niti ene nocinoči, kaj šele, da bi ji stregla in slúžilaslužila. In sklenila je, da
ga počaka, da ga pozdravi, samo enkrat, da ga vidi mogočnega v
svoji časti in slávislavi, a potem da odide k oženjenemu bratúbratu.
 
A vse te temne in strašne misiimisli je morilo v njeni duši upanje,
da morda Dominik še ni dosegel, kar je želel, da še ni največji
med vsemi, kar se jih je napotilo z njim; saj ko bi bil, kakor je
je omagal, mogoče je celo spoznal svojo zmoto in zaželel nazaj,
od koder je odhajal nekdaj s tolikimi upi . . .
In to je navdajalo Manico s sladkim veseljem, da so ji kro-krožile ustnice,
 
žile ustnice, ko je pripravljala sobico zanj, pogosto v nasmeh.
In to je navdajalo Manico s sladkim veseljem, da so ji kro-
In sedaj je bilo pripravljeno vse, še ogledalo je hotela pre-premestiti
žile ustnice, ko je pripravljala sobico zanj, pogosto v nasmeh.
mestiti na pripravnejši kraj, pa so se odprla vrátavrata in gospodinja
 
In sedaj je bilo pripravljeno vse, še ogledalo je hotela pre-
mestiti na pripravnejši kraj, pa so se odprla vráta in gospodinja
Cila ji je namignila z važnim obrazom.
 
„Kaj»Kaj se mudiš, saj je tukaj že vse v redu, spodaj pa stoji
gospod župnik in nikogar ni, da bi se razgovarjal!" «
 
Manica je odšla za sestro po stopnicah in si je popravila v
v veži lase in predpasnik.
 
Sredi izbe je stal zlatopoljski župnik Andrej, rdečeličen in
postaven, in tisti dan je bil v suknji z baršunastim ovratnikom, ki
prsti, in ko je vstopila Manica, je napravil proti njej dva koraka.
 
„Torej»Torej danes je tisti dan,"« je spregovoril glasno ko na priž-prižnici —
nici — „da»da se izpolni Jakobova želja ! Resnično, tudi jaz sem že
obupal nad njegovo vrnitvijo, no, pa je prišlo drugače ! Pokaži no,
Manica tisto pismo, ki ga je pisal pred par dnevi, da ga preberem
še enkrat. Za svoje sošolce sem se vedno zanimal in z Dominikom
sva si bila dobra prijatelja, seveda vse to je bilo že dávnodavno, mo-
gočemogoče se me nič več ne spominja". «
 
In župnik Andrej je napravil par korakov do vrat in zopet nazaj.
 
„Da»Da — skoro trideset let bo od tega,"« je mrmral in gledal
resno izpod obrvi — „trideset»trideset let, lepa doba, kaj ne?"«
Manica je prikimala in je Ískalaiskala po miznici, a naposled je
 
Manica je prikimala in je Ískala po miznici, a naposled je
našla Dominikovo pismo in ga podala župniku.
 
Župnik Andrej si je nataknil naočnike in je stopil k oknu.
 
Včasih je zganil z ustnicami, kakor da mu v pismu ni kaj po
volji, pa je zopet nagubančil čelo in se resno zagledal v črke. Na-Naposled
posled je skimal in ga položil na okno.
 
==III.==
350

urejanj