Krona v višavi: Razlika med redakcijama

postavila šopek bujnih krizantem, ki so cvetele na njenem

oknu. Zdaj so bile noči mrzle, slana je morila rože po vrteh in po

je postavila v sobo in skrbno zaprla okno, da so bile še vse kot

v žarkem poletju. A tisto jutro je odrezala cvet za cvetom, da je

ostalo naposled samo par oskubljenih stebelc in bilk. In ustnice so

ni bilo na njenem obrazu. Prinesla je še hrušek, ki jih je pripravil

Jakob Klander že prejšnji dan, na rožnat krožnik jih je naložila lepo

kraljev na vratih je zbrisala prejšnji večer in jih zapisala na novo

skrbno in lepo.

Ko je v spodnji sobi vse opravila, je skrbno zaprla vrata za

seboj, da se dim, ki se je dvigal iz ognjišča, ni prikradel v sobo

zlatopoljska dolina še vse lepša in je nosila v srcu toliko zlatih upov . . .

Takrat je bilo, ko je bil Dominik še študent in je prihajal

meseca.

leto že o vseh svetih in ni skopnel do sv. Jožefa; o Božiču ga je

bilo povsod do kolen in še više. Mrzli dnevi so bili, da je prišel

da se je zasmilil Manici v dno duše.

 

je odkimal, slekel suknjo in sedel k peci, kakor navadno, kadar je

prišel k Mohorjevim.

 

osem let, kar je pohajal v mestne šole, je napravil pri Mohorjevih

jaslice vedno on.

 

In prinesla mu je na klop pastircev in vsega, kar je potrebne

pri jaslicah in sedla naposled poleg njega na nizek stol in mu pomagala

Tako se je godilo vsako leto, ko je prišel na božične počitnice;

a tisto zadnje leto je pritrdil sam tudi rožast prt, postavil

mesta. In ko je odhajal, je obljubil, da pride zvečer zopet, mogoče

z bratom Jakobom, mogoče sam, da pojdejo skupaj k polnočnici.

kakor drugi. A Manici ni bilo do zgodb o čarovnicah in strahovih,

najljubše bi je bilo, da bi bila z Dominikom sama v prijetnem polmraku

je tesno poleg njega in se naslanjala na njegovo ramo; a kadar je

začutila v obrazu njegov topli dih, se je stresla in bilo ji je prijetno,

njena roka je počivala v Dominikovi.

 

Manica je prikimala in se mu ni upala pogledati v obraz.

Zjutraj je bila mesečna noč, in mrzel zrak je bil razlit čez vso

dolino. Tupatam se je svetilo v dalji razsvetljeno okno in črne sence

Dominik in Manica sta ostala daleč za drugimi, počasi sta

hodila po sneženi stezi ob potoku, in Manici se je zdelo, da ni na

vsem božjem svetu krasnejše svete noči kakor v dolini zlatopoljski.

skoro čisto k potoku, da se ni videlo nikamor, je Dominik nenadoma

obstal in jo prijel za roko. In ko se ji je približal s svojim

 

obrazek k svojemu.

Manica je zaihtela in mu položila glavo na prsi. —

Težko je čakala velikih počitnic, da pride zopet in ostane v

njeni bližini cela dva meseca.

vzcvetele vse rože še lepše, da je postala dolina zlatopoljska

še prijaznejša.

Sedla sta na kamenit prag in Manica se je zagledala v dolino.

 

roko v lahnem polukrogu. »Jaz bi ne hotela nikoli iz tega kraja.

Glej, kako lepo se vidi vsa zlatopoljska dolina, še našo hišo razločim

in tvoj dom se beli tam doli iz zelenja tako ponosno, kakor da

hoče pokazati že hiša sama, da je rojen v njej — Dominik Klander,

Manica se je rahlo naslonila nanj in je nadaljevala bolj tiho:

 

od tam po vsem Spodnjem Štajerskem, a tja gori bi ne hotela. Tu

na teh nizkih gričih, tu je najlepše, in kako srečno bi živela s teboj,

Dominik jo je poslušal molče in gledal v dolino in na svojo

rodno hišo, ki je stala skoro popolnoma pod hríbom.

 

v smehljajoče oči.

 

trjen na visokem drogu sredi vinograda. »Mogoče, a bi se kmalu

 

 

 

Pogledala mu je v oči in se mu lahno približala.

 

živela, ker drugod — tako se mi zdi, da bi bila nesrečna oba. Tujine

Dominik je nekoliko pomislil in nato je dejal:

 

mogoče kakor je zlatopoljska in med brdi še lepšimi, kakor so te

naše gorice, pa so odšli v svet, med življenje in danes, ko so slavni,

razumeli in ne upoštevali. Ah, tudi v tujini je lepo, Manica, in tam

spozna človek svet in življenje v vse drugačni luči. Lepa je dolina

bolj, da v tej zlatopoljski dolini nečesa pogrešam — nekaj, kar da

življenju burnejši tek . . . Življenje tukaj se mi ne zdi življenje,

Manica ga je pogledala pozorno in obraz se ji je zresnil.

 

»a čakala sem komaj, da zapustim tiste Ijudi. Tam je morda dom

 

»Da, Manica, ti si rojena za te gorice, za ta mirni zrak, a jaz

Manica ga je pogledala žalostno in dejala plaho in nemirno:

 

 

 

»Ker hrepeniš v tisto življenje, ki sem ga jaz spoznala od

potem bi te ne mogla ljubiti tako iskreno, kakor te sedaj . . . Zakaj

ni poslal tvoj oče v mestne šole Jakoba, tebe pa obdržal doma?

 

»Ne boj se, Mamica! Ti sodiš vse preostro. Tudi v onem življenju,

jo sanjaš tukaj. Ti hočeš, da bi ostal neznaten, kakor je brat Jakob,

da bi me poznala samo dolina zlatopoljska in jaz samo njo, a ne

željam in upom, ki jih nosim v svoji duši, te ljubim Manica in sem

srečen, kadar sem pri tebi. Ko boš slišala govoriti o meni to in

 

 

 

»Ker boš pozabil na to našo tiho dolino, kakor so pozabili,

kakor si dejal, v svoji slavi in šumni sreči celo tisti, ki so rojeni

v lepših dolinah, kakor je zlatopoljska in med lepšimi brdi, kakor

Dominik jo je privil k sebi in jo držal v objemu. In Manica

mu je ovila desnico krog njegovega vratu in ga gledala ponižno in

A Manica se je zavedala, da tega ni kriv Dominik, ki je bil dober

in pravičen, dokler je bival v dolini zlatopoljski, samo tujina ji ga

 

hotela ohraniti srečnega in dobrega.

In ni se razveselila kakor Jakob in oče Klander, če je pokazal

župnik časopis, kjer je bilo pisano med drugimi tudi o njem to in

ono, ker vedela je, da se s tem odtujuje bolj in bolj njej in vsej

katerih se je napotil Dominik.

 

a je vendar spoznala Dominikove želje in se je razjokala kakor

otrok. V velikem rumenem kuvertu je bilo zapečateno in pisano z

 

Draga Manica!

 

sem odhajal, ni bilo v mojem srcu niti enega čustva, ki bi me še

vezalo na vas, ki živite pozabljeni tam pod Sv. Ambrožem. Tudi

jaz sem živel nekdaj med vami, a tako se mi zdi, da je bilo to že

so ti popolnoma tuje, a kako hočem drugače, ko čutim, da me z

vami, moji Zlatopoljčani, ne veže ničesar več, da sem se prerodil

prestrašil, ko sem hodil zopet po njenih stezah . . . Nikoli še niste

vami v tistem težkem mraku?

 

Moja pot se vije k solncu, k najvišjim zvezdam, in kako naj

 

Tako sem nastopil pot, kakršne ni iz zlatopoljske doline še

ko obstojim na vrhuncu, kamor jih je želelo že toliko, a so prišli

komaj do tretjine, komaj do polovice in so omahnili in omagali.

In takrat, ko bom stal nad vsemi, ki so se napotili z menoj na

In spoznali me boste lahko, ker bom stal nad vsemi, dasi morda

samo za hip, ker popotnikov je mnogo in vsi nosijo v srcu željo —

doseči krono, ki se blesti nad najvišjim vrhom. In k tej kroni sem

njene krasote in bi se prestrašila poti, ki se vije k njej. Ti si otrok

doline zlatopoljske, ki jokaš ob slavčevem petju in se veseliš lepih

se poslovil od sanj. Samo ovirala bi me na tem težkem potu, zato

je bolje, da si ostala tam, kjer ne hrepenite za najvišjo srečo in

da se ne vidiva, dokler ne dosežem krone, ki je svetla tako, da bo

žarel njen blesk po vsej zlatopoljski dolini. Zato pozabi sanje, ki

sva jih sanjala, ko še nisem poznal lepote življenja in nisem vedel

za cilj, kamor vro sedaj vse moje želje.

 

 

ne lista grenka novica, da se je poročil tam nekje na Angleškem.

Včasih so se ji zdeli dnevi dolgi, a ko je pomislila tisto jutro

da je preteklo od tistega dne, ko ga je videla zadnjič, toliko

 

In tudi tisto jutro, ko je bila njena sobica že vsa spremenjena

in pripravljena zanj, je sedla k oknu in sklenila roki v naročju.

Nekako pusto se ji je zdelo sedaj tam notri, ko je bila miza

tako prazna, ko so odnesli šivalni stroj in vse, kar je gledalo njeno

oko toliko let; a misel, da se nastani v njej on, ki je končal svojo

Natanko se je spominjala njegovih besed, da se ne vrne prej,

dokler ne doseže krone, ki je svetla tako, da bo žarel njen blesk

po vsej zlatopoljski dolini, dokler ne bo stal vzvišen nad vsemi, ki

vse to, ker drugače bi se ne vrnil. — Bogve, s kako prezirljivim

nasmehom se bo oziral po dolini zlatopoljski in vseh, ki žive v

njej . . . prišel bo bogat z gospo v svili in zlatu, ki se ji bo morala

v tako borno hišo. In ona bo morala gledati vse to s tako krutimi

spomini v srcu in biti hvaležna, če ji bo hotel dati dobro besedo . . .

Ne, tega ne bo mogla prenesti, dasi se je zgodilo vse tisto, kar

v svili, da se ji posmehne . . .

Manica je čutila, da bi ne mogla preživeti ž njo pod isto streho

ga počaka, da ga pozdravi, samo enkrat, da ga vidi mogočnega v

 

da morda Dominik še ni dosegel, kar je želel, da še ni največji

med vsemi, kar se jih je napotilo z njim; saj ko bi bil, kakor je

je omagal, mogoče je celo spoznal svojo zmoto in zaželel nazaj,

od koder je odhajal nekdaj s tolikimi upi . . .

Cila ji je namignila z važnim obrazom.

 

Manica je odšla za sestro po stopnicah in si je popravila v

v veži lase in predpasnik.

Sredi izbe je stal zlatopoljski župnik Andrej, rdečeličen in

postaven, in tisti dan je bil v suknji z baršunastim ovratnikom, ki

prsti, in ko je vstopila Manica, je napravil proti njej dva koraka.

 

Manica tisto pismo, ki ga je pisal pred par dnevi, da ga preberem

še enkrat. Za svoje sošolce sem se vedno zanimal in z Dominikom

In župnik Andrej je napravil par korakov do vrat in zopet nazaj.

 

našla Dominikovo pismo in ga podala župniku.

Župnik Andrej si je nataknil naočnike in je stopil k oknu.

 

Včasih je zganil z ustnicami, kakor da mu v pismu ni kaj po

 

==III.==