Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 16:
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih
<center>***</center>
Takrat so igrali gojenci »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
»
»
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
»Saj ji je Judita ime, Judita Strmolska,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenutek pa je dejal: »Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožníka. Pa ga ne bo učakal.«
»Ali mu je umrl,« je vprašal škof.
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradcu,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
»Kako je vendar to mogoče?«
»Deus permisit,« je odvrnil mirno menih.
»Ad majorem Sui gloriam.«
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
Vedro je odšel od igre. Celó dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.« Po večerji je pozvonil tajniku in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil Juditi Strmolski, mladi baronici na Brdu ...
==DUHOVINA.==
Vrstica 35 ⟶ 50:
===1.===
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami.
Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen: <poem>
»Hie Baertl Knäffl Prädikant,
Meyn Sterkh steth in Gottes Handt!«
</poem>
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. Bil mu je obraz po očetu in materi in dedih in še po boleznih, ki so jih trpeli: lakoti, sušici, davici in kostenici. Bile so gube ubite tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki, umazano svetli brki; bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed po prerokih in iz razodetja. Bila je duša, ki je hrepenela po širini razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle, drugo neutolaženega nagona in še preobilje sholarske pijače in bakalaverske šale; bral si prebujenje v mesu in duhu, prvi verski upor in zadnji boj in obzir pred odpadništvom, razločenstvom; bral si kratko veselje poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi, ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in je blagroval njeno smrt; bral si prvo veselje v sreči evangeljske službe in prvo nadlogo preganjanja in strahu pred vozo, prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti pridna, prvo starost in osamelost na Brdu in prvo hudičevo misel, da raste nekje drevo, kjer bi obvisel na samem; bral si prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo iz obupa, ker ni znamenja, drugo, tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno slo iz pijače: nagon ježne živali, ki jo poja hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti in tako maščevati se lepi, neposlušni poluverki babelski, Juditi na Brdu, z lastnim ponižanjem v lajnu lotriškega sedla.
Predikant se je sklonil po kamen in ga dolgo držal v rokah pred seboj kakor list pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo v gostih gubah kraj oči. Kamen je padel rezko iz njegovih dlani in se prelomil na tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično hladno bogovčevo lice. Z besedo človeka, ki besedo iz vina sanja in se joče, je zamrmral:
»Hie Bërtl! Nečimurnost moja mlada! Norska je pamet mladih let!«
Z jezno naglico je stopil po poti naprej. Mirneje, manj bridko je čustvoval:
»Norska je tista mlada pamet, a sladko je bloditi mlademu človeku. Dobro je v duši in pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija nog, pesem in ženo imaš.«
Vstale so besede v njem, ki jih že davno ni več čuvstvoval:
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden!«
Kakor že tolikrat v svoji osamelosti in tegobi je utonil v motnem hrepenenju po davno minulem.
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil in zaječal od ganotja.
»Vse je minilo,« je občutil. »Utrpel sem vso sladost življenja. Samotno je moje ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je sprhnelo in le mrzla duhovina mi vstaja v življenja večer.«
Šel je in je še tonil v mislih na pokojno ženo. Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil predse trpko, v onemogli želji:
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel!«
Vstopil je v mesto, da sam ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel kam. Po srednji ulici je stopal, tesno ob hišah in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo, je obstal nenadoma in zastrmel blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal in se zelo začudil. Strmel je mladec nekaj trenutkov nejeverno v predikanta. Potem pa se je zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo in blodno strmel v zaprte cerkvene duri. In glej, tedaj jih je nekdo od znotraj odprl.
Mladi človek v sosednih vratih se je približal predikantu in pozdravil s prosečim klicem:
»Here Meister! Gospod učenik!«
A še ga ni opazil predikant. Rezko je sklonil život kakor za skok. Vstopil je v cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat. Potem se je strelovito zasukal in vstopil v hišo. Vrnil se je skoro trenutno z nenavadno težkim dijaškim mečem ob strani. Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol po ulici. Ko se je nekoliko pomiril, se je nasmehnil bridko in zamrmral:
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin, Knafljev najvernejši orožník v mestu ...
===2.===
Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej. Ugibal je, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko kakor zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kot da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.«
Zavedel se je skrivnostnega nagiba, ki ga je dvignil s samote na Brdu na pot v prepovedano mu mesto in mu vodil nogo na stopnice v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je živahno pel navzgor in se kakor besedno spominjal klica iz sanj.
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo spoznal, svojo duhovino, in je rekla, naj grem v Kranj pod zvonove in bom znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči.«
In še se je spominjal:
»Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne bo več prazno.«
Zasopel se je oddahnil predikant v temi sredi lestvá in ponovil ukaz iz sanj na glas:
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
»Kakšno znamenje bom imel? Kaj bo vstalo?« je vpraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je padla svetloba od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove. Zopet je verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela po životu. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegovem spominu tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je pred dvajsetimi leti zlezel cerkovniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil iz zvonov in je otročè telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič.
»V skušnjavah nas ne pusti in od zlega nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se začudil:
»Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil prešel, da sem mislil?«
Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je še vedno temna krvava pega pričala o smrti njegovega sina, se je zopet umiril v trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh, ki ga je bil pozval na pot:
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo in mrakom noči!«
Stopil je k lini in zaprosil:
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!«
Šel je z očmi na jug in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wassermannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil:
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga umej?«
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz sonca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod modrozelenim, mrzlim nebesom, kamor je iz sivine na vzhodu vstajsl polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Vevodni boršt. Tostran je bilo sonce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je bilo kakor širok hrbet, pol še v luči pojemajoče dnevne zvezde, pol že v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč.
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa spomin na lastno občutje iz predikantovih misli. Slovesno čustvo se ga je polastilo in mu je bilo iz Pisma, kakor da je prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba, kamor ga je vzdignil Gospod. Ob preroku je vzrastla čudno sveta jeza v njem in je mislil krčevito z besedo in snago svojih knjig:
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! zaradi vseh gnusob Izraelove hiše. Roke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In mu je prišlo, da bi predikanta opozoril nase, in je zapel:
<poem>
»Aus tiefer Not schrei ich zu Dir,
Herre Gott, erhör mein Rufen!«
</poem>
Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je viličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto ob polju in pristavah iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, ob cehih, ki so imeli svojo topo vsakdanjost iz dedov v dede, z vinom, ki ga je bilo v mestih več ko vode, ob besniških drveh, z ribami v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in tržnih četrtkov, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre, kostanj in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muransko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo novih in zadnjih.
Predikant je premotril strehe pod seboj, kakor so se vezale v treh pramenih iz severa na jug. Mrmral je zdaj z ljubeznijo zdaj s srdom, kakor že je bila hiša ali evangeljska ali pa dom papežnikov:
»Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožníki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.«
Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti:
»Martin Kunstl moj, Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva; vdova Kristančeva moja, Omersa, Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat Treiberjevi, seme papežniško.«
Kakor da čuvstvuje z besedo predikantovo, se je razvnela pesem iz nižine v bridko molitev:
<poem>
»Ne daj, Oče, naš ljubi Bog,
da bi od nas se vzel tvoj uk.
Zateri Turka, papeža,
kir zašpotújo Jezusa.«
</poem>
Pesem je vzdramila predikantovo uho in je opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala pozornost njegovega duha streha edine evangeljske hiše med dvajsetimi papežniškimi na savski strani mesta. Vstala je žalost ob bridkosti spominov za pokojnim tastom sodnikom Junauerjem in žalost nad meščani, ki mu niso več sličili v gorečnosti, veri in ljubezni do čiste evangeljske besede. Zopet se je zavedel predikant v svoj smot, tajni klic iz sanj, in je vrgel glavo v smer proti polju na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez mimo samotnih brez do daljne koče kraj polj, ki je tiho razpadala, odkar je bila umrla v njej stara ženica veščica, ki so ji v grobu z glogovim kolcem prebodli telo.
Predikantu se je zganio v licu. Prav ob koči je vzrastel jezdec med zarjo večera in mrak noči. V bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz višav in je zaklical uverjeno, da je vstalo in je jezdec njegov sin, njegov daljni orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.«
Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
<poem>
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli...«
</poem>
Predikant ni čul, ni posluhnil.
Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno, hripavo izzivaje in zelo glasno: <poem>
»V Kranji je zdaj en papežnik,
tega hudiča učenik,
Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme.«
</poem>
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si vprav likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec róditi za njeno prijateljstvo.
<poem>
»Treiber je njegovo ime,
pravo hudičevo seme,«
</poem>
Ponovil je Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!« Tedaj pa je segel v njegovo besedo neznan glas.
»Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann. Sam ga je učil peti pesem, ki mu je zdaj odučiti ne more, telcu, hotljivemu za licem bogovčeve na Brdu.«
Predikant je pozabil na jezdeca v polju; lice se mu je zmračilo in je vprašal:
»Kaj misliš? Katere bogovčeve?« »Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto, »moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu babe povedale, ki hodijo v grad prat. Hudič jo je obsedel, so rekle, ji vzel dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi in je neki taka, bi rekel moj oče, da je celo očeta strah in sram in jo zapira, lutrovec, norski Jernej.«
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant vstran in pogledal v smer proti polju, kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant je trenotno pozabil soseda ob sebi. Njegova ljubezen je trpela v daljo:
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje! Ali nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš. Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali pa si le slepilo iz nenavidnega?«
»Ali svojca oprézuješ,« se je zopet oglasil zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu. In še je govoril in se začudil:
»To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem gor. Po steni, bi rekel moj oče Pero, menda nisi priplezal kakor martinček. Pa saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj takale, moja služba po očetu, ki je naduho dobil in je star, da boš vedel in mi zameril ne boš.«
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila bogovcu ustnice. V občutju neljube soseščine je namenoma prijazno pokimal Wassermannovemu mladcu v nižavo. Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je vzrastla v licu užaljena zavednost in slovesna odločnost.
»Kaj si mu prijatelj, razločencu?« je vprašal.
Predikant se je živahno okrenil in mu mrko pogledal v lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je našel, je sunil odkrito:
»Ti sam si razločenec!«
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrovcev v naduho prišel. Toliko so mu negodni podrezovali vrvi.«
Ker ni umel predikantove besede, je še živahneje prepričeval:
»Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi jim še. Ti me nikar ne psuj!«
Predikant je zopet nemo strmel preko
polja na jugu. Zarja je bila ugasnila, a
jezdec ni bil bliže. Za bogovčevimi pogledi
grede je doumel cerkovnik:
»Pa ne da čakaš onegale tam? Star si, bi
rekel moj oče, in slabo razločiš. Jaz sem
Vrstica 133 ⟶ 237:
pa le, da jase proti škofljim v Loki
in ne na Kranj.«
Rezko je tedaj odtrgal predikant pogled od
polja med nočjo in dnem. V lice mu je
Vrstica 141 ⟶ 246:
žalostne krvi:
<poem>
»Ach Lieb laß dichs erparmen,
daß ich so elend pin
und scheuß in dein Arme.«
</poem>
Bogovec se je zdramil in zdrznil. Stopil je
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
»Ali ga slišiš? Pa si rekel, da nori za bogovčevo hčerjo?«
»Tako sem povedal, kakor mi je povedal
oče,« je odvrnil cerkovnik. »Nori. Pa
dekle je obsedeno.«
»Moja hči ni obsedena!« je vzkliknil ostro
bogovec.
»Tvoja hči? Bogovčeva, sem rekel,« je
zijal cerkovnik. Nato pa se mu je zasvitalo:
»Kaj, ti da si?«
»Sem,« je odvrnil jasno predikant in
pomeril onemu lice in postavo. Čudna
Vrstica 162 ⟶ 273:
je zaigrala mirna službena odločnost
v očeh in je rekel surovo odkrito:
»Saj se ne bi čudil, če te je hudič dvignil
v zvonove, bi rekel moj oče. Njemu ste
rezali vrvi, meni jih ne boste, pravim
jaz. In če se mi koj ne spraviš dol, prijel bom sam.«
Zadrhtelo mu je v rokah, s katerimi se je
oprl v zvon, da je zamolklo zabrnel.
Predikant je nemo utonil pred njim na
lestve v stolp.
»Saj mi je resnico povedal, norski stražar
Treiberjev,« je mrmral. »Hudič je bil, ki
Vrstica 175 ⟶ 289:
je nisem imel, nenavidni, lajavi, trikrat
lažni, hudič, hudič, hudič.«
Cerkovnik je zvonil. Težko je padal glas
nad ceste in ulice in strehe mesta, ki je
Vrstica 180 ⟶ 295:
zvon. Jeknil je še parkrat v zadnje njegove
besede:
»Zdaj in ob naši smrtni uri.«
»Amen!« je odgovorilo z nad zvonov in
pred cerkovnika je zdrknil človek in se
postavil z glupim nasmehom obenj.
»Norski Čatuljica,« je vzkliknil cerkovnik,
»ti torej si odprl lutrovcu v zvonove!
Tako služiš in strežeš!«
Stegnil je roko, da bi pograbil onemu v
skuštrane in sršeče lase. In oni mu je
Vrstica 193 ⟶ 312:
zarastel človek, bolj otroku podoben nego
tridesetletnemu možu.
Zapitemu kovaču pod mestom se je bil
rodil. Očeta so mu ubili v nedeljskem pretepu
Vrstica 217 ⟶ 337:
otroka prijelo in ko je dorastel, že sam ni
več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen.
»Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je strahoval
mladi cerkovnik pohlevnega reveža.
»Bal sem se ga,« je odvrnil Tilen.
»Bal?« se je začudil cerkovnik in se z
zadoščenjem pomeril z onim.
»Jaz se treh takih ne ustrašim,« je menil
in pozabil svoje stanovske strogosti.
»Pojdiva,« je velel nato. »Pa da mi kaj
takega ne storiš več. Za to te ni redil
moj oče in te priporočil še meni. Če ješ moj
kruh, ga zasluži ali pa si preberi.«
Tiho je utonil Tilen pred cerkovnikom v
stolp. Godrnjaje je sledil gospodar. Ob
tretji lestvi v temi pa je obstal in dejal
sam zase:
»Tu menda je priletel ob steno tisti nesrečni
hlapčič. Pasji oče, lutrovski! Ali
Vrstica 239 ⟶ 366:
je hudič popačil znad zvonov, preden je
padel —«
Sredi besede se mu je čudno posvitalo v
glavi in je vzkliknil:
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove?«
Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni
odgovoril.
»Molčiš,« je menil cerkovnik, »pa ti zdaj
jaz povem, kako je to. Bojiš se lutrovca
z Brda. Saj se ga lahko. Sina si mu ubil.«
»Sam je padel,« je zaprosil Tilen.
»Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj?
Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi
in morda si se mu celo popačil, kaj?«
»Rezal je vrvi,« se je opravičil nedorasli.
Cerkovnik ni odgovoril. V svoji preprosti
glavi je domislil:
»Pri spovedi bom povedal, kar vem. Duhovni
naj razloči, kako je, ne moja kmetiška
glava.«
Na glas pa je velel Tilnu:
»Nad zvonove ne lazi več!« —
Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju,
da bi mu povedal, kako je našel predikanta
Vrstica 270 ⟶ 408:
zaupno škofije pismo. Župnik Treiber je
bral podpis:
»Thomas, episcopus, commissarius caesareus
in evangelicos.«
Župnik je prisluhnil cerkovnikovemu poročilu.
Nato je menil, kakor da pomiluje Knaflja:
Vrstica 296 ⟶ 436:
iz okna v okno, kleli, sovražili. Predikant
je vedel in je stotič znova trpel:
»Kaj si mi prepustil, Gašpar Rakovec,
prvi orožnik besede čiste v Kranju? Lajave
pse in lajno. Nikoli nista imela slabše
srenje prasec Mercina in norski Steinmetz.«
Iz žalosti je posluhnil. Nekje iz teme je
prosilo na ulico:
»Oča, Sin, Duh, nebeški kralj! Tvoje ime
sveti se, čez nas da boš sam kraljeval,
Tvoja volja izidi se .
»Moji so in molijo,« je bolno čuvstvoval
bogovec in se mu je hotelo zdeti, da je
Vrstica 311 ⟶ 455:
stara Tereza, ki je s stražo stregla moji
rajni pridrugi v otročjih krčih.«
Obrnil se je, da bi šel nazaj, a je dvomil:
»Tereza ni. Čez devetdeset let bi štela.
Kako bi še znala peti!«
Spomin na rajno ženo, ki je bogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil
nanovo. Strašna bolest po davni ga je
obšla. Mrmral je: »Agnes, du mein viellieb
weylant Gemahel!«
Stopil je, gnan od hrepenenja,
vzšel na trg pred špitalsko cerkvijo in se
Vrstica 324 ⟶ 472:
pesem, ki jo je poznal:
<poem>
»O Kutt', du viel schöndes Kleydt
Ein großer Schalk der dich antreit ...«
</poem>
»Moji so,« je mislil mimo svoje poti in svojega
Vrstica 335 ⟶ 485:
»Tvoj erbič sem, Gašper Rakovec. Lajave
pse imam in lajno!«
Nad strehami je bil vzšel mesec. Bogovec
je stal pred svojo hišo. V bledi luči
Vrstica 365 ⟶ 516:
in hlastno snel vejico in si jo pritisnil na
ustnice.
»Agnes, du mein viellieb weylandt Gemahel!«
Do bolečine jasno je vstala v njem slika
davne sreče. Zaživela je predenj rajna žena, sladko
Vrstica 380 ⟶ 533:
hlapčiča v plenah k možu in od moževe
strani k hlapčiču. Pa je bila botra tako
visoko pripela
»Agnes, du mein viellieb Gemahel!«
V strašni jasnosti je vstalo v predikanta
in je občutil, kakor da se je zgodilo prav to
Vrstica 393 ⟶ 548:
zakoprnelo iž nje: »Ne maram dekelstva!
Snemi krizamnik. Previsoko visi.«
»Previsoko visi,« je ponovil predikant iz
svojih sanj. Tiho je prehajala mesečina preko tal.
Vrstica 399 ⟶ 555:
glavo in se mu zvrtelo. Zdrknil je na
koleno:
»Agnes, Agnes!«
Dvignil je glavo in zastrmel. Ali se je bilo
iz mesečine stkalo ali je bil sen? V nejasni
Vrstica 406 ⟶ 564:
in koprnelo, kakor da se sramuje in mora
prositi:
»Here mein Gemahel. Umrla bom v
dekelstvu. Težko je. Ne morem več nositi.
Snemi
Bogovec je zaječal, planil in razširil roke
po prikazni. Zajel je v prazno; glava mu
je trpko zadela ob steno, brezmejna slabost
mu je zavezala misli, padel je na obraz.
Ko se je vzdramil, mu je pot zalival čelo.
Mesečina v sobi je bila prešla; šum golazni
se je znova budil. Bogovec se je dvignil,
si obrisal potno čelo in trpel:
»Prazno vidim. Hudič me baja z namišljenim,
z duhovino, da bi mi znamenje dala, pa je ni.«
Dvignil je roko kakor v odroke in rekel:
»Sladka si, pa nisi prava. Ugasni, ugasni,
Vrstica 428 ⟶ 591:
Komaj je prepoznal bogovčevo
spremenjeno lice.
»Here Meister,« je zaklical, »ali si bolan?
Nasloni se name, popeljem te. Ali pa
hočeš, da pokljukam pri Schlagnu?«
Predikant mu je strmel nemo in topo v
obraz. Potem pa se je z vsem svojim
Vrstica 436 ⟶ 601:
sta šla. Pred Schlaginovo krčmo je zopet
vprašal Wassermannov:
»Ali nočeš, da pokljukam?«
Predikant je telesno oživel. Ni pa odgovoril.
Stopil je odločno proti špitalskim
vratom in prešel. Wassermannov je šel
za njim ...
<center>***</center>
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
Vrstica 456 ⟶ 625:
ozare, se je bogovec prebudil, obstal, se
okrenil in se začudil osorno:
»Kaj hodiš za menoj?«
»Stražo ti strežem, gospod,« je odvrnil
mladenič, »noč je samotna, dovoli mi, da
te smem spremljati.«
Predikant je nemo krenil naprej po poti.
Ko pa je šel dvajset korakov, je rekel, ne
da bi se ozrl:
»Vrni se!«
Mladenič ni odgovoril in se ni vrnil. In
spet sta šla za streljaj. Tedaj se je predikant
sunkoma okrenil in zaklical nestrpno:
»Ali me nisi slišal, da se vrni?«
Mladenič je zaprosil:
»Zakaj nočeš, gospod, da bi ti stražo
stregel? Zato sem vzel meč s seboj.«
Predikant je mrmral zaničljivo:
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
»Here Meister,« je znova prosil mladec.
»Ne imenuj mi očeta. Sam trpim radi
njegove nezvestobe. Jaz pa sem tvoj do
smrti.«
»Peter je nosil meč, pa je le zatajil,« je
dejal bridko bogovec. Nato pa mu je
Vrstica 488 ⟶ 667:
sem menil najti iz duhovine nocoj,
ki mi je lagala.«
»Gospod, prej v slabosti si se naslonil
name,« je prosil mladenič. In čez trenutek
je dejal:
»Gospodične Gertrude mi pa ne opočitaj.
Papežniki molijo Marijo; ne morem živeti
Vrstica 496 ⟶ 677:
naj! O, saj ni sladko, saj je bridko, bridkejše
iz dneva v dan.«
Bleda mesečina je bila v mladeničevem
lepem in bolno zanesenem obličju, ki je
Vrstica 502 ⟶ 684:
a ni našel v svoji bolesti mehkejše
besede.
»Če si moj, mi s stražo streži po besedi,
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
Še bridkeje je nadaljeval:
»In ne hodi, kamor ni poti, in ne ljubi,
kar je vzel hudič. Gertruda je obsedena.
Pojdi.«
»Here Meister, vahre wohl,« je vzkliknil
mladenič in se obrnil sunkovito. Predikant
Vrstica 515 ⟶ 701:
daljave žalostno Wassermannovo pesem:
<poem>
»Es ist ein Schnee gefallen
und ist es doch nicht Zeit...«
</poem>
Predikant je utonil v temi loga in iskal z nogami,
Vrstica 525 ⟶ 713:
se je budila trgajoča se bolečina,
trpkó se je oglašal očitek v njem:
»Norski starec! Za prazno duhovino si
lezel v zvonove, da boš zdaj bolest imel
iz vetra do jutra vso noč.«
Občutil je živo željo po močni pijači, da
bi upijanila in usopila.
»Vina!« je zaklical hripavo in je vstala
v njem groza ob misli, koliko mu je
Vrstica 550 ⟶ 741:
okna, ki mu je bilo posejalo nekaj luči
v svetlo noč.
»Gertruda, nesrečnica,« je vzrasla v njem
misel na hčer, ki je bivala v gradu in
Vrstica 555 ⟶ 747:
pomladni hudič vrgel skrivaj na nočne
ceste med potepence brez vesti ...
Predikant je videl v spominu, kakor da
se je zgodilo prav tisto uro. Dekle je blaznila iz
Vrstica 560 ⟶ 753:
umirili duha. Tedaj je on knjigo vzel in pel
iž nje:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat
na roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
Vrstica 565 ⟶ 759:
Ljubezen je ogenj. Vse vode svetá je ne
pogase.«
In je še videl predikant v spominu, kako je kakor ob
odročni besedi plahnila njena čudna sla
Vrstica 570 ⟶ 765:
je tiho in pokojno zaspala kakor tedaj, ko se
je še igrala otroške igre.
»Gertruda, moja in moje duhovine nesrečna
hči,« je zadrhtelo v njem in ni
Vrstica 577 ⟶ 773:
ki ga je bil odgnal, in se mu je skoraj
smilil:
»Ali ne ve, kako ji je? Zakaj nori za njo?
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
Vrstica 583 ⟶ 780:
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je
ogenj. Vse vode sveta je ne pogase.«
Pa je mislil in spraševal:
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol jaše, nesrečno ježno žival?«
Ves je utonil v novem občutju:
»Ježna žival. Neznani jahač jo podi in
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
Vrstica 605 ⟶ 807:
ježna žival in si vstal za duhovino, ki ni
iz Boga.«
Še je čuvstvoval:
»Bridek je moj kruh in trdo je moje
ležišče. Kako dolgo še in bom utrpel še
zadnjega, svojega Abdijo?«
Razgrel se je do težkega očitanja v misli
na svojega zaščitnika in gostitelja na
Brdu, gospoda Nikolaja, in mrmral:
»Saj nisi več Abdija. Saj si samo še
smešen localis in me rediš, da se, ko si
Vrstica 625 ⟶ 831:
sem ti, pa si ti meni še težji, Abdija,
smešni localis.«
Zavist in sovraštvo je rastlo predikantu
v dušo in je čustvoval o brdskem gospodu:
»Tvoj oče Adam, pač. Bil je zvest orožník.
Ti si že spadel in če še nisi, saj boš. Ne
Vrstica 638 ⟶ 846:
in pokorna, pa si sam njen poslušni hlapec
in norski ljubej.«
Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva
v dan, v svoje razmerje do grajskih,
Vrstica 648 ⟶ 857:
in misli omrežuje in se še njemu samemu
zahrbtno posmehuje.
»Saj ni Judita, saj je Jezabela,« je verjel
o baronici in domislil:
»Hčere da ne bi imel in če bi bolna ne
bila, prah bi otepel s svojih nog pa bi šel.
Vrstica 656 ⟶ 867:
jezik, da besedo večnega pričam in iz Njegovega
duha govorim, ki me je izbral.«
Iz slabosti telesa in trudnosti je bil
omahnil s poti v oranje in se je spotaknil
Vrstica 662 ⟶ 874:
kaplje na licu in je otipal, da se je
okrvavel.
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »ježna
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
Iz prejšnje bolesti pa je občutil:
»Moj Abdija pa počiva in uživa in mu
streže lepa Jezabela, da bi mu še zadnjo
Vrstica 678 ⟶ 893:
stan pred staro strežkinjo, ki mu je hitela
postreči z večerjo.
»Ali vina nimaš?« je vprašal hripavo in
je postavila predenj posodo s pijačo, da je
Vrstica 694 ⟶ 910:
je s sulico prebodel moža in ženo, ki sta
ležala v sli.
»Jezabela in Abdija,« je motno sovražil
bogovec in jima želel grajskima moža iz
Vrstica 699 ⟶ 916:
zasmejal in dvignil oči. Ko je videl staro
strežkinjo, je rekel trdo:
»Pojdi.«
Odstopila je. V suhih, gostih gubah kraj
ust je drhtelo starki. Želela je povedati
Vrstica 707 ⟶ 926:
Ko se je vzdramil, je zaslutil, da je
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo uho:
<poem>
»Im rotem Klee, im grünen Gras<br>
unser beider Bette was.«<br>
</poem>
»Lotriško sadlo, konjarska Mreta,« je uganil
bogovec. »Pozno je. Pijano so jo vrgli
iz hlevov.«
Bridko do studa je občutil in skoraj zavidal:
»Lotrica je prase. Prav nič ne ve za smrt
v sadlu svojem. Sladko je tonuti v lajnu.«
Vstati mu je hotela slika lepe, bridke
žene, ki mu je kakor duhovina rastla; pa
Vrstica 728 ⟶ 952:
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
vtelesilo v blodno kri njegove nesrečne
hčere ...
»Gott bis mir gnädig,« se je dramil predikant
v budnost. Medlo se je svetlikalo v
oknih, mrzlo je velo po prostoru. Nekdo je
trkal na vrata, plaho, nestrpno:
»Here Meister, Here Meister!«
Fredikant se je dvignil: »Kdo je? Kaj hoče?«
»Gertruda umira,« je odgovorilo od zunaj.
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi
Vrstica 740 ⟶ 968:
je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža
in žene v sli, bila je laž iz duhovine, ki ga
je bila pozvala v zvonove.
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v polzavest
bogovčevo in je vrata odprl.
Vrstica 748 ⟶ 977:
stan njegove hčere. Ko je šel
bogovec za njo, je vstajalo bridko in
strašno iz pesmi v njegov spomin:
»Daj me ko pečat na svoje srce, pečat na
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase ...«
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
vlage in vonja po lojenki. Par
Vrstica 763 ⟶ 994:
rasel iz njenega telesa, da je drgetala
postelja in ves prostor. Predikant je pristopil
in položil bolnici roko na glavo:
»Gertruda, kaj je s teboj?«
Bolnica ni odgovorila. V njem je vzraslo
sočutno in bridko in ji je hotel bolesti
usopiti in strašne krče, ki so jo stresali,
da je drgetal ves prostor:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodé svetá je ne pogase ...«
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
ob njem in je doumel:
»Otročniška je. V sedmem mesecu. Iz tiste
žalosti je dotrpela, ko jo je nenavidni vrgel
nečednim potepencem na cesti.«
»Gertruda, moja hči,« je bolno spregovorilo iž njega;
nagnil se je nad njen obraz in je slišal
šum njenih zob, ko so ji mrzlični krči
gnali čeljusti.
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte mrle na ustnicah.
Na okno je vstajal dan. Trenutno je ugasnil
drget bolne ženske. Smrtna tišina je
zavezala vse roke in vse misli. Sredi tišine
je zarezalo v neskončno bolest, nenadno
prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju:
»Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!«
Potem je utihnila. Ena med ženskami je
začela tiho jokati.
Ko je hotelo sonce vziti, je deklica
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči...
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
ob nogah svoje mrtve hčere. Droben, posinel,
strahotno spačen otroški obraz je pogledal
vanj, da je krčevito vrgel perilo čezenj.
Streslo ga je v dno duše:
»Carnalis saeculi proles diabolica!«
Potem pa se je bogovec kakor predramil
in je oživel prečudno, kakor da se je po
Vrstica 805 ⟶ 1.049:
je verjel. Ni čutil ne žalosti ne groze,
mirno, skoro vsakdanje, a sovražno je
mislil in občutil o mladi brdski gospe:
»Jezabela, Judita Strmolska! Kadar vse
to izveš, me boš s hinjenimi solzami v
obraz pomilovala. Jaz pa ti rečem, Jezabela,
da boš grše in strahotneje rodila.
Tvojemu zarodu bo ime Antikrist.«
Ko je zapustil mrtvo hčer, je mislil mirno
in vpraševal:
»Duhovina je minula. Gertruda spi. Kam
pojdem z Brda?«
Vrstica 838 ⟶ 1.085:
zbral proti evangeljskim, o Knaflju, o
njegovem sinu. Erazem je zadržal sapo,
da bi vse čul.
»Že pred meseci bi se bil moral vrniti k očetu na Brdo,« je
pripovedoval Adam. »Sam regens nam je
Vrstica 848 ⟶ 1.096:
svetlemu vladiki gospodu Tomažu...«
»Apostolus vere christianus,« je menil
oče, »umel bo tem laže mojo zmoto.«
»Da, kakor škofu se je zgodilo tudi mlademu Knaflju,« je
nadaljeval Adam, »v tegobi je bral in še
Lombarda so mu dali, pa je videl in verjel
in prosil, da bi smel ostati v samostanu.«
»Porro tracta. Ali so ga vzeli?«
»Vzeli,« je dopovedal sin in umolknil.
»Če se ni le potuhnil,« je menil oče in
pristavil. »Tomaž sem. Škofiji pa in tvoji novi menihi, to se
Vrstica 861 ⟶ 1.113:
ita morixit, sem bral, lisjak ne sleče svoje
sle in kdor za križ ni maral za živih dni,
bo tudi umrl ko živina. Sine lux et crux.«
Sin se je vedro nasmejal:
»Za našega Erazma bo vaša latinščina
dobra, le vtepite mu jo v glavo.«
»Vtepel mu bom kaj hujšega,« je menil
oče in povprašal sina: »Ali ga je častiti
gospod župnik kaj omenil?«
»Nič,« je odvrnil sin.
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
župnik omenil, da hoče še enkrat zlepa poskusiti
s predikantom na Brdu.
»Pusti naj ga. Ali se mu smili?« je pripomnil
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
pisal. Z nehvaležnostjo so mi plačali.«
»Glej,« se je vnemala strašna nevolja v
Erazmu, ki je prisluškoval, »glej ga. Ne
velé zastonj, da je traditor v strasti hujši od
vernih. Meni pa brani, da bi svojim
stregel stražo.«
Oblekel se je naglo, stopil med onadva
in dejal rezko in prezirljivo:
»V vozo z razločenikom, sta rekla. Čujta
še mene. Zares, v vozo sodita, v peklensko,
in jo bosta še doživela.«
»Zdaj ga naučite svoje latinščine,« je
menil vedro mlajši brat proti očetu, ki je
brez moči obsedel v stolu in so mu
solze napolnile oči. Proseče je dvignil
roke k upornemu sinu in zaprosil:
»Preklet si, saj vidim. Pa daj, še to
naredi. Tu sem, na mestu me ubij, da se
bo vsaj videlo, kakšnega sina sem imel.
Ubij me, ubij!«
»Ne vpijte,« se je pomirjal sin, »ves
norski ste.«
Zaničljivo se je obrnil od očeta k bratu
in vprašal:
»Ali je res, kar si pravil o Knafljevem?«
»Pojdi v Gradec, prepričal se boš, ali je
res,« je odvrnil brat.
Erazem je nemo iskal po sobi z očmi,
potem je prav tako vzel pokrivalo in
stopil na ulico.
V cerkvenih vratih Wassermanovim nasproti
je stal Tilen Čatuljica. Ves obraz
Vrstica 921 ⟶ 1.190:
strašna pesem veselja. Nobene pesmi ni
znal, da bi svojo radost zapel. Če bi bil
mogel, bi bil morda pel s pesmijo predikantovo:
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodè svetá je ne pogase.«
Tilen je verjel, da bo služil verno; že je
hotel v roženvenško cerkev, da svojo zvestobo
Vrstica 933 ⟶ 1.204:
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
premislil zvečer.
Erazem Wassermannov pa je stal še
vedno neodločeno pred vrati očetne hiše.
Vrstica 939 ⟶ 1.211:
za prste na desni roki, in je videl
Snedčevo Agato z vedrim, samo rahlo
užaljenim licem ob sebi. Vpraševaje je očitala:
»Pozno si se vrnil sinoči. Ali imaš
drugje ljubico?«
»Imam jo,« je rekel trpko, »saj veš zanjo.«
»Na Brdu, Gertrudo?«
»Kaj si sitna, če veš.«
Vzdihnila je in ujela z roko vse prste
njegove desnice in rekla:
»Nocoj je umrla.«
Stresel se je in pogledal prestrašeno dekletu
v obraz.
»V gornjem koncu mesta so se menili,«
je govorila deklica, »ne misli, da te hočem
žaliti.«
Mirno je stal, ganotje ga je bilo prevzelo,
da je mislil le začudeno nejeverno:
»Kako je mogla umreti? Saj ni bila nič
bolna! In če je bila, ali jo je mogel bolno zapustiti oče?
Da ni vedel? Ali pa je vedel, pa me je še od umirajoče
napodil domov?«
»Ali res nič ne veš? Kaj nisi bil pri njej?«
je vprašala Agata.
»Nisem vedel,« je odvrnil.
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala.
»Ne vem,« je menil trudno in se obrnil,
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
dejala toplo:
»Svoj čas, ko sva bila še manjša, si rad
vzel, če sem prinesla kruha.«
»Pusti me,« je odvrnil nevoljno, »kaj mi
hočeš?«
»Na,« je zašepetala in mu potisnila zlat
cekin med prste. »Pojdi, pij vrč vina na
Vrstica 979 ⟶ 1.267:
dober mi bodi. Briga mene, komu s stražo
strežeš, jaz ti ne očitam nič. Samo dober
mi bodi.«
»Kako?« je vprašal.
»Tako,« je odvrnila srečno, »kakor si že.
Saj si vzel denar.«
Preden se je ovedel, ga je pustila
samega . Katoličanka je ljubila razločenca …
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase ... Komaj
<center>***</center>
Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo in
mu je bilo v razodetje in moč, ko je bral
v Ecehijelu:
»Sin človekov! Vzel ti bom veselje oči
nenadno. Ti pa ne plakaj in ne vekaj in
ne toči solza. Na tihem žaluj, pogrebščine
ne opravljaj.«
V predikantu se je začelo kakor tajati.
Krčevito je ponovil:
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil solzá.«
Pa se mu je po sili vzelo v osrčje, da je
Vrstica 1.003 ⟶ 1.300:
in našel knjigo, kamor je pisal
rojstva in smrti svojih dragih. Našel je
in bral:
»20. Augusti 1579. geporen und von mir getaufet Gertrud Agnes Knaeffl-Junauerin.« <br>
»Krizamnik,« je čudno zabolelo bogovca
in je skoro verjel, da je hudo prišlo nad
njo, ker je bila spočeta, preden je bil
njen starejši brat dosegel vejico nad ležiščem.
»Norska pamet kmetiških lotric leze vame,« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
pero in zapisal kratko:
»30. Novembris 1601 gestorben, nach Schmertz und Schmach zu Gott eingegangen. Baertl Knäffl, Prädikant.«
Zopet je moral govoriti iz Ecehijela in se
krepiti:
»Hie Beartl! Mein Sterkh steth in Gottes Handt.
Ne bom plakal, ne bom vekal, ne
bom točil solza.«
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. Šel je
po hodniku in našel sobo rajne hčere
Vrstica 1.033 ⟶ 1.335:
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo nekoliko bolj vedro,
četudi še vedno nezaupno:
»Ali je bil? Saj ni bil hudič!«
Odstopil je v temo, v skrajni kot, sedel
in hotel ljubiti na samem, ob mrtvi in
v sanjah, ki so vstajale po sili. Glavo je
položil med dlani in je trpel in vendar
čutil toplo zadoščenje:
»Vsem rojenim je smrt. Pa taki časi so
prišli nad žene, da v porodih mro. Duší
jih Antikrist. Pomenijo ga. Prišel bo.«
In se je živo spomnil vseh mrtvih mater,
ki jih je bil doživel, in se mu je v bridkosti
in bolni nenavidnosti budilo o brdski
gospe Juditi:
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala?«
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila Brdska v
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
sta bili. Čutil je njiju vihrajočo sapo.
»Ali ste skrivaj ušli?« je pomislil bogovec
in se je za trenutek hotela obuditi v njem
Vrstica 1.072 ⟶ 1.381:
Gledal jo je prvič brez koprene, zavedel se
bolesti, ki mu je bila doslej, ko je klel in
vendar slutil, da bi mogel moliti.
»Uboga, uboga,« jo je čul šepetati. Potem
je videl, kako je kakor prej on sam segla
po prtu, ki je zakrival dete. Vzkliknila je
prestrašeno. Drugarica je rekla mirno:
»Pa kaj niste vedeli, da je na porodu
umrla?«
Predikant je videl, da ji drhte ustnice in
da je strahotno prebledela. Potem jo je
slišal zaklicati:
»Katarina, roko! Meni je slabo!«
Komaj se je zavedel, kdaj sta bile izginili.
V njegovi duši so ležali Juditini obraz, vrat
in polt. Kakor mrzla roka mu je nekaj
stisnilo glavo krog senc in je mrmral:
»Ali jo sovražim ali jo ljubim?«
Dvignil se je iz svetišča. Nič ni več videl
hčere; trpel je sam vase in molil in klel:
»Jezabela, prekleta! Lepa si!« — — —
Ko je bil sam v svoji sobi, je pokljukalo
in je vstopil grajski vratar s pismom, ki
ga je prinesel Tilen od kranjskega župnika.
Predikant je bral in ni umel in je
še bral in se suho in kratko zasmejal:
»Ali sem norski? Kaj pišeš, telec?«
Obudilo se mu je v spomin iz prejšnjega
leta, ko je bil mestjanu Heinricherju
Vrstica 1.105 ⟶ 1.424:
in je težke ljudi do bridke resnosti razburil,
ko je vprašal, kteri je neki Judež
med njimi.
Predikant je ob tem spominu čustvoval:
»Saj je bila morda res zadnja večerja.«
In še je mislil: »Pa Judež. Kako da ne
bi bil mogel sedeti med njimi
bil Judež učenik sam?«
Nasmehnil se je bridko:
»Ne, telec Treiber, učenik sam ne bo izdajal.
Zaradi tebe ne bo, telec škoflji!«
Potem pa je videl bogovec zopet živo
pred seboj sladko obličje Justine in vrat in bridko
polt; zahropel je: »Jezabela, hočem,
moram te sovražiti!« – –
Drugi dan so pokopali Gertrudo na pokopališču
na Suhi. Samo to so dovolili
Vrstica 1.132 ⟶ 1.458:
je pesmi iskala in našla eno samo tožbo:
<poem>
»Es ist ein Schnee gefallen
und ist es doch nicht Zeit ...«
</poem>
Grajska gospa Judita je bila resno zbolela
Vrstica 1.139 ⟶ 1.467:
Ljubljano. Predikant Knafelj je bil popolnoma
pozabil, kar je še nedavno verjel, da
se bo po hčerini smrti preselil z Brda ...
»Hie Baertl! Ježna žival. Kdo je, ki jo
poja? Ali je iz Boga ali je iz hudiča, nenavidljivega
v mlamolu temnic?« ...
V nočeh brez spanja se je noč za nočjo
proti jutru oglašala bogovcu pesem nemarne
lotrice grajskih konjarjev Mrete.
Bila je zoprna pesem, zoprnejša od nje
same:
<poem>
»Im rotem Klee, im grünen Gras
unser beider Bette was ...«
</poem>
==ENAJSTI ROG.==
Vrstica 1.173 ⟶ 1.507:
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat .
<center>***</center>
Vrstica 1.189 ⟶ 1.523:
duši, misli in molitvi, kakor so sanje
v prošnjah otrok in žená in še mladca v
šestem najstem letu.
Norska je pamet šestega najstega leta. A
lepo je bloditi in blazniti mlademu. Če
Vrstica 1.197 ⟶ 1.532:
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi, vabi ...
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
je pred grad. Tlačan z Britofa je oral na
Vrstica 1.203 ⟶ 1.539:
noči, v eni sami sanji z juga in sonca.
Bogovec je globoko zajel s pljuči v jutro.
Omamilo ga je, da je zaječal:
»Gott bis mir gnedig! Saj je pomlad!«
Ni mogel verjeti, še je dvomil:
»Iz norskega nenavidnega je to sonce v
tednih pred božičem. Iz nenavidnega je
veselje v starosti. Jutri bodo snegovi
polje zalili, sanja bo ugasnila. Judita
sladka bo bridka. Klel jo bom: Jezabela!«
Mrmral je besede nevolje in dvoma. Pa
jih ni občutil, kakor ni prej otipal bolesti,
Vrstica 1.218 ⟶ 1.558:
in ljubil samo prvi rumeni cvet izpod
snegov. Ustnice so se mu hotele ukrožiti
v sladkost, poljub in pesem:
»Nichts Lieberes auf Erden ...«
Bogovec je obšel grad in grajske hleve
Vrstica 1.227 ⟶ 1.568:
ob vodah, iz bolne zdanje žalosti, ljubezni,
sle in srda je vzraslo bogovcu v motno
hotenje:
»Vzdajem ti dobro jutro, Judita. Če pa si
Jezabela, preden zmagaš, tu ven da bi mi pogledala
Vrstica 1.233 ⟶ 1.575:
mrtvo poltjo in mi kri ustudila, da te videti
ne bom mogel, mrhovina, hrana ribam in
rakom!«
Živo je občutil, kakor da vidi v resnici:
iz dna, pokrito z vodnimi mehurji, je vstajalo
Vrstica 1.243 ⟶ 1.586:
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
krče. Zdaj pa je bridka, ker je otročniška.
Zakaj ji vzdajem Antikrista?«
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega
Vrstica 1.252 ⟶ 1.596:
ure veselje je bila preglušila bridkost
druge. Vedel je, kako je iz nenavidnega
veselje v starosti, sanja in pomlad.
Vrnil se je proti gradu. Šel je s sklonjeno
glavo, tonil je vase.
»Pax tecum,« ga je vzdramil pozdrav od
blizu, da je dvignil glavo. Nekak redovniški
Vrstica 1.261 ⟶ 1.607:
je pričala moža, vesele in razposajene oči
nad zabuhlimi lici so ga tajile. Izraz
njegove besede je bil prisiljen:
»Volesne, optimissime thesaurum! Indulgentiarum
porto portans abundantiam
Vrstica 1.268 ⟶ 1.615:
Mosi, zwo federn vom heyligen geyst,
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai ...«
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
mu okrenil ledja.
»Memento salutis,« je klical menih, »klin
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
Vrstica 1.276 ⟶ 1.625:
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič?
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!«
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
Ni se ozrl. Takrat se je redovnik
zasmejal:
»Here Baertl, bogovec! Srečo tovarištva
nebeškega zametuješ.«
Bogovec se je ozrl
in spoznal človeka, ki je snel brado.
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!«
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
odvrnil vedro Dachs, učitelj evangeljskih mestjanov
v Kranji, in stegnil roko v pozdrav.
Bogovec pa je gledal še vedno mrko. Učitelj
je dejal zgovorno:
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari! Ali naj ti zapojem, kako sodim? O
Vrstica 1.300 ⟶ 1.655:
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
Cesarski komisarji so v deželi in imajo
kmetsko vojsko. Zdaj pojde zares.«
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt.«
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
»Res je in tudi jaz živim iz besede duha.
Vrstica 1.308 ⟶ 1.665:
klin obesil in lazim po svetu okoli, vidim
in vem, kakor nisem vedel prej. Z besedo
iz duha še lajavega psa ne odpodiš več.«
Zaupno je brbral še več:
»Tudi s knjigo ne vem več, kako je. Bereš
in vidiš. Pa ko se ozreš ob sebi, kje neki
vidiš, da je takisto, kakor je pisano? Zato
pa sodim, da tisto v Razodenju ni bilo
tako, kakor mi beremo.«
»Kaj ni bilo tako?« je osupnil strogo
bogovec.
V Ljubljani sem bil pri pridigi novega
meniha Miklavža,« je pravil učitelj. »Kaj
Vrstica 1.323 ⟶ 1.684:
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
in Jurijevo nas je. Zato sem rekel: norski
smo, papežniški in mi.«
»Spadel si,« je vzkliknil temno bogovec.
Učitelja ni popustila dobra volja in je
govoril:
To je, da vohunim po župniščih kakor
volk v ovčjem kožuhu in nesem celó pismo
Vrstica 1.332 ⟶ 1.695:
Loki pred Dvor. Pa spadel? Pa Johannes
Dachs? Sem prestar, Here Baertl, da bi
bil Judež, ki jih bo, da jih seštel ne boš.«
»Po kaj si prišel?« je rekel mračno bogovec.
»Vse izveš, ko bo red,« je odgovoril učitelj.
»Pa si mi lajal, da sem dvanajsti. Zato ti
Vrstica 1.341 ⟶ 1.706:
jih vzemi! Sveta Jamnik in Glaser, prosim
vaju, pojdita že. Ti in drugi bodo tvoji
dvanajsti, tvoji Judeži!«
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
in se obrnil, da bi šel.
»Here Baertl!« je zaklical tedaj resno
učitelj, »povedati ti moram, da je red
blizu. Danes ali jutri bova morala od tod.«
Knafelj je obstal.
»V Karlovcu boš našel zavetje,« je rekel
učitelj, »do kamor ne seže moč komisarjev.
Vrstica 1.353 ⟶ 1.722:
novec za pot so mi dali. In če ti v Karlovcu
ne bo všeč, vem pot naprej v Hrvate.
Zrinjski so naši.«
»Stopiva v grad,« je odvrnil na kratko bogovec.
Vrstica 1.359 ⟶ 1.729:
Bogovec je natočil gostu od svojega vina
in rekel:
»Zakaj jih lajaš, da želújo spasti? Pred
tremi tedni so mi zapeljali to vino v klet.
Hudo je nad njimi, ovčarja so jim udarili in
ovce so same.«
»In se bodo razkropile,« je dodal pikro
učitelj. Potem je pripovedoval:
»So se že. Za svečenje in zaduštvo nosijo
menihom. Prav nič jim ni treba komisarjev
Vrstica 1.373 ⟶ 1.746:
ki za blagom grebe, nima duha. Kako
bo zvest? A moder je in pretkan, vetrenjak,
plašč po sapi obrača.«
Živahno je kretal z roko, suval suhotno
predse:
»Prijazen ti hinijo, Jernej. Pa jim ne
verjemi. Vina, si rekel, so ti poslali.
Vrstica 1.384 ⟶ 1.759:
rekli. Radi bi, da bi sodil, kako so goreči,
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še enkrat, da jih lajam.«
»Lajaš jih,« je vzdihnil bogovec. »Resnično
je, da sem bil mudljiv.«
Razvnel se je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
veselja ob prvem gostu po dolgi zapuščenosti
Vrstica 1.399 ⟶ 1.776:
zoprnega gostaštva pri nečimurnem baronu,
ki mu je zmislil ponižujočo nadležnost
z »uro pisma in modrosti božje
Zdaj je zajel spoštljivo z besedo o Juditi,
zdaj trpko z imenom Jezabele. Učitelj ga
je v sebi pomiloval:
»Kako si mehak! Slabši si od ščenca Erazma, ki
ti s stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
tebi upalila polt.«
Bogovec se je trenutno predramil iz
tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je,
Vrstica 1.413 ⟶ 1.792:
v soboto. Še »ure pisma« ni več
občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel
in je vedel:
»Jernej! Tlapiš se. Iz vina je ta tvoja
moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila,
boš spet v tegobi.«
Bogovec je živel:
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje
si mi vstal. Spal sem, zdaj pa sem
Vrstica 1.423 ⟶ 1.805:
porobiti dušo Jezabela! Hie Baertl! Oživil
bom veselje prejšnje službe v gradu in
mestu.«
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno
učitelj.
»Ostanem do konca,« je verjel bogovec.
Še v šalo se je hotel razvneti:
»Ali se ne boš ženil?«
»Hudič vzemi vdovo!«
»Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon
obljubil?«
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali
ti je polt upalila kakor tvoj mladi orožník
Snedčevi?«
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi
spadel.«
»Mladec ne bo.«
Učitelj se je dvignil, da bi šel. Bogovec
je rekel vedro:
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.«
»
»Dolžnost pa še več.«
»Zato, ker je red Antikristov.«
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.«
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem:
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotláko in
pirjevico.«
»Poluverce in malikovce!«
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.«
»Verujem.«
»Če Judite ljubil ne boš.« »Klel bom Jezabelo.«
Vrstica 1.463 ⟶ 1.864:
pomlad, ki je bila utajala zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz otajene duše je molil:
»Die gerechten werden sich des Herrn frewen und auff jn trawen,
Vnd alle hertzen werden sich des reumen …«
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
sončni luči pred njim na grajskem vrtu
je sinilo lice baronice Judite.
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil bogovec
in stisnil ustnice, na katere mu je vstajala
sladkost:
»Nichts Lieberes auf Erden ...«
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
Vrstica 1.483 ⟶ 1.889:
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si, zadnji, Antikrist, amen, amen, fiat,
fiat!«
Tako je klel z usti, v srcu pa je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.«
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel:
»O Kutt, du viel schnödes Kleidt ...«
Pobožna žena je slišala in tožila:
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepenci.
Konec sveta ni daleč.«
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel:
»Kdo pa še streže svojim zvesteje kakor
jaz?«
Začel je razmišljati o bogovcu, katerega je
bil pustil, in je vedel:
»To je, morda res ne pojde z Brda do
konca. Pa ne bo ostal iz moči. Iz slabosti
bo obsedel kakor serci.«
Bridko je sodil bogovcu s pomilovalno
besedo:
»Senex amator! Fej, starec pa zaljubljen!«
Vrstica 1.515 ⟶ 1.932:
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet ...
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
»Ali bo beseda kos porobljenju duš
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi? Človeška je in vabi prav tako v
slo, kakor bi morala klicati k življenju ...«
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
resnic, v žalost desetih božjih zapovedi, v
Vrstica 1.534 ⟶ 1.953:
prošnje in zakramenta in je ni rešitve
duši nego v spoznanju,
da je vse v enem in eno v vsem, ki je
Bogovec je mislil svojo srenjo. Otrok se je
domislil prvih. To so orna tla, mlada zemlja
Vrstica 1.547 ⟶ 1.966:
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo! Udari jih, kakor vola udariš,
da bo bolelo: tat je, prasci, psi!
Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo
in žalost vzelo iz duše. Ni vzelo. Nestrpno
je šel bogovec za drugim poslom, za
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu.
»Matthaeus … weyl es ja zumal eyn feyner Euangelist ist …
Johannes … wilcher zumal gewaltiglich den glauben leret,« je vedel
iz učenika Martina.
Zatopil se je odločno v berilo in se mu je
danilo:
»Glej, kakor ljubezen moža in ljubezen
žene! Meč in pesem, človek in duh. Spolnjenje
Vrstica 1.563 ⟶ 1.986:
mož in žena ena duša v dveh telesih.
Matevž, Janez! Iz ene vere pričata, pa
sta dva jezika.«
Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je
trenutno ugasnilo. Obnemoglo so prhutale
Vrstica 1.571 ⟶ 1.995:
iz mesta: tatje, prasci, psi. Ko golči o
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
bôde, ne budi.
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
bogovec.
»Kako bom učil, če sam nimam jezika?
Kako bodo duha imeli, če tudi sprejmejo
besedo? Moj Bog! Dachs ni rekel neumno.
Norski smo mi in papežniki. Beseda nam
je Bog.«
Bogovec je trdo zaprl knjigo, potegnil
predse vrč in pil in tonl v tegobi. Samega
sebe in svoje početje je pomiloval
in občutil:
»Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje?
Tisto boš videl, kar je v tebi. Duhovino
in še Judito, ki blazni v sanji in bedenju.
Norska so bogovanja iz pijače!«
Dolgo je motno strmel predse v prazno.
Ko je stegnil roko, jo je zopet zgibal po
Vrstica 1.596 ⟶ 2.025:
vidijo. Moja roka bo nad njimi in svoj
srd bom zlil nad nje, ki so ljudstvo zapeljali,
rekoč: mir, mir in ni bilo miru.«
»Ni bilo miru,« je iz sebe verjel bogovec
in mu je bilo zopet jasneje.
»Dachs je vendar norski. Za svojim duhom
hodi in govori, kar biti ne more.
Vrstica 1.607 ⟶ 2.038:
kalnega zajemajo norski. Ne bom zajel
iz kalnega, ne bom hodil za svojim
duhom!«
»Za duhom iz premodrega bom šel,« je
mrmral in bral v Martinu. In kakor iz
duha in ne iz besede mu je bilo dobro in
je umel in mogel ponoviti:
»Hie Baertl! Kaj hočete, novi menihi?
Voluntas hominis, scilicet noluntas. Z
Vrstica 1.623 ⟶ 2.056:
surge in nomine liberi et nata. Ni treba!
Pišče, ki se je izleglo, ubijte v imenu
svoje moči.«
Bil je svoje besede vesel in je še vedreje
občutil:
»Vino pijem, pa nisem pijan. Beseda
blodačev je brez vina pijana. Kako so
Vrstica 1.637 ⟶ 2.072:
bi vedeli: si insederit Deus, vult et vadit
quo vult Deus, si insederit Satan, vult et
vadit, quo vult Satan.«
Zarja nebes je bila ugasnila, žalostni somrak
je zagrnil bogovcu berilo. Motno je
Vrstica 1.649 ⟶ 2.085:
in opravičenje, golče menihi. Martinus,
modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali
pogubljenje? Ali življenje?«
Znova je pil bogovec. Pa mu je bilo v
temi, kakor da pije iz kalnega in se mu
Vrstica 1.657 ⟶ 2.094:
strašno snago moža in žene v sli in bojca
Pinehasa, ki je bil nad njima zavihtel
orožje.
»Vult et vadit quo vult Satan,« je
jeknil besno bogovec. »Klel sem duhovino.
Vrstica 1.663 ⟶ 2.101:
Planil je živo ob mizi in zamahoval z
roko, kakor da se bori z nevidnim. Klical
je bridko:
»Obujaj, norski Nenavidni, jaši veliki
Krgavi! Meniš, da boli? Smejem se. Hie
Baertl! Prav zato bom odprl v zaprto, v
spomine. Naj živi duhovina, naj živi!«
Burno je stopil k težki skrinji in vrgel
sunkoma pokrov kvišku in zajel. Dvignil
Vrstica 1.682 ⟶ 2.122:
krščanskih resnic z zlatim in srebrnim
novcem močne vere in zveste ljubezni.
In iz zlatega novca je bral bogovec:
''An eynes eynigen sunde sind sie alle sunder
und verdampt worden. Christus aber ist
fur unser Sund gestorben und fur unser gerechtickeit
aufferstanden''.
In iz srebrnega novca je bral bogovec:<br>
''Wen der herr liebet, den zuechtiget er. Er
staupt aber eynen iglichen Son den er aufnimpt.''
Bogovcu se je storilo milo. Težka solza
mu je skalila oko. Pozabil je sebe in svoje
Vrstica 1.702 ⟶ 2.145:
na njegov posluh, govorili kakor v glumi,
brez zveze, brez duha, prazne besede:<br>
»Volesne veniarum thesaurum?«
»Nichts Lieberes auf Erden ...«
»Et si insederit Satan, vult et vadit quo
vult Satan.«
»Er steupt aber eynen iglichen son den
er aufnvmpt.«
Iz nejasnega je vstajalo bogovcu videnje
in je videl, da visi nad mračno vodo. In
Vrstica 1.713 ⟶ 2.160:
mrtvo lice utopljenke. Šum nevidnih kril
je udaril kakor glas vetrov v gozdovih
bogovcu na uho in je razumel besedo:
»Jašem, jašem, jašem.«
Mrtvo lice na valeh se je spačilo v strahoten
smeh, oči so se odprle, zvabile
Vrstica 1.728 ⟶ 2.177:
Na sklonjeno glavo pa je kapljalo
s križa, od rok, od nog in še od srčne
strani. Takrat je žena glavo dvignila.
Bogovec je videl, ljubil, blagoslovil:
»Judita, Judita, Judita!«
===2.===
Sapa, ki se je bila zbudila ponoči, je
rasla v vihar. Šum lesov za Brdom
Vrstica 1.751 ⟶ 2.203:
bogovec. Srce se mu je hotelo ogreti za
prijazno besedo, pa je ni našel. Ko je spregovoril,
je rekel trdo in bridko:
»Saj ne bo gorelo. Kaj kuriš! Samo kadilo
se bo.«
Ženica je dvignila glavo in pogledala
osuplo na bogovca. Vprašala je krepko,
domače:
»Kaj si dejal?«
»Da gorelo ne bo, ker vije sapa.« Ni odgovorila. Pihalnik je prinesla na
ustnice in pihala v žerjavico pod polena.
Vrstica 1.771 ⟶ 2.228:
zadnje pomladi vsak dan dve uri po polnoči
je vstajala, da je ogenj gorel v vsem
gradu.
»Stara si,« je dejal mehkeje bogovec.
»Kako da te pojajo za delom? Ali nimajo
mlajših?«
Ženici se je zopet obudila osuplost v oči.
Očitajoče je pogledala bogovca.
»Petdeset let netim,« je rekla, »zakaj bi
mlajšo najemali?«
Bogovec se je bolno nasmehnil in čuvstvoval:
»Glej, kaj je njena sreča! Sreča njena je,
da ogenj neti in se ljubosumno boji zanjo.
Vrstica 1.787 ⟶ 2.249:
in ne vedo; in trpijo iz žalosti, da jih vse
življenje jaše in poja neznani. Zakaj mi
ni kakor njej?«
Ženica je odšla. Šum njene palice in
pihalnika je tolkel s hodnika. Bogovec pa
je še mislil in trpel:
»Daj, sliči ji, bogovec! Vzemi žerjavice iz
žive in čiste besede, razpihaj jo, da bo
Vrstica 1.800 ⟶ 2.264:
Dimi se ti kakor Kajnu oltar in Savlu
žrtva, in Dachs je prav povedal in očital,
da si mudljiv.«
V žalost in tegobo je utonil. Sreča njegove
davne vesele evangeljske službe je vstala
Vrstica 1.831 ⟶ 2.296:
mu je nadležno, da si prijazen služi lepe
žene, ki skrivaj s stražo streže debeljaku
Tomažu in novim menihom — Jezabela ...
»Daj, sliči ženi z netivom,« je planil bogovec
trudno, »izpolni besedo, ki si jo dal
Vrstica 1.844 ⟶ 2.310:
modrosti ni odprosila. Zato ker ve, da mi
je bridka in nadležna, glupost iz mrtve
črke od desetih do poldne vsak četrtek.«
Med bogovčevo besedo je vstopil stražar
z zajtrkom. Ko je položil posodje na mizo,
je odstopil za korak in rekel uradno:
»Gospod baron in gospa vabita k uri
modrosti.«<br>
»Za torek?« je vzkliknil bogovec.
»Za zamude zadnjih tednov,« je odvrnil
kratko sluga.
»Pridem,« je dejal nevljudno bogovec. V
stražarjevem licu je videl prikrito zloradost.
Vrstica 1.860 ⟶ 2.330:
Kranji. Potem je sedel in odprl v knjigo.
Še je kipelo v njem, ni vedel, kaj bere.
Zajel je iz vrča, globoko. Trpko je umel:
»Podvojil mi bo nadležnost. Jezabela hoče zanj, glupca. Morda sam niti ne sluti,
čemu. Ne sluti, da koplje nenavidna, kakor
je iz novih menihov učena. Služi ji
za prijazen, ki želuje, da bi ji zoprni
bogovec že šel iz grada, prekleta.«
Bogovec je skrčil prste v pesti in udaril ob mizo:
»Ne boš, papežnica! Hie Baertl! Starec je,
a v knjigi je močan. Boj hočeš, imej ga!«
Sredi jeze je osupnil in se prijel za glavo
in zastokal:
»Herre Jesus, in jaz sem jo skoraj blagoslovil;
Judito, Jezabelo prekleto!«
Nato je bral iz knjige, pil in bil nestrpen:
»Pridi že, stražar Abdijev, pripravljen
sem!«
Sluga je vedel bogovca v grajsko kemenato.
Drug stražar je v prostoru primikal
Vrstica 1.894 ⟶ 2.370:
usadil pred knjigo konkordance, da bi
stregel v besedi in uri pisma in
modrosti božje.
Baron se je živahno približal bogovcu in
se mu poklonil. Bogovec je videl njegov
Vrstica 1.917 ⟶ 2.394:
še otroška deklina z velikimi, radovednimi
očmi in trpkimi ustnicami, plaha,
nerodna. Bogovec je občutil v čudni zloradosti:
»Družabnice menjuje. Ve, da je nakažena.
Ne zaupa možu. O, saj ti privoščim. Trpi,
Jezabela, trpi! Iz tebe mi je nadležnost te
ure.«
Poklonil se je in pozdravil:
»Gnad vnd fride ynn Christo.«
Vrstica 1.928 ⟶ 2.407:
je morda nadležen s svojo uro. Za sveti
božični čas pa se je vendar treba zbrati
v duhu.
»In zamujeno popraviti,« je pripomnil
bogovec in omenil tudi nauk in službo za
grajske posle.
Baron je prikimal. A kakor da ni slišal,
je pripovedoval, da se bo preselil za božič
s svojo drago ženo v Kranj. Dotedaj bi
pa želel, če je mogoče, da bi se sestajali
trikrat, v torek, četrtek in petek.
»Zakaj ne kar vsak dan, Jezabela,« je
občutil bridko bogovec, »vsak dan iz zore
v mrak in še v mraku polnoči.« Poklonil
se je baronu.
»Vem za svojo dolžnost, prejasni.«
Pogledal je izzivalno baronici v oči in
Vrstica 1.946 ⟶ 2.429:
Ali ni bila misel potrojene nadležnosti
iz nje? Bogovcu se je zgenilo
toplo v srcu:
»Judita? Ali nisi Jezabela?«
Žena je opazila bogovčev pogled; zatrepetalo
ji je trpko ob ustnicah, obrvi so se
ji zgibale nad oči. Bogovca je zazeblo:
»Še je stara, nisem ji po licu. Oholnost
norska. Prav je, da mi je Abdija nadležen.
Ker je tudi njej, zato bom laže prenesel.«
»In Gottes Namen, začnimo,« je dejal
baron. Odmaknil je dvorljivo stol na svoji
Vrstica 1.961 ⟶ 2.448:
služabnica se je vstopila svoji gospe na
levo. Baron je sedel in se poklonil proti
ženi in vprašal:
»Ali niste želeli, da razpravljamo po latinsko?«
Zopet je baronici obrobil bridek smeh
ustnice.
»Vaša volja, moja želja,« je dahnila. »Ali
ne veste tega, gospod moj soprog?«
»Vem, najdražja,« je odvrnil in ji stisnil
roko. Potem mu je vzrastlo lice v glupo
slovesnost nečimurmega humanista.
»O čem, prejasni?« je vprašal bogovec
naglo, da bi skril pomilovanje, ki ga je
slutil v potezah svojih ustnic.
»De primo ac novissimo,« je dejal slovesno
baron.
Bogovec ni umel in je nemirno zastrmel
predse v sliko na steni. Bojci so vstajali
nad Samsona. Svetilo se je orožje v njihovih
rokah. Dalila je vabila z roko.
Pa ne, da se baron norčuje? Iz Primoža,
prvega, iz Jerneja, zadnjega?
»De primo ac novissimo,« je ponovil
baron. Bogovcu je legla težka rdečica v
Vrstica 1.986 ⟶ 2.482:
služabnica; baronica Judita je gledala
predse v naročje. Bogovcu je trenutno
odleglo.
»De primo,« je rekel. »Prejasni želi, da
navedem o Bogu?«
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:<br>
»Dicit Dominus Deus: Ego sum alfa et
omega, principium et finis ...«
»Apocalypsis Joannis,« je pritrdil baron.
» ... qui est, qui erat et qui venturus est,«
je nadaljeval bogovec.
»In capite primo,« je tolmačil baron.
»... omnipotens,« je zaključil bogovec,
»versus septimus vel octavus.«
»Octavus!« je vzkliknil baron. Sluga je
razgrnil v konkordanco in potrdil:
»Octavus.«
Baron je z zadoščenjem prikimal.
»Unus bonus,« je dejal bogovec.
»Secundum Matthaeum,« je vedel baron.
»Rex regum, Dominus dominantium, solus
habens immortalitatem et lucem inhabitans
inaccessibilem ...«
»Secundum Paulum in secundo ad Timotheum ...«
»In primo.«
Sluga je potrdil:
»In primo.«
Baron je skomignil z ramo proti baronici
in začel je navajati sam:
»Deum nemo vidit umquam: unigenitus
filius, qui est in sinu patris, ipse enarravit.«
»Secundum Joannem,« je zdaj vedel bogovec.
»Pa še po Matevžu,« je pripomnil baron
in hitel navajati:
»Pot, resnica in življenje ...«
»
»Nebo napolnjuje in zemljo ...«
»Jeremija.«
»In tertio Regum.«
»Jeremija.«
Sluga je odločil, da v Jeremiji in knjigi
kraljev. Baron je navedel manj izrazito:
»Vse, kar živi, živi iz Boga in je z Bogom
pomerjeno, kakor da ni.«
Bogovcu je odreklo.
»Izaija,« je povedal baron. Bogovcu je
znova zalila rdečica obraz. Ljutost se je
Vrstica 2.035 ⟶ 2.560:
oči v plahi in osupli obraz baroničine
služabnice. Slej ko prej je baronica povešala
oči. Bogovca je zabolelo:
»Ne hlini brezbrižnosti, poluverka. Preden
si vstopila, ti je glupi razodel, kaj bo
vprašal. Saj je še stražarju, da odpira,
kakor bi čaral. Vsaj hini ne, če glumiš.
Prigrustnejša si.«
V svoji boli in iz jeze, ki mu je rastla
v oči in žile, je sunil: »Nunc de novissimo!«
Pogledal je baronu v lice in spoznal, da
se ni bil pripravil za pogovor v tej smdri.
Zato je tem živahneje začel navajati.
»Izaija, Ecehijel, Danijel, Marko, Janez
in Pavel. V drugem Tesaloničanom. V
drugem Timoteju. V drugem Petrovem.
V prvem Janezovem. V Razodetju, trinajst,
štirinajst.«
Baronu so se jezile obrvi.
»De Deo omnipotenti, factore?« je vprašal.
»De novissimo,« je rekel bogovec, »čigar
znamenje je enajsti rog.«
Baron je neprisiljeno zazeval in prikimal.
Baronica je dvignila svoje bledo obličje.
Že je navajal baron:
»Mulier ... circumdata purpura ... habens
poculum ... et in fronte eius nomen
seriptum: Mysterium.«
»Babylon magna,« je nadaljeval bogovec,
»mater fornicationum et abominationum
terrae ... «
»Cecidit, magna cecidit,« je kakor pri
papežniški božji službi zapel v baronu
znova prebujeni localis. Bogovec je udaril
kakor za pečat:
»Rim s papežem, svečenjem in zaduštvom ... Antikrist.«
Saj sam ni vedel, kako se je vzelo
vanj, bridko do besnosti; moral je žalostiti
Vrstica 2.075 ⟶ 2.614:
baronu. Silila se je, da bi se samo rahlo
porogljivo nasmehnila, a se ji je trdo lice
spačilo:
»Iz Martina,« je rekla proti strežniku s
konkordanco, »iz bogovca, ki ga ni v
knjigi.«
Kakor se starši začudijo nad otrokom, ki
je zinil sredi med pogovor odraslih modro
mimo svojih let, tako je osupnil baron ob
ženini besedi. Prikimal je. Hvaležno je
nagnila glavo in rekla:
»Ali ne bom nadležna?«
»Nisem apostol,« je odvrnil vedro soprog,
»da bi karal: taceat mulier. Govorite, moja draga! Kaj
ste hoteli vprašati?«
Baronica se je globoko oddahnila. Nekaj bolne
rdečice ji je obrobilo lice. Pogledala je
trpko s stisnjenimi obrvmi v bogovčev
obraz:
»Toliko čujemo o Antikristu,« je rekla,
»dajte, povejte že, kteri je vendar pravi
Vrstica 2.097 ⟶ 2.642:
hlapčevstva ali je Klemen, ki še nosi
krono? Pavel, Pij, Marcel, Gregor? Prvi,
tretji, deveti ali štirinajsti?«
»Vsi,« je jeknil bogovec hripavo. »Vsi so
iz enega kraljestva.«
Čudna žalost je rastla v njem. Na tešče
použito vino je burilo njegovo kri. Obraz
Vrstica 2.106 ⟶ 2.653:
klečati pred razpelom otročnic. In še iz
žalosti in sle, kakor se mu je spovračala
v blodnost sanj, je trpel.
»Zdaj, Jezabela,« je občutil, »zdaj bom
videl, kakšna je v tebi moč iz novih menihov
Vrstica 2.113 ⟶ 2.661:
žensk v moje bogovanje, ko sem norski.
Za nadležnost te ure in še drugih treh, ki so mi
iz tebe nenavidne.«
Plaho je strmelo vanj dvoje otroško za
čudenih oči. Bila je baroničina služabnica.
Bogovec ni hotel videti. Hotel je videti
Dalilo, kakor je bila bojca Samsona uspavala
in na odici ujela.
»Vsi so iz enega kraljestva,« je ponovil.
Prečudno kakor glumcu mu je bilo in je
Vrstica 2.131 ⟶ 2.681:
pod razpelo otročnic, da bi sinu spočela.
O, da ni nikoli prosila! <big>Iz tiste
žene bo vzšel</big> ... «
V težek molk je jeknila bogovčeva beseda.
Prezirljivo se je obudilo v baronovem licu.
Vrstica 2.137 ⟶ 2.688:
obilno otročniško telo je omahovalo na
stolu, ustnice so lovile sapo. Iz strašne
tesnosti je zaklicala:
»Here, meyn Gemahel. Ich sterbe.«
Onesveščeno jo je ujela služabnica v roke.
Baron in sluga sta planila kvišku. Bogovec si je
vrgel roko čez oči, da ne bi videl. Omahnil
je iz kemenate na hodnik in mrmral ubito:
»Ali si spet zmagala, ti sladka v svoji
nemoči? Jezabela? Judita? Prekleta, blagoslovljena!«
Žalost ježne živali je vstala v bogovcu in ni
ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala
vso noč ...
<center>***</center>
Viharji so ugasnili ob mraku. Noč je
bila gluha. Težko je ležalo nebo nad zemljo,
Vrstica 2.163 ⟶ 2.720:
duhovino prevpilo in lajave pse? Zakaj ni
veselja v knjigi, da bi razodela, kakor mu
je stokrat za mladih norskih let?
Bogovec je še odprl in bral:
»Hvalimo naše očake in slovite kroto v
njihovih rodovinah. Veliko slovečega je
storil Gospod od začetka nad njimi ...«
»Henoh, Noe, Abraham,« je štel bogovec
v motni otopelosti vina in žalosti. »Mojzes,
Aron, Pinehas ...«
Tesnoba je spadla z duše, oči so videle,
kakor so želele. Samota sobe se je razklenila
Vrstica 2.179 ⟶ 2.740:
nebeško vseh bogovcev in orožnikov čiste
besede. Spregovoril je prvi iz števila in je
rekel:
»Hvali, neplodna, Gospoda! Več boš otrok
rodila kakor žena, ki ima moža.«
»Izaija, sin Amozov, strašno zgovorni,
bogovec šestdesetih let,« je vedel predikant
ves vdan, kakor da mu je vernih
srenjo blagoslovil. »Vzdajem čast imenu
tvojemu. Tvoja leta, moja leta.«
Že se je oglasil drugi:
»Strašno se godi v deželi. Bogovci oznanjajo
laži, farji jim ploskajo in mojemu
ljudstvu je všeč ...«
»Resnico golčiš, sin Helkijev,« je pritrjeval
bogovec. »Za bridko besedo so te
pojali in kamenjali. Jeremija, daj še meni
od svoje besede, da bo kakor meč in bo
njena jeza razpihnila zoprnike.«
Začudeno, trpko in nejevoljno se je oglasil
tretji:
»Kako se morejo lagati: Gospod govori,
ko vendar jaz nisem govoril!«
Bogovec je vedel:
»Videc močni, Buzitov, s trdim čelom in
okorno voljo! Veruj mi, da sem goreče
iskal, kako bi ti bolj sličil.«
Posluhnil je ves poln veselega tovarištva
v prečudno pesem treh drugih in jih je
Vrstica 2.213 ⟶ 2.784:
serca z glasom in ognjem polnice, preden
je spoznala moža. Spregovoril je prvi,
Hebrejec, človek:
»Resnico bom povedal: Verujte! Gori porečete:
vzdigni se in vrzi se v morje, in se
bo vzdignila in vrgla v morje.«
Rekel je drugi, rimski mestjan, veliki
Popotni:
»Iz vere v vero! Kakor je pisano, da pravični
živi iz vere.«
Ogrel se je tretji, bogoslovec, videc vseh
vidcev:
»Tisti so, ki so prišli iz velikih nadlog
in so svoja oblačila oprali v krvi Jagnjeta ...«
Vrstica 2.228 ⟶ 2.804:
vihar v nepoznanih lesovih. Bogovec
je tonil v sladkem in nemem pričakovanju
neizgovorjenega hrepenenja:
»Sodeč večni na mavri! Ali še ni red, ali
še ni?«
Iz pričakovanja ga je vzbudil nov glas, da
je oči odprl in je videl in je bila navadna
Vrstica 2.241 ⟶ 2.819:
kakor da režejo v les in se snažijo s snago
Jagnjeta, ki je premagalo zmaja: Primož,
Jurij, Adam, Gašpar, Boštjan in Peter.
Trdo je stegnil roko Primož in rekel:
»Papeževi sledniki, novi menihi, seme
hudičevo, slovenski pišejo.«
»Dvorezen meč smo nabrusili,« je zapel
zateglo Boštjan. Jurij se je živčno vznevoljil:
»Kar je hlapčiču v plenah meč, to je telcu
beseda iz duha.«
Adam pa je vzdihnil ponižno, vdano:
»Iz bukovskega so kroto modri.«
»Eno samo vedo,« je ugovarjal trdo Gašpar,
»compelle intrare.«
Peter Kupljenik, sosed Gašparja Rakovca,
se je kakor pijani lahkomiselno zasmejal:
»Z usti in besedo bomo obljubili, pa bo.«
Kakor na nevidno znamenje so klonile
trudne glave, bilo je, kot da tajijo pridušeno jok.
»Prijatelji, drugovi moji,« je trpel bogovec.
»Skupaj ostanimo.«
Kakor onim drugim je tudi njemu klonila
glava in kakor oni je govoril z njimi in
Vrstica 2.275 ⟶ 2.865:
obenj pesem, tiho, tožno, zategnjeno:
<
iz teme je postala luč ...«</
Prebila se je v tujo besedo in dopela:
<
daß du uns die Nacht hast behut.«</
Bogovec je dvignil obraz in zastrmel. Ob
Vrstica 2.290 ⟶ 2.880:
je bil cerkljansko župnijo izgubil, pisar
Andrej Sonce, mestjani Banko, Piber,
Zemljak.
»Orožniki moji verni,« je zahrepenel bogovec
in občutil težko, da ne razume, kako
Vrstica 2.297 ⟶ 2.888:
težkimi vrči in mu vzdajali srečo v novem
stanu, baron — starešina, sodnik — tast,
vsi drugi — svatbeni gostje ...
Strašno je vzrastlo spoznanje v bogovcu.
Planil je ob družbi in zaklical surovo:
»Pijanci! Vstanite že. Agnes ist todt.« ...
Od grajskih hlevov se je budil petelinji
klic. Lajavi psi so spali. Bogovec se je
Vrstica 2.319 ⟶ 2.914:
kakor vosek: enkrat, dvakrat, trikrat in
še četrtič, petič, šestič, sedmič, osmič,
devetič, desetič ...
Nizko pod gromovi, v soncu in sopari
poldne pa se je svetilo zlato tele na
Vrstica 2.325 ⟶ 2.921:
znamenju. Ko je duh pisal v kamen, je
meso streglo sli, darovalo Baalu in tonulo
v lajnu ...
»Pinehas, kje si?«
Bogovec se je trudno zganil. Nepojmljivo
tuja, grozna je bila slika. Kdo bi gledal?
Vrstica 2.333 ⟶ 2.931:
res vse to tako tuje? Ali ni v vsakem človeku
in še v svetcu prav tako iz dneva
v dan? Kako je pisano? Du solt nicht bergern deines nehisten weibst! Kako se oglaša iz krvi? »Nichts Lieberes auf Erden ...«
Bogovec je zastokal:
»Vnd füre mich nicht ynn versuchunge!«
Kakor za sladko tolažbo je vstala nova
slika in je bila gora, odeta v dan in sonce
Vrstica 2.342 ⟶ 2.943:
gori je sedel človek. Ni pisal v kamen. Ni
grmel, skoraj prosil je, sladki vabec in
vodeč:
»Ko pa molite, nikar veliko ne govorite
kakor malikovci ...«
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.<br>
»Sam si sodil, kdo so poluverci. Zaduštvo
Vrstica 2.350 ⟶ 2.953:
na veliki petek. Jaz pa sem, kakor
sam hočeš, in molim in učim, kakor si
rekel, naj rečem: Oča naš, kir si na nebesih ...«
Čudno bledo je sinilo jutro v bogovčevo
molitev in je vstal in je šele zdaj vedel,
da je svetloba, ki je ni bil vajen, iz
snega.
Oblekel se je naglo in šel v grajsko molilnico.
Našel je zaprta vrata in prostor
Vrstica 2.361 ⟶ 2.966:
duri. Dvignil je glavo. Ženska z nizko
zagrnjenim licem je stala v dremotnem
kotu. Bolna jeza je obšla bogovca.
»Vzemi in podneti, bogovec,« je občutil iz
starke, ki je v gradu ogenj netila, »vzemi
od žerjavice, ki je ni. Čemu si še tu?
Jezabela je zmagala, še lajave pse bo pregovorila
novim menihom in svečenju.«
Potem pa je vprašal edino, ki je bila
prišla k nauku:
»Ali veruješ?«
»Verujem,« je dahnila ženska plaho, komaj
slišno.
»Povej na glas, kakor veš,« je zahteval
trpko. Ni odgovorila.
»Ich gleube ...,« je pomagal in je govorila
za njim.
»V Boga Očeta, Stvarnika.«
»In Sina njegovega, ki je zame umrl in
me odrešil.«
»In v Svetega Duha, ki me je posvetil.«
Umolknil je za trenutek. Nato je vprašal
bridko:
»Zakaj se kriješ? Kdo si? Ne bom te karal,
da si nevešča. Vsaj prišla si, da se naučiš.
Razodej se!«
Žena je spustila ruto. Bogovec se je osuplo
zganil.
»Lotrica, grajskih konjarjev obnožnja,« je
zamrmral bridko. Žena pa je zdrknila na
Vrstica 2.405 ⟶ 3.023:
in sencah oljk, kjer je sedel sladki vabec
in vodeč učil moliti: Oča naš, kir si na
nebesih ...
V grajskih hodnikih so posli posluhnili za
bogovčevim glasom. Vratar se je čudil:
»Ali praznim stenam uči?«
Žena pred bogovcem pa je venomer klečala,
poslušala, verjela ...
»Ponovi, če zdaj znaš,« je velel bogovec.
»Ich gleube!«
»
»... in Sina ...«
»... in Svetega Duha ...«
Bogovec se je dvignil iz molilnice. Zoprno
ga je zabolel vonj nemarnega lotriškega
telesa. Trpko je občutil iz učenika Martina:
»Sadlo prašičje! Srečno je v lajnu, ne ve
za smrt.«
Žena se je dvignila za njim in zabredla z
Brda v sneg proti gozdovom. Sneg ji je
Vrstica 2.429 ⟶ 3.057:
pesem:
<
Do tistih mal je pela drugače:
<
wo unser beider Bette was ...«</
<center>***</center>
Vrstica 2.447 ⟶ 3.075:
telesa. Tilen se je povzpel na križ in otepel
sneženi ovoj, zdrknil vesel na tla in
govoril:
»Kaj ni zdaj boljše? Takole skrbim za
Te, kolikor morem in kakor sem obljubil
Tvoji svetli materi v roženvenški cerkvi.
Ne pozabi ji povedati, ko se vrne s Turškega.«
Nato je brodil Tilen vse prek polj, da bi
gaz našel. Našel je in prišel srečno pred
Vrstica 2.457 ⟶ 3.087:
prinesel župniku resno posvarilo, ker je
bil dovolil predikantu Knaflju blagosloviti
hčerin grob na Suhi ...
Bogovec pa je dvomil:
»Ali imajo srečo, ki žive iz duha?«
Ni doumel, ni vedel, da je sreča iz pridige
na gori v soncu in oljkah, pa še za ženico,
Vrstica 2.470 ⟶ 3.103:
Nedeljsko adventno jutro. V bridki
mraz grajske molilnice je jeknil
bogovčev glas:
»Ich will den herre loben alle zeyt.«
Srenja vernikov iz Kranja je odpela:
»Seyn lob sol ymerdar ynn meynen munde
seyn.«
Bila je težko slovesna pesem v mrkem
lidijskem zvoku. Ob vsaki novi prošnji
Vrstica 2.485 ⟶ 3.122:
bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni
niti mož, ki so breme nosili in krivdo
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj ...
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski
mestjani so peli po nemško iz Martina,
njihov brdski patron pa je molil po bukovsko.
Bogovca je zabolelo in je spraševal
v sebi:
»Nečimurni! Z besedo papežniških poješ
za Jezabelino prijazen. Prav nič ti ni
Vrstica 2.496 ⟶ 3.135:
in se razkazuješ pred mojimi in menoj,
norski Abdija! Pa ti rečem, da ni nebeško
tovarištvo za osle in gosi.«
»Non creavit Deus coelum pro anseribus,« je zapel nehote v nemški psalm, se zmedel in pozabil še bolj: predenj je
vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno
Vrstica 2.502 ⟶ 3.142:
svoji služabnici v rokah ...
»Vnd fure ich mich nicht ynn versuchunge!« je
zahrepenel bogovec in se ovedel.
Pesem srenje je ugasnila. Bogovec je vstal
in se obrnil k ljudem. Tudi to, da se je
Vrstica 2.509 ⟶ 3.150:
in še iz prednika v Kranju Gašparja
Rakovca. Ne trikrat kakor papežniški,
samo enkrat je klical:
»Kyrie Eleyson, Christe Eleyson, Kyrie
Eleyson.«
Nato je molil k Bogu, močnemu varuhu
vseh onih, ki verújo vanj, naj svojo prijazen
Vrstica 2.518 ⟶ 3.161:
in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega
Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo
in odrešilo od žlahte do žlahte ...
»Amen!« je odgovorila srenja.
Bogovec je bral iz Pavla v prvem pismu
Korinčanom na četrtem poglavju od prve
Vrstica 2.526 ⟶ 3.171:
je z vodo krstil in oznanil, in se je vse
tisto zgodilo ob Jordanu, »zu Betharaba
iensit des Jordans da Johannes teuffet.«
Srenja je pela:
»Nu bitten wir den heyligen Geist ...«
Ko je pesem utihnila, je vzel bogovec
Spangenberga, da bi razložil. Hreščeče
Vrstica 2.534 ⟶ 3.182:
Prenehal je brati, dokler se ni šum upokojil.
Samo ena pljuča so hropla venomer glasno
v naduhi.
Bogovec je vedel:
»Prvo talno vreme ga bo vrglo v bodilj.
Težak je, debeljak in pijanec. Ne bo prenesel.
«
Dobral je iz postile in pel s srenjo Gospodnje
prošnje. Potem je poklical k pokori.
Vrstica 2.545 ⟶ 3.196:
svoje verne primeril z gorečniki, ki so mu
bili nedavno vstali v sanjah. In kakor na
svoji zadnji poti v Kranj, je trpel:
»Kakšno erbščino si mi zapustil, Gašper
Rakovec? Ti da so orožníki čiste besede
Vrstica 2.558 ⟶ 3.210:
prijazni škofljih v Ljubljani z zaduštvom
in srečenjem. Herre Gott, ti jih sodi po
čislu in vagi.«
Odvezal je in pozval:
»Obudimo vero!«
Obudili so vero v pesmi »Wir gleuben
all an eynen Gott ...«
On pa je vzel kruh in kelih in povzdignil.
Cerkev je pela:
»Jesaia dem Propheten das geschach, das
er ym geyst den herrn sitzen sach ...«
Vrstica 2.574 ⟶ 3.232:
nadušljevega se je budilo v oboke.
Vonj vina iz kelihov je ugasnil. Trudno
je odpevala srenja, ko je molil:
»Der herr segene dich vnd behüte dich.«
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sey dyr gnedig.«
»Der herr gebe dyr frid ...«
<center>***</center>
Vrstica 2.588 ⟶ 3.250:
še iz svojega. Iz prve motnosti je poželel
prijateljskega pogovora in se je jadil nad
Dachsom, da ga ni:
»Nikoli ga ni, kadar bi ga rad. Da vohuni!
Norstvo! Poznam lahkega človeka.
Vrstica 2.595 ⟶ 3.258:
tegoba ob oholnih, slabo vino, pa morda
še nadležna Kristančeva vdova, kateri je
obljubil, da jo bo vzel.«
Bridko se je nasmehnil:
»Hudo možu, ki je vdovi obljubil zakon.«<br>
Zopet je premišljal učitelja, vzporedil sebe
obenj in našel:
»Srečni Johannes. Tegoba življenja mu
ni sojena. Gre, kamor ga je volja, nič ne
Vrstica 2.616 ⟶ 3.282:
quo volunt ... Deus an Satan? Moj Bog!
Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti
hodim ne več!«
In še bridkeje se je zavedel:
»Ne ljubim, ne črtim. Ali še živim? Ali
je to življenje, da čakam in čakam iz nejasnega
Vrstica 2.623 ⟶ 3.291:
da iz trpljenja umišljam sam duhovine
in lazim za njimi, kakor sem v zvonove
zlezel sinu naproti?«
Misel na sina ga je vzdramila v novo
občutje. Znova je trpel iz živčne nepočakanosti:
»Hlapčič neporedni. Ali ti je kakor mojemu
dvanajstemu kakšna Snedčeva upalila
polt, da si pozabil vrniti se in si še v
pismu lagal?«
Razgrel se je bridko:
»Ščenec, upaljena polt! Pazi se mi. Sladka
je sla iz lotric, a rani. Bolan se boš vrnil.
Brezovo olje dobiš mesto obliža iz sublimatnega
vina in glist, nečedni, hlapčič
mesenega svetá.«
Bogovec je pil na novo bolest in jezo.
Potem je listal v knjigi, da bi ubil tegobo ure
Vrstica 2.649 ⟶ 3.322:
bi prah poljubil, kamor je stopila,
a se sramuje celó oči dvigniti k njej in
išče samoto lesu in joče ...
Temnejši je mrak in knjiga se odpira,
kakor da ni pisal Duh, kakor da je pačil
hudič iz zla in lotriškega malikovstva.
Trpke lesene snage so tolmačile besedo o
strašnem, prigrustnem:
Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela
in vzela v sli in dala še možu. Ob
Vrstica 2.699 ⟶ 3.374:
Jeroboam, Jezabela, pojanje bogovcev,
razdejanje templja, babilonsko
porobljenje ...
»Kadar bo red in treba, da bi za tolažbo
bral,« je trpel bogovec, »kje bom odprl?
Ali bom mogel učiti: veruj! Vult et vadit,
quo vult Deus?«
Kakor v »uri biblije in modrosti« je bogovec v
prstih čutil, kje bi mogel odpreti, a mu
Vrstica 2.710 ⟶ 3.387:
ki je enajsti rog. Vsa pričanja o
njem so oživela v bogovcu, da je iz sebe
iskal in spraševal:
»Iz katerega rodu? Ali more vstati iz
človeške žene? Iz Kajnovih? Iz bojcev,
Vrstica 2.718 ⟶ 3.396:
In da bo začet kakor Sin iz
Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,
Resnica — Laž, Bog — Baal?«
»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in
se karal:
»Žene, ki bi Baala rodila, ni. Zakaj si,
norski, otročnico plašil z njim? Norska je
Vrstica 2.745 ⟶ 3.425:
angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu
krono v tri gubé položili na glavo in ga
imenovali Gregorja ...
»Norska favela,« je vzkliknil bogovec.
»Basni mojega učenika Martina so verjetnejše.«
Trpko je pripomnil:
»A bridke kakor strahote v Knjigi ...«
S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva
vrata je nekdo pokljukal.
»Odpri!« je zaklical bogovec. Vstopil je
Wassermannov Erazem.
»Moj dvanajsti,« se je dvignil bogovec;
»in Snedčeva hči mu je upalila polt.«
»Kaj hočeš?« je vprašal rezko.
»Službo sem zamudil,« je dejal trpko mladec.
Bogovec je menil, da govori o jutranji
molitvi, in je odvrnil:
»Nisem papežniški, da bi silil vstopiti.
Volentium salus non coactorum. Ne bom
sodil, da sam ne bom sojen.«
Mladec je dejal mirno:
»Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.«<br>
Bogovec je planil. Hripavo je vprašal:<br>
»O mojem sinu? Kaj veš o njem?«
Mladi je rekel:
»Že nekaj tednov vem. Pa sem molčal.
Zato sem rekel, da sem stražo zamudil.
Bridko je, kar vem.«
»Reci,« je velel bogovec, »moj sin je
umrl.«
Trudno je zmajal mladi z glavo:<br>
»Luka Knafelj je pri novih menihih v
nemškem Gradci.«
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast
mu je spačila oči:
»Leugest, Schelm!« je vzkliknil. »Za mojo
jezno besedo si me prišel blaznit. Pojdi,
ščenec, upaljena polt, poberi se k Snedčevi!«
»Here Meister,« je rekel mirno Wassermannov,
»ali hočeš, da na evangelij prisežem?
Ne psuj me. Že tri mesece in več
je Luka Knafelj v Gradci!«
Pripovedoval je, kakor je slišal od brata.<br>
Bogovec je nemo poslušal. Potem je vprašal
kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu
in Davidu:
»Kako se je moglo to zgoditi?«
»Ne vem,« je odvrnil Erazem in potegnil
svoj težki meč više ob sebi. »Zato sem
prišel,« je nadaljeval; »Snedčeva mi je
dala novcev. Pojdem na pot in bom videl
in izprašal. V štirinajstih dneh se vrnem.«
Zmedeno je iskal bogovec v mladčevo lice.
Trpel je, še je dvomil in vprašal:
»Ali res nisi dvanajsti?«
Mladec je prebledel. Ustnice so mu zatrepetale.
A ni besede ni rekel, samo
okrenil se je in šel proti vratom. Ko je
prijel za kljuko, je zaklical bogovec:
»Stoj!«
Erazem je obstal. Bogovec se mu je približal
in dejal:
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj umé, kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«
»Tomažu ljubljanskemu se je prigodilo,« je odvrnil hladno Erazem.
»In ti, ali mi res še hočeš s stražo streči?« je vprašal mehkeje bogovec.
»Do smrti,« je odvrnil mladec.
Dolgo sta molčala. Potem je spregovoril
Erazem:
»Samo nekaj bi še prosil, preden grem na
pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine
obleke.«
»Ne búdi duhovine!« je zamrmral bogovec
osuplo. Mladenič je rekel:
»Saj je ne budim. Le zato prosim, da bom
sam imel mir pred njo.«
Mehko je pela njegova beseda. V bogovcu
je raslo ganotje. Polglasno je mrmral:
»Ljubezen ... zvesta ko grob, trda ko
pekel, ... ogenj ... Vse vode svetá ga ne
Vrstica 2.826 ⟶ 3.538:
Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki
mu je krila spomine. Odprl je in zajel in
ponudil mladcu:
»Vzemi!«
Bila je sveta igrača pokojne Gertrude,
»denarnica krščanskih resnic.« Mladenič
Vrstica 2.833 ⟶ 3.547:
je sklonil po bogovčevo roko in jo poljubil.
Živo je privzdignil težki meč ob
sebi in zaklical:
»Fahre wohl, Here Meister. Videl me boš,
ko se vrnem iz Gradca.«
Preden se je bogovec
ovedel, je že mladi zaprl za seboj
vrata. Sočutno je gledal bogovec za njim,
pomiloval in blagroval:
»Mlada kri, norska, blazní in blodi,
srečna.«
Veliko ganotje ga je obšlo in je roke razširil
in hrepenel:
»In če bom sina izgubil, preklet naj bo,
dvanajsti! Ti pa se mi vrni in blagoslovil
te bom: moj edini, moj pravi, moj Gedeon,
blagoslovljen!«
Znova mu je pokljukalo na vrata ...
Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.
Bogovec je prebledel, omahnil in
strmel. Potem je zaječal, vprašal:
»Agnes? Mein viellieb Gemahel?«
Ni verjel, da vidi. Še je dvomil:
»Agnes, moja žena, moja duhovina!«
Žena je rekla mirno vljudno:
»V Kristu milosti! Juta sem.«
Vrstica 2.865 ⟶ 3.591:
hčere. Sredi svoje ljubezni je odrevenel.
Živa, vonjiva in sladka je stala v somraku
pred njim dekle njegovih sanj.
»Gertrud, viellieb!«
Medel smehljaj je dahnil ženski čez ustnice.
Mehko je spregovorila in vprašala:
»Gnad und frid in Christo. Guter! Kje
je bogovec?«
Mladenič je pokazal na vrata, odkoder je
bil prišel.
»Ei, ja, Guter,« je rekla deklica, pokimala z glavo
in šla. Mladi je strmel za njo in jecljal:
»Gertrud, Gertrud, Gertrud!«
Utonila je v bogovčev stan. Wassermannov
je slišal, kako je zaklical predikant presenečeno.
Vrstica 2.885 ⟶ 3.618:
prijazna. — »Gnad und frid in Christo,
Guter!« Mladec si je roko pritisnil na
srce:
»Gertrud viellieb!«
Potem je posluhnil in je spoznal, da govori
bogovec.
»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?
Kdaj pa je umrl tvoj oče, Juta?«
Juta je govorila:
»Pred tremi leti. Ali ne veste več? Saj ste
morali čez goro priti, ker so kmetje pred
Dvorom zastražili pot.«
»Spomnim se,« je dejal bogovec. »Pa
reci, kdo ti je zdaj zbolel? Tvoj mož, tvoj
ženin?«
»Moj brat,« je odvrnila in pripovedovala,
da mu je neprevidnemu ranjena
planinska koza presekala z nogo drob.
Bogovec je vzdihnil:
»Ubogi človek! Strašno mora trpeti. Ali
je za smrt?«
»Zato sem hitela,« je rekla Juta, »da bi
prišli čim prej.«
»Takoj, Juta,« je odvrnil bogovec. Wassermannov
je poznal njegov glas in ga ni
poznal. Kakor omočenemu iz pijače so mu vstajale
misli:
»Gertruda je umrla, a Juta živi. O, Juta!
Zakaj je sladka tvoja beseda, Meister?
Ali ji za prijazen hiniš? Vstani, bogovec!
Na pot! Njen brat umira, tudi jaz bi zanjo
umrl.«
Notri je govoril bogovec:
»Zdaj se te spomnim, Juta. A kroto si
zrastla in ko si vstopila, sem mislil, da
je neka druga.«
»Gertruda, kajne?« je vprašala. Erazem
pred vrati je krotil z roko svoje nemirno
srce.
»Agnes,« je odvrnil bolno bogovec. Potem
je dodal: »Pa je minilo, Juta. Duhovina
je nema. Pustiva jo, naj spi, naj ima mir.«
»Naj spi, naj ima mir,« je ponovil mladec
pred vrati. Bogovec pa je zaklical:
»V božjem imenu, Juta, pojdiva na pot!«
Erazem pred vrati je odstopil in pohodil
pobožno igračo mrtve duhovine v mrzlem
grobu na Suhi. Ni vedel. — Bogovec in deklica
sta stopila iz stanu na stopnice.
Bogovec je zagledal mladega in ostrmel:
»Kaj si še tu?« se je začudil nejevoljno.
»Hitro stražo mi strežeš. Iz Gradca si se
vrnil.«
»Gospod,« je odvrnil Erazem, »storil bom,
kakor sem obljubil. Prej pa dovoli, da te
spremim z gospodično.«
»Ne maram,« je rekel odločno bogovec.
»Pomisli na snegove,« je ugovarjal mladec,
»visoki so. Bredel bom in delal pot.«
»Res je, snegovi so visoki,« je rekla Juta
in vzdihnila.
»Ali ti je všeč, da gre z nama?« je vprašal
bogovec.
»Zeló je prijazen,« je odvrnila.<br>
Mladcu se je vse osrčje vnelo in je občutil:
»Juta, ko boš trudna, da ne boš več mogla
hoditi, kakor mati dete te ponesem. In če
Vrstica 2.953 ⟶ 3.713:
grel, in če boš hotela in boš rekla: pojdi
in umri zame! Glej, vstal bom pri priči,
pojdem in umrem.«
»In Gottes namen,« je zamrmral bogovec.
»Hlapčič, hodi pred menoj.«
<center>***</center>
Vrstica 2.970 ⟶ 3.731:
mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen
mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je
za sladko lakomil.
»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.
»Odkod starcu pravica?«
Bridko se je karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu
je s stražo stregel:
»Ne greši! To je tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo
pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.
Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako
si veren.«
Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo
v snegu ob gazi. Zasopli so prešli predgorje
in stopili v klance pod čemšeniškimi
strminami. Mladec je hrepenel:
»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in
usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel
na rokah, sladko, sladko!«
Težka in negotova pot je utrujala iz koraka
v korak. Nizko med gore se je bilo
Vrstica 2.991 ⟶ 3.760:
Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.
Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.
Počakal je in dejal:
»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar
imam, hiše pa ni.«
Deklica je povedala, da je za drugim
ovinkom hiša. Stara žena kuha močno
pijačo iz planinskih rož.
»Počivali bomo,« je odvrnil mladec.<br>
Bogovec je hodil nemo. Oprezoval je deklico
pred seboj in je bridko mislil:
»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa
otroška. Kdaj je tako zrasla pa tako vzšla
Vrstica 3.008 ⟶ 3.781:
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva, ki si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star ...«
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic?
Vrstica 3.017 ⟶ 3.791:
bratom. Tudi ko se je ponesrečil, se je sam
privlekel nizko nad kočo, da ga je čula,
ko je klical na pomoč.
Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,
okajena streha.
»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica
je prikimala. Mladec je sunil v sajasta
vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje
iz teme je spraševalo in se jadilo:
»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam
v sklepih. Zaprite, norski potni.«
Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki
je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo
Vrstica 3.036 ⟶ 3.814:
tonile mrzle oči globoko v glavi. Vse ob
očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.
Zopet je govorila Juta.
»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj
starka. Iz teme nekje je zajela vode v
Vrstica 3.054 ⟶ 3.833:
deklici svoj pogled v lice, da je
deklica kar omahnila nazaj v temo in prinesla
roko nad oči.
»Veščica, ne smeš ji ureči,« se je zganil mladec.
Bogovec se je trudno nasmehnil in je
vedel:
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela ...«
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
z glavo. V loncu je zakipelo, neznan
Vrstica 3.067 ⟶ 3.850:
Okusil je in pil. Zopet je zajela
žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na
Juto, prosil z očmi:
»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,
kjer si pila.«
Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.
Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,
Vrstica 3.079 ⟶ 3.864:
zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil
je. Bogovec pa je pil. Potem je
vprašal trdo:
»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?
Iz hudiča?«
»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno
in umljivo ženica. Wassermannov je segel
po drug novec in rekel:
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.«<br> Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:
»Za pot ... prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča ...«
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
Potem pa je videl, da Juta trpi in je
nestrpna, in je rekel bogovcu:
»Gospod, treba bo iti.«
»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,
»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni
ranjenemu, če bo pil od tega.«
Juta je hvaležno prikimala.
Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.
Ko je nalila, je rekla:
»Pijte, dokler je vroče. Če pa omrzne,
prevrite.«
Zopet je pogledala po Juti, zamrmrala neuumljivo, da
je Juta zopet zmajala z glavo. Potem so stopili zopet na pot, v sneg,
Vrstica 3.109 ⟶ 3.905:
v mladem telesu, ki ne počije ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas.
»O čem golči
norski starec?« se je jadil mladec. Prav gotovo. Srce odkriva
Vrstica 3.121 ⟶ 3.918:
verujó. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
ime ...
Trpko je občutil mladec:
»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.
Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?
Vrstica 3.128 ⟶ 3.927:
On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa
meni, da je prijeten. Norski, norski, norski
si, Here Meister!«
Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor
preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno
Vrstica 3.134 ⟶ 3.934:
»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke
in te ponesem. Na svojem srcu te bom
grel.«
Bogovec pa je trpel:
»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več
dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil
rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če
me nočeš kot vdovca za moža.«
Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne
sivine mu je omahovala deklica nasproti
in ni videla in se je zadela vanj in vzkliknila.
On pa je stegnil roko in dejal:
»Gospodična, kakšna pot.«
»Ni več daleč,« je dahnila zasoplo in se
pognala ob njem. Šum vode, ki je bil
Vrstica 3.151 ⟶ 3.955:
deklica vstran in mladenič je zaklical.
Ozrla se je in rekla:
»Tu je pot.«
Šlo je po bregu navzdol k vodi, strmo,
spolzko.
»Roko mi dajte,« je prosil mladec. Odvrnila
je, da je vajena, in že je bila na
Vrstica 3.168 ⟶ 3.974:
kočo pod planino. Bogovec se je zgrudil
ječe v sneg. Mladec mu je stregel, v srcu
pa je bil vesel:
»Truden je, a bo še trudnejši, ko se mu
razbole noge. Jutri ne pojde odtod in
pojutrnjem tudi še ne pojde; in če snegovi
zapadejo, ne pojde ves teden.«
Saj ni želel trudnosti in težave starcu,
želel je le, da bi bil pod eno streho z Juto
vse noči do zadnje, do smrtne ...
Ponudil je bogovcu piti, kar je bil vzel s
seboj. Potem je bogovec vstopil. Mladec
je ostal pred hišo. Slišal je slovesno bogovčevo
besedo:
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid ...«
Takrat je udaril strahoten krik iz koče
in vstopil je še Erazem ...
Vrstica 3.202 ⟶ 4.013:
šum vetrov, ki so s snegom tepli v lesene
stene in streho. Še bratu v smrtnih krčih
je zavidal ženo ...
»
»Guter!«
»Kje si? Ne vidim te.«
»Pri tebi sedim, Guter. Ali ti je odleglo?«
»Hudič je v rani!« ...
Znova je sunil veter. Bogovec je spregovoril
v sanjah. Brat in sestra sta umolknila.
Vrstica 3.214 ⟶ 4.031:
Ni dišalo. Juta ni bila omočila ustnic.
Takrat pa je stala ob ognju. Mladec je
sunil kvišku.
»Zaspal je in omedlel,« je rekla tiho in
iskala z očmi in ni našla. Sesedla se je na
ognjišče. Ogenj je ostro očrtal njeno polno
telo. Mladenič pa je bil slep in je le gorel:
»Juta, Juta!«
Takrat je vprašala in pokazala na spečega
bogovca:
»Kaj je pravil o Antikristu? Ali je res?«
»O ... Zadnjem?« se je zmedel mladec in
zaječal. »Ne vem. Pravijo, da je res.«
»Pa veruješ?«
»Verujem.«
Molčala je. Potem je vzdihnila:
»Gregor bo njegovo ime.«
»Strahote so na svetu,« se je silil mladec
v zgovornost, »pa je zato tudi božja moč
vsepričujoča, daje pesem in sonce in še
solzo. Noben las ne spolzne z glave brez
njegove volje.«
»Kar je namenjeno, to bo,« je vzdihnila
deklica. Iz sobe je zaječal ranjenec. Sunila
je iz svoje trudnosti. Veter je preglušil
zamolkle ranjenčeve klice. Erazem
je poslušal za besedami brata in sestre.
»
»Zakaj, Guter?« je vprašala sestra.
»Da bom videl, kako da nisem sunil živali dovolj
globoko.«
Šum njenih korakov je dahnil v molk.
Nato je rekel ranjeni:
»Prekleto orodje. Upognil se je. In zato
umiram!«
Škripal je z zobmi.
»Guter, Guter, Guter!« je prosila sestra.<br>
»Saj ne bom potrpel,« se je prelijala ranjenemu
Vrstica 3.256 ⟶ 4.091:
vratom, da bi ga videl. Obstal je in slišal.
Toplo, iz čudne, čudne žalosti je spregovoril
umirajoči:
»Juta! Gregor naj mu bo ime.«
»Guter!« je vzkliknila pridušeno deklica.
»Zakaj govorita iz bogovčeve favele?« je
iskal Erazem začudeno.
»Gregor, kakor najin oče,« je ponovil ranjeni.
Deklica je ihtela. Erazem je videl,
Vrstica 3.277 ⟶ 4.116:
zavpil. Deklica je dvignila glavo. Mladi
logar si je bil pretrgal bolečino in prerezal
vrat ...
Erazem je omahnil ob ognju. Kakor bogovca
se ga je prijela trenutno brezmejna
slabost. Notri ob mrtvem bratu je sedela
Juta in je hotela biti sama, strašno mirna,
strašno bridka, norska v neumorni besedi:
»Guter, Guter, Guter ...«
Toplo se je ustopila v mladcu bridkost.
V zadnji uri noči je zasnul iz solza ...
Potem pa je odprl oči iz čudne groze in
gledal in ni vedel, ali sanja ali bedi. Od
brata k hišnim vratom je begala Juta,
ihtela, majala z glavo, omahovala in govorila
venomer eno, venomer blazno:
»Gregor Zadnji, Gregor Zadnji ...«
In zopet se je prijela za glavo, zibala z
njo, trpela.
»Kakor moja uboga rajna mati tri ure
pred smrtjo,« je občutil Erazem v dremotni
svoji nemoči, pol buden, pol ubit
od spanca in žalosti, »kakor moja rajna
sestrica ves dan, vso noč, preden je ugasnila.«
Mladenič se je v strašnem usmiljenju dvignil
kvišku in stegnil roke po deklici. Presunljivo
Vrstica 3.304 ⟶ 4.151:
in planila skozi vrata v snežene zamete
in prvi medli jutranji svit. Erazem je
šel za njo in klical:
»Juta, sladka, čista, edina!«
Vzšel je na rob planinice in videl podse.
Doli na brvi se je bila pobrala iz snegov.
Obvisela je na ozkem mostu nad vodo.
Počepnila je, obesila noge nad globel.
Samo z eno roko se je držala.
»Juta! Usmiljenje!« je zavpil mladec in
drsel nizdol. Videla je, zamahnila z roko
in ugasnila v mlamolu ...
<center>***</center>
Vrstica 3.323 ⟶ 4.173:
vrh. Mladec je planil, da skoči v vodo.
Bogovec ga je stisnil krepkeje za rame
in dejal zamolklo:
»Pusti duhovino!«
Mladec se ga je otresal. Voda je dvignila
utopljenko in jo potegnila izpod brvi v
plitvine. Erazem se je iztrgal bogovcu,
dospel do vode, zabredel in potegnil nesrečno
telo na breg.
»Nenavidni te poja,« je spregovoril ob
njem bogovec, »da noriš za telesi, ki jih
je vzel hudič.«
»Leugest, Meister, leugest,« je jokal Erazem
in spraševal v mrtvo lice:
»Zakaj, Juta, zakaj?«
»Nič ne vidi,« je mislil sočutno in milovaje
bogovec; toplo, kot še nikoli se mu
je vnelo za norsko mlado kri in je rekel:
»Če si jo ljubil, s stražo ji streži. Hotela je,
da ji izkoplješ grob.«
Odvedel je mladega nazaj v kočo k mrtvemu
logarju.
Šele ob mrtvi je imel norski mladec svojo
srečo: smel je spati pod Jutino streho do
Vrstica 3.358 ⟶ 4.217:
potrkata. In sta potrkala in sedela ob
ognju in bila kakor pijana iz zelišč. Rekel
je stari:
»Hudič jaše ...«
Rekel je mladi:
»Le to bi rad umel, čemu je govorila o
Gregorju ...«
Stari je osupnil in se zamislil. Potem je
rekel hripavo: »Stal sem ob ribniku za
Brdom. Že takrat sem videl, kako je
vzšla iz vodá. Namenjeno ji je bilo.«
In kakor iz navade je razgrnil
knjigo, strmel, bral na glas in rekel:
»Saj sem rekel, da ji je bilo namenjeno.
Glej, iz knjige je verjela.«
»Kaj je njena knjiga?« je planil živo
mladi. Stari je rekel kratko:
»Kalvin.«
Vrstica 3.383 ⟶ 4.250:
Da ni bil v Gradcu? Da sta z bogovcem
pozabila na gojenca novih menihov? Kod
je hodil?
S stražo je stregel. Čemu le sprašuje!
Ali je Gertrudin grob obžaloval?
Ni odgovoril in je tožila:
»Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor
hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj
malo rad!«
Zopet je molčal. Ona je solze obrisala in
rekla trpko:
»Saj že vem, kaj bom storila.« Pokazala
je v zvonove farne cerkve svetega Kocijana
in šepetala:<br>
»Tja gor bom zlezla in skočila dol. Ko
bom v grobu, me boš morda rajši imel.«
»Ne kliči duhovin,« je rekel mladec resno.
»Ali jih je več?« se je začudila.
»Dve sta,« je odvrnil, »in druga je bridkejša!«
»Gertruda?«
»Juta.«
»Juta?« je trpela deklica v novi nenavidnosti.
»Juta,« je govoril mladenič, »če pa boš
v knjigi kraljev brala, boš našla še drugo
ime. Tamara, ji boš rekla.«
»Tamara?« je majala deklica z glavo. »Tamara?« je ponovila in mladenič ji je odgovoril trpko:
»Kraljevska, ki ji je bil brat ljubelj.«
»Ne poznam,« je odgovorila deklica preprosto in brez zadrege.
»Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno.
»Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja
vera, moja vera ...«
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti prevpije,
še klic zveličanja ...
==
===1.===
Vrstica 3.441 ⟶ 4.328:
garjevim ovcam, ali je iz hudiča krizamnik
ali iz božje volje. Spadel pa ne bom.
Scripsi. Fiat. Amen.«
Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja
bolj vešča roka bukovski distih:
<
Norskih bab modrost krizamnik bil je in bo.«</
Podpisal pa se je bil Matije Mercine učeni
naslednik, župnik Frančišek Steynmetz —
Lapicida — Lathomus — Carniopolitanus
— Doctus.
»Nečimurnik!« je vzdihnil župnik Treiber
ob tolikih imenih in sodil. In za prehitro sodbo je sodil še sebi:
»Vsi spadamo v mesu in napuhu.«
Nepotolažen je legel, da bi spal.
Vrstica 3.464 ⟶ 4.355:
da je prišel sel z važnimi poročili. Baron
se je dvignil. Bogovec se je poklonil, da
bi šel. Takrat je rekla baronica Judita:
»Tet viel schön bitten!«
Bogovec je osupnil:
»Od kdaj sem ji po licu? Brez prič hoče
biti z menoj?«
Norsko upanje se je obudilo v njem:
»Žalost iz Kokre me je ubila in postarala.
Vrstica 3.474 ⟶ 4.369:
Smilim se ji, kakor se ji je moja Gertruda.
Odpustila je, da sem ji v bolečini slaborečil
zadnjega.«
Do bridkosti živo je občutil: »Žena, dobra
si. Blagoslovljena bodi, Judita!«
Baronica je rekla kratko:
»Te nadležne ure nisem jaz kriva.«
»Vem,« je dejal bogovec. »Saj ste katoliška.«
»Sem,« je potrdila in se vznevoljila, kakor
da jo moti njegova beseda. »Zato, ker mi
je duh iz Martina prigrusten.«
Bogovec je zmedeno iskal v njene lepe
bridke ustnice, da je govorila še burneje
in bolestneje:
»Nauk Martinov, hudičev. Saj je pisal
sramotno o ženi in možu in še o tretjem,
o ljubéju med njima.«
»To je pisalo meso,« je vzrasel bogovec.
»Huje stoji sedemkrat in sedem v pismu.
Ali je zato že iz hudiča?«
»Iz hudiča je vaš Antikrist, ki mi ga
vzdajate,« je planilo iz žene. V očeh ji je
zagorelo živo. Bogovec je trpel, trepetal.
Skoraj jecljal je:
»Tudi jaz ... gospa ... iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam ...«
Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je kriknila
in se zdrznila. Kakor v molitvi je
sklenil bogovec roke:
»Gospa Judita, sveto je vaše dekelstvo ...
blagoslavljam ...«
Žena je dvignila poveljujoče
roko, kakor da ga podi. Strahotno
je pobledela. Ustnice so ji
hlastale za besedo. Ko so jo našle, so jo
šepetale, a strašno jasno:
»Kolnite me!«
»Kolnite,« se je nato razvezala v sikajočo
zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže.
Saj so duhovine, Mreta v hlevih in deklè
v Kokri. Nanje mislite. Mene ljubiti vam
prepovem. Gnusni ste.«
Bogovcu je motno udarilo ob sence. Prijel
se je oberoč za rob mize in hlastal za sapo.
Žena se mu je nagnila izzivaje čez mizo v
obraz in rekla prezirljivo:
»Bogovec, ki se z duhom baha, pa je tak,
da trpi zaradi tuje žene. Fej!«
Bogovcu je zahroplo iz prsi. Glava se mu
je sklonila kakor pod udarcem. Strašno
Vrstica 3.526 ⟶ 4.439:
sape. Zamižal je bil. Ko je spet spregledal
in se zavedel v jeznem moštvu, je zastrmel
v praznino. Baronica se je bila oddaljila.
»Faex Satanae,« se je razvezal bogovec
v hripav krik, ki je jeknil od sten in slike,
ki je kazala Dalilo in filistejske orožníke.
Do solz besno je stresel za težko mizo:
»Faex, faex, janua puhlica, fossa novissima ...«
Takrat je vstopil baron s pismi.
»Kaj golči?« se je spraševal bogovec, ko
je baron tarnal, da so jobske vesti in ne
Vrstica 3.538 ⟶ 4.455:
pacifikacijo, na odloke in prepovedi in
prepovedujejo zadnjič in poslednjič molilnico
na Brdu meščanom iz Kranja.
Sredi besede je baron utihnil in vzkliknil:
»Molčite?«
Obličje mu je bilo trenotno zardelo v
nevolji. Silil se je mirno govoriti:
»Ne hvalim se. A morda ne veste, da sem
imel že celo zaradi vas samih velike sitnosti.«
Bogovec je slej ko prej topo molčal.
»Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da
ste mi samo prelektor, sem vztrajal. Kot
predikanta bi vas bil moral zdavnaj odsloviti.«
»To uro ne bom več nadležen,« se je
vzdramil bogovec. Baron je bil trenotno
mirnejši in vljuden.
»Ne zato. Ali me niste umeli? Hotel sem le reči, da meščanski
ne smejo več na Brdo.«
»Pa jim prepovejte, svetli,« je menil ledeno
bogovec.
Baron je bil znova nevoljen:
»Jaz jim morem molilnico zapreti, prepovedati
jim je ne morem. To je posel
drugih.«
»Ali moj, presvetli?« je vprašal začudeno
predikant.
»Moj Bog,« se je tedaj razvnel baron odkrito
in naravnost. »Kako ste počasnih
Vrstica 3.567 ⟶ 4.497:
prepoved očitno pohujšanje? Kolator, naš zaščitnik, nas
je izdal, bi verjeli ljudje. Te odgovornosti ne
morem prevzeti.«
»Pa boste vendar zaprli molilnico,« je
grajal bogovec.
»Prepovedali kranjskim jo boste vi,« se
je branil baron. »Toliko hvaležnosti se
smem nadejati.«
»Smete se,« je umel bogovec in čustvoval:
»Smešni Abdija, hoče ostati na
Vrstica 3.580 ⟶ 4.513:
nadležni localis, strpel, smešni igrač.«
Tako je mislil, čutil in molčal. Vprašujoče
je čakal baron.
»Sporočili boste torej v Kranj ...,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:
»Storil bom tako, da boste zadovoljni z
menoj.«
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren.<br>
»Samo še enkrat bodo kranjski vaši gostje,
poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni
mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel,
je rekel prisiljeno zadovoljno:
»Zanesem se.«
»Samo še enkrat,« je čuvstvoval bogovec,
ko je bil sam v svoji sobi. »Tako bom
Vrstica 3.598 ⟶ 4.536:
videli, da si bil najvišji in najgrši in bodo
iz gnusa nad teboj bolj goreči kakor kdaj
koli prej.«
Hotel je, a ni videl ni besede, s katero bi
storil, kakor je hotel. Zajemal je iz vina,
a še ni videl, odpiral je knjigo, a je
govorila dobro. Še snaga in še tista o ženi
in možu v sli mu ni hotela biti pridna.
Trenutno je ugasnil v njegovih mislih
baron in je vstala vanj slika baronice.
Znova je bolestno zadrgetalo v njegovih
živcih. Planil je rezko ob mizi in udaril
trpko s pestjo na les:
»Duha imaš, papežnica! Strašno si videla.
A lagala se nisi.«
In začel se je smejati brez volje, kakor
speči, kakor zmedenci ...
Vrstica 3.639 ⟶ 4.581:
očmi je roke razširil, da bi jo
ujel, in je plaha zakoprnela nazaj v lajnasto
osrčje.
Bogovec je odprl okno v dremotno jutro.
Nenavadna južna sapa je bila vzela sneg.
Vrstica 3.646 ⟶ 4.589:
je zatrepetala bogovcu iz grla v
pljuča. Obudila mu je spomin na nadušljivega
mestjana.
»Mokro vreme. Iz njega je bodilj. Debeljak
je iz pijače. Iz te vlage bo legel in ne bo
več vstal.«
Skoraj privoščil je:
»Pa lezi in ne vstani več!«
Strmel je čez polje. Umazano je ležalo
do gozdov za Prevaljem. Samo razpelo
otročnic je bledo sevalo sredi vlage in
umazanosti.
Izza grajskega poslopja je stopila bosa
ženska. Zavita je bila v nemarne mokre
Vrstica 3.664 ⟶ 4.612:
grajskih konjarjev in je zaklical:<br>
»Sram jih bodi, tvoje ljubėje, da te stradati
puste.«
Žena je dvignila glavo. Glupo se je sramovala.
»Pridi gor,« je velel bogovec, »dam ti
kruha.«
Žena je izpustila nabrani sadež iz krila in
si brisala roke. Stopila je bliže pred grad.
»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila
je, da je ne bodo pustili.<br>
Vrstica 3.681 ⟶ 4.633:
trenotno prevzel vse vzdušje zoprni vonj
njenih mokrih in parečih se cunj. Odstopil
je, čim dalje je mogel, in rekel trdo:
»Jej pa pij!«
Žena je stopila k mizi in jedla stoje.
Iz kril, ki jih ji je bila napojila rosa, se
Vrstica 3.689 ⟶ 4.643:
ramenih, da je v bogovca raslo v bolest
njeno nemarno telo. Občutil je
zoprno:
»Pravo prase, a srečno. Uživa in ne ve,
da je smrt.«
Trdo je vprašal:
»Čigava si?«
Zastrmela je glupo.
»Kdo je tvoja mati?« je vprašal jasneje.
Zmedla se je. S polnimi usti je skušala
povedati:
»Marjeta, kakor jaz. V Kranju je služila.
Dala me je v rejo.«
Bogovec je sovražil:
»Baronica Jezabela! Za tvojo oholnost
tole ženo tu bi ti pokazal za priliko in
Vrstica 3.709 ⟶ 4.672:
ali ni bolj tvojim podobna nego mojim,
ali je iz mojega Heinricherja ali tvojega
Mercine.«
Zopet je pogledal na ženo in se umiril
v bridkem usmiljenju. Sebe je karal za
gnus, ki je plal iz žene.
»Zakaj sem ji bridek? Kaj more za to, da
živi iz prasca in sle.«
Vprašal je trpko:
»Zakaj te tvoji ljubéji puste stradati? Ali
si zbolela?«
»Ne maram jih več,« je odvrnila in mu
poskušala pogledati v obraz. Pa ni mogla
in je še topleje občutil:
»Saj ni nesramna, le glupa je. Kakor ščenè
je plaha. Človeškega pogleda ne prenese.«
Motril jo je in videl njene ozeble in gnojne
roke, vse bedno siromaštvo njenih kril in
cunj.
»Kako si nemarna,« je rekel, »še obleči se
ne znaš. Ali boš gola okoli hodila? Ali
nimaš rok, da bi si zaslužila?«
»Nikjer me ne marajo,« je odgovorila.
»Poslom sem nadležna.«
»Kaj posli najemajo?«
»Branijo gospodarjem, češ, da sem nora,«
je povedala. »Saj sem menda res.«
»Nisi, če veš, da si,« je odvrnil in velel:
»Pij!«
Pila je. Bogovec je stopil k skrinji, kjer
je hranil obleko in spomine svojih dveh
Vrstica 3.741 ⟶ 4.717:
svileno krilo svoje druge žene. Za poroko
jo je nosila. Zdaj jo je vrgel na mizo pred
nemarno in rekel:
»Tvoje rasti in pameti je bila. Obleci.
Če je bila nekaj bolj čedna, ne boj se.
Skromna si, omazala se ne boš.«
Ženi so se oči od začudenja razširile. Obraz
se ji je spačil na jok. Z drhtečo roko je šla
po dragem blagu. Jecljaje je spraševala:
»Gospod, zakaj —«
»Preobleci se,« je rekel bogovec in se
obrnil v stran. Slišal je plahutniti njene
mokre cunje na tla. Potem se je ozrl za
njenim glasnim ihtenjem. Ležala mu je
ob nogah in vpraševala:
»S čim bom plačala?«
Umel je njeno lotriško hvaležnost in
vzkliknil jezno:
»Vstani! Nisem tvoj ljubéj, da bi plačila
iskal.«
Žena je vstala, strmela in trepetala. Bogovec
se je umiril ob njeni gluposti in
Vrstica 3.765 ⟶ 4.748:
Vedel je kakor prej, da je prav
tiste rasti in se ni omazala, dasi je bila
čednejša ona daljna, prigrustna.
»Kje pa nočuješ, odkar ne hodiš več v
hleve?« je vprašal čez čas.
»Doma,« je oživela in pripovedovala o
poti z Brda mimo ribnika in po močadi
navzgor do treh brez, od brez čez brdo in
po košenini navprek pod Belo.
Videl je pot, ki jo je risala. Občutil jo
je kakor skrivnostno doživetje. Še skrivnostneje
je čutil, da mu je žena zoprna in
prijetna. Trpel je:
»Gertrudo sladko sem utrpel. Strašno sem
izgubil. Prase v svili mi je dal nenavidni
jahač, da bi mi žalost usopila.«
Nov gnus mu je zagrabil v živce in je
velel trdo:
»Poberi zdaj cape in pojdi.«
Šla je. Še ji je vzdajal, naj pride po
kruha, ko bo lačna. Ko je bila odšla,
je ugasnil gnus v njem in je spet pomiloval:
»Ščene. Človeških oči ne prenese. Po kruh
je ne bo, preveč se boji. Pa saj bi ga ji tudi
dajati ne imel. Danes še, jutri ve Abdija.«
Obšla ga je stara blodna tegoba. In še
iz vremena mu je ležalo na razboljenih
Vrstica 3.794 ⟶ 4.786:
strašno vanj. Potem je strastno odgrnil
po veliki nečisti Babilonki in se razvnel
v strašni besedi:
»Svinja z Bele, vzdajem ti mir. Tebi pa
vzdajem lajno in smrad, Judita Strmolska.«
Žena z Bele je bila prešla grajsko vežo.
Vratar je pozabil suniti z nogo za njo, ko
jo je videl v novi obleki. Tem bridkeje je
sodil bogovcu:
»Lutrovec, svinje jemlje v grad.«
Pred uro je prinesel sel pismo za bogovca.
Vratar ga je bil spravil. Zdaj se je domislil,
Vrstica 3.808 ⟶ 4.804:
v Ljubljani. Deček je bil prišel na počitnice.
Na vrtu je nastavljal ptičem. Oče ga
je poklical.
»Praviš, da že znaš bukovski. Daj, hlapčič,
pokaži, če je res. Tole pismo preberi.«
Hlapčič se je bridko prestrašil. List mu je
drhtel v roki.
»
»Berem po tiho,« je ginil deček.
»Pa razumeš?«
Deček je trpel. Potem se mu je zjasnilo v
licu in je povedal:
»O Luki Knaflju pišejo ...«
»Da se bo vrnil?«
»Da pride domov,« je ugibal in verjel
začetnik.
»Daj sem,« je stegnil oče roko po pismu.
»Tega veselja za božič naj nima.«
»Oče,« je tedaj vzkliknil deček, »saj ni
pisano, da se vrne. Pisano je, da je umrl.«
Vratar je živahno planil.
»Lej ga, bukovskega. Dobro si prebral.
Nesi, hlapčič, nesi ubogemu očetu žalostno
Vrstica 3.832 ⟶ 4.840:
pozdravi, da vzdaješ mir, pa povej: Pismo
od gospoda sina, gospod bogovec; piše, da
je umrl.«
»Pismo od gospoda sina; piše, da je umrl.«
Umrl ... Pa ne morda iz bodilja?
Iz bodilja ...
===2.===
»
verjel je vendar, da je Luka Knafelj umrl,
da je lepo umrl, da so ga s poslednjim
Vrstica 3.848 ⟶ 4.859:
kakor je želel in povedal: »Oče!
Umiram. Strašno mi je hudo po Tebi. Oče!
Te rotim, da spreglej. Strašno je spasti.
Strašno je pasti v roke živemu Bogu. Oče!
Spadel si, spadel
»
je trpel oče in vendar moral verjeti pismu,
da je za zadnjih poletnih dni vstopil v
Vrstica 3.862 ⟶ 4.873:
novih menihov in ga prinesel v kolegij.
»Pred postavo nadvojvodovih smo ga
skrili,« je pisal novi menih, »da
zaprli in sodili, zakaj smilil se nam je
mladec, ki ni hudoben, le zapeljan. Nismo
Vrstica 3.868 ⟶ 4.879:
je spoznal našo dobro misel in jo hvalil.
Ko je malo okreval, je prosil knjig. Dali
smo mu njegovih .
»Leugest, novi menih, leugest,« je besnel
bogovec. Ni verjel. A še je bral:
»Ni jih bral. Po neskončni božji dobroti
se je zgodilo, da jih je vzel in vrgel v
ogenj in so vsi sveti očetje videli in rekli:
amen.«
»Vzel bom in vsi sveti očetje bodo videli
in rekli: amen!« je zahropel bogovec in
Vrstica 3.880 ⟶ 4.894:
ubito omahnil za mizo in pil iz vrča do
strašne bolnosti.
»Kje je vrv? Kje je drevo? Obesil se bo
človek in bo visel nad grobom kakor
nad posteljo. Nihče ga ne bo snel
v gluhoti. Drob se mu razspe in potoglava
Vrstica 3.888 ⟶ 4.903:
pred jahača, ki je pojal brez nehanja,
prekleti, trikrat krgavi iz ure spočetja
do zanke pasu .
Bogovec je vstal. Iz pijače mu je vzrasla
žalost obupancev v blodno željo: ubiti se,
umreti. A ne na veji. V lajnu in hotljivosti
pri nečedni obnožnji pod kopjem
jeznega Pinehasa .
Bogovec je vstal na pot, da bi šel mimo
ribnika po močadi do treh brez, od brez
Vrstica 3.905 ⟶ 4.922:
molilnico in jo zapreti, kakor je želel
baron Nikolaj.
<center>***</center>
Pesem srenje je prosila:
<poem>
»Gott Vater, Son vnd heylger Geyst,
Eyn wahrer Gott du bist vnd heyst!
Gib
Hilf vns zum leben aus dem Tod.«
</poem>
Pesem srenje je ugasnila in le šum nahodnih
pljuč prehlajenega in nadušljivega
mestjana je trgal v molk. Takrat je
spregovoril bogovec
»Brez števenja potov sem kroto modro
govoril in učil in blaznil, da vam govorim
Vrstica 3.920 ⟶ 4.945:
mesa. Šele to zadnjo uro so mi spadle
luskine z oči, da vidim in zares bogujem
iz
Beseda se mu je utrgala, misel je utonila.
Ni vedel, kako bi žalil. Le svojo lastno
Vrstica 3.927 ⟶ 4.953:
maral ni za dim ovnov in kri bikov in
molitve bogovcev.
»V toge me je dal Bog, v kamenje in tolčo
nameril mi pot. Kroto težka je roka Njegova.
Poja v temnice, ne da ni videti ni
vedeti. Zakaj? Ali nisem imel vere, da bo
Vrstica 3.936 ⟶ 4.963:
ves voljni svet? Kaj mi je iz vere?
Kregulju peklenskemu so podrastle kreljuti,
pažlji so hudiču podrastli za
Sovražim, nenavidnim, ne meni, je dal, da
so jim pribivale sile in so me pojali v
Vrstica 3.944 ⟶ 4.971:
besedo, prinaredni, da umorijo život in
porobijo s svečenjem.«
Težko je vzdihnilo iz srenje. Kakor kovaški
meh je gnalo nadušljivega. Bogovec
je tožil
»Ljubil sem pismo kakor mati pod krizamnikom
hlapčiča prvenčiča v plenah. Pel
sem iz njega za reda jutranjega zora in
Vrstica 3.957 ⟶ 4.986:
Gospodnje ime, zlobila se, želovala
po silovanju, polna hinenja in hudobe,
poluvercev, požrehov in požrtnikov
v lajnu in smradnem sadlu, velika
in vedeče
lagala,
hči je živa, kroto močna, močerol peklenski
zija iz mlamola temnic. Zaobstonj je
umrlo Jagnje,
da je vzšlo zmagovito nad mrtvo kačo,
nad nenavidnega, ki je Abadon. Štejmo!
Ali so en sam? Ali so šibki? Pavel, Pij,
Marcel, Gregor, Sikst, Klemen .
opprobrium tretji, ljubej ob ženi in možu in da
ni abominandae abominationis v možu,
ki ima ženo in skrito obnožnjo. Norski
brala. Zmagala je žena. Judita ji je ime
in vse ljudstvo je klicalo: amen .
Zagonetno je zašumelo v srenji. Nadušljivi
je bil s strašno voljo ukrotil
svoja pljuča. Topleje je plala bogovcu
beseda. Opojil se je bil sam iz sebe v
bridek psalm.
»Z molitvijo sem kljukal na vrata Gospodnja:
zakaj si moč in silo dal zlodeju?
Vrstica 3.992 ⟶ 5.023:
nenavidljivcem, nekazanim, da bi
prenorili in obnoreli še eno in še zadnje
srce v zadnjem
besede, še eno srce, ki ni bilo zatepeno in
okorno? Kje je Tvoja prijazen in milost?
Vrstica 4.000 ⟶ 5.031:
videnju bogoslovnega evangelista, da boš
žalost srca usopil, da boš sodeč na božji
za vse, kar si dal na počak, in da bo jeza
Tvojih ust razpihala zoprnike kakor pirjevico
in smotlako. Zakaj si mi še Abdijo
dal, da sem ga moral utrpeti?«
Jasneje je šumelo v srenji. Morda se je
mestjanom svitalo,
beseda. On sam se je
V čisto osebno žalost je bila prešla njegova
beseda.
»Nisem bil ljubej zblaznjenih poti, za
basni in marnje zmamnega sveta sem bil
gluh. Hotel sem biti glasen, vabeč k božji
besedi, videči in vedeči
pijanega in imenja in blaga, sovraž lakomiji,
hofarti in hotljivosti. Nisem praznoval
Vrstica 4.024 ⟶ 5.057:
srca. Znamenja ne vem, komaj kleti še
znam.«
Iskal je v ljudi za človekom, ki je hropel
iz naduhe. Nato je planil neumljivo,
»Kaj hodite, da vam dam? Ali naj vzdajem
mir, ki ga ni? Nenavidni pa je in poja od
rojstva do groba. Njega
Debeljaki so iz mesa in bukovski iz duha
in bogujejo mir. Verujte jim; meso jih
Vrstica 4.038 ⟶ 5.073:
za čast Roka s križem na čelu in lotricam
za čast lotrice Afre.«
Razgrnil je roke predse in se rogal:
»Sprejmite! Vzdajem vam blagoslov za
bolest v trebuhu: pomagal bo sveti Erazem.
Vzdajem za krče vaših otročnic,
Marjeta. Vzdajem za francosko rano: pomagala
bosta Britius in Ciriacus cum
emplastro .
Nadušljivi je zahropel, kakor da so mu
vrat prerezali.
»Vzdajem,« je gnalo bogovca, »krizamnik,
vražo in zaduštvo za bolest telesa in duše:
pomagal bo novi menih Koprivec. Pa je
še močnejši. Pojdite in verujte: pomagal
bo sveti komisarius Tomaž
»Leugest, Here, leugest,« je vzkliknil v
srenji Erazem Wassermannov. Učitelj
Dachs je rekel vedro:
»Baertl, dein Lehr was grob.«
Bogovcu se je zameglilo pred očmi. Glava
mu je klonila v roke. Strašna telesna
Vrstica 4.062 ⟶ 5.104:
polnil glavo. Čudno trpko se mu je oglasilo
v misli:
»Ali me je prizadelo? Ali je smrt?«
Dvignil je obraz. Prav nič ni vedel, kje je.
Solze so mu navrele v oči. Jokal je kakor
žene in otroci
<center>***</center>
Ko je vzšel iz molilnice, je stopil Dachs k
njemu in dejal:
»Hudiča povej, ki te je obsedel. Orožník
Erazem z mečem ga bo posekal. Glej ga,
kako mu je! Ali mu je bilo treba še
Vrstica 4.076 ⟶ 5.123:
da si blaznil iz straže, katero strežeš brdskemu
localisu. Daj, reci in potrdi.«
»Baron me bo vesel,« je odvrnil bogovec.
»Zdi se mi, da
»Norski si,« je menil učitelj. »Ne bo
jih. Pa zato, ker vedo, kako je z ukazi.
Vrstica 4.084 ⟶ 5.133:
na Glaserjevi pristavi. Zdaj veš. In če
jim ti ne boš bral, jim bom jaz.«
Bogovec ni odgovoril.
»Ali sploh veš, kaj si govoril?« je vprašal
učitelj. »Daj, reci, ali si
si bolan v lice.«
Bogovec je še vedno topo strmel predse.
Potem je dvignil glavo, videl Erazma in
velel Dachsu:
»Reci mu, da je norski. Povsod vlači svoj
meč.
»Gospodov apostol je bil star, pa ga je
nosil,« je odvrnil Wassermannov. »Zakaj
ga ne bi mlad
Bolno je zadrhtelo bogovcu ob ustnicah.
Kakor sam zase je rekel:
»Norska mlada kri! Oskrunjala bi znamenja
papežniški, da bi ga potem kmetje s
cepci pobili kakor psa.«
»Če padem, padem pod mečem,« je odvrnil
mladec.
Bogovcu se je razlilo dobrohotno ganotje
čez lice. Dolgo je strmel v mladega, nato
je rekel:
»Odkar sva bila v Kokri, si mi dražji.«
Stegnil je roko proti Wassermannovemu:
»Daj roko. Pa če ti je v srečo in če je od
v zarji obljubljeni ne bo prišel.«
Rdečica je zalila Wassermannovemu obraz.
»Here Meister,« je zaklical zanosno,
»vahre wohl. Erasmus vigilat.«
»Norstvo,« je vzkliknil učitelj. »Kaj glumita?
Vrč vina na to jalovo božjo službo
danes bi teknil bolje. Tudi nisem brez
lepih novic. Baertl, bodi gostoljuben
Bogovec se je ozrl po njem in dejal mimo
njegovih besed:
»Umej. Krizamnik sem rekel. Ime tega hudiča
pa je bukovsko —«
»Zares blazni,« je zaklical učitelj skrbnó.
Bogovec je zmajal z glavo in rekel:
»Krizamnik. To je močni iz roda v rod.
Nikoli ni bil silnejši. Spiritus saeculi mu
je ime.«
Nato se je zdrznil in dejal vsakdanje:
»Prav si hotel, Johannes. Stopimo, zajeli
bomo iz vrča. Iz vrča je pozabljenje. Pijmo
na žalost!«
Prikimal je učitelju in Erazmu:
»Na žalost zaradi sina, ki mi je umrl.«
===3.===
Bil je dan pred božičnim praznikom.
Bogovec ni vedel. Topo je šel
iz gradu in prispel nagonsko h grajskemu
ribniku. Zelena in kalna je ležala
voda. Južno vreme je bilo vzelo zmrzal,
da je le še motno v vodah, tako kakor
rja na jeklu, ki se je
zlato izide čisto iz ognja. Duša človeška
ne vzide iz trpljenja.
Ali je res vstajalo iz motnega zrcala, ali
pa je le bogovec želel, da bi vstalo in bi
bilo mrtvo otročniško telo
skrivnostno.
»Juta! Saj ti je bilo zares namenjeno.
Videl sem, preden sem te poznal. Vem tudi
nepoznani. On obeša
grob, on jemlje pot. Iz njega je bodilj, iz
njega je potop, iz njega je zanka vrvi .
Bogovec je zablodil mimo ribnika po
močadi. Videl je izhojeno pot in našel
Vrstica 4.191 ⟶ 5.236:
in je imel pred seboj razpalo kočo, dom
blodne Mrete.
»Kam in zakaj?« se je ovedel in sramoval.
»Pred svinjak sem vzšel.« Stal je
v nizkih borovcih. V oči ga je zaščemelo
od luči, ki mu je planila z višin čez brda.
V strašnem pokoju so
pred njim v jasno nebo.
je ležalo brez vse sence v čereh.
Zemlja se je zidala pred njim v čudno
priliko: v sedmem letu zagori v otroški
duši koprnenje v višave in se
umiri ob materini besedi in otroški igrači.
V šestnajstem letu zastoče iz prsi v novo
Vrstica 4.212 ⟶ 5.258:
zvedel, ko je bil gori? Ali ni želel nazaj
v senco, odkoder je vzšel, ali vendar ni
preklinjal ure, ko se je rodil?«<br>
Misel se je utrgala bogovcu. Iz koče je
stopila ženska s posodo vode in se začela
umivati. V
»Za praznik se perejo,« je mrmral bogovec;
»čemu se umiva ta?« Izza molčečih
Vrstica 4.221 ⟶ 5.267:
je vedel:
»Resnično, še prase se pere za praznik.«
še je gledal za ženo, pa mu je postalo
zoprno in se je okrenil rezko.
»Obnožnja! Če bom utonil, v takile sli
ne bom.«
Šel je po poti, koder je bil prišel. Zvonovi
so šli ž njim. Vedno več jih je bilo. Iz
njih se je budila venomer ena sama beseda
vanj:
»
V misli na nemarno ženo, ki jo je videl, pa še ob
misli, da je blizu ura, ko se bo rodilo
»Praznik dekelstva in rojstva. Norska
beseda! Kje je dekelstvo? Kdo ga zmišlja?
Najbolj nečedni. Prase v lajnu, blodeži s
svečenjem, orglami in plaščem. Obnožnjo
sem oblekel v svilo. Ali sem lajno umil?
Lažete se, blodeži s svečenjem.
bilo dekelstva v mesu. Ne silujte duše, naj
veruje, česar ni. Ne obljubljajte plačila,
ki ga ni. Ne kličite: mir, mir in ga ni,
miru. Sla je iz očeta v sina, iz materine
posteljice v hčer, osten hudičev, ki zbada
do groba, jeza porodnega greha do sodbe
nepoznane, kakor je
mesu, vse znanje v človeku. Blodeži kralja
s krono v tri
Ne bogujte o sreči, ne skrivajte lajna pod
svilo, ne obešajte proti volji
iz
častite
To je vaše, da ga križajte, križajte!«
Hlad gozdov je objel bogovca. Daleč je
ugasnil zadnji zvon .
Truden
vrnil predikant na Brdo. Ko je stopil iz
gozdov, je stal v zarji zahajajočega
in gozdov. Kakor izrezano je šlo daleč
robovje zemlje od Jelovce mimo Ljubnika
jasnin za Krimom. Daleč od dolenjskega
vzhoda je vstajala koprenasta in mrzla
Vrstica 4.275 ⟶ 5.327:
branil in se ni mogel ubraniti. Oglašalo
se je po sili, kakor zatajeno domotožje:
»Eno dete je rojeno, oj, rojeno .
Vstopil je v grad in odprl v zadnjem svitu
gasnočega dne v knjigo. Odprlo se mu je
kakor iz
bral:
»Ko se na nočnem ležišču mudim s svojim
duhom, me s sanjami strašiš in po prikaznih
z grozo pretresaš. Moja moč ni
trdost tolče in moje meso ni bron. Zato bi
mi bilo bolje, da se nisem rodil. Obupal
sem, ker prazni so moji dnevi .
V bogovcu se je prečudno obudilo:
»Prazni so dnevi... Ali ni ničesar, da bi jih napolnilo?
Kako da mi ni deset let in še več v bridkosti
spregovorilo, kakor mi je zdaj? O moj Bog!
Saj je vendar tako dobro vedeti, da je že
bil neki človek,
da je trpel, da je uro svojega rojstva klel,
da je obupal in vendar živel
Od Kranja se je zbudil znova zvon. Zakaj
ni spregovoril v nadlego kot prej? Bogovec
je čutil, kakor da mu spada bolečina
»Prazni so dnevi življenja. Nekaj mora imeti
človek, da ne obupa. Mir ali pa boj, ljubezen
ali pa srd, Boga ali pa malikovstvo,
Vrstica 4.304 ⟶ 5.361:
in hoče. Otrok po svoje na materinem
krilu, mož po svoje ob pridrugi v ljubezni
mesa, vdovec brez žene in
ob prijatelju, ob spominih.«
Še jasneje je videl bogovec:
»Ubiti moram tegobo svoje duše. Strašno
sem tlačanil mislim iz nenavidnega in
Vrstica 4.313 ⟶ 5.372:
Gospod, potolaži s svojo besedo
moj samotni božični večer!«
Bogovec je bral globlje v zgodbe pobožnega
Husita. In mimo berila so vstajali
spomini, bridki in sladki, vstajala je
sladka trudnost, mehka žalost, solza .
In še zdrava žeja po vinu .
Prišel je stražar brdskega barona in vzdramil
bogovca. Položil je daril od grajskih
na mizo ob knjigo in izročil pismo. Bogovec
ga je razgrnil in bral:
»V imenu Gospoda Jezusa Kristusa, ki
se je za vse ljudi na svet rodil, vzdajeta
mir in prijazen nebes zakonska Nikolaj in
Judita.«
Saj bogovec ni hotel verjeti, a ogrelo se
mu je vendar vse
»Gospodu Nikolaju in gospe Juditi
mir in prijazen nebes.«
Vsa zemlja je bila pesem zvonov, nebo je
cvetelo v zvezdah. Bogovec je vzdihnil:
»Saj se ne lažejo, ki pravijo, da je mir.
Gospod, ne bom obupal, ne bom visel.«
Bogovec je hodil po svoji celici poln
sladke nepočakanosti in žalosti. Kakor
otrok, ki hrepeni in joče po materi, a je
mati blizu. Pa mu le ni dovolj blizu .
<center>***</center>
Bakle, ki so se vnemale od Suhe in Britofa,
so povedale bogovcu, kako močni so
Vrstica 4.345 ⟶ 5.413:
ki so jih imeli od evangeljskih.
Zdaj se jih niso več bali.
Kaplja pelina je hotela kaniti v bogovčevo
veselje. Pa se je premagal in je le
pomiloval:
»Močno vino je svečenje. Zato so močni,
ker ga imajo. Ali je prav storil Martin,
da ga je preklel? Ali ni bil
žene in matere, iz otrok in igre? Ni prav
storil, da je zavrgel prijetno.«
Čudna sla je obšla bogovca. Vstal bi in
šel za baklami, za glasom zvona. Vstopil
bi v kranjsko mesto in cerkev. Zakaj
Martin ni storil prav. Po nepotrebnem je
zavrgel prijetnost.
Odprl je hodnik iz svojega samotišča. Pozabljeni
vonj kadila in oljke mu je vstal v
Vrstica 4.363 ⟶ 5.435:
veselje njegovega svetega večera. Bolno
je občutil:
»Gospod baron Adam, rajni gorečnik!
Dobro je, da ležiš v
kadijo in kropijo kakor v veži ljubljanskega
Tomaža. Gospod Adam, gorečnik s
šalo slanine in mesa za petek in soboto,
spi mirno! Tvoj red je prešel. Slej ko prej
bo post, bo kadilo, bo zaduštvo in svečenje.«
Tudi ljudje iz gradu so
»Pojdem še sam in vem, da bom videl.
Moj učeni Abdija bo navzoč pri Treiberjevi
pesmi.«
Vstal je na pot in šel samcat skozi temo
za daljnim svitom bakel in težkim klicem
neba se je zopet usopil v mehko in
mirno žalost. Prešel je
ne da
koči
človeka. Zbudil se je v bridko skrb, ki
mu je skrivnostno rastla iz neslutenega
in nepoznanega:
»Bodilj.«
Še je mislil:
»Stotera je smrt. Mojim je iz bodilja. Oče,
mati, tast
je tudi meni sojena?«
Dospel je do mesta in vstopil v cerkev,
kjer je stražo stregel svojemu Bogu Primož
Treiber. S kora mu je pel Žiga
Wassermannov katoliški hlapčič Adam.
Wassermannov evangeljski mladec je
ležal z učiteljem Dachsom za mizo pri
Schlagnovem vinu in v tegobi.
Bogovec je posluhnil v petje. Ni bilo zoprno.
Moral je tehtati:
»Naša pesem, papežniška pesem. Še v pesmi si nismo
bratje. Ušesom hini pesem razločenikov,
Vrstica 4.408 ⟶ 5.488:
Bridka je, a je zdrava. Naša pesem je
duh. Pesem babilonske hčere je vpij veselja
in ples, blodnja iz mesa za meso .
Pa kakor da mu hoče pesem ugovarjati,
se je oglasilo zaupno, trpko, otroško. Vsa
srenja je pela:
»Eno dete je rojeno, oj rojeno<br>
notri v tem mesti Betlehem ...«
Bogovec je pogledal po ljudeh in ostrmel.
Videl je ljudi, ki jih je poznal. Bili so
Vrstica 4.419 ⟶ 5.502:
je pričakoval: v koru nad oltarjem je
spoznal lice brdskega barona.
Pesem je zaupno pela v njegovo žalost:
»Notri v eni štalici
notri na mehki slamici. Aleluja.«
»Ne bom sodil,« je trpel bogovec. »Iz žen
prišel iz otrok, iz igre. Grešil je Martin,
da je prepovedal svečenje.«
Duhovni pred oltarjem je povzdigoval.
Sredi klečečih množic je stal en sam
ga je videl in spoznal;
Težko roko je položil bogovcu na rame in
rekel polglasno:
»Pojdiva!«
Bogovec se je nevoljno okrenil. Oni ga je
prijel za rame. Dvajset kmetiških ramen
je
mu ni bil izpustil roke. Zdaj je pahnil, da
je odletel predikant čez stopnice.
»Lutrovec predrzni, pa tak!«
»Surovež,« se je okrenil bogovec. »Vrni se,
pa izmeči še vse druge, ki ne sodijo noter.«
»Izmeči jih sam, če jih še kaj poznaš,« se
je porogal cerkovnik. »Mi cerkveni poznamo
le še tri in ti si najbolj norski.
Jernej Luter, vzdajem ti dobro noč.«
»Vzdajem hudiča tvojim in tebi,« je zaklical
predikant in se opotekel v temo.
Vrstica 4.457 ⟶ 5.549:
rokah. V razboljeno bogovčevo dušo je
zarezalo strašno. Sovražil je blazno:
»Prekleta v svoji sreči! Meni in mojim si
jo ukradla. Prekleto, kar dojiš! Nenavidni
plod in v kolo naj ga vpregó.«
Šum korakov v bližini ga je vzdramil na
pot. V svoji nemoči je trpel in se jadil
zaradi Wassermannovega:
»Ščenec z mečem. Takrat ga ni blizu, ko
bi mi mogel s stražo streči.«
Dospel je iz mesta. Zadnji krajec je bil
vzšel. Iz medle dalje pod žalostno lučjo
Vrstica 4.471 ⟶ 5.567:
Šenčurja »v polju«? Bogovec je blodno
zaklel predse. Potem je rotil:
»Zvezda Pelin, padi z neba, vstani Pokončavec!
močerol, odpri golt in žrelo. Compelle
intrare! Vstopijo naj! Compelle! Mene so
izvrgli
Pomiloval je svojo lastno strastno besedo:
»Sovražim z besedo. Norski sem. Kletev
pade na kolnečega. Z ognjem bi sovražil.
Podtaknil bom v strehe, jutri za Štepanje,
ko bodo spali .
Dospel je bil na Prevalje in je padal ob
koreninah, ki so
Pred očmi se mu je meglilo. Bil je truden.
Stopil je v polje. Megla je legala nanj.
Vrstica 4.489 ⟶ 5.588:
obraz. Šel je v zime in tegobo. Zaprl je
oči, da bi ne videl, ne slišal in ne prišel.
»Jašeš, hudič. Jaši! Jaši do konca!«
Udaril je trdo s telesom ob drevo in je
videl, da je zadel v les, ki so ga molile
otročnice. Belo je kričalo razpeto telo na
križu.
»Compelle,« se je vzelo blazno v bogovcu;
»izvrgli so me iz cerkve, iz hiše.«
Zahropel je besno. Strašna sla je rasla
v njem. Dvignil je roko:
»Ali si? Snemi se
s križa. Znamenje daj. Vsaj kapljo krvi
potoči! Ne daš znamenja! Ne zakrvaviš?
Vrstica 4.503 ⟶ 5.608:
so meni storili, bom storil tebi. S križa,
s križa!«
Vzpel se je ob križu navzgor. Z obema
rokama je prijel za bledi lik razpetega in
Vrstica 4.511 ⟶ 5.617:
omamila predikanta. Sikal je in sopihal
besno.
»Hie Baertl! S križa, nenavidni! Zob za
zob! Za sina, za stražarja v cerkvi, za
lotrico v moji hiši, za Jezabelo .
Trpko je ječalo v lesu. Beli lik se je nagibal.
Potem je zahreščalo v stopalih in
se snelo in ležalo okrnjeno na zemlji .
Otročnice bodo pogledovale v krčih za
belim Svetim in ne bo sijalo .
Bogovec se je zavedel pred Brdom. Mirno
se je karal: »Norstvo hlapčičev. Za šolsko
grajo trgajo knjige in režejo nasade. Hie
Baertl! Schelm, arger Schelm!«
Čez polje je potegnil veter. Zajokalo je iz
nevidnega. Do kosti je premrazilo bogovca.
Prečudna groza je
Pokljukal je na grajska vrata, strastno,
nepočakano. Grajski psi so se
Vratar, ki je spazil bogovca, se je odmaknil
od line in zopet legel.
»Bogovec, kljukaj! Saj se bom predramil.
Kljukaj in išči
našel in se ti bo odprlo.«
Bogovec je klical in kljukal v drugo,
tretje .
Potem je motno zahrepenel po nekakem
svinjaku, daleč za lesovi, na Beli pri nečedni
Vrstica 4.540 ⟶ 5.654:
ribnika do treh brez in čez breg. Pred
dvanajstimi urami je šel prvič tisto pot.
»Grem,« je vzrasel; »ti pa jaši, jaši,
nenavidni, prekleti, krgavi v mlamolu
temnic!«
<center>***</center>
Kljukanje novega prihode ga je pozvalo
nazaj. Človek z dvema konjema je stal
pred vrati. Ko je zagledal bogovca, je
vzkliknil:
»Slab gospod, če se je po tebi vrgel. Od
zunaj paziš na vhod.«
»Prijatelj,« je rekel bogovec, »za dne
bi bil prišel. Ponoči nimajo navade odpirati.«
»Tolkel bom tako dolgo, da vzbudim še
uro, ki je zastala,« je menil odločno tujec.
Ko je sunil s
»Praviš, za dne bi prišel. Saj bi, če bi še
smrt povedala, kdaj pride.«
Bogovec je posluhnil.
»Ali iščeš morda predikanta? Ne tolči, ni
ga notri.«
»Hudič je svoje prste vmes utaknil. Odkdaj
ga pa ni več?« je vprašal tujec.
»Bil bi notri, pa mu kakor tebi ne odpro,«
je odvrnil bogovec.
»Prav,« je zinil mirno prihoda. »Kar na
konja boš sedel. Mudi se.«
Segel je z roko po bogovcu, kakor da se
boji, da bi mu pobegnil.
bogovec:
»Loških hlapcev navado imaš. Povej vsaj,
kam se mudi!«
»Do Poljan bova jahala,« je rekel tujec.<br>
»Pa kdo umira?«
»Dieterich.«
»Ne poznam ga.«
»Pa te on pozna. Sedi!«
Dvignil je bogovca v sedlo.
»Truden in bolan sem, s konja bom padel,«
je vzdihnil bogovec. Prihoda je molče
spodbodel.
»Kako pa leži za smrt?« je zaklical bogovec.
»Bodilj ga duši,« je odvrnil kratko hlapec od
Poljan.
Noč pred jezdecema se je vse bolj meglila.
Ko sta vzšla pod Kranjem čez Savo, sta
bredla kakor v dim .
<center>***</center>
Na Štepanje jutro pred zoro sta vstala dva
človeka na božjo pot k svetemu Štefanu
na Suhi, da bi darovala, ljubila božjo mizico
Vrstica 4.597 ⟶ 5.734:
otročnic. Drugi romar je bil bebasti Tilen
iz Kranja. Nositi konja okoli oltarja je
bilo njegovo največje veselje.
zašla
naravnost zaradi vode. Trhla brv se je
bila nedavno zrušila. Zato je moral ob
Vrstica 4.612 ⟶ 5.749:
z vsem telesom pred oskrunjeno podobo
in stokal.
Kakor bebcu je tisti čas zrastla tudi kmetu
Španu senca v megli v
Bilo je strahotno, v polumraku in
odblesku prve luči v megli in nejasnih
obrisih. Kri se je ustudila kmetu. Strašno
Vrstica 4.625 ⟶ 5.763:
udarcem. Takrat je videl kmet, da je ubil
majhnega, siromašnega človeka. Zastokal
je in stresel zadetega, nesrečnega Tilna. Potem se je dvignil
in zaklical:
»Pomagajte.«
Stal je in poslušal za šumom ljudi, ki so
morali priti mimo. Ko pa jih je
spomnil samega sebe, žene in otroka in
je stopil naglo prek njiv, da ga ne bi
videli ljudje .
Ranjenega Tilna pa je prebudila hladna
ruša v zavest. Težko se je dvignil na roke
in se čudil čudni vlagi, ki je lila z njegovega
Vrstica 4.646 ⟶ 5.787:
na njegovih ranah. Nečloveško se je pognal
in zaklical:
»Ljudje božji, usmilite se. Obrišite Mu
kri, oterite Mu srago.« Potem je padel
vznak. Ljudje so stali ob njem.<br>
»Obrišite .
enkrat. Nato pa je začel grebsti z rokami
v grudo. Sunkoma se mu je stresalo umirajoče
telo. Nekdo ga je privzdignil. Odprl
je še enkrat oči in jih razširil v neskončnost,
kakor da vidi
Kraljica Marija se je bila tisti
vrnila s turške meje, da bi ga z nebeškim
tovarištvom nagradila za stražo, s katero
ji je stregel, za zvestobo .
Ljudje pa so verjeli v strašen čudež. Pobrali
so oskrunjeni sveti lik in ga pritrdili
na križ. Niso otrli smrtne srage, niso
obrisali krvi.
naj bi viselo sveto telo in svetilo v noči.
Vsak večer v snegu in viharju so prižigali
Vrstica 4.669 ⟶ 5.812:
lajnom. Šele ko je sporočil župnik iz
Kranja, da je umrl nedolžen človek, so
prenesli mrliča v posvečeno zemljo .
Župnik Treiber je tisti večer beležil v svoj
dnevnik:
»Krizamnik zakonskih je norstvo dolenjskih
poluvercev in bogomilov, krizamnik
mojega svetega stanu je spovedna tajnost.
Čast in hvala Tebi, Gospod, da si me razsvetlil.«
Sredi molitve ga je zabolelo.
»Kriazmnik?« je vprašal. »Naš krizamnik?
Ali je še drugo? Zvestoba? Brevir,
ki ga ne opravljamo?«<br>
Brevir! ...
===4.===
»Erit enim tempus, cum sanam doctrinam
non sustinebunt, sed ad sua desideria
coarcevabunt Sibi magistros ...«
Župnik Treiber je sredi brevirja utonil v
žalostne misli.
»Moj Bog! Saj je tako čista in jasna
beseda apostolov.
da bajijo zmišljeno?«<br>
»Testificor coram Deo et Jesu Christo .
praedica verbum, insta opportune importune,
argue, obsecra increpa in omni
patientia et doctrina .
Župnik je uverjeno ponovil:
»In omni
Župnik Treiber je nemirno zastrmel proti
nebu, ki je bilo podgorelo nad meglami,
Vrstica 4.702 ⟶ 5.855:
mokri ovoj. Prečudna luč iz čudnega vremena
na Silvestrovo.
Župnik Treiber je domislil:
»Gospod moj Bog! Anti bom vsaj ko novi
trebenjski pastir dovolj zrel za svoj župniški
stan
Vedreje je je spregovoril čez čas:
»Hie Treiber... In omni patientia et
doctrina!«
<center>***</center>
Prav tisto uro je vzšel v višave pred
Kranjem bogovec Jernej, iz nezdravega
mrča po dolih in iz bodilja v jasnine in
in strmel v nižavo, ki se je pokrivala v
trpki megleni mraz. Kakor v urah svojih
duhovin je tožil s tegobno besedo:
»Nesrečna zemlja farčičev. V megli toneš,
v temnicah,
nebes je ne popije. Gospod, moja luč, moja
moč! Hie Baertl! Truden je rabotne reči!
Vrstica 4.725 ⟶ 5.884:
ne vidiš! Obupal bo, visel bo na veji in
drob se mu bo razlil.«
Iz dolin je vstalo zvonjenje, v Crngrobu,
v polju, v samotah. Bogovec je vedel:
»Starega leta zadnji delopust.«
Čez jasno nebo se je sejala visoka zimska
megla. Mrzlo je dahnilo od višav. Potem
je bridko zamahnilo v šumenje zvonov.
Neskončna bridkost je obšla bogovca. Iz
vremena mu je bilo, da mu je zadnjič zašlo
in ne bo nikoli več videl ne jasnin, ne
jutranje zarje. Vse bo ugasnilo, vse minilo.
Vrstica 4.741 ⟶ 5.903:
že psi, ki čutijo smrt? Ne. Kmetje nimajo
psov, brani jih jim gospoda. Zvonovi
tulijo tako .
Bogovec je omahnil v dolino. Prešel je
Savo v Kranj, ko je bila noč. Iz pijače,
Vrstica 4.840 ⟶ 6.003:
Ob prvem mraku pa je vzšel srečno na
Brdo.
Dh IVAN PREGELJ.
IV. Sodeč in bojci.
Vrstica 4.981 ⟶ 6.064:
Iz sladke nemoči ga je prebudilo bridko,
trpko. Ovedel se je človeka, ki mu je
Treiberja je bil, cerkovni Pero, in glumil
je z besedo sodcev in cesarskih komisarjev:
Vrstica 5.438 ⟶ 6.518:
laježu volkov, ki so se bili zatekli od
koroške strani v gozdove za Brdom . . .
2.
rožniki ne umirajo, preden niso
Vrstica 5.528 ⟶ 6.584:
kjer je skrivaj nočeval, kadar se
je mudil v mestu. Pes je bevsknil nanj,
mu je začel prilizovati. Učitelj je odpabnil
v pristavo. V slami je kril svoje preobleke
Vrstica 5.569 ⟶ 6.624:
Učitelj se je oddahnil:
»Na Brdo ne gredo.«
Vstopil je v mesto. Živa razigranost mu
je razvezala duha.
Vrstica 5.624 ⟶ 6.678:
Sin je trdovratno zmajal z glavo.
»Pasji sin,« se je vmešal tedaj učitelj
- :
spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro
Vrstica 5.860 ⟶ 6.914:
jezikom in rekel:
»Boštjan. Absolvo te. Spadi še četrtič.«
Tiho je bilo. Le v vogalih se je hotela
oglašati sapa. Učitelj je začutil hlad na
Vrstica 6.338 ⟶ 7.391:
pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen
kakor grob. In grob je neumrljiv . . .
[[Kategorija:Ivan Pregelj]]
| |||