Krona v višavi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 920:
z očesom.
„Oho," se je začudil župnik Andrej — „danes pa ni bil Klander ▼
varčen gospodar. I, seveda, kaj lakega se ne zgodi však dan . . ." ▼
Gospodinja Cila se je zadovoljno nasmejala in sedla na drugi
konec mize poleg Manice.
ko je bil zadnjikrat doma, je bil ves drugačen kakor nekdaj, kaj
šele sedaj, ko je gotovo bogat, da sam ne ve kako in gosposki,
da se bo sramoval enemu izmed nas podati roko.
A župnik Andrej je neverjetno skimal.
Sicer pa se mi zdi, da Dominik ni bil toliko častihlepen, temveč
poln hrepenenja do različnih ved vsled nagona samega, kar je
že v zgodnjih letih. Gotovo da je s tem
a
Dominik, ki je žrtvoval, kakor sklepam po tem
skoro vse življenje edino knjigi. Mogoče se motim, a da je hodil
težavno pot, je gotovo, in čuditi se ni — če je truden . . .
ta človek tako
»In takih Dominikov dandanes ni malo. Različni so, seveda, ki bi vztrajali ▼
▲Župnik se je nekoliko zamislil in nato je dejal : „In takih
▲Dominikov dandanes ni malo. Različni so, seveda, ki bi vztrajali
tako dolgo kakor vaš, jih res ni veliko, ker polovica in tudi več
jih omaga kmalu, in to je
ostali doma pri plugu.
sin pa moleduje v mestu za košček kruha in si ubija duševno in
telesno zdravje.
da se utrdi in poveča gospodarstvo. In tako prehaja vse v tuje roke,
da otroci komaj vedo, kje so bili rojeni. Pa naj bi še bilo, ko bi
našli v mestu in šolah zaželjeno srečo in zadovoljnost, pa jih je
brezdomovincev na stotine, ki ne vedo, kam bi položili trudno
glavo ali pa služijo bore krajcarje, ko so pustili doma krono in
▲cekine. To je rana našega národa, ki ne ve, da je ped rodne grude
večje vrednosti, nego seženj goljufive tujine. Lastne otroke pošiljajo
v tujino, sami pa kličejo na pomoč pred tujci! Ne rečem, da mora
je željna današnja
vsaka mati. Koliko je teh sene po naši domovini, koliko teh
A če bi povedal to javno, kakor govorim vama, bi me križal svet
in obsodil, da hočem pustili
bolje verovati v zmoto in živeti mirno in zadovoljno, kakor živeti
v večni negotovosti in nositi v srcu črva, ki gloda noč in dan . . .
Saj
mogel vživati nepopolen človek popolno srečo? Toda pustimo to,
hotel sem le reči, kako na napačni poti so vsi, ki pošiljajo iz
li dovolj močni, da premagajo vse težave in zmote, ki jim prete v
tujini. Še Dominik, ki je gotovo prišel visoko kakor malokdo,
pravi, da je truden in je zaželel nazaj . . . Kaj šele oni, ki nimajo
polovice njegove
žalost, če pomislim nanje.
Glasno, skoro razvneto je govoril župnik Andrej in Manica
Vrstica 997 ⟶ 990:
malomarno v tla in menda ni razumela župnikovega govora.
misliti kako, in Zlatopoljčani se mu bodo čudili, če se bo razgovarjal
ž njimi.
Manica jo je pogledala izpod obrvi in tudi župnik Andrej se
je ozrl nanjo začudeno.
prijatelj mi je bil, dasi je bilo to že
da se srečava tako pozno in na tako čudnih potih.
župnika Andreja
▲„Da," je prikimal župnik. „Ljudje, ki so dosegli, kar so želeli,
▲navadno ne sporočajo, da so trudni. Dominik pa je pisal, no, mo-
▲goče pomeni to kaj drugega, ker težko je slediti njegovim mislim:
▲druga bega cez drugo, brez zveze brez cilja in edino, kar razumem
v pismu, je hrepenenje za najvišjim in težka utrujenost, ki veje iz
vse nejasnosti in jo
vami in so brali njegova pisma,
važnim obrazom.
bi živel zadovoljno? Reveži smo mi, ki se ubijamo s plugom in
lopato; kdor
Župnik je srknil dvakrát iz rožnatega kozarca in je odkimal.
so živeli zadovoljneje, ker niso poznali te zmote, danes pa je
kakor zbegana čreda brez pastirja, in išče vsekrižem poti k boljši
bodočnosti. Toda vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman,
dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati
vsi, ki so odšli . . . Ker ravno ti, ki si domišljajo, da jih je obsijalo
v svetu spoznanje in govore
razkola in vse nezadovoljnosti. Kaj nam treba prerokov, katerih
vseh različnih voditeljev in kričačev, ki so edini vzrok, da psuje
brata brat za prazen nič! V dolino zlatopoljsko jih še ni bilo, a
ni več daleč, ko se razgrne ta pogubni val tudi čez te poljane, tudi
čez te Ijudi, ki žive sedaj mirno in zadovoljno. Še v božje
se je zasejala ta
ni nikoli priporočal. Vse je kupčija in mešetarjenje z rojaki, ki jih
gonijo na semenj v sramotno prodajo tisti, ki so odšli, da se
laž svoj vrhunec,
podjarmijo ga in zasužnijo zdravi in čili.
od nekdaj in ker nisem hotel služiti tem goljufnim malikom, sem
romal od fare do fare in spoznal na tem romanju, da se ni čuditi,
če je bil dvanajstletni Krist v svoji pravi
zlatopoljski pa živim zadovoljno, ker ga ni razen Dominika, ki bi
odšel in se okužil v svetu, in sedaj se vrne tudi ta.
Pogledal je gospodinji Cili ostro v obraz in oči so se mu
njega še večje spoštovanje.
Takrat je župnik Andrej stisnil obrvi in se nagnil bliže k oknu.
gospodinjo
Manica in Cila sta planili hkratu k oknu.
vežni prag.
Manica pa je stala pri oknu in obraz ji je bledel, da jo je
župnik Andrej pogledal pozorno in skoro začudeno.
Po kolovozni poti je resnično tekla sem proti hiši Klandrova
kobila in Jakob Klander je sedel na
njenem hrbtu narahlo kakor v zabavo. Dva
bila privezana zadaj, a enega se je moral ogibati Klander na
v koleslju pa je sedel starikav človek z naočniki in redko osivelo
brado. Izpod ozkokrajnega
tilnik beli lasje in ves njegov obraz je bil pepelnato siv in suhljat.
Zelo je bil podoben tržkemu notarju in Manica, ki je gledala vanj
s širokorazprtimi očmi, se je obrnila proti župniku.
Župnik pa je odkimal in ni odtegnil pogleda od osivelega
prišleca na koleslju.
voz že popolnoma približal in Jakob je skočil raz
ne meneč se za Manico, ki se je tresla kakor mrzlična in prišla
počasi na vežni prag.
Gospodinja Cila je stala par korakov od vrat in je gledala
Jakoba tako topo in brezizrazno, kakor da so ji zastale vse misii.
ni hotela pristopiti bliže, pa ni vedela, ali bi storila
tudi Jakob se ni ozrl po njej in je samo prikimal župniku v pozdrav.
▲A sivolasec na vozu se ni gánil. Glava mu je klonila nizko
na prsi, suhljati roki je držal sklonjeni v naročju in oči je imel
polzatisnjene.
Takrat je hotel Jakob nekaj izpregovoriti, a ko mu je pogledal
bliže v obraz, je začudeno razprl oči in se obrnil proti ženi in
Manici ter položil prst na
„Zaspal je," je dejal. „Tri dni in tri noci se je vozil, saj ni ▼
čudno." ▼
Župnik Andrej je pristopil h koleslju in tudi Manica in Cila
sta se približali.
▲„Moj Bog, to je on?" je šepnila Cila in veliko začudenje je
bilo na njenem obrazu.
▲Manica pa je stala ob vozu in ni umaknila pogleda od nje-
▲„Ali ga prebudim?" je šepnil naposled Jakob obrnjen proti
župniku.
Župnik je skomignil z rameni, a Manica je iztegnila roko,
kakor da hoče braniti.
Tako so gledali vanj in vseh oči so bile resne in začudene,
samo župnikov obraz se je smehljal in visoko čelo se mu je svetilo
v zadovoljnih gubah. Gledal je gospodinjo Cilo, ki je skoro
Vedel je, da so ga pričakovali v drugačni
a sedaj je slonel pred njimi v koleslju tako neznaten,
brez vsake pozornosti.
Takrat je kobila potegnila sunkoma, da je Dominik omahnil
nazaj in hipoma razprl oči. Pogledal je okrog sebe skoro preplašeno,
a hip na to se je nasmehnil in se ozrl po zbranih.
videla, kako so se mu zašibila kolena in je stisnil ozke ustnice
kakor v bolesti. Vzdrhtela je in gorko je začutila v očesu, najraje
bi pristopila k njemu in mu podala roko v pomoč in oporo.
Najprvo je pristopil k njemu župnik Andrej in mu podal roko,
v kateri se je suhljata Dominikova desnica popolnoma izgubila.
▲Dominik je stal ob njem in mu je segal komaj do ráme; nje-
▲govo šibko, že nekoliko upognjeno telo je bilo popolnoma v žup-
▲nikovi senci in bil je po obrazu starejši od njega za dvajset let.
Popravil si je naočnike in mu gledal dolgo krmežljavo in
mežikaje v obraz. Naposled je skimal z glavo in je umaknil roko
iz njegove desnice.
in ga potrepal po rami.
Dominik pa je samo majal z glavo in nekak top, brezizrazen
nasmeh, ki je hotel biti menda uljuden in prijazen, je krožil na
njegovih ustnicah.
▲„Ne spominjam se, žalibog," je odvrnil naposled in se za-
Šele ko mu je župnik Andrej povedal, kdaj v preteklosti sta
se ločili njuni poti, mu je Dominik zopet podal roko in zadovoljno
prikimal.
si, da, prijatelja sva bila takrat, dobra prijatelja, seveda,
bilo to,
in se napotil v hišo, ne meneč se za druge, ki so čakali, kdaj se
ozre tudi po njih.
Župnik Andrej je stopal počasi za njim in gledal v njegov
suhljati tilnik, na katerem sta se napenjali dve zabrekli, debeli žili.
Črnikasta suknja mu je segala skoro do peta in je visela na
njem tako ohlapno in nerodno, kakor da ni umerjena njemu. Ko je
stopal, se je upogibal kakor pod tovorom, in počasen in truden je
bil njegov korak.
Na vežnem pragu pa se je nenadoma obrnil ter odšel nazaj
k vozu.
stal še vedno ob koleslju.
knjig, drugo še pride.
In ko se je prepričal, da so vsi trije kovčegi na koleslju, se
je napotil mimo Cile in Manice, ne da bi ju pogledal.
ki je hodil za njim tik župnika.
smo
je prostorno in zračno.
Pa Dominik ni poslušal zgovornega brata, stopil je po stopnicah
navzgor in se ni ozrl po njin, ki so stali spodaj in se spogledovali.
obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno.
Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in
široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril
ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih
in bil je čemeren, da se ga ni
onem . . .
Župnik in Cila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala
zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje.
„Postopi gor! Kaj neki dela tako dolgo," je dejal naposled ▼
ženi Cili. „Reči, da ga pričakujemo in da je gospod župnik tudi ▼
še tukaj." ▼
Žena je odšla, dasi nekako nerada, a se je kmalu vrnila.
prišla, je zarenčal, naj ga ne motim!
Jakob Klander jo je gledal debelo in nekaj čaša ni odgovoril.
prinesi, kar je pripravljenega,
sem mislil, da bomo boljše volje,
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi.
| |||