Wikivir

Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 15:
 
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila
 
I je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek.
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek. Bila je jeza »stare pravde« in žalost »ubogega Konrada«. Bila so znamenja na zemlji in nebesih. Znamenje na nebesih je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega Jakoba in je krono imel z desetimi zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo in ženskimi prsmi. Rekli so in verjeli, da je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika gnusnobe, blodnje in malikovstva v Rimu s krono v tri gubé. Še druga znamenja so bile bolezni. Bolezen bolne sle je bila, moška polt, ki je imela sestro v hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz hotljivosti je bila umazana rana, ki je imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska, galijska, napoljska in še veselih imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti svetega Grobijana: ženski post, pereča ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev kres in umazano spočetje. Bolezni primeren je bil lek: emplastrum, quod fit ex medulla cervi in qua coquuntur vermes terrae cum modico croco et vino sublimato - sublimatno vino z žafranom in lajnasta mast kuhanih zemeljskih glist. Še druge bolezni so bile: bolezen nezmernih v pijači — podgròm in bolezen nezmernih v misli — melanholija. Bolni so bili vsi: bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah, bakalavreji, magistri, veščaki v Pismu, textuales in locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v divji strasti, Martin v jezi besede. Iz Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa so snažili z besedo in snago svojo knjigo. Wittemberški labod je pel o jagnjetu, ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino svetá nase in odrešilo od žlahte do žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a je bil srečnejši kot češka gos, katero so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec, a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim, ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu sanja, da jé, in se zbudi in je prazna duša njegova in se žejnemu sanja, da pije, in se zbudi in je žalostno njegovo srce ... Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v volji mesa in duha je bila moč iz besed, ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag in slik v lesu, iz gnusnob in grozot, oznanjenih v Izaiji, Danielu, Ecehielu in Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in enajstega roga, ki je bil zadnji v Rimu in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in je na moči pribival in ni hotelo biti konec preskušnjam in ni bil še red, da vstane sodec na mavri in bo meč iz njegovih ust razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce in razločenike kakor pirjevico in smotláko ...
Bila je jeza »stare pravde« in žalost
»ubogega Konrada«. Bila so znamenja na
zemlji in na nebesih. Znamenje na nebesih
je bil zmaj, ki se je bil izkotil ob palici svetega
Jakoba in je krono imel z desetimi
zvezdami in še z enajsto, ki je bila razodeti
enajsti rog. Znamenje na zemlji ni bilo
manj pomenljivo: tele z oslovsko glavo
in ženskimi prsi. Rekli so in verjeli, da
je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
gnusnobe, blodnje in malikovstva v
Rimu s krono v tri gube. Še druga znamenja
so bile bolezni. Bolezen bolne sle
je bila, moška polt, ki je imela sestro v
hotljivosti oslov in pastuhov. Bolezen iz
hotljivosti je bila umazana rana, ki je
imela nazivov od zatona na vzhod: hispanijska,
galijska, napoljska in še veselih
imen iz obešenjaške šale in vinske robatosti
svetega Grobijana: ženski post, pereča
ljubezen, vneta nedolžnost, hudičev
kres in umazano spočetje. Bolezni primeren
je bil lek: emplastrum, quod fit ex
medulla cervi in qua coquuntur vermes
terrae cum modico croco et vino sublimato
— sublimatno vino, žafran in lajnasta
mast kuhanih zemeljskih glist. Še
druge bolezni so bile: bolezen nezmernih
v pijači — podgrom in bolezen nezmernih
v misli — melanholija. Bolni so bili vsi:
bogovci in vidci iz Knjige, beani v beanijah,
bakalavreji, magistri, textuales in
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v
divji strasti, Martin , v jezi besede. Iz
Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa
so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Wittemberški labod je pel o jagnjetu , ki je premagalo zmaja, »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino
sveta nase in odrešilo od žlahte do
žlahte. Labod ni bil prvi bogovec, a
je bil srečnejši kot češka gos , katero
so pekli na grmadi. Pel je kakor slavec ,
a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim,
ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali
utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
sanja, da je, in se zbudi in je prazna duša
njegova in se žejnemu sanja, da pije, in
se zbudi in je žalostno njegovo srce . . .
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v
volji mesa in duha je bila moč iz besed,
ki so jih imeli vidci in bogovci. Bogovci
so sami trpeli iz Pisma in iz strašnih snag
in slik v lesu, iz gnusnob in grozot oznanjenih
v Izaiji, Danielu, Ecehielu in
Janezu, iz strahu duhovin, hudiča in
enajstega rogu, ki je bil zadnji v Rimu
in Antikrist z zaduštvom in svečenjem in
z novimi menihi in ki le ni bil zadnji in
je na moči pribival in ni hotelo biti konec
preskušnjam in ni bil še red, da vstane
sodeč na mavri in bo meč iz njegovih ust
razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce
in razločenike kakor pirjevico in smotláko . . .
 
<center>***</center>
 
Takrat so igrali gojenci »novih menihov«
Takrat so igrali gojenci »novih menihov« v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim škofom igro o Savlu in Davidu. Davidovi vojaki so peli pesem »letečega leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov: Vexilla regis prodeunt. Trudno so odpevali Savlovi »orožniki« s pogrebno pesmijo evangeljske srenje: »In Fried und Freud zieh ich dahin, veselo in mirno grem odtod.« Savla je glumil supremist Adam Wassermannov, čigar oče je bil še nedavno evangeljski kantor in učitelj v Kranju, preden se je bil uslužbil papežnikom.
v Ljubljani pred Tomažem, devetim ljubljanskim
škofom igro o Savlu in Davidu.
Davidovi vojaki so peli pesem »letečega
leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Vexilla regis prodeunt. Trudno
so odpevali Savlovi »orožnikk s pogrebno
pesmijo evangeljske srenje: »In Fried
und Freud zieh ich dahin.« Savla je
glumil supremist Adam Wassermannov,
čigar oče je bil še nedavno evangeljski
kantor in učitelj v Kranju, preden se je
bil uslužbil papežnikom.
 
»Koga oponaša?« je vprašal škof Tomaž.
 
»Jerneja Knaflja na Brdu,« je odgovoril
jezusovec, regens et concionator Miklavž
Koprivec.
 
»Njegov red je blizu,« je prikimal vladika.
 
»Blizu,« je jeknil menih, ne da bi trenil
z glavo ali zgibnil z rokami, katere je bil
sklenil v rokave; »vzrastla mu je Estera.«
 
»Saj ji je Judita ime,« je menil škof.
»Saj ji je Judita ime, Judita Strmolska,« je menil škof. Menih je nemo prikimal, čez trenutek pa je dejal: »Sina so mu šolali deželani, da bi mu za naslednika vstal in orožníka. Pa ga ne bo učakal.«
 
Menih je nemo prikimal, čez trenotek pa
»Ali mu je umrl,« je vprašal škof.
je dejal:
 
»Sina so mu šolali deželani, da bi mu za
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec našega reda v Gradcu,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
naslednika vstal in orožnika. Pa ga ne
bo učakal.«
 
»Ali mu je umrl?« je vprašal škof.
 
»Mladi Knafelj je že tretji mesec gojenec
našega reda v Gradci,« je odgovoril jezusovec. Škof je živahno planil:
 
»Kako je vendar to mogoče?«
Vrstica 43 ⟶ 130:
 
»Fiat, fiat, amen, amen!« je zarajal škof.
Veder je odšel od igre. Celo dopoldansko
 
Vedro je odšel od igre. Celó dopoldansko nevoljo je bil pozabil, ko je moral beležiti
o stiškem opatu v svoj dnevnik: »Aeger
et Podagricus. Nec ad finem missae perduravit.
« Po večerji je pozvonil tajniku
in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil
Juditi Strmolski, mladi baronici na
Brdu . . .
 
==DUHOVINA.==
Vrstica 50 ⟶ 143:
===1.===
 
Poznojesenskega popoldne v letu tisoč
Poznojesenskega popoldneva v letu tisoč in šeststotem je bil prispel prileten popotni človek z Brda med pristave mesta Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase, da ni opazil kamna, ki mu je ležal na poti v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je pogledal z nagonsko radovednostjo po kamnu in šel z blodnim nasmehom za besedami, ki so bile vklesane v kamen, in je videl, da so ime in geslo raz vrata njegove hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali. Kamen nad vrati so izbili in vrgli pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je pobrala kamnito ploščo, da bi si pozimi noge grela v postelji. Ko pa je videla pisano, se je ustrašila in pustila ležati kamen med pristavami.
in šeststotem je bil prispel prileten
Bridko, kakor da govori težke uroke, je bral popotni samega sebe raz kamen:
popotni človek z Brda med pristave mesta
Kranja. Bil je tako zelo utonil sam vase,
da ni opazil kamena, ki mu je ležal na poti
v spotiko. Kakor podsekano drevo je padel
na obraz. Ko je vstal z mokrotnih tal, je
pogledal z nagonsko radovednostjo po kamenu
in šel z blodnim nasmehom za besedami,
ki so bile vklesane v kamen, in je
videl, da so ime in geslo raz vrata njegove
hiše v Kranju, katero so mu bili cesarski
prepovedali, zapečatili in naprodaj zapisali.
Kamen nad vrati so izbili in vrgli
pred mestno obzidje. Kmetica z Britofa je
pobrala kamenato pločo, da bi si pozimi
noge grela v postelji. Ko pa je videla
pisano, se je ustrašila in pustila ležati
kamen med pristavami.
Bridko, kakor da govori težke uroke, je
bral popotni samega sebe raz kamen:
 
<poem>
Vrstica 58 ⟶ 170:
</poem>
 
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem
Predikant Jernej, za Gašperjem Rakovcem drugi bogovec v Kranju, je globoko zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel z roko mimo čela, ki je bilo samo vase pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano pametjo in je tonilo v bolnem in blodnem mraku oči. Bil mu je obraz po očetu in materi in dedih in še po boleznih, ki so jih trpeli: lakoti, sušici, davici in kostenici. Bile so gube ubite tlačanske očetne upornosti. Bile so črte žalostnega materinega telesa: neutešena sla in žalostna kri, ki je bila spočela v strahu in nasilno, preden se je zavedela, da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče krvi in vzhičene želje. Komaj vidno so se risali možu v skrajnih kotih gorenje ustnice redki, umazano svetli brki; bolno skodrana je senčila skromna brada obbradek in čeljusti. Bilo je lice takega človeka, ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo duše, ki je strašno in venomer trpela iz besed po prerokih in iz razodetja. Bila je duša, ki je hrepenela po širini razgleda in ni mogla preko ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto Mrtvo morje zalijala, težila in dušila bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera in motnega dremca v bolečino strezavega jutra in morečega dnevnega opravka. Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja in kamenja, ko je lezel za borovnicami, jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino prstov, ki mu je ostala izza šolskega kalefaktorstva in cestnega kantorstva; bral si prvo telesno žalost nedozorele sle, drugo neutolaženega nagona in še preobilje sholarske pijače in bakalaverske šale; bral si prebujenje v mesu in duhu, prvi verski upor in zadnji boj in obzir pred odpadništvom, razločenstvom; bral si kratko veselje poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi, ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in je blagroval njeno smrt; bral si prvo veselje v sreči evangeljske službe in prvo nadlogo preganjanja in strahu pred vozo, prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti pridna, prvo starost in osamelost na Brdu in prvo hudičevo misel, da raste nekje drevo, kjer bi obvisel na samem; bral si prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo iz obupa, ker ni znamenja, drugo, tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno slo iz pijače: nagon ježne živali, ki jo poja hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti in tako maščevati se lepi, neposlušni poluverki babelski, Juditi na Brdu, z lastnim ponižanjem v lajnu lotriškega sedla.
drugi bogovec v Kranju, je globoko
zasopel kakor človek, ki spi. Nato si je šel
z roko mimo čela, ki je bilo samo vase
pogreznjeno kakor pri človeku s pomešano
pametjo in je tonulo v bolni in
blodni mrak oči. Bil mu je obraz iz
očeta in matere in dedov in še iz bolezni,
ki so jih trpeli: iz lakote, sušice, davice,
bodilja in kostenice. Bile so gube ubite
tlačanske očetne upornosti. Bile so črte
žalostnega materinega telesa: neutešena
sla in žalostna kri, ki je bila spočela v
strahu in nasilno, preden se je zavedela,
da je blagoslov spočetja v blaženstvu vihrajoče
krvi in vzhičene želje. Komaj
vidno so se risali možu v skrajnih kotih
gorenje ustnice redki umazano svetli brki,
bolno skodrana je senčila skromna brada
obbradek in čeljusti. Bilo je lice človeka,
ki se mu ni bil drob razvil, bilo je zrcalo
duše, ki je strašno in venomer trpela iz
besed prerokov in razodetja, ki je hrepenela
v širino razgleda in ni mogla preko
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto
Mrtvo morje zalijala, težila in dušila.
bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
in motnega dremca v bolečino strezavega
jutra in morečega dnevnega opravka.
Bilo je lice, da si bral ž njega vso prošlost
bogovčevo: brazgotine otroških iger, trnja
in kamenja, ko je lezel za borovnicami,
jagodami, lešniki in gobami, bral si žalost
šole in lakote ob knjigi in oljenici; zmrzlino
prstov, ki mu je ostala izza šolskega
kalefaktorstva in cestnega kantorstva;
bral si prvo telesno žalost nedozorele sle,
drugo neusopljenega nagona in še preobilje
sholarske pijače in bakalaverske
šale; bral si prebujenje v mesu in duhu,
prvi verski upor in zadnji boj in obzir
pred razločenstvom; bral si kratko veselje
poročne postelje, prvi krst, prvo bolečino
ob mrtvem otroku, prvo vdovištvo po ženi,
ki je ni mogel preboleti, prvo duhovino
ob drugi ženi, ki mu je bila prešuštna in
je blagroval njeno smrt; bral si prvo
veselje v sreči evangeljske službe in prvo
nadlogo preganjanja in strahu pred vozo,
prvo razočaranje v Kranju, Karlovcu in
Ljubljani, v srenji, ki mu ni hotela biti
pridna, prvo starost in osamelost na Brdu
in prvo hudičevo misel, da raste nekje
drevo, kjer bi ob visel na samem; bral si
prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo
iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače,
tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno
slo iz pijače: nagon jezne živali, ki jo poja
hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti
in tako maščevati se lepi, neposlušni
poluverki babelski z lastnim
ponižanjem v lajnu lotriškega sadla.
 
Predikant se je sklonil po kamen in ga
dolgo držal v rokah pred seboj kakor list
pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo
v gostih gubah kraj očioci. Kamen je padel
rezko iz njegovih dlani in se prelomil na
tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično
hladnost hladnobogovčevega bogovčevo licelica. Z besedo človeka,
ki besedo iz vina sanja in se joče,
je zamrmral:
 
»Hie BërtlBartl! Nečimurnost moja mlada! .
Norska je pamet mladih let!« Z jezno
naglico je stopil po poti naprej. Mirneje,
manj bridko je čuvstvoval:
 
»Norska je tista pamet, a sladko je bloditi
Z jezno naglico je stopil po poti naprej. Mirneje, manj bridko je čustvoval:
mlademu človeku. Dobro je v duši in
pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni
bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor
bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor
trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija
noge in pesem in ženo imaš.«
 
Vstale so besede vanj, ki jih že davno ni
»Norska je tista mlada pamet, a sladko je bloditi mlademu človeku. Dobro je v duši in pokojno je v srcu. Ni žalosti v udih, ni bolezni v mislih. Če je bolnost, je kakor bežen tresljaj mrzlice, veselje pa je kakor trata v cvetju: skozenj brodiš, rosa oblija nog, pesem in ženo imaš.«
več čuvstvoval: »O! Nichts Lieberes auf
Erden, denn Frauenlieb wem's kann
werden!« Kakor že tolikrat v svoji osamelosti
in tegobi je utonil v motnem hrepenenju
po davno minulem.
 
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn
Vstale so besede v njem, ki jih že davno ni več čuvstvoval:
Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil
in zaječal od ganotja.
 
»Vse je minulo,« je občutil. »Utrpel sem
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden!«
vso sladost življenja. Samotno je moje
ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je
sprhnelo in le mrzla duhovina vstaja v
mojega življenja večer.«
 
Šel je in je še tonul v mislih na pokojno.
Kakor že tolikrat v svoji osamelosti in tegobi je utonil v motnem hrepenenju po davno minulem.
Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil
predse trpko, v onemogli želji:
 
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel!
»O! Nichts Lieberes auf Erden, denn Frauenlieb wem's kann werden,« je ponovil in zaječal od ganotja.
« — Vstopil je bil v mesto, da sam
ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel
kam. Po srednji ulici je šel, tesno ob hišah
in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi
nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo,
je obstal nenadoma in zastrmel
blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše
je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal
in se zelo začudil. Strmel je nekaj hipov
neverjetno v predikanta. Potem pa se je
zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
 
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo
»Vse je minilo,« je občutil. »Utrpel sem vso sladost življenja. Samotno je moje ležišče. Tisto telo, ki mi je služilo v sli, je sprhnelo in le mrzla duhovina mi vstaja v življenja večer.«
in blodno strmel v zaprte cerkvene duri.
In glej, tisti hip jih je nekdo od znotraj
odprl.
 
Mladi človek v sosednih vratih se je približal
Šel je in je še tonil v mislih na pokojno ženo. Potem pa je, kakor da ga duši, bruhnil predse trpko, v onemogli želji:
predikantu in pozdravil s prosečim klicem:
 
»Here Meister!«
»Agnes, du mein viellieb weylant Gemahel!«
 
In še ga ni opazil predikant. Rezko je bil
Vstopil je v mesto, da sam ni vedel kdaj, in je šel, da sam ni vedel kam. Po srednji ulici je stopal, tesno ob hišah in se vedno zopet pripogibal pod nizkimi nadzidki. Ko pa je stal pred farno cerkvijo, je obstal nenadoma in zastrmel blodno okoli sebe. V vratih sosedne hiše je stal mlad človek, ga zagledal, spoznal in se zelo začudil. Strmel je mladec nekaj trenutkov nejeverno v predikanta. Potem pa se je zganil, snel dijaško pokrivalo in se poklonil.
sklonil život kakor za skok. Vstopil je v
cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti
za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v
bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi
in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat.
Potem se je strelovito zasukal in vstopil
v hišo. Vrnil se je skoro trenotno z nenavadno
težkim dijaškim mečem ob strani.
Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo
lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh
se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol
po ulici. Ko se je nekoliko pomiril,
se je nasmehnil bridko in zamrmral:
 
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin,
Predikant ga ni opazil. Še vedno je topo in blodno strmel v zaprte cerkvene duri. In glej, tedaj jih je nekdo od znotraj odprl.
Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . .
 
Mladi človek v sosednih vratih se je približal predikantu in pozdravil s prosečim klicem:
 
»Here Meister! Gospod učenik!«
 
A še ga ni opazil predikant. Rezko je sklonil život kakor za skok. Vstopil je v cerkev. Mladec je strmel z odprtimi usti za njim. Potem je stopil s trdo žalostjo v bledem licu nazaj ob hišo nasproti cerkvi in ni odmaknil pogleda od cerkvenih vrat. Potem se je strelovito zasukal in vstopil v hišo. Vrnil se je skoro trenutno z nenavadno težkim dijaškim mečem ob strani. Desnica je nemirno tipala ob ročaju, bledo lice pa je bila zalila mlada kri in v očeh se je vžigalo oprezujoče navzgor in navzdol po ulici. Ko se je nekoliko pomiril, se je nasmehnil bridko in zamrmral:
 
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin, Knafljev najvernejši orožník v mestu ...
 
===2.===
 
Predikant Knafelj je premotril mrak
Predikant Knafelj je premotril mrak hladne cerkve in ni našel, da bi bil kdo v njej. Ugibal je, kdo neki mu je odprl. Še vedno bolj nagonsko kakor zavedno je stopil k stopnicam, ki so držale v stolp, in našel tudi tam odprto. Vedra misel se je vnela v njem in je občutil: »Kakor da je vedel, da pridem, in kot da se mu je kakor meni razodelo, da bom prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga ne poznam.«
hladne cerkve in ni našel, da bi bil
kdo v njej, in je ugibal, kdo neki mu je
odprl. Še vedno bolj nagonsko nego zavedno
je stopil k stopnicam, ki so držale
v stolp, in je našel tudi tam odprto. Vedra
misel se je vnela v njem in je občutil:
»Kakor da je vedel, da pridem, in kakor
da se mu je kakor meni razodelo, da bom
prišel, in naj čaka in odpre, je odprl in ga
ne poznam.«
 
Zavedel se je skrivnostnega nagiba, ki ga je dvignilbil dvignil
s samote na Brdu na pot v prepovedano
mu mesto in mu vodil nogo na stopnice
v zvonove. Po mrakotnih lestvah se je
živahno pel navzgor in se kakor besedno spominjal
klica iz sanj.
 
»Saj ni imelo obličja, a po glasu sem jo
spoznal, svojo duhovino, in je rekla, naj
grem v Kranj pod zvonove in bom znamenje imel in bo vstalo
med zarjo in mrakom noči.«
 
In še se je spominjal:
 
»Zbudil sem se iz sna in sem oči odprl in
glej! Spal sem z glavo na knjigi in je bilo
odprto v Ecehielu na dvanajstem poglavju
in sem bral, da poslej nobeno videnje ne
bo več prazno.«
 
Zasopel se je oddahnil predikant v temi sredi lestvá lestvâ
in ponovil ukaz iz sanj in na glas:
 
»Pojdi v višavo pod zvonove in boš znamenje
imel in bo vstalo med zarjo in
mrakom noči!«
 
»Kakšno znamenje bom imel! Kaj bo
»Kakšno znamenje bom imel? Kaj bo vstalo?« je vpraševal nezaupno sam v sebi. Tedaj je padla svetloba od zgoraj in je slišal škripanje tečajev pri pokrovu na lini v zvonove. Zopet je verjel, da mu nekdo čudežno odpira. Tajnostna groza mu je zagomazela po životu. Krčevito se je oprijel držaja in segal z nogo in roko v lestvo navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi, ki so težki viseli nad njim in je v največjem nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal. Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp, odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj obudilo v njegovem spominu tisto grozno, ki se je bilo dogodilo tam doli v temi na tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je pred dvajsetimi leti zlezel cerkovniku Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal. Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil iz zvonov in je otročè telebnilo v globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič.
vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi.
Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal
škripanje tečajev pri pokrovu na lini v
zvonove in je zopet verjel, da mu nekdo
čudežno odpira. Tajnostna groza mu je
zagomazela v život. Krčevito se je oprijel
držaja in segal z nogo in roko v lestvo
navzgor in sunil v svetlobo pod zvonovi,
ki so težki viseli nad njim in je v največjem
nihal jezik in mu brnel klobuk, ki ga je
bil nekdo zganil. Predikant se je ogledal.
Bil je sam. Groza mu je znova zagomazela
po hrbtu in se je nezaupljivo ozrl v stolp,
odkoder je bil prilezel. In se je šele sedaj
obudilo v njegov spomin tisto grozno, ki
se je bilo dogodilo tam doli v temi na
tretji lestvi. Evangeljski hlapčič je bil
pred dvajsetimi leti prilezel cerkveniku
Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal.
Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
iz zvonov in je otroče telebnilo v
globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič.
 
»V skušnjavah nas ne pusti in od zlega
nas reši!« je zamrmral nesrečni oče in se
začudil:
 
»Kako da nisem mislil na tisto? Ali bi bil
prešel, da sem mislil?«
 
Iz vere, da ne bi bil prešel mesta, kjer je
še vedno temna krvava pega pričala o
smrti njegovega sina, se je zopet umirilusopil v
trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,
ki ga je bil pozval na pot:
.
 
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo
in mrakom noči!«
 
Stopil je k lini in zaprosil:
 
 
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!«
 
ŠelIn je šel z očmi na jug in vzhod čez polje, ki je tam ležalo sredi med gasnočim dnem in daljnim mrakom. Hrepeneče se je nagnil polju naproti skozi lino. Wassermannov Erazem doli na ulici ga je opazil in vzkliknil:
 
»Gospod Jezus! V zvonove je šel. Kdo ga umej?«
 
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu
Predikant pa je iskal v polje, da so se mu oči orosile in omeglile, in ni našel. In je iskal v drugo smer, v zeleno goro pred seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo nečednega pastirja Jurija Otave do Cerkljan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil evangeljskega Krištofa Schwaba. Iz sonca v čad in mrak se je pogrezala široka ravan s svojimi polji, močadami in lesovi pod modrozelenim, mrzlim nebesom, kamor je iz sivine na vzhodu vstajsl polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec, strmolski breg, Kopa, Štepanja gora in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška gora, Mehka dolina, Hudičev boršt in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli log in Zalog pod cretjem, močvirja pod Golnikom in Vevodni boršt. Tostran je bilo sonce že zatonilo, savski bregovi so ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je bilo kakor širok hrbet, pol še v luči pojemajoče dnevne zvezde, pol že v hladu vzhoda, odkoder je rosila noč.
oči orosile in omeglile, in ni našel. In je
iskal v drugo smer, v zeleno goro pred
seboj, ki je bila mesto prekrila s svojo
senco, k škofljim v Loki, kjer je vedel za
sovražnika Wurtznerja, na Smlednik mimo
nečednega pastirja Jurija Otave do Cerk-
Ijan, kjer je bil papežniški Haumann izpodrinil
evangeljskega Krištofa Schwaba.
Iz solnca v čad in mrak se je pogrezala
široka ravan s svojimi polji, močadami
in lesovi pod zelenomodrim, mrzlim nebesom,
kamor je bil iz sivine na vzhodu vstal
polni mesec. Sijajno je gorela zemlja pod
planinami, predgorje nad ravnjo: Krvavec,
strmolski breg, Kopa, Štepanja gora
in Mojzesov vrh, Viševek, Drenik, Potoška
gora, Mehka dolina, Hudičev boršt
in Veliki les. Vijolična zarja je šla mimo
zemlje Podgorcev in Zaborščanov, senarjev
brdskih in drvarjev velesovskih: Sveta
Katarina v lesu, Sveta Sobota v lesu, Beli
log in Zalog pod cretjem, močvirja pod
Golnikom in Ve vodni boršt. Tostran je
bilo solnce že zatonilo, savski bregovi so
ležali v mrču in čadu pastirskih ognjev
in vzduhu vode. Samo polje proti jugu je
bilo kakor širok hrbet pol v luči pojemajoče
zvezde, pol v hladu vzhoda, odkoder
je rosila noč.
 
Lepota razgleda je zbrisala za nekaj časa
spomin nanajbližjega lastno občutječuvstva iz predikantovih
misli. Slovesno čustvoobčutje se ga je polastilo
in mu je bilo iz Pisma, kakor da je
prerok in vidi daleč z gore Tal-Abiba,
kamor ga je bil vzdignil Gospod. ObIn prerokuiz
preroka je vzrastla čudno sveta jeza v njem vanj
in je mislil krčevito z besedo in snago
svojih knjig:
 
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo
»Nesrečna zemlja, negodna, ki te norijo s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi menihi, malikovski poluverci, papeževi sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj udarim ob tla in zakličem joj! zaradi vseh gnusob Izraelove hiše. Roke sklepam in z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber, neukretni blodež, lakomni stražar norskega Tomaža Ljubljančana, ki je erbič zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom in si zadnji papežnik na pridižnici v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji, ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
s svečenjem in zaduštvom farčiči in novi
menihi, malikovski poluverci, papeževi
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže
Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim
zapeljavcem sodeč? Čuj, kaj mi je velel
Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj
udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh
gnusob Izraelove hiše. Eoke sklepam in
z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber,
neukretni blodež, lakomni stražar norskega
Tomaža Ljubljančana, ki je erbič
zblode, zlobote in zločesti krgave, krivine
in oholnosti. Z nogo bijem, objestni ti
telec, hlapčič zlodejev, ki si prišel v mojo
srenjo za prascem Mercino in oslom Lathomusom
in si zadnji papežnik na pridižnici
v Kranju, zadnji nenavidljivec lajavi, ki
ni hotel roditi za moj glas, za duh gospodnji,
ki mi je bil kakor vidcem in bogovcem.«
 
Erazem Wassermannov pod cerkvijo je s
hrepenečo gorečnostjo gledal v višino. In
mu je prišlo, da bi predikanta opozoril
nase, in je zapel:
 
<poem>
Vrstica 142 ⟶ 481:
</poem>
 
Predikantu je omahnil pogled nad mesto,
Predikantu je omahnil pogled nad mesto, ki se je viličilo v tri ulice od špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki je vsako leto bruhal črne jate vran na mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške Matere in špitalske kapele. Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo mesto ob polju in pristavah iz petaka, ki ga je plačeval tovornik v Lahe, ob cehih, ki so imeli svojo topo vsakdanjost iz dedov v dede, z vinom, ki ga je bilo v mestih več ko vode, ob besniških drveh, z ribami v Kokri in Savi, iz sejmov svetega Marka in tržnih četrtkov, ki so poznali tržiško usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske volnene jopice, loško platno, jeseniško železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci, kostanj Podgorcev, poljanske konjarje, ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre, kostanj in jazbečje sadlo, terijak in mitridat, album nigrum za zaprte dojence, oglejski žafran, avgsburgški parhent, muransko steklo, adiantum za mlade norske ljudi, pilule »sine quibus esse nolo« za stare device, nože, orožje, bičevnike in še nemški letak o davno pozabljenih turških vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo novih in zadnjih.
ki se je bilo vzviličilo v tri ulice od
špitalskih vrat do stolpa nad Dolom, ki
je vsako leto bruhal črne jate vran na
mestno ozidje in na stolpe mestnih cerkva
svetega Kocijana, svetega Boštjana, roženvenške
Matere in špitalske kapele.
Stisnjeno v ozidje na živi skali je živelo
mesto iz polja in pristav, iz petaka, ki ga
je plačeval tovornik v Lahe, iz cehov, ki
so živeli svojo topo vsakdanjost iz dedov
dede, iz vina, ki ga je bilo v mestu več
ko vode, iz besniških drva, iz rib v Kokri
in Savi, iz sejmov svetega Marka in
četrtkov v mesecu, ki so poznali tržiško
usnje korduvan, šenčurske odeje, nakelske
volnene jopice, loško platno, jeseniško
železo, lonce iz Kovorja, krzno in kože od
Kokre, smolo in gobo iz lesov na Jelovci,
kostanj Podgorcev, poljanske konjarje,
ajdo in med v satovju, lan in sir in vitre
in jazbečje sadlo, terijak in mitridat,
album nigrum za zaprte dojence, oglejski
žafran, avgsburgški parhent, muzansko
steklo, adiantum za mlade norske ljudi,
pilule »sine quibus esse nolo« za stare
device, nože, orožje, bičevnike in še nemški
letak o davno pozabljenih turških
vpadih, ki niso bili nič manj grozni mimo
novih in zadnjih.
 
Predikant je premotril strehe pod seboj,
kakor so se vezale v treh pramenih iz
severa na jug. Mrmral je zdajali z ljubeznijo zdaj
ali s srdom, kakor že je bila ali hiša ali evangeljskaevangeljskega
meščana ali pa dom papežnikov:
 
»Vzdajem vam dober večer, vi moji verni orožníki
orožniki. Vam pa vzdajem hudiča, ogenj
in lajno, ki ne rodite za besedo čiste resnice.«
resnice.« Šel je za drago strmih streh in
jih je vedel po vrsti: »Martin Kunstl moj,
Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen
moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher
moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt
moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva;
vdova Kristančeva moja, Omersa,
Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič,
Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . . .«
 
Kakor da sočuvstvuje z besedo predikantovo,
Šel je za drago strmih streh in jih je vedel po vrsti:
se je razvnela pesem iz nižine v
bridko molitev:
 
»Martin Kunstl moj, Tone Oven Treiberjev, Janez Zamujen moj, Jurij Porenta Treiberjev, Heinricher moj, Strauss, Mernhardt, Stockzahndt moji, Urh Sparer, Klemen Rasa Treiberjeva; vdova Kristančeva moja, Omersa, Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič, Bogat Treiberjevi, seme papežniško.«
Kakor da čuvstvuje z besedo predikantovo, se je razvnela pesem iz nižine v bridko molitev:
 
<poem>
Vrstica 160 ⟶ 543:
</poem>
 
Pesem je vzdramila predikantovo uho in je opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala pozornost njegovega duha streha edine evangeljske hiše med dvajsetimi papežniškimi na savski strani mesta. Vstala je žalost ob bridkosti spominov za pokojnim tastom sodnikom Junauerjem in žalost nad meščani, ki mu niso več sličili v gorečnosti, veri in ljubezni do čiste evangeljske besede. Zopet se je zavedel predikant v svoj smot, tajni klic iz sanj, in je vrgel glavo v smer proti polju na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez mimo samotnih brez do daljne koče kraj polj, ki je tiho razpadala, odkar je bila umrla v njej stara ženica veščica, ki so ji v grobu z glogovim kolcem prebodli telo.
 
Pesem je zanesla predikantovo uho in je
Predikantu se je zganio v licu. Prav ob koči je vzrastel jezdec med zarjo večera in mrak noči. V bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz višav in je zaklical uverjeno, da je vstalo in je jezdec njegov sin, njegov daljni orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
opazil mladca, ki je pel. Potem pa je privezala
 
pozornost njegovega duha streha
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.«
edine evangeljske hiše med dvajsetimi
 
papežniškimi na savski strani mesta.
Stegnil je roke predse, daljnemu v pozdrav. Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
Vstala je žalost vanj, bridkost spominov
za pokojnim tastom in žalost nad njimi,
ki mu niso več sličili v gorečnosti in veri
in ljubezni do čiste evangeljske besede.
Zopet se je zavedel v svoj smoter in klic
iz sanj in je vrgel glavo v smer proti polju
na jugu. Rahel vonj zarje je ležal vse čez
mimo samotnih brez do daljne koče koncem
polj, ki je tiho razpadala, odkar je
bila umrla v njej stara ženica veščica,
kateri so še v grobu z glogovim kolcem
prebodli telo. Predikantu je planilo v
licu. Prav ob koči je bil vzrastel jezdec v
polje med zarjo večera in mrak noči. V
bogovcu je oživelo kakor spoznanje iz
višav in je zaklical uverjen, da je vstalo
in je jezdec njegov sin, njegov daljni
orožnik iz Nemcev, Tifernov štipendist.
 
»Tebe mi je napovedalo, moj sin, moj
Gedeon,« je mrmral; »jašeš, jašeš.« Stegnil
je roke predse, daljnemu v pozdrav.
Iz globeli se je oglasila nova pesem, bridkejša:
<poem>
»Tam pri teh vodah Babilon
Vrstica 173 ⟶ 578:
</poem>
 
PredikantNi nije čul, ni posluhnil.
Koj nato pa je zato sunilo jezno in uporno,
izzivaje hripavo izzivaje in zelo glasno:
 
<poem>
Vrstica 183 ⟶ 589:
</poem>
 
Bila je morda jezna očetova beseda iz
Bila je morda jezna očetova beseda iz veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo gorečnost. Bila je morda zasmehljiva opazka Erazmovega brata, ki je bil za nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov in si vprav likal obleko, ker ga je bil domači župnik povabil na večerjo. Morda je bila celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh sosedove hčerke, Erazmove vrstnice, žive Snedčeve Agate, ki je gorela za mladim in ni hotel norski mladec róditi za njeno prijateljstvo.
veže, ki je še podpihala mlado hlapčičevo
gorečnost. Bila je morda zasmehljiva
opazka Erazmovega brata, ki je bil za
nekaj dni prišel iz ljubljanskih šol domov
in si baš likal obleko, ker ga je bil domači
župnik povabil na večerjo. Morda je bila
celo hudomušna opomba in pomilujoč nasmeh
sosedove hčerke, Erazmove vrstnice,
žive Snedčeve Agate, ki je gorela za
mladim in ni hotel norski mladec roditi
za njeno prijateljstvo.
 
<poem>
Vrstica 190 ⟶ 607:
</poem>
 
Ponovilje ponovil je Wassermannov bojevito, strastno, a se umiril, ko je videl, da je mož v zvonovih pogledal z bridkim nasmehom nanj. Predikant pa je zamrmral sam zase zamrmral pomilovalno:
 
»Mlada, vroča kri! Če bi ji dana bila vztrajnost, vernost in moč!«
 
Tedaj pa je segel v njegovo besedo neki
neznan glas.
»Ščenè razločensko, hlapčè negodno,« je bilo slišati preprosto, kratko. Predikant je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga ni poznal. Bil je mož tridesetih let in se je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
 
»Ščene razločensko, hlapce negodno!« je
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann. Sam ga je učil peti pesem, ki mu je zdaj odučiti ne more, telcu, hotljivemu za licem bogovčeve na Brdu.«
bilo slišati preprosto, kratko. Predikant
je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga
ni poznal. Bil je tridesetleten mož in se
je zaupljivo obrnil k bogovcu in dejal:
 
»Lej, kakšno šibo si je spletel stari Wassermann.
Predikant je pozabil na jezdeca v polju; lice se mu je zmračilo in je vprašal:
Sam ga je učil peti pesem, katere
mu zdaj odučiti ne more, telcu hotljivemu
za licem bogovčeve na Brdu.«
 
Predikant je pozabil na jezdeca v polju;
lice se mu je zmračilo in je vprašal:
 
»Kaj misliš? Katere bogovčeve?«
 
»Poznam je ne,« je odvrnil oni preprosto,
»moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu
babe povedale, ki hodijo v grad prat.
Hudič jo -je obsedel, so rekle, ji vzel
dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi
in je neki taka, bi rekel moj oče,
da je celo očeta strah in sram in jo
zapira, lutrovec, norski Jernej.«
 
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant vstran in pogledal v smer proti polju, kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant je trenotno pozabil soseda ob sebi. Njegova ljubezen je trpela v daljo:
 
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje! Ali nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš. Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali pa si le slepilo iz nenavidnega?«
 
»Ali svojca oprézuješ,« se je zopet oglasil zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu. In še je govoril in se začudil:
 
Prezirljivo in rezko se je obrnil predikant
»To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem gor. Po steni, bi rekel moj oče Pero, menda nisi priplezal kakor martinček. Pa saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj takale, moja služba po očetu, ki je naduho dobil in je star, da boš vedel in mi zameril ne boš.«
vstran in pogledal v smer proti polju,
kjer je gasnila zadnja zarja. Še je tam
brodil jezdec sredi med dnem in nočjo, a
ni se zdelo, da bi se bil približal. Predikant
je trenotno pozabil soseda ob sebi.
Njegova ljubezen je trpela v daljo:
 
»Izza hiše vedomcev si vstal v polje. Ali
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila bogovcu ustnice. V občutju neljube soseščine je namenoma prijazno pokimal Wassermannovemu mladcu v nižavo. Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je vzrastla v licu užaljena zavednost in slovesna odločnost.
nisi moj sin? Davno je red, da se mi vrneš.
Kam jahaš? Ne bližaš se. Ali ne znaš poti
več? Noč te bo zajela, da ne bom razločil
tvojega lica, ko prijahaš. Ali si sploh ali
pa si le slepilo iz nenavidnega?«
 
»Svojca oprezuješ,« se je zopet oglasil
»Kaj si mu prijatelj, razločencu?« je vprašal.
zaupno dobrodušni mladi mož ob predikantu.
In še je govoril in se začudil:
 
»To bi pa le rad vedel, kdo ti je odprl sem
Predikant se je živahno okrenil in mu mrko pogledal v lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je našel, je sunil odkrito:
gori. Po steni, bi rekel moj oče Pero,
menda nisi priplezal kakor martinček. Pa
saj nisem radoveden, a moja služba je zdaj
takale, moja služba po očetu, ki je naduho
dobil in je star, da boš vedel in mi zameril
ne boš.«
 
Bridkost pikre pomilovalnosti je obrobila
»Ti sam si razločenec!«
bogovcu ustnice. Iz občutja neljube soseščine
je namenoma prijazno pokimal
Wassermannovemu mladcu v nižavo.
Njegov sosed v zvoneh je videl in se mu
je obraz glupo podaljšal. Nato pa mu je
vzrastla v lice užaljena zavednost in slovesna
odločnost. »Kaj si mu prijatelj,
razločencu?« je vprašal. Predikant se je
živahno okrenil in mu mrko pogledal v
lice. Ni takoj imel besede. Ko pa jo je
našel, je sunil odkrito: »Ti sam si razločenec!«
 
»Lažeš se,« je odvrnil oni. »Novi cerkovnik
sem po očetu Mihi, ki je zaradi lutrovcev
v naduho prišel. Toliko so mu negodni
podrezovali vrvi.«
 
Ker ni umel predikantove besede, je še
živahneje prepričeval:
 
»Še na misel mi ni prišlo nikoli, da bi bil
za njimi bezljal. Kako neki? Petnajst let
sem služil škofljim v Gornjem gradu in bi
jim še. Ti me nikar ne psuj!«
 
Predikant je zopet nemo strmel preko
Vrstica 238 ⟶ 703:
in ne na Kranj.«
 
Rezko se je tedaj odtrgal predikant pogled od
polja med nočjo in dnem. V lice mu je
bila stopila blodna napetost. Gibal je z
Vrstica 255 ⟶ 720:
za korak bliže k cerkovniku in rekel:
 
»Ali ga slišiš? Pa siSi rekel, da nori za bogovčevo
hčerjo?«
 
»Tako sem povedal, kakor mi je povedal
Vrstica 266 ⟶ 732:
»Tvoja hči? Bogovčeva, sem rekel,« je
zijal cerkovnik. Nato pa se mu je zasvitalo:
 
»Kaj, ti da si?«
 
»Sem,« je odvrnil jasno predikant in
pomeril onemu lice in postavo. Čudna
moč mu je vzraslabila vzrastla vanj. A tudi cerkovniku
je zaigrala mirna službena odločnost
v očeh in je rekel surovosirovo odkrito:
 
»Saj se ne bi čudil, če te je hudič dvignil
v zvonove, bi rekel moj oče. Njemu ste
rezalijih vrvirezali, meni jih ne boste, vrvi, pravim
jaz. In če se mi koj ne spraviš dol, prijel bom sam.«
sam skrbel.«
 
Zadrhtelo mu je v rokah, s katerimi se je
bil oprl v zvon, da je zamolklo zabrnel.
Predikant je nemo utonil pred njim na
lestve v stolp.
Vrstica 286 ⟶ 754:
»Saj mi je resnico povedal, norski stražar
Treiberjev,« je mrmral. »Hudič je bil, ki
me je vzdignil v zvonove poiz duhovinoduhovine, ki
je nisem imel, nenavidni, lajavi, trikrat
lažni, hudič, hudič, hudič.«
 
CerkovnikCerkvenec je zvonil. Težko je padal glas
nad ceste in ulice in strehe mesta, ki je
tonulo v mraku. CerkovnikCerkvenec je pridržal
zvon. Jeknil je še parkrat v zadnje njegove
besede:
Vrstica 310 ⟶ 778:
glavo naproti priklonil, kakor da se sam
zaveda, da je zaslužil kazni. Bil je nizek
zarastel človek, bolj otroku podoben nego
tridesetletnemu možu.
 
Vrstica 328 ⟶ 796:
cerkve, kjer jim je bil besni cerkovnik
Pero nastavil skopec, ker so mu hodili
pod zvonove podrezovat vrvi. Čatuljica Kes je zašel
v železje. A od tedaj se je prevrglo v
njegovem življenju. Cerkovnik ga je polmrtvega
Vrstica 338 ⟶ 806:
več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen.
 
» Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je strahoval
mladi cerkovnik pohlevnega reveža.
 
Vrstica 351 ⟶ 819:
»Pojdiva,« je velel nato. »Pa da mi kaj
takega ne storiš več. Za to te ni redil
moj oče in te priporočil še meni. Če ješ moj
kruh, ga zasluži ali pa si preberi.«
 
Vrstica 369 ⟶ 837:
Sredi besede se mu je čudno posvitalo v
glavi in je vzkliknil:
 
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove?«
»Čatuljica! Odkdaj laziš nad zvonove!«
 
Tilen pod cerkovnikom je obstal in ni
Vrstica 380 ⟶ 849:
»Sam je padel,« je zaprosil Tilen.
 
»Padel je,« je rekel cerkovnik, »pa zakaj?.
Poslušaj me. Tebe je zagledal nad zvonovi
in morda si se mu celo popačil, kaj?«
Vrstica 396 ⟶ 865:
 
»Nad zvonove ne lazi več!« —
 
Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju,
da bi mu povedal, kako je našel predikanta
Vrstica 412 ⟶ 880:
in evangelicos.«
 
ŽupnikPosluhnil je prisluhnil cerkovnikovemu poročilu.
Nato je menil, kakor da pomiluje Knaflja:
 
»Aeger mente et corpore. Profuga! Non
» Aeger mente et corpore. Profuga! Non
perdurabit!«
perdurabit!«
 
===3.===
Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
j mrak. Wassermannov Erazem se je utrgal
za njim. Topa bridkost in težka trudnost
je vezala bogovcu misli na telo. Obšel
Vrstica 433 ⟶ 902:
ob nalivu. Mrčes se je sprehajal iz vrat v
vrata. Odkar se je bila vera pomešala, je
bilo zrastlo strašno v ljudehljudi. Psovali so se
iz okna v okno, kleli, sovražili. Predikant
je vedel in je stotič znova trpel:
Vrstica 447 ⟶ 916:
»Oča, Sin, Duh, nebeški kralj! Tvoje ime
sveti se, čez nas da boš sam kraljeval,
Tvoja volja izidi se . . .«
 
»Moji so in molijo,« je bolno čuvstvoval
Vrstica 453 ⟶ 922:
glas spoznal. In šel je mimo in je videl:
»Gospod Bog! Saj je res ona molila, naša
stara Tereza, ki je s stražo stregla moji
rajni pridrugi v otročjih krčih.«
 
Vrstica 459 ⟶ 928:
 
»Tereza ni. Čez devetdeset let bi štela.
Kako bi še znala peti!.«
 
Spomin na rajno ženopridrugo, ki je bil
bogovcu ugasnil v zvoneh, se je vzbudil
nanovo. Strašna bolest po davni ga je
obšla. Mrmral je: »Agnes, du mein viellieb
weylant Gemahel!«
 
Stopil je, gnan od hrepenenja, hitreje in
vzšel na trg pred špitalsko cerkvijo in se
obrnil mimo krčme na levo v ulico, kjer
Vrstica 477 ⟶ 947:
</poem>
 
»Moji so,« je mislil mimo svoje poti in svojega
hrepenenja bogovec, »moji, učitelj
Dachs, Mernhardt, Stockzahndt in Schlagen.«
Kakor« veseljeHotelo mu je hotelo vzrasti vkakor srcu.veselje
v srce. Pa je videl ob vratih človeka, ki
je bruhal, in je vstalo zopet zoprno vanj:
»Tvoj erbič sem, Gašper Rakovec. Lajave
pse imam in lajno!.«
 
Nad strehamidrago streh je bil vzšel mesec. Bogovec
je stal pred svojo hišo. V bledi luči
neba je živelo troje oken. Bila so mrzla.
Hiša je bila mrtva. Prevzet od čudnega
ganotja je predikant obstal predikant. Oko mu je
33 obviselo v praznini vrh vrat, od koderodkoder so
bili izbili njegov imenski kamen. Ko je
moral iz mesta, je bil potegnil kljuko iz
Vrstica 498 ⟶ 968:
Odprl je v zatohlo in plesnivo vežo. Žalostna
golazen se je razpršila po prostoru.
V somraku iz noči in mesečine je šel in odprl
v sobo na desni. Tu je v svojih srečnejših
dneh bral in pisal. Osušen tintnik je še
Vrstica 506 ⟶ 976:
lestve v gornji prostor. Vzpel se je kvišku.
Bil je v sobi svoje prve poročne sreče.
Mesec je bil napolnil sobo in se lilpolil po
tleh prav do tam, kjer mu je nekoč stala
zakonska postelja. Še je bila vidna lisa,
dokoder je segalo ležišče, in nad liso je
bil žebelj. Na žeblju je še visel suh cvetni
vršiček, davni in zadnji njegov krizamnikkrizmanek,
kakor ga je bila previsoko pripela
botra možu in ženi. Predikant je pobožno
in hlastno snel vejico in si jo pritisnil na
Vrstica 519 ⟶ 989:
»Agnes, du mein viellieb weylandt Gemahel!«
 
Do bolečine jasno je vstala v njemvanj slika
davne sreče. ZaživelaZaživelo je predenj rajna žena, sladko
dete iz očeta gorečnika, sodnika Janeza
Junauerja. Videl je njeno tiho pokornost,
Vrstica 538 ⟶ 1.008:
 
V strašni jasnosti je vstalo v predikanta
in je občutil, kakor da se je zgodilo prav totisto
uro. Ponoči medod svetimdneva Janezom insvetega Janeza v
dnemdan nedolžnih otrok je bilo. ŽenaLegla je legla bila
tik pod krizamnikkrizmanek. Dete ob njej je krililo
z ročicami in segalo kvišku in ni doseglo
vejice na žeblju. Težko je vzdehnila žena.
 
»Here mein Gemahel!« Obraz ji je rdel od
sramu, solze so ji zalile oči. Potem je
zakoprnelo iž nje: »Ne maram dekelstva!
Snemi krizamnikkrizmanek. Previsoko visi.«
 
»Previsoko visi,« je ponovil predikant iz
svojih sanj. Tiho je prehajala mesečina preko tal.
Iz zatohle plesnivosti je dahnilodehnilo po davni
sreči. Sanjajočemu je vzigralo v mozeg in
glavo in se mu zvrtelo. Zdrknil je na
Vrstica 557 ⟶ 1.028:
 
»Agnes, Agnes!«
 
Dvignil je glavo in zastrmel. Ali se je bilo
iz mesečine stkalo ali je bil sen? V nejasni
Vrstica 580 ⟶ 1.050:
 
»Prazno vidim. Hudič me baja z namišljenim,
z duhovino, da bi mi znamenje
dala, pa je ni.«
 
Dvignil je roko kakor v odroke in rekel:
 
»Sladka si, pa nisi prava. Ugasni, ugasni,
nenavidni duh, krgavi, v mlamolu temnictamnic!«
 
S premraženo krvjo in poltjo se je opotekel
Z ustudeno krvjo in poltjo se je opotekel
po lestvi navzdol v vežo in iz veže na
ulico. Mladi Wassermannov, ki se je bil
Vrstica 592 ⟶ 1.065:
spremenjeno lice.
 
»Here Meister,« je zaklical, »ali si bolan?!
Nasloni se name, popeljem te. Ali pa
hočeš, da pokljukam pri Schlagnu?.«
 
Predikant mu je strmel nemo in topo v
obraz. Potem pa se je z vsem svojim
34 telesom naslonil na mladeničevo ramo in
sta šla. Pred SchlaginovoŠchlaginovo krčmokremo je zopet
vprašal Wassermannov:
 
Vrstica 607 ⟶ 1.080:
Stopil je odločno proti špitalskim
vratom in prešel. Wassermannov je šel
za njim . . .
 
<center>***</center>
Vrstica 613 ⟶ 1.086:
Bila sta v mrzlem molku kranjskih pristav.
Blatna tla so bila zamrznila in gruda
se je lomila pod njiju nogaminogama. Meglena
mesečina je plala nad ravnino; stopala
sta iz luči v senco in iz sence v luč, predikant
naprej, mladenič z mečem tri korake
za njim. Ob zadnji pristavi se je oglasilsunil v laježu
i a jež čuvajni pes. Predikant je krenil po
sredi polj proti Prevaljam. Ostra je šla
senca na njegovi levici in je šel, kakor
Vrstica 633 ⟶ 1.106:
 
Predikant je nemo krenil naprej po poti.
Ko pa je šel dvajset korakov, je rekel, ne
da bi se ozrl:
»Vrni se!«
 
»Vrni se!«
Mladenič ni odgovoril in se ni vrnil. In
spet sta šla za streljaj. Tedaj se je predikant
sunkoma okrenil in zaklical nestrpno:
 
»Ali me nisi slišal, da se vrni?«
 
Vrstica 648 ⟶ 1.122:
 
Predikant je mrmral zaničljivo:
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
 
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
 
Vrstica 659 ⟶ 1.132:
»Peter je nosil meč, pa je le zatajil,« je
dejal bridko bogovec. Nato pa mu je
živčno vzraslavzrastla nevolja in je udaril surovosirovo
v mlado zanesenost Wassermannovega:
 
»Ali naj te kakor ščenè potepéno odženem,
»Ali naj te kakor ščene potepeno odženem,
norska ti kri, ki ti jo je hudič upalil za
nesrečnim telesom moje hčere? Pojdi,
kakor velim, in če si veren. Tebe ne, drugega
sem menil najti iz duhovine nocoj,
ki mi je lagala.«
 
»Gospod, prej v slabosti si se naslonil
name,« je prosil mladenič. In čez trenutek
je dejal:
 
»Gospodične Gertrude mi pa ne opočitaj.
Papežniki molijo Marijo; ne morem živeti
brez tiste ljubezni. Naj sanjam o Gertrudi,
Vrstica 682 ⟶ 1.156:
bilo videti čudno potegnjeno, kakor lačno.
Nekaj toplega usmiljenja je občutil bogovec,
a ni našel viz svojisvoje bolesti mehkejše
besede.
 
»ČeCe si moj, mi s stražo streži po besedi,
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
 
ŠeŽe bridkeje je nadaljeval:
 
»In ne hodi, kamor ni poti, in ne ljubi,
Vrstica 706 ⟶ 1.180:
</poem>
 
PredikantUtonil je utonil v temi loga in iskal z nogami,
da se ne bi spotaknil ob koreninah, ki
so bile pograbile preko steze. V borovju
in smrečjusmrečevju nad njim je suvala mrzla
sapa od planin. V njegovem desnem sencu
se je budilazbudila trgajoča se bolečina, in se
trpkóje se jetrpko oglašal očitek v njem:
 
»Norski starec! Za prazno duhovino si
Vrstica 722 ⟶ 1.196:
 
»Vina!« je zaklical hripavo in je vstala
vvanj njemkakor groza ob misli, koliko mu je
še hoditi, preden bo doma na Brdu. Stopil je hitreje in zatajevalIz
bolečine, da bi jo s hitro stopnjo usopil,
bolečino. V bledem svitu se je
je stopil hitreje. V bledem svitu se je
odprlo pred njim polje. Prešel je potok
čez brv in bil v polju. Telesna bolest je
bila trenutno splahnila, oglasila se je
bolest duha. Daleč ob sivem in motnem
robu gozdov je zabledelo čez polje:; bili
so zidovi gradu na Brdu, dva gola četverokotna stolpa na desni in levi gluhega in
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesec
stolpa na desni in levi gluhega in
mrzlega sijaja bele zgradbe, ki je v mesečini
mežikala z malimi okni. V oknu levega
stolpa je gorela luč. Predikant se je budil
v občutje okolice, ki jo je videl, v neugodnostineugodnost
sitne poti čez zamrlo polje in
kmetskega znamenja sredi polj, ki se ga
Vrstica 742 ⟶ 1.216:
v svetlo noč.
 
»Gertruda, nesrečnica,« je vzraslavzrastlo v njemvanj
miselob misli na hčer, ki je bivala v gradu in
trpela. Pred sedmimi meseci jo je bil iz
pomladnipomladi hudič vrgel skrivaj na nočne
ceste med potepence brez vesti . . .
 
Predikant je videl v spominu, kakor da
se je zgodilo prav tisto uro zgodilo. DekleBlaznila je blaznila iz
vročnice in sle in ni bilo leka, da bi ji bil
umiriliusopil duha. TedajIn je on knjigo vzel in pel
iž nje:
 
Vrstica 757 ⟶ 1.231:
na roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen.
Ljubezen je ogenj. Vse vode svetásveta je ne
pogase.«
 
In je še videl predikant v spominu, kako je kakor ob
odročni besedi plahnila njena čudna sla
in se je ulegloulegalo njeno ubito dekletstvodekelstvo in
je tiho in pokojno zaspala kakor tedaj,za ko sereda
otroških iger.
je še igrala otroške igre.
 
»Gertruda, moja in moje duhovine nesrečna
hči,« je zadrhtelo v njem in ni
videl, da je bil prešel mimo kmetskega
znamenja, ki se ga je sicer čudno nagonsko
bal. Potem je zopet mislil na mladca,
ki ga je bil odgnal, in se mu je skoraj
Vrstica 777 ⟶ 1.251:
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
njemu usopiti polt, kakor sem jo njej?«
ČimCim bliže je bil Brdu, tem živeje je občutil
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
Vrstica 784 ⟶ 1.258:
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je
ogenj. Vse vode sveta je ne pogase.«
 
Pa je mislil in spraševal:
 
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol jašejase, nesrečno ježnojezno žival?«
 
Ves je utonil v novem občutju:.
 
»JežnaJezna žival. Neznani jahač jo podi in
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
more, kamor sama ve. Hie Baertl! Ježna
žival. Pojali so te, odkar si vstal ziz željoželje
po čisti resnični besedi iz Gašparja RakovcaBakovca
v kranjsko srenjo, pojali so te in
si kakor lisjak, ki ga gonijo psi. Trpiš iz
Vrstica 803 ⟶ 1.276:
lastnih ljudi, bridek kruh ješ in bridkejše
vino piješ. Lepo starost v svojih si sanjal,
pa imaš komaj še zoprn kótkot pri Abdiji,
ki ni več goreč. In še to uro in še si
ježnajezna žival in si vstal za duhovino, ki ni
iz Boga.«
 
Vrstica 833 ⟶ 1.306:
 
Zavist in sovraštvo je rastlo predikantu
v dušo:
v dušo in je čustvoval o brdskem gospodu:
 
»Tvoj oče Adam, pač. Bil je zvest orožník.
Ti si že spadel in če še nisi, saj boš. Ne
taji! Poznam textualisa, ki je močnejši
od tebe in ti je gorečnost usopil. Ne siz
pismompisma kakor jaz, siz sadlomsadla belimbelega, siz telesomtelesa
ženskimženskega, ziz igravostjoigravosti norskega lotrištva,
ko ti s stražo streže pri vinu in knjigi in
tvojo težko sapo prenaša, kakor bi dišavo
pila, in ji vse veruješ, da ti je pridruga
Vrstica 849 ⟶ 1.322:
Grebel je bolno v svojo bridkost iz dneva
v dan, v svoje razmerje do grajskih,
barona in njegove soproge Judite, katero bi bil
ljubil, pa jo je moral kleti viz slutnjislutenj, ki
muso jebile vzraslavzrastle vanj, in je verjel, da je
že spadla in da zadušništvo in svečenstvo
papežniških podpira, za maše plačuje in
Vrstica 859 ⟶ 1.332:
 
»Saj ni Judita, saj je Jezabela,« je verjel
o baronicibaronovi soprogi in domislil:
 
»Hčere da ne bi imel in če bi bolna ne
Vrstica 865 ⟶ 1.338:
Tako pa moram služiti in trpeti, kakor
da sem jaz tisti in nisem samo usta in
jezik, da besedo večnega pričam in iz Njegoveganjegovega
duha govorim, ki me je izbral.«
 
Vrstica 875 ⟶ 1.348:
okrvavel.
 
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »ježnajezna
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
Vrstica 885 ⟶ 1.358:
iskro ljubezni usopila iz novih menihov,
ki so ji erbiča oznanili, da bo glupi
localis še mirnejši. Jezabela, prekleta!.«
 
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral nato
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral
in stopil v grad. Lajež psov se je budil
izza poslopja. Temni hodniki in ozke
Vrstica 900 ⟶ 1.374:
dvignil v Kranj, da bi mu vstalo med
zarjo in mrakom noči. Bolečina v senceh
se je začela spet buditi, a je otrpnila viz
moči pijače, ki mu je zvezala misli in ude
v topo, prijetno onemoglost. Iz knjige, ki
je ležala odprta pred njim, je vzrastlo novo
gledanje v njemvanj. Bila je zoprna slikasnaga; evangeljske
matere celo so se spotikale nad njo in
vedel je to vedel in topo gledal. Bil je tam
Pinehas. Platno od šotora je bil odkril in
je s sulico prebodel moža in ženo, ki sta
Vrstica 912 ⟶ 1.386:
 
»Jezabela in Abdija,« je motno sovražil
bogovec in jima želel grajskima moža iz ljudstev po imenu
ljudstev po imenu Pinehas. Iz vina, ki ga je prevzelo, se je
zasmejal in dvignil oči. Ko je videl staro
strežkinjo, je rekel trdo:
Vrstica 926 ⟶ 1.400:
Ko se je vzdramil, je zaslutil, da je
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo uho:
 
<poem>
Vrstica 942 ⟶ 1.416:
v sadlu svojem. Sladko je tonuti v lajnu.«
 
Vstati mu je hotela vanj slika lepe, bridke
žene, ki mu je kakor duhovina rastla; pa
ni vstala. Ko je še enkrat zajel od vina,
Vrstica 951 ⟶ 1.425:
dvignila in okrenila in glej, bilo je njeno
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
vtelesilobila vtelesila v blodno kri njegove nesrečne
hčere .. . .
 
»Gott bis mir gnädiggnadig,« se je dramil predikant
v budnost. Medlo se je svetlikalo v
oknih, mrzlo je velo po prostoru. Nekdo je
trkal na vrata, plaho, nestrpno:
 
»Here Meister, Here Meister!«
 
FredikantPredikant se je dvignil:

»Kdo je? Kaj hoče?«
 
»Gertruda umira,« je odgovorilo od zunaj.
 
Čudno motno je sunilo bogovcu skozi
osrčje: bila je pesem blodniške Mrete, bila
je snaga iz pisma, ki je snažila smrt moža
in žene v sli, bila je laž iz duhovine, ki ga
je bila pozvala v zvonove.
 
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v polzavest polža
vednost bogovčevo in je vrata odprl.
Stara strežnica je ujela rob njegove obleke
in ga vedla tiho po temnih hodnikih.
Vrstica 982 ⟶ 1.459:
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase . . .«
 
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
vlage in vonja po lojenki. Par
grajskih dekel je odstopilo; bogovec in je zagledal
v belem razmetanem perilu na ležišču
trudni obraz svoje hčere. Saj je bil odpočitsvež,
kakor bida je spala vso noč in se umila; le
oči so bile utonile v strašno senco in bolest,
da je bila podobna postarni ženi. Trepet je
raselrastel iz njenega telesa, da je drgetala
postelja in ves prostor. Predikant je pristopil
in položil bolnici roko na glavo:
 
»Gertruda, kaj je s teboj?«
 
Bolnica ni odgovorila. V njemVanj je vzraslovzrastlo
sočutno in bridko in ji je hotel bolestibolest
usopiti in strašne krče, ki so jo stresali,
da je drgetal ves prostor:
 
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodévode svetásveta je ne pogase . . .«
 
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
ob njem in je doumel:
 
»Otročniška je. V sedmem mesecu. Iz tiste
žalosti je dotrpela, ko jo je nenavidni vrgel
nečednim potepencem na cesti.«
 
»Gertruda, moja hči,« je bolno spregovorilozabolelo iž njega;
nagnilin se je nagnil nad njen obraz in je slišal
šum njenih zob, ko so ji mrzlični krči
gnali čeljusti.
 
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte mrlemrlo na ustnicah.
 
Na okno je vstajal dan. TrenutnoTrenotno je ugasnil
drget bolne ženske. Smrtna tišina je
zavezala vse roke in vse misli. Sredi tišine
je zarezalo v neskončno bolest, nenadno
prebujeno v strašni žeji po dnevu in življenju:
 
»Pomagajte! Tečem, tečem, tečem!«
 
Potem je utihnilautihnilo. Ena med ženskami je
začela tiho jokati.
 
Ko je hotelo sonce vziti, je deklica
Ko je hotelo solnce vziti, je bila deklica
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči.. . .
 
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
ob nogah svoje mrtve hčere. Droben, posinel,
strahotno spačen otroški obraz je pogledal
vanj, da je krčevito vrgel perilo čezenj.
Streslo ga je v dno duše:
 
»Carnalis saeculi proles diabolica!«
 
Potem pa se je bogovec kakor predramil
Vrstica 1.049 ⟶ 1.527:
je verjel. Ni čutil ne žalosti ne groze,
mirno, skoro vsakdanje, a sovražno je
mislil in občutil o mladi brdski gospe:
 
»Jezabela, Judita Strmolska! Kadar vse
Vrstica 1.055 ⟶ 1.533:
obraz pomilovala. Jaz pa ti rečem, Jezabela,
da boš grše in strahotneje rodila.
TvojemuNjegovo zaroduime bo ime Antikrist.«
 
Ko je zapustil mrtvo hčer, je mislil mirno
in vpraševalspraševal:
 
»Duhovina je minula. Gertruda spi. Kam
pojdem z Brda?«
 
 
===4.===
Vrstica 1.078 ⟶ 1.557:
zobmi škripal. Ko pa se je spomnil svoje
žalostne poti ponoči, mu je postalo še
bridkejebridkejše. Že je čutilobčutil, da bi se moralmora porogati
s pesmijo o papežniku v Kranju, pa
je naglo posluhnil. Kaj je pripovedoval
brat? O nekakih komisarjih, o Harrerju, o
škofljem orožníkuorožniku, ki bo kmetiško vojsko
zbral proti evangeljskim, o Knaflju, o
njegovem sinu. Erazem je zadržal sapo,
da bi vse čul.
 
»Že pred meseci bi se bilmu moralje imel vrniti k očetu na Brdo,« je
O O pripovedoval Adam. »Sam regens nam je
povedal. PaV Gradci ga je v Gradci božja previdnost
vrgla kakor Savla sredi poti. V hudi vročnici
so ga našli na cesti, pa prav po naključjunaključji
je prišel našim očetom v hišo, da
so muga stregli v bolezni. Pa kakor našemu
svetlemu vladiki gospodu gospodu Tomažu. . .«
 
»Apostolus vere christianus,« je menil
oče, »umel bo tem laže mojo zmoto.«
 
»Da, kakor škofu se mu je zgodilo tudi mlademu Knaflju,« je
nadaljeval Adam, »viz tegobitegobe je bral in še
Lombarda so mu dali, pa je videl in verjel
in prosil, da bi smel ostati v samostanu.«
 
»Porro tracta. Ali so ga vzeli?«
 
»Vzeli,« je dopovedal sin in umolknil.
 
»Če se ni le potuhnil,« je menil oče in
pristavil. »Tomaž sem. Škofiji pa,« je
nadaljeval, »in tvoji novi menihi, to se
pravi tvoji častiti očetje redniki,« se je
popravil, »so dokaj rahloverni. Sicut vixit
ita morixit, sem bral, lisjak ne sleče svoje
sle in kdor za križ ni maral za živih dni,
bo tudi umrl ko živina. Sine lux et crux.«
 
Sin se je vedro nasmejal:
 
»Za našega Erazma našega bo vaša latinščina
dobra, le vtepite mu jo v glavo.«
 
»Vtepel mu bom kaj hujšega,« je menil
oče in povprašal sina:. »Ali ga je častiti
gospod župnik kaj omenil?«
 
»Nič,« je odvrnil sin.
 
»Nič,« je odvrnil sin.
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
župnik omenil, da hoče še enkrat zlepa poskusiti
s predikantom na Brdu zlepa.
 
»Pusti naj ga. Ali se mu smili?!« je pripomnil
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
pisal. Z nehvaležnostjo so mi plačali.«
 
»Glej,« se je vnemalavnemalo strašnav nevoljastrašno nevoljo v
Erazmu, ki je prisluškoval, »glej ga. Ne
velévele zastonj, da je traditor v strasti hujšivernejši od
vernih. Meni pa brani, da bi svojim
stregel stražo.«
 
Oblekel se je naglo, in stopil med onadva
in dejal rezko in prezirljivo:
 
»V vozo z razločenikom, sta rekla. Čujta
še mene. Zares, v vozo sodita, v peklensko,
in jo bosta še doživela.«
 
»Zdaj ga naučite svoje latinščine,« je
menil vedro mlajši brat Adam proti očetu, ki je
bil brez moči obsedel v stolu in so mu
solze napolnile oči. Proseče je dvignil
roke k upornemu sinu in zaprosil:
 
»Preklet si, saj vidim. Pa daj, še toeno
naredi. Tu sem, na mestu me ubij, da se
bo vsaj videlo, kakšnega sina sem imel.
Ubij me, ubij!«
 
»Ne vpijte,« se je pomirjal sin, »ves
norski ste.«
 
Zaničljivo se je obrnil od očeta k bratu
in vprašal:
 
»Ali je res, kar si pravil o Knafljevem?«
 
»Pojdi v Gradec, prepričal se boš, ali je
res, če ga poznaš,« je odvrnil brat.
 
Erazem je nemo iskal po sobi z očmi,
potem je prav tako vzel pokrivalo in
stopil na ulico. V cerkvenih vratih nasproti
 
V cerkvenih vratih Wassermanovim nasproti
je stal Tilen Čatuljica. Ves obraz
mu je gorel od sreče. V sanjah je imel
svoje videnje:. roženvenškaRoženvenška Mati božja
je bila stopila z oltarja. Njena svilna
krila so šumela, zlato nakitje je brnelo
Vrstica 1.187 ⟶ 1.665:
ko bo sama morala na daljno rajžo na
turško mejo tolažit in krepit uboge, zapuščene
kristjane. V TilnuTilna se je oglašalajemala
strašna pesem veselja. Nobene pesmi ni
znal, da bi svojo radost zapel. Če bi bil
mogel, bi bil morda pel s pesmijo predikantovo:
 
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vodèvode svetásveta je ne pogase.«
 
Tilen je verjel, da bo služil verno; že je
Vrstica 1.201 ⟶ 1.679:
krilih in zlatem nakitju. Pa ga je prestregel
mladi cerkovnik Pero, da bo moral
39 z župnikovim pismom na Brdo. Župnik
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
premislil zvečer.
 
Erazem Wassermannov pa je stal še
Vrstica 1.211 ⟶ 1.689:
za prste na desni roki, in je videl
Snedčevo Agato z vedrim, samo rahlo
užaljenim licem ob sebi. Vpraševajein je očitala:rekla vpraševaje:
 
»Pozno si se vrnil sinočik očetu. Ali imaš
drugje ljubico?«
 
»Imam jo,« je rekel trpko, »saj veš zanjo.«
 
»Na Brdu, Gertrudo?«
 
»Kaj si sitna, če veš.«
 
Vzdihnila je in ujela z roko vse prste
njegove desnice in rekla:
 
»Nocoj je umrla.«
»Nocoj je umrla.«
 
Stresel se je in pogledal prestrašeno dekletu
v obraz.
 
»V gornjem koncu mesta so se menili,«
je govorila deklica, »ne misli, da te hočem
žaliti.«
 
Mirno je stal, ganotje ga je bilo prevzelo,
da jeni mislil lenego začudeno, nejevernoneverjetno:
»Kako je mogla umreti? Ali ni bila nič
 
bolna? Ali jo je bolno zapustil sinoči oče?
»Kako je mogla umreti? Saj ni bila nič
bolna!Ali In čepa je bilavedel, alipa jome je mogel bolnoše zapustitiod oče?umirajoče
napodil domov?«
Da ni vedel? Ali pa je vedel, pa me je še od umirajoče
napodil domov?«
 
»Ali res nič ne veš? Kaj nisi bil pri njej?«
je vprašala Agata.
 
»Nisem vedel,« je odvrnil.
 
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala.
 
»:Ne vem,« je menil trudno in se obrnil,
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
dejala toplo:
 
»Svoj čas, ko sva bila še manjša, si rad
vzel, če sem prinesla kruha.«
 
»Pusti me,« je odvrnil nevoljno, »kaj mi
hočeš?«
 
»Na,« je zašepetala in mu potisnila zlat
cekin med prste. »Pojdi, pij vrč vina na
žalost;, ugasnila bo.« In še je menila: »Pa
tudi lačen si, brez večerje si legel in
zajtrka ti niso dali. Pojdi, pij in jej.« In
še ljubeznivejeljubezni ve je je menila: »Vsaj malo
dober mi bodi. Briga mene, komu s stražo
strežeš, jaz ti ne očitam nič. Samo dober
mi bodi.«
 
»Kako?« je vprašal.
 
»Tako,« je odvrnila srečno, »kakorSaj si že.
Saj si vzel denar.,«
 
Preden se je ovedel, ga je bila pustila
samega . . .
 
Preden se je ovedel, ga je pustila
samega . Katoličanka je ljubila razločenca …
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase . . . Komaj kri . . .
 
 
<center>***</center>
Vrstica 1.284 ⟶ 1.763:
Bogovec pa je tisto uro odprl v knjigo in
mu je bilo v razodetje in moč, ko je bral
v Ecehijelu:
 
»Sin človekov! Vzel ti bom veselje oči
nenadno. Ti pa ne plakaj in ne vekaj in
ne toči solza. Na tihem žaluj, pogrebščine
ne opravljajnapravljaj.«
 
V predikantu se je začelo kakor tajati.
Krčevito je ponovil:
 
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil solzásolza.«
 
Pa se mu je po sili vzelo v osrčje, da je
Pa se mu je posili vzelo v osrčje, da je
jezno segel po vinu in zajel na solze in
krč. Potem se je rahlo omočen raznežil, šel
in šel in našel knjigo, kamor je pisal
rojstva in smrti svojih dragih. Našel je
in bral:
 
»20. Augusti 1579. geporen und von mir getaufet Gertrud Agnes Knaeffl-Junauerin.« <br>
 
»Krizamnik,« je čudno zabolelo bogovca
»Krizmanek,« je čudno zabolelo bogovca
in je skoro verjel, da je hudo prišlo nad
njo, ker je bila spočeta, preden je bil
Vrstica 1.320 ⟶ 1.801:
 
Spravil je knjigo in vstal iz sobe. Šel je
po hodniku in našel soboprostor rajne hčere
praznoprazen. Bolj uganil je, da leži v molilnici,
in je šel v pritličje in vstopil v somrak
mrzlega in mračnega oboka. Temen križ
brez telesa je raselrastel na stranski steni;
sredi med redkimi klopmi, tam, od koderodkoder
je sicer sam učil in obhajal, je stal nizek
oder. Na njem je ležal mrlič. Težka
Vrstica 1.332 ⟶ 1.813:
ji bili vanjo otroka. Predikant je premotril
voščeno lice svoje hčere, potem je
4 0 zganil prt., Droben, prav tako voščen in
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo nekoliko bolj vedro,
četudi še vednoa nezaupno:
 
»Ali je bil? Saj ni bil hudič!«
 
Odstopil je v temo, v skrajni kot, in sedel
in hotel ljubiti na samem, ob mrtvi in
v sanjah, ki so vstajale po sili. Glavo je
položil med dlani in je trpel in vendar
čutil toplo zadoščenje:
 
»Vsem rojenim je smrt. Pa taki časi so
prišli nad žene, da v porodih mro. DušíDuši
jih Antikrist. Pomenijo ga. Prišel bo.«
 
In se je živo spomnil vseh mrtvih mater,
ki jih je bil doživel, in se mu je v bridkosti
in bolni nenavidnosti budilo o brdski
gospe Juditi:
 
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala?!«
 
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila Brdskabrdska v
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
staste bili. Čutilčutil je njiju vihrajočo sapo.
 
»Ali ste skrivaj ušliušle?« je pomislil bogovec
in se je za trenutek hotela obuditi v njem
nekakšna hvaležnost. Pa jo je stara bridkost
prevpila. In se je dvignil, da bi ju
odgnal s trdo besedo. Pa je videl: grajskaGrajska
se je nagnila nad mrtvo lice, kakor da ga
hoče poljubiti. Bleda luč voščenke ji je
Vrstica 1.373 ⟶ 1.854:
Strahotno ga je presunilo. Ali ni vedel do
tiste ure, da je lepa? Saj ni bila sicer.
Zdaj je bila; razodela se je bila, s svojo
žensko slabostjo, z ljubeznijo do družice,
ki je bila žena, kakor ona sama in mlada.
Predikant je občutil, da je bil ugasnil
popolnoma oholi, hladni prezir njenih oči,
Vrstica 1.381 ⟶ 1.862:
Gledal jo je prvič brez koprene, zavedel se
bolesti, ki mu je bila doslej, ko je klel in
vendar slutil, da bi mogel moliti.
 
»Uboga, uboga,« jo je čul šepetati. Potem
je videl, kako je kakor prej on sam segla
po prtu, ki je zakrival dete. Vzkliknila je
prestrašeno. Drugarica je rekla mirno:
 
»Pa kaj niste vedeli, da je na porodu
umrla?«
 
Predikant je videl, da ji drhte ustnice in
Vrstica 1.395 ⟶ 1.876:
slišal zaklicati:
 
»Katarina, roko! Meni je slabo!«
 
Komaj se je zavedel, kdaj sta bile izginiliizginile.
V njegovi duši soje ležaliležal Juditininjen obraz, in vrat
in polt. Kakor mrzla roka mu je nekaj
stisnilo glavo krog senc in je mrmral:
 
»Ali jo sovražim ali jo ljubim?«
 
Dvignil se je iz svetišča. Nič ni več videl
hčere; trpel je sam vase in molil in klel:
 
»Jezabela, prekleta! Lepa si!« — — —
 
Vrstica 1.412 ⟶ 1.894:
ga je prinesel Tilen od kranjskega župnika.
Predikant je bral in ni umel in je
še bral in se suho in kratko zasmejal:
 
»Ali sem norski? Kaj pišeš, telec?«
 
Obudilo se mu je v spomin iz prejšnjega
Vrstica 1.421 ⟶ 1.903:
mizo in se je zdajci dvignil živi in neporedni
učitelj Janez Dachs in zaklical
v vinske, da jih je z učenikom pravbaš trinajst,
in je težke ljudi do bridke resnosti razburil,
ko je vprašal, kteri je neki Judež
med njimi.
 
Predikant je ob tem spominu čustvoval:
 
Predikant je iz spomina začuvstvoval:
»Saj je bila morda res zadnja večerja.«
 
»Saj je bila morda res zadnja večerja.«
In še je mislil: »Pa Judež. Kako da ne
bi bil mogel sedeti med njimi?. Kaj, če je
bil Judež učenik sam?«
 
Nasmehnil se je bridko:
 
»Ne, telec Treiber, učenik sam ne bo izdajal.
Zaradi tebe ne bo, telec škoflji!«
 
Potem pa je videl bogovec zopet živo
pred seboj sladko obličje Justine in vrat in bridko
polt; zahropelin je zahropel: »Jezabela, hočem,
moram te sovražiti!« –— –— —
 
Drugi dan so pokopali Gertrudo na pokopališču
Vrstica 1.451 ⟶ 1.932:
Wassermannov. Ko pa je stopil predikant
z grobišča, je zastonj iskal za mladeničem,
ki se mu je izognilbil odtegnil. ErazmaTežila jega težilaje vest
o bogovčevem sinu;, pa ni vedel, ali bi jo
očetu razodel ali utajil. Tudi je bila ostala
še trpkost v njem po večeru, ko ga je bil
učenik odpodil; , pa še bridkost ljubezni, ki
je pesmi iskala in našla eno samo tožbo:
 
<poem>
Vrstica 1.496 ⟶ 1.977:
otroka, sama sredi noči, in je mati živela
in je živelo dete. Daleč je svetilo s križa
belo telo, v soncusolncu poldne in v mesečinah
noči, še v svitu zvezd. S Suhe, z Britofa,
z Mlake in še z Brda so se ozirale otročnice
Vrstica 1.502 ⟶ 1.983:
legla megla, da niso videle, so trpele dvakrat.
Tiste, ki niso pogledovale, so trpele
trikrat . . . Bogovec Jernej je sovražil
razpelo. Bilo mu je poluverstvo, norsko
svečenjes\ečenje. Tudi baronica Judita je bila
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat. .. .
 
 
<center>***</center>
Vrstica 1.521 ⟶ 2.003:
jutranjih pobožnosti. Zakaj dobro, predobro
mu je bilo. Sanje so mu ležale v
duši, in misli in molitvi, kakor so sanje
v prošnjah otrok in ženážena in še mladca v
šestem najstem letu.
 
Norska je pamet šestega najstega leta. A
Vrstica 1.532 ⟶ 2.014:
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi, vabi . ..
 
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
je pred grad. Tlačan z Britofa je oral na
njivi. Zemlja se je bila vdala v eni sami
noči, v eni sami sanji z juga in soncasolnca.
Bogovec je globoko zajel s pljuči v jutro.
Omamilo ga je, da je zaječal:
 
»Gott bis mir gnedig! Saj je pomlad!«
 
Ni mogel verjeti, še je dvomil:
 
»Iz norskega nenavidnega je to soncesolnce v
tednih pred božičem. Iz nenavidnega je
veselje v starosti. Jutri bodo snegovi
polje zalili, sanja bo ugasnila. Judita
sladka bo bridka. Klel jo bom: Jezabela!«
 
Mrmral je besede nevolje in dvoma. Pa
jih ni občutil, kakor ni prej otipal bolesti,
Vrstica 1.558 ⟶ 2.039:
in ljubil samo prvi rumeni cvet izpod
snegov. Ustnice so se mu hotele ukrožiti
v sladkost, in poljub in pesem:
 
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
 
Bogovec je obšel grad in grajske hleve
Bogovec je bil obšel grad in grajske hleve
in je bil v logu sredi jelk in smrek nad
ribnikom, ki jih je zrcalil. Iz glinastega
Vrstica 1.567 ⟶ 2.049:
Iz spominov nejasne mlade otroške groze
ob vodah, iz bolne zdanje žalosti, ljubezni,
sle in srda je vzraslovzrastlo bogovcu v motno
hotenje:
 
»Vzdajem ti dobro jutro, Judita. Če pa si
Jezabela, preden zmagaš, tu ven da bi mi pogledalapogledaš
s svojim hladnim obličjem, s svojo
mrtvo poltjo in mi kri ustudilaustudiš, da te videti
ne bom mogel, mrhovina, hrana ribam in
rakom!.«
 
Živo je občutil, kakor da vidi v resnici:
Vrstica 1.582 ⟶ 2.064:
duhovina z neznanim obličjem. Bogovec
je zamižal, se odtrgal od vode in trpel:
 
»Zakaj sovražim? Žena je. Kakor druge
»Zakaj sovražim! Žena je. Kakor druge
ima moža. Njen red bo prišel, da bo dojila.
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
krče. Zdaj pa je bridka, keriz je otročniškaotročništva.
Zakaj ji vzdajem Antikrista?«
 
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
Vrstica 1.592 ⟶ 2.075:
usmiljenja. Iz vedenja, da je poluverska,
pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel
je, da bi blagoslovilblagosloviti, pa je klel. Hotel je kleti,
pa je blagoslavljaje trpel. Prve jutranje
ure veselje je bila preglušila bridkost
druge. Vedel je, kako je iz nenavidnega
veselje v starosti, sanja in pomlad.
 
Vrnil se je proti gradu. Šel je s sklonjeno
glavo, toniltonul je vase.
 
»Pax tecum,« ga je vzdramil pozdrav od
Vrstica 1.605 ⟶ 2.088:
človek je stal pred njim. Siva brada,
ki mu je nekam mrtvo ležala na raševini,
ga je pričala moža, vesele in razposajene oči
nad zabuhlimi lici so ga tajile. Izraz
njegove besede je bil prisiljen:
 
»Volesne, optimissime thesaurum! Indulgentiarum
porto portans abundantiam
reliquiarumque sanctissimarum in saeeula.
Eyn schönschon stuck vom lincken horn
Mosi, zwo federn vom heyligenhevligen geyst,
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai . . .«
 
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
mu okrenil ledja.
 
»Memento salutis,« je klical menih, »klin
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
nohet svete Afre proti nadležnosti
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič?!
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!«
 
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
Vrstica 1.632 ⟶ 2.115:
 
»Here Baertl, bogovec! Srečo tovarištva
nebeškega zametuješ.« Bogovec se je ozrl
in spoznal človeka, ki je snel brado.
 
Bogovec se je ozrl
in spoznal človeka, ki je snel brado.
 
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!«
 
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
odvrnil vedro Dachs, učitelj evangeljskih mestjanov
v Kranji, in stegnil roko v pozdrav.
Bogovec pa je gledal še vedno mrko. Učitelj
je dejal zgovorno:
 
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari! Ali naj ti zapojem, kako sodim?! O
Kutt, du viel schnödesschnodes KleydtKlevdt. Kaj hočeš.
Tak red je zdaj, da se z norsko šalo prebiješ,
kjer bi se z mečem ne mogel. Le
veruj 69 mi, vse se je že zgodilo. Ti sam se
boš morda še prav kmalu pa prav tako
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
Cesarski komisarji so v deželi in imajo
kmetsko vojsko. Zdaj pojde zares.«
 
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt.«
 
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
 
»Res je in tudi jaz živim iz besede duha.
Pa kar sem kranjskih hlapčičev šolo na
klin obesil in lazim po svetu okoli, vidim
in vem, kakor nisem vedel prej. Z besedo
iz duha še lajavega psa ne odpodiš več.«
Zaupno je brbral še več:
 
Zaupno je brbral še več:
 
»Tudi s knjigo ne vem več, kako je. Bereš
in vidiš. Pa ko se ozreš ob sebi, kje neki
vidiš, da je takisto, kakor je pisano? Zato
pa sodim, da tisto v Razodenjurazodenju ni bilo
tako, kakor mi beremo.«
 
»Kaj ni bilo tako?« je osupnil strogo
bogovec.
 
V Ljubljani sem bil pri pridigi novega
Vrstica 1.683 ⟶ 2.163:
tepel, da blodimo in blaznimo. Slišal bi,
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
inm Jurijevo nas je. Zato sem rekel: norski
smo, papežniški in mi.«
 
»Spadel si,« je vzkliknil temno bogovec.
Učitelja ni popustila dobra volja in je
govoril:
 
»To je, da vohunim po župniščih kakor
volk v ovčjem kožuhu in nesem celócelo pismo
tvojega starega zavidljivca Wurtznerja v
Loki pred Dvor. Pa spadel? Pa Johannes
Dachs? Sem prestar, Here Baertl, da bi
bil Judež, ki jih bo, da jih seštel ne boš.«
 
»Po kaj si prišel?« je rekel mračno bogovec.
 
»Vse izveš, ko bo red,« je odgovoril učitelj.
 
»Pa si mi lajal, da sem dvanajsti. Zato ti
povem, kako je ž njim. Takole reci, kakor
papežniki v litanijah: sancte Mernhard,
sancte Stockzahndt, sancte Schlagen, hudič
jih vzemi!, Svetasveta Jamnik in Glaser, prosim
vaju, pojdita že. Ti in drugi bodo tvoji
dvanajsti, tvoji Judeži!.«
 
»Glumec,« je menil pomilovalno bogovec
in se obrnil, da bi šel.
 
»Here Baertl!« je zaklical tedaj resno
učitelj, »povedati ti moram, da je red
blizu. Danes ali jutri bova morala od todtu.«
Knafelj je obstal.
 
Knafelj je obstal.
 
»V Karlovcu boš našel zavetje,« je rekel
Vrstica 1.722 ⟶ 2.202:
novec za pot so mi dali. In če ti v Karlovcu
ne bo všeč, vem pot naprej v Hrvate.
ZrinjskiZrinski so naši.«
 
»Stopiva v grad,« je odvrnil na kratko bogovec.
 
<center>***</center>
 
Bogovec je natočil gostu od svojega vina
in rekel:
 
»Zakaj jih lajaš, da želújoželujo spasti? Pred
tremi tedni so mi zapeljali to vino v klet.
Hudo je nad njimi, ovčarja so jim udarili in
ovce so same.«
 
»In se bodo razkropile,« je dodal pikro
učitelj. Potem je pripovedoval:
 
Vrstica 1.742 ⟶ 2.222:
menihom. Prav nič jim ni treba komisarjev
in cesarskih. Le poznati jih je
treba, mestjane iz Kranja. LakomnijaLakomija pa
oholostoholnost od Dola do špitalskih vrat. Trgovec,
ki za blagom grebe, nima duha. Kako
bo zvest? A moder je in pretkan, vetrenjakveternjak,
plašč po sapi obrača.«
 
Živahno je kretal z roko, suval suhotno
predse:
 
»Prijazen ti hinijo, Jernej. Pa jim ne
Vrstica 1.757 ⟶ 2.237:
nalili ne najboljšega ne preveč. Pa še
drugače hinijo. Da si mudljiv učenik, so
rekli. RadiKadi bi, da bi sodil, kako so goreči,
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še enkrat, da jih lajam.«
 
»Lajaš jih,« je vzdihnil bogovec. »Resnično
je, da sem bil mudljiv.« Razvnel se
je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
 
Razvnel se je v zaupno besedo o sebi. Iz vina in
veselja ob prvem gostu po dolgi zapuščenosti
se mu je odprlo srce in je pripovedoval
Vrstica 1.771 ⟶ 2.249:
in sina, ki se mu ni vrnil. Dachs se je
ugriznil v ustnice, da bi mu ne ušlo, kar
je vedel od Wassermannovega Erazma. Bogovec
je še tožil o duhovinah in nenavidnosti
sanj in otročniškega razpela, o žalosti
zoprnega gostaštva pri nečimurnemnečimernem baronu,
ki mu je zmislil ponižujočo nadležnost
z »uro pisma in modrosti božje.«.
Pil je hlastno in izpovedal o baronici.
Zdaj je zajel spoštljivo z besedo o Juditi,
zdaj trpko z imenom Jezabele. Učitelj ga
je v sebi pomiloval:
 
»Kako si mehak!. Slabši si od ščenca Erazma, ki
ti s stražo streže. Ne ti njej, papežnica je
tebi upalila polt.«
 
Bogovec se je trenutnotrenotno predramil iz
tožbe in tegobe v moč in željo. Verjel je,
da hoče biti goreč, neutrudljiv, glasen,
vabeč k božji besedi, učenik iz katekizma
v ponedeljek, poiz MatevžuMatevža v sredo, poiz JanezuJaneza
v soboto. Še »ure pisma« ni več
občutil bridko. Učitelj pa ga ni bil vesel
Vrstica 1.796 ⟶ 2.275:
»Jernej! Tlapiš se. Iz vina je ta tvoja
moč in ne iz Boga. Preden bo ura minila,
boš spet v tegobi.«
 
Bogovec je živel:
 
»Za znamenje, Johannes, za pravo znamenje
si mi vstal. Spal sem, zdaj papak sem
se zbudil. Naj pridejo bojci, naj želúježeluje
porobiti dušo Jezabela!. Hie Baertl!. Oživil
bom veselje prejšnje službe v gradu in
mestu.«
 
»Pripravi se za pot,« je rekel hladno
učitelj.
 
»Ostanem do konca,« je verjel bogovec.
»Ostanem do konca,« je verjel bogovee.
Še v šalo se je hotel razvneti:
»Ali se ne boš ženil?«
 
»Ali se ne boš ženil ?«
»Hudič vzemi vdovo!«
 
»Hudič vzemi vdovo!«
 
»Kristančevo, kajne? Kako da si ji zakon
obljubil?«
 
»Pijan sem bil. Pa ti? Judito kolneš? Ali
ti je polt upalila kakor tvoj mladi orožníkorožnik
Snedčevi?«
 
»Ne zaupam vanj. Njegov oče je prvi
spadel.«
 
»Mladec ne bo.« Učitelj se je dvignil, da bi šel. Bogovec je rekel vedro:
 
Učitelj se je dvignil, da bi šel. Bogovec
je rekel vedro:
 
»Povej jim v Kranju, da bom storil svojo
dolžnost do konca.«
 
»Do konca.«
 
»Dolžnost pa še več.«
 
»Zato, ker je red Antikristov.«
 
»Zato, ker je sodeč na mavri blizu.«
 
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem:
 
»Sodeč na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotlákosmotlako in
pirjevico.«
 
»Poluverce in malikovce!.«
 
»Tvoj Abdija bo goreč, ne samo nadležen
localis.«
 
»Verujem.«
 
»Če Judite ljubil ne boš.«
 
»Klel bom Jezabelo.«
Vrstica 1.862 ⟶ 2.340:
 
Bogovec se je poslovil od učitelja. Kakor
pomlad, ki je bila utajalausopila zmrzal v zemlji
in ledini, se je bilo razmehčalo v njem.
Iz otajeneusopljene duše je molil:
 
»Die gerechten werden sich des Herrn frewen und auff jn trawen,
Vrstica 1.870 ⟶ 2.348:
 
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
sončnisolnčni luči pred njim na grajskem vrtu
je sinilo lice baronice Judite.
 
»Gott bis mir gnedig,« je vzdihnil bogovecbogovee
inm stisnil ustnice, na katere mu je vstajala
sladkost:
 
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
 
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
 
»Jezabela prekleta! Utoni v svojem sadlu,
ki s stražo strežeš norski pameti novih
menihov!. Utoni v mlamolu temnic, ki mi
dušo porobiti želúješželuješ s svojim poltom,
lotrica, babelske hčere snažna snaga. Iz
telesatesla otročnicotrocnic, ki ga moliš, naj se ti rodi
sin, da bo ime njegovo trikrat prekleto in
mu porečem, ko bo slaborečil krgavi: Ti
si, zadnji, Antikrist, amen, amen, fiat,
fiat!«
 
Tako je klel z usti, v srcu pa je blagoslavljal:
»Judita, Judita, Judita.« — —
 
Johannes Dachs se je vračal od Dvora in
se vinski razgrel v sholarsko objestnost.
Sredi sela je zavriskal in zapel:
 
»O Kutt, du viel schnödessehnodes Kleidt. .. .«
 
Pobožna žena je slišala in tožila:
 
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepencipotepenei.
Konec sveta ni daleč.«
 
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel:
 
»Kdo pa še streže svojim zvestejezveste je kakor
jaz?«
 
Začel je razmišljati o bogovcubogovca, katerega je
bil pustil, in je vedel:
 
»To je, da morda res ne pojde z Brda do
konca. Pa ne bo ostal iz moči. Iz slabosti
bo obsedel kakor serci.«
 
Bridko je sodil bogovcu s pomilovalno
besedo:
 
»Senex amator! Fej, starec pa zaljubljen!....«
 
<center>***</center>
Vrstica 1.932 ⟶ 2.411:
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet. ... .
 
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
»Ali bo beseda kos porobljenju duš
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi?! Človeška je in vabi prav tako v
slo, kakor bi morala klicati k življenju . . .«
 
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
Vrstica 1.946 ⟶ 2.425:
ki so trije: krst, pokora in večerja v
kruhu in vinu. Iz slednje strani so se
oglašali spomini davno prešlega. Kot otrokOtrok je
trpel odiz postave, ki ji ni videl duše, kot mladec
je trpel obiz prošnjahprošnja Gospodnje molitve, ki
mu ni hotela biti pristna, kot mož je trpel iz
spoznanja, da je vse greh mimo postave,
prošnje in zakramentasakramenta in je ni rešitve
duši nad mlamolom nego v spoznanju,
da je vse v enem in eno v vsem, ki je »vera«.
Bogovec je mislil svojo srenjo. Otrok seOtroke je
domislilmislil prvihprve. To so orna tla, mlada zemlja
brez plevela. VsejalUsejal si seme in je pognalo.
Otroci vseVse razumejo otroci. Vse verujejo. Potem
so žene. Žejne so dobre, čiste in sladke
blagovesti, vzprejmejo hvaležno, ohranijo.
Zato ker morajo, ker ljubijo. VIz ljubezni
so našle opravičenje. Pa so še moški. Povej
jim. Non moechaberis! Čujejo, a se ne menijorodijo
za klic. Ali nimajo vere, ali nimajo ljubezni?
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo!. Udari jih, kakor vola udariš,
da bo bolelo: tat je, prasci, psi!
 
Vrstica 1.972 ⟶ 2.451:
je šel bogovec za drugim poslom, za
delom v sredo in soboto. Listal je v Matevžu,
v Janezu.
 
»Matthaeus … weyl es ja zumal eyn feyner Euangelist ist …
Vrstica 1.986 ⟶ 2.465:
mož in žena ena duša v dveh telesih.
Matevž, Janez! Iz ene vere pričata, pa
sta dva jezika.«
 
Spoznanje, ki je hotelo svetlo vstati, je
trenutnotrenotno ugasnilo. Obnemoglo so prhutale
misli za duhom in so imele samo še
besedo. Prekleta beseda, pirjevica brez
zrnjazrna! Komaj tista posveti, ki je trpka in
iz mestamesa: tatjetat je, prasci, psi. Ko golči o
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
bôdebode, ne budi.
 
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
bogovec.
 
»Kako bom učil, če sam nimam jezika?
Kako bodo duha imeli, če tudi sprejmejo
besedo? Moj Bog! Dachs ni rekel neumnonorski.
Norski smo mi in papežniki. Beseda nam
je Bog.«
 
Bogovec je trdo zaprl knjigo, potegnil
predse vrč in pil in tonltonul v tegobi. Samega
sebe in svoje početje je pomiloval
in občutil:
 
»Ali hočeš prisiliti, da ti bo videnje?
Tisto boš videl, kar je v tebi. Duhovino
in še Judito, ki blazni v sanji in bedenju.bedni
uri. Norska so bogovanja iz pijače!.«
 
Dolgo je motno strmel predse v prazno.
Vrstica 2.021 ⟶ 2.500:
slutil in se mu je res odprlo po motni
želji o lažnih v besedi:
 
»To govori Gospod norskim bogovcem,
ki za svojim duhom hodijo in lažejo, da
Vrstica 2.026 ⟶ 2.506:
srd bom zlil nad nje, ki so ljudstvo zapeljali,
rekoč: mir, mir in ni bilo miru.«
 
»Ni bilo miru,« je iz sebe verjel bogovec
in mu je bilo zopet jasnejejasnejše.
 
»Dachs je vendar norski. Za svojim duhom
Vrstica 2.038 ⟶ 2.517:
kalnega zajemajo norski. Ne bom zajel
iz kalnega, ne bom hodil za svojim
duhom!.«
 
»Za duhom iz premodrega bom šel,« je
Vrstica 2.053 ⟶ 2.532:
Affirmantium sunt signa non negantium.
Pustite hromo kljuse, naj leži v lajnu in
prahu! Kljuse dvigniti noben čudež ni. Mrtvo žabo oživite, da bomo videli:
surge in nomine liberi et nata. Ni treba!.
Pišče, ki se je izleglo, ubijte v imenu
svoje moči.«
Vrstica 2.063 ⟶ 2.542:
»Vino pijem, pa nisem pijan. Beseda
blodačev je brez vina pijana. Kako so
rekli? Bom li vedel povedati?! Da prosjak
ima, da slepi vidi, da je človeška volja
svobodna. Vem. Ima, komur so dali; vidi,
Vrstica 2.076 ⟶ 2.555:
Zarja nebes je bila ugasnila, žalostni somrak
je zagrnil bogovcu berilo. Motno je
vstala predenj bolest učenika Martina:<br>
 
»Ježna žival. Saj je resnica. Stokrat sem
to doživel, iz duha občutim. A bridko je in
vprašujem: kdo je, ki me poja? Pijem in vem,
da bom spal. Verujem, ljubim, a ne vem
nikoli, ali bom videl opravičenje. Kaj
Vrstica 2.085 ⟶ 2.565:
in opravičenje, golče menihi. Martinus,
modri učenik, zakaj ti molčiš? Ali
pogubljenje? Ali življenježivot?«
 
Znova je pil bogovec. Pa mu je bilo v
Vrstica 2.098 ⟶ 2.578:
»Vult et vadit quo vult Satan,« je
jeknil besno bogovec. »Klel sem duhovino.
Nalašč mi jo obuja nenavidni.«<br>
 
Planil je živo ob mizi in zamahoval z
roko, kakor da se bori z nevidnim. Klical
je bridko:
 
»Obujaj, norski Nenavidni, jašijasi veliki
Krgavi!. Meniš, da boli?. Smejem se. Hie
Baertl! Prav zato bom odprl v zaprto, v
spomine. Naj živi duhovina, naj živi!«
Vrstica 2.111 ⟶ 2.592:
sunkoma pokrov kvišku in zajel. Dvignil
je in je bilo dijaško orožje, lahek meč z
napisom v jeklu: solus cum sološolo. Vrgel je
po tleh. Dvignil je še in so bile knjige
mlade šole:, Donatus, Melanchthon, Neandrove
favele, šegavi Ciceron. Še je zajel
in je bil pas njegove prve žene. »Agnes,
viellieb!« Bilo je svilno krilo njegove
druge žene, ki mu je bila prigrustna v
prešuštni polti. »Janua publica!«publicaU Bila je
ena edina igrača njegovih otrok: denarnica
krščanskih resnic z zlatim in srebrnim
Vrstica 2.129 ⟶ 2.610:
aufferstanden''.
 
In iz srebrnega novca je bral bogovec:<br>
 
''Wen der herr liebet, den zuechtiget er. Er
staupt aber eynen iglichen Son den er aufnimpt.''
Vrstica 2.135 ⟶ 2.617:
Bogovcu se je storilo milo. Težka solza
mu je skalila oko. Pozabil je sebe in svoje
tegobe, toniltonul v davnem, sladkem. Zunaj
ob grajskih zidovih in vogalih se je bila
oglasila vetrna sapa. Mrzlo je dahnilo
Vrstica 2.142 ⟶ 2.624:
noči, kakor da nevidni toži in
plaka. Težka dremavica je zaprla bogovcu
oči. Neznanih grl glasovi so bílibili
na njegov posluh, govorili kakor v glumi,
brez zveze, brez duha, prazne besede:<br>
 
»Volesne veniarum thesaurum?«
 
»Nichts Lieberes auf Erden . . .«
 
»Et si insederit Satan, vult et vadit quo
vult Satan.«
 
»Er steupt aber eynen iglichen son den
Vrstica 2.170 ⟶ 2.653:
Spregledal je. Ob spominih je bil zdrknil
na tla. Lojenka je dogorevala. Bogovcu
je vzraslavzrastla molitev na ustnice. Legel je in
se odel. V motne sanje mu je raslorastlo drugo
videnje in je bilo belo telo na razpelu
otročnic in je svetilo daleč. In pod križem
Vrstica 2.178 ⟶ 2.661:
s križa, od rok, od nog in še od srčne
strani. Takrat je žena glavo dvignila.
 
Bogovec je videl, ljubil, blagoslovil:
 
Vrstica 2.186 ⟶ 2.668:
 
Sapa, ki se je bila zbudila ponoči, je
raslarastla v vihar. Šum lesov za Brdom
je plal kakor morje. Od kodOdkod se prelija
nevidni val? Kam pljuska? Kakor dih iz
ust zadnjega sodca na mavri, bridek meč.
Vse zoprnike bo razpihal kakor smotlakosmo tlako
in pirjevico . . .<br> Bogovec je posluhnil v
šumoto: vsi podi in stropi v grajskem poslopju
so stokali; pokalo je v tramovjutramov ju in
težki opravi, kakor za pomladnih noči, ko
vzhaja mladi sok v trto, jelšo in vrbo.
Vrstica 2.235 ⟶ 2.718:
 
Ženici se je zopet obudila osuplost v oči.
 
Očitajoče je pogledala bogovca.
 
Vrstica 2.248 ⟶ 2.732:
živeti. Zdaj ve, čemu. Pa so in imajo duha
in ne vedo; in trpijo iz žalosti, da jih vse
življenje jašejase in poja neznani. Zakaj mi
ni kakor njej?«
 
Ženica je odšla. Šum njene palice, innjenega
pihalnika, je tolkel s hodnika. Bogovec pa
97 je še mislil in trpel:
 
»Daj, sliči ji, bogovec! Vzemi žerjavice iz
Vrstica 2.268 ⟶ 2.752:
V žalost in tegobo je utonil. Sreča njegove
davne vesele evangeljske službe je vstala
vanj kakor spomin: bilBil je goreči baron
Adam. Okrutno šalo je vedel. Papežniškim
poslom in tlačanom je stregel v
Vrstica 2.274 ⟶ 2.758:
Svojim pa je bil vrstnik in prijatelj. Odpustil
je lenobo pri delu, mudljivosti pri
božji besedi ni prenesel. Kakor je bil predpisal
Martin, je imel v gradu v ponedeljek
in torek krščanski nauk, v sredo branje iz
Matevža in v soboto iz Janeza, v četrtek
besedo po pismih apostolov in v petek
preroke in razodenje o koncu sveta. V
Preroke in Razodenje. V
nedeljo je bil pri skupni službi in molitvi
s srenjo iz Kranja, katero je za pot gostil
Vrstica 2.289 ⟶ 2.773:
torek in še branje. Komaj še trpi srenjo iz
Kranja pri božji službi v nedeljo. Baron
Nikolaj ni goreč. Moder je iz pisma, nečimurninečimern
localis. Nima očetove okrutne šale,
ima šalo pismarjev in samo za enega. »Uro
Vrstica 2.295 ⟶ 2.779:
se vsaj malo odškoduje za gostoljubje, ki
mu je nadležno, da si prijazen služi lepe
žene, ki skrivaj s stražo streže debeljaku
Tomažu in novim menihom — Jezabela . ..
 
»Daj, sliči ženi z netivom,« je planil bogovec
Vrstica 2.302 ⟶ 2.786:
Dachsu, da boš storil svojo dolžnost do
konca. Sliči ženici v ljubezni dela, če
moreš. SkličiSklici svoje in jih uči, sej, kakor
si sinoči hotel, in da so otroci prvi, orna
ledina, in žene žejne dobre besede in le
Vrstica 2.317 ⟶ 2.801:
 
»Gospod baron in gospa vabita k uri
modrosti.«<br>
 
»Za torek?« je vzkliknil bogovec.
 
Vrstica 2.332 ⟶ 2.817:
Zajel je iz vrča, globoko. Trpko je umel:
 
»Podvojil mi bo nadležnost. JezabelaIz hoče zanjJezabele
ima, glupcaglupec. Morda sam niti ne sluti,
čemu. Ne sluti, da koplje nenavidna, kakor
je iz novih menihov učena. SlužiStražo ji
streže za prijazen, ki želuje, da bi ji zoprni
bogovec že šel iz grada, prekleta.« Bogovec
je skrčil prste v pesti in udaril ob mizo:
 
Bogovec je skrčil prste v pesti in udaril ob mizo:
»Ne boš, papežnica! Hie Baertl! Starec je,
a v knjigi je močan. Boj hočeš, imej ga!«
 
Sredi jeze je osupnil in se prijel za glavo
in zastokal:
 
»Herre Jesus, in jaz sem jo skoraj blagoslovil;
Judito, Jezabelo prekleto!«
Vrstica 2.350 ⟶ 2.836:
 
»Pridi že, stražar Abdijev, pripravljen
sem!« — — —
 
Sluga je vedel bogovca v grajsko kemenato.
Vrstica 2.363 ⟶ 2.849:
Dalili. Mož je spal zavodnici v krilu. Z
roko je vabila bojce, ki so se bližali s
svetlimi potami in lanci. Sluga, ki je bil
privedel bogovca, je šel skozi vrata na
desni. Koj nato jih je zopet odprl. Baron,
Vrstica 2.369 ⟶ 2.855:
Sluga, ki je bil knjig zajel s police, se je
usadil pred knjigo konkordance, da bi
stražo stregel v besedi in uri pisma in
modrosti božje.
 
Vrstica 2.392 ⟶ 2.878:
njene druge zunanjosti je zastrmel v njeno
družico, ki je stala ob njej: mlada, skoraj
še otroška deklinapolnica z velikimi, radovednimi
očmi in trpkimi ustnicami, plaha,
nerodna. Bogovec je občutil v čudni zloradosti:
Vrstica 2.402 ⟶ 2.888:
 
Poklonil se je in pozdravil:
 
»Gnad vnd fride ynn Christo.«
 
»Vnserem Herrn vnd Heylande,« je odzdravil
»Vnserem Herrn vnd Hevlande,« je odzdravil
baron in prosil za oproščenje, če
je morda nadležen s svojo uro. Za sveti
Vrstica 2.425 ⟶ 2.913:
 
»Vem za svojo dolžnost, prejasni.«
 
Pogledal je izzivalno baronici v oči in
osupnil. Zakaj je strmela prepadeno v soproga?
Ali ni bila' misel potrojene nadležnosti
iz nje? Bogovcu se je zgenilo
toplo v srcu:
Vrstica 2.439 ⟶ 2.928:
»Še je stara, nisem ji po licu. Oholnost
norska. Prav je, da mi je Abdija nadležen.
Ker je tudi njej, zato bom laže prenesel.«
 
»In Gottes Namen, začnimo,« je dejal
Vrstica 2.446 ⟶ 2.935:
nasmehnila in sedla. Baron se je hladno
ozrl po slugi ob konkordanci. Baroničina
služabnicadrugarica se je vstopila svoji gospe na
levo. Baron je sedel in se poklonil proti
ženi in vprašal:
 
»Ali niste želeli, da razpravljamo porazpravljajmo latinsko?«
 
Zopet je baronici obrobil bridek smeh
Vrstica 2.460 ⟶ 2.949:
»Vem, najdražja,« je odvrnil in ji stisnil
roko. Potem mu je vzrastlo lice v glupo
slovesnost nečimurmeganečimermega humanista.
 
»O čem, prejasni?« je vprašal bogovec
Vrstica 2.475 ⟶ 2.964:
 
Pa ne, da se baron norčuje? Iz Primoža,
prvega, iz Jerneja, zadnjega?
 
»De primo ac novissimo,« je ponovil
baron. Bogovcu je legla težka rdečica v
lice. Plaho je strmela vanj baroničina
služabnicadrugarica; baronica Judita je gledala
predse v naročje. Bogovcu je trenutnotrenotno
odleglo.
 
»De primo,« je rekel. »Prejasni želi, da
navedem o Bogu?!«
 
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:
 
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:<br>
»Dicit Dominus Deus: Ego sum alfa et
omega, principium et finis . ...«
 
»Apocalvpsis Joannis,« je pritrdil baron.
 
». . . qui est, qui erat et qui venturus est,«
»Apocalypsis Joannis,« je pritrdil baron.
 
» ... qui est, qui erat et qui venturus est,«
je nadaljeval bogovec.
 
»In capite primo,« je tolmačil baron.
 
». . . omnipotens,« je zaključil bogovec,
 
»versus septimus vel octavus.«
 
Vrstica 2.514 ⟶ 3.006:
»Rex regum, Dominus dominantium, solus
habens immortalitatem et lucem inhabitans
inaccessibilem . . .«
 
»Secundum Paulum in secundo ad Timotheum
. .. .«
 
»In primo.«
Vrstica 2.531 ⟶ 3.024:
 
»Secundum Joannem,« je zdaj vedel bogovec.
 
»Pa še po Matevžu,« je pripomnil baron
in hitel navajati:
 
»Pot, resnica in življenje . . .«
 
»Janez.«
 
»Nebo napolnjuje in zemljo . . .«
 
»Jeremija.«
Vrstica 2.549 ⟶ 3.041:
Sluga je odločil, da v Jeremiji in knjigi
kraljev. Baron je navedel manj izrazito:
 
»Vse, kar živi, živi iz Boga in je z Bogom
pomerjeno, kakor da ni.«
Vrstica 2.559 ⟶ 3.052:
orožje filistejskih bojcev, so mu begale
oči v plahi in osupli obraz baroničine
služabnicedrugarice. Slej ko prej je baronica povešalapovezala
oči. Bogovca je zabolelo:
 
»Ne hlinihini brezbrižnosti, poluverka. Preden
si vstopila, ti je glupi razodel, kaj bo
vprašal. Saj je še stražarju, da odpira,
kakor bi čaral. Vsaj hini ne, če glumiš.
Prigrustnejša si.«
 
V svoji boli in iz jeze, ki mu je rastla
v oči in žile, je sunil: »NuncNune de novissimo!«
 
Pogledal je baronu v lice in spoznal, da
se ni bil pripravil za pogovor v tej smdri.
Zato je tem živahneje začel, navajati.
 
»Izaija, Ecehijel, Danijel, Marko, Janez
in Pavel. V drugem Tesaloničanom. V
drugem Timoteju. V drugem Petrovem.
V prvem Janezovem. V Razodetjurazodetju, trinajst,
štirinajst.«
 
Vrstica 2.591 ⟶ 3.084:
 
Baronica je dvignila svoje bledo obličje.
 
Že je navajal baron:
 
»Mulier . . . circumdata purpura . . . habens
poculum . . . et in fronte eius nomen
seriptum: Mysterium.«
 
»BabylonBabvlon magna,« je nadaljeval bogovec,
»mater fornicationum et abominationum
terrae .. . .«
 
»Cecidit, magna cecidit,« je kakor pri
Vrstica 2.606 ⟶ 3.100:
kakor za pečat:
 
»Rim s papežem, svečenjem in zaduštvom
. .. . Antikrist.«
 
Saj sam ni vedel, kako se je bilo vzelo
vanj, bridko do besnosti;, moralin je moral žalostiti
in je žalil. Baronici je trenutnotrenotno
zadrgetalo ob ustnicah. Nagnila se je k
baronu. Silila se je, da bi se samo rahlo
Vrstica 2.620 ⟶ 3.115:
knjigi.«
 
Kakor se starši začudijozačudi nad otrokom, ki
je zinil sredi med pogovor odraslih modro
mimo svojih let, tako je osupnil baron ob
Vrstica 2.629 ⟶ 3.124:
 
»Nisem apostol,« je odvrnil vedro soprog,
»da bi karal: taceat mulier. Govorite, moja draga!. Kaj
ste hoteli vprašati?«
 
Baronica se je globoko oddahniladihnila. Nekaj bolne
rdečice ji je obrobilo lice. Pogledala je
trpko s stisnjenimi obrvmi v bogovčev
Vrstica 2.647 ⟶ 3.142:
iz enega kraljestva.«
 
Čudna žalost je rastla v njemvanj. Na tešče
použito vino je burilo njegovo kri. Obraz
papežniške otročnice mu je bil prigrusten.
Vrstica 2.660 ⟶ 3.155:
prva grešila. Bom videl, kolika je vera
žensk v moje bogovanje, ko sem norski.
Za nadležnost te ure in še drugih treh, ki so mi
iz tebe nenavidne.«
 
Plaho je strmelo vanj dvoje otroško začudenihza
čudenih oči. Bila je baroničina služabnicadrugarica.
Bogovec ni hotel videti. Hotel je videti
Dalilo, kakor je bila bojca Samsona uspavala
Vrstica 2.670 ⟶ 3.166:
»Vsi so iz enega kraljestva,« je ponovil.
Prečudno kakor glumcu mu je bilo in je
govoril ponarejeno tožeče, dobrohotno:<br>
»Iz krone so v tri gubégube. Pravega pa še
ni. A njegov red se je približal. Iz otročnice
te ure se bo rodil.«
 
In kakor da mu je težko govoriti, a da je
res videl in trdno veruje, je hinil, bogoval:
 
»Imel sem videnje — ali iz nenavidnega,
kdo bi razločil? — in je bila žena pokleknila
pod razpelo otročnic, da bi sinu spočela.
O, da ni nikoli prosila! <big>Iz tiste
ženeže ne bo vzšel</big> ... «
 
V težek molk je jeknila bogovčeva beseda.
Prezirljivo se je obudilo v baronovem licu.
Baronici pa so posinjeleposinele ustnice. Njeno
obilno otročniškootrocniško telo je omahovalo na
stolu, ustnice so lovile sapo. Iz strašne
tesnosti je zaklicala:
Vrstica 2.691 ⟶ 3.189:
»Here, meyn Gemahel. Ich sterbe.«
 
Onesveščeno jo je ujela služabnicadrugarica v roke.
 
Baron in sluga sta planila kvišku. Bogovec si je
Baron in sluga sta planila. Bogovec si je
vrgel roko čez oči, da ne bi videl. Omahnil
je iz kemenate na hodnik in mrmral ubito:
Vrstica 2.699 ⟶ 3.198:
nemoči? Jezabela? Judita? Prekleta, blagoslovljena!«
 
Žalost ježne živali je vstala v bogovcubogovca in ni
ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala
vso noč . . .
 
<center>***</center>
 
Viharji so bili ugasnili ob mraku. Noč je
bila gluha. Težko je ležalo nebo nad zemljo,
brez zvezdâzvezda. Grajski psi so tulili v
strupeni mraz mrakov. Oglašali so se jim
psi z Britofa in Suhe. Ali so duhovine
Vrstica 2.725 ⟶ 3.224:
»Hvalimo naše očake in slovite kroto v
njihovih rodovinah. Veliko slovečega je
storil Gospod od začetka nad njimi . . .«
 
»Henoh, Noe, Abraham,« je štel bogovec
v motni otopelosti vina in žalosti. »Mojzes,
Aron, Pinehas . . .«
 
Tesnoba je spadla z duše, oči so videle,
Vrstica 2.735 ⟶ 3.234:
in je bil prostor kakor kraljevski
hram, visok v zvezde, širok in dolg v
soncesolnce in jutro. Ob dolgi mizi so sedeli
nešteti, slovesni, resni, sveti, tovarištvo
nebeško vseh bogovcev in orožnikov čiste
besede. Spregovoril je prvi iz številačisla in je
rekel:
 
Vrstica 2.753 ⟶ 3.252:
 
»Strašno se godi v deželi. Bogovci oznanjajo
laži, in farji jim ploskajo in mojemu
ljudstvu je všeč . . .«
 
»Resnico golčiš, sin Helkijev,« je pritrjeval
Vrstica 2.760 ⟶ 3.259:
pojali in kamenjali. Jeremija, daj še meni
od svoje besede, da bo kakor meč in bo
njena jeza razpihnilarazpihala zoprnike.«
 
Začudeno, trpko in nejevoljnone voljno se je oglasil
tretji:
 
Vrstica 2.770 ⟶ 3.269:
Bogovec je vedel:
 
»VidecVideč močni, Buzitov, s trdim čelom in
okorno voljo! Veruj mi, da sem goreče
iskal, kako bi ti bolj sličil.«
Vrstica 2.799 ⟶ 3.298:
 
»Tisti so, ki so prišli iz velikih nadlog
in so svoja oblačila oprali v krvi Jagnjeta
...«
 
Šum nevidnih kril je pel v prostoru; neznan
vihar v nepoznanih lesovih. Bogovec
je toniltonul v sladkemgladkem in nemem pričakovanju
neizgovorjenega hrepenenja:
 
»Sodeč večni na mavri! Ali še ni red, ali
še ni?« — — —
 
Iz pričakovanja ga je vzbudil nov glas, da
Vrstica 2.819 ⟶ 3.320:
Jagnjeta, ki je premagalo zmaja: Primož,
Jurij, Adam, Gašpar, Boštjan in Peter.
 
Trdo je stegnil roko Primož in rekel:
 
Vrstica 2.844 ⟶ 3.344:
 
Kakor na nevidno znamenje so klonile
trudne glave, bilokakor jev skrit, kot da tajijo pridušenopridušen jok.
 
»Prijatelji, drugovi moji,« je trpel bogovec.
Vrstica 2.894 ⟶ 3.394:
 
»Pijanci! Vstanite že. Agnes ist todt.« ...
 
<center>***</center>
 
 
Od grajskih hlevov se je budil petelinji
klic. Lajavi psi so spali. Bogovec se je
dramil. Medel, neznan svit mu je polnil
stan. V mehkem dremotnem polsnupolusnu je šel
za opravkom svojega novega dne, kakor
je bil po grajskem vratarju naročil poslom
v gradu, da se zberejo v molilnici. Vstalo
je iz katekizma predenj in je s prečudno
slastjo videl kakor v sliki: vIz daljni,daljne neznanineznane
samotisamote in pustotipustote je raslarastla visoka
gora. Oblaki so ji zakrivali vrh, gromovi
so pljuskali ob njo in užigali strele. Kakor
Vrstica 2.913 ⟶ 3.416:
kakor vosek: enkrat, dvakrat, trikrat in
še četrtič, petič, šestič, sedmič, osmič,
devetič, desetič . . .
 
Nizko pod gromovi, v soncusolncu in sopari
poldnepoludne pa se je svetilo zlato tele na
oltarju in blodna svatovščina je vrela ob
znamenju. Ko je duh pisal v kamen, je
meso streglo sli, darovalo Baalu in tonulo
v lajnu . . .
 
»Pinehas, kje si?«
Vrstica 2.927 ⟶ 3.430:
tuja, grozna je bila slika. Kdo bi gledal?
Kdo bi umel? Kdo prenesel? Bog govori,
a meso streže sli in tone v lajnu. .. . Ali je
res vse to tako tuje? Ali ni v vsakem človeku
in še v svetcu prav tako iz dneva
v dan? Kako je pisano?
Du solt nicht bergern deines nehisten weibst! Kako se oglaša iz krvi? »Nichts Lieberes auf Erden ...«
 
Bogovec je zastokal:
Vrstica 2.937 ⟶ 3.441:
 
Kakor za sladko tolažbo je vstala nova
slika in je bila gora, odeta v dan in soncesolnce
in cvetje. Nepreštete množice so bile posedle
ob holmu, v sencisenco oljk in trt. Na
gori je sedel človek. Ni pisal v kamen. Ni
grmel, skoraj prosil je, sladki vabecvabeč in
vodeč:
 
»Ko pa molite, nikar veliko ne govorite
kakor malikovci . . .«
 
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.
 
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.<br>
»Sam si sodil, kdo so poluverci. Zaduštvo
imajo, svečenje. Osem ur so dolgi za pridigo
na veliki petek. Jaz pa sem, kakor
sam hočeš, in molim in učim, kakor si
rekel, naj rečem: Oča naš, kir si na nebesih
. .. .«
 
Čudno bledo je sinilo jutro v bogovčevo
Vrstica 2.984 ⟶ 3.490:
trpko. Ni odgovorila.
 
»Ich gleube . . .,« je pomagal in je govorila
za njim.
 
»V Boga Očeta, Stvarnikastvarnika.«
 
»In Sina njegovega, ki je zame umrl in
me odrešil.«
 
»In v Svetegasvetega Duha, ki me je posvetil.«
 
Umolknil je za trenutektrenotek. Nato je vprašal
bridko:
 
»Zakaj se kriješ? Kdo si? Ne bom te karal,
da si nevešča. Vsaj prišla si, da se naučiš.
 
Razodej se!«
 
Vrstica 3.015 ⟶ 3.522:
v snu vstali za veselje, veliki bogovci in
sveti učeniki, prijatelji njegovi in pokojni
orožníkiorožniki. Govoril je iz živega občutja
svojega prvega jutra v medlem snežnem
odsvitu o gori, katero so bili gromovi prekrili
in je iz temátema pisala roka v kamen
kakor v vosek, govoril je, o gori v soncusolncu
in sencah oljk, kjer je sedel sladki vabecvabeč
in vodeč in učil moliti: Oča naš, kir si na
nebesih . . .
 
V grajskih hodnikih so posli posluhnili za
Vrstica 3.030 ⟶ 3.537:
 
Žena pred bogovcem pa je venomer klečala,
poslušala, verjela . . .
 
»Ponovi, če zdaj znaš,« je velel bogovec.
 
»Ich gleube!«
 
»V Boga Očeta . . .«
 
». . . in Sina . . .«
 
». . . in Svetegasvetega Duha . . .«
 
Bogovec se je dvignil iz molilnice. Zoprno
Vrstica 3.051 ⟶ 3.559:
Brda v sneg proti gozdovom. Sneg ji je
močil krila. A bredla je vse vedreje, zajemala
v zametežamete in vzšla pred žalostno
kolibo pod polji na Beli. Ko je bredla v
zadnji del poti, se je oglasila v čudno
pesem:
 
 
<poem>»Ich gleube, gleube, gleube ...«</poem>
Vrstica 3.069 ⟶ 3.578:
razpelo otročnic. Potni človek se je bil izgubil
predenj, norski Tilen Čatuljica iz
Kranja, ki je s stražo stregel nebeški gospe.
Stal je pod križem in je videl, da je sneg
iz vetra obmetel ves lik ubogega mrtvega
telesa. Tilen se je povzpel na križ in otepel
sneženi ovoj, in zdrknil vesel na tla in
govoril:
 
Vrstica 3.091 ⟶ 3.600:
 
»Ali imajo srečo, ki žive iz duha?«
 
Ni doumel, ni vedel, da je sreča iz pridige
na gori v soncusolncu in oljkah, pa še za ženico,
ki ogenj neti, pa še za obnožnjo, ki sneg
brede, in še v preprostem, ki stražo streže
Vrstica 3.120 ⟶ 3.628:
Nič ni hinila ušesu. Otroci in žene
bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni
nitiuiti mož, ki so breme nosili in krivdo
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj ...
 
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski
Vrstica 3.129 ⟶ 3.637:
v sebi:
 
»NečimurniNečimerni! Z besedo papežniških poješ
za Jezabelino prijazen. Prav nič ti ni
bilo treba prigovarjati, takoj si privolil
Vrstica 3.136 ⟶ 3.644:
tovarištvo za osle in gosi.«
 
»Non creavit Deus coelum pro anseribus,« je zapel nehote v nemški psalm, in
se zmedel in pozabil še bolj: predenj je
vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno
sladka je ležala brez moči in življenja
svoji služabnicidrugarici v rokah . . .
 
»Vnd fure ich mich nicht ynn versuchunge!« je
zahrepenel bogovec in se ovedel.
Vrstica 3.151 ⟶ 3.661:
samo enkrat je klical:
 
»Kyrie EleysonElevson, Christe EleysonElevson, Kyrie
EleysonElevson.«
 
Nato je molil k Bogu, močnemu varuhuvarihu
vseh onih, ki verújoverujo vanj, naj svojo prijazen
izkaže in misli razsveči, da bodo
vsi verni le-tóto hoteli, kar je iz volje božje
in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega
Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo
in odrešilo od žlahte do žlahte . . .
 
»Amen!« je odgovorila srenja.
Vrstica 3.169 ⟶ 3.679:
in bral iz Janeza o sinu Caharijevem, ki
je z vodo krstil in oznanil, in se je vse
tisto zgodilo ob Jordanu,
»zu Betharaba
iensit des Jordans da Johannes teuffet.«
 
Vrstica 3.179 ⟶ 3.690:
Spangenberga, da bi razložil. Hreščeče
mu je jel trgati berilo kašelj iz srenje.
Prenehal je brati, dokler se ni šum upokojilusopil.
Samo ena pljuča so hropla venomer glasno
iz naduhe.
v naduhi.
 
Bogovec je vedel:
 
»Prvo talno vreme ga bo vrglo v bodilj.
Težak je, debeljak in pijanec. Ne bo prenesel.«
«
 
Dobral je iz postile in pel s srenjo Gospodnje
prošnje. Potem je poklical k pokori.
Odvezoval je, iz najglobljega spoznanja
pa mu je hotelo po siliposili obsojati, ko je te
svoje verne primeril z gorečniki, ki so mu
bili nedavno vstali v sanjah. In kakor na
Vrstica 3.198 ⟶ 3.708:
 
»Kakšno erbščino si mi zapustil, Gašper
Rakovec? Ti da so orožníkiorožniki čiste besede
iz duha? Ne bom jim sodil za hofartnost
in glupo oholnost, za okornost norskega
Vrstica 3.216 ⟶ 3.726:
 
Obudili so vero v pesmi »Wir gleuben
allali an eynen Gott. .. .«
 
On pa je vzel kruh in kelih in povzdignil.
Vrstica 3.223 ⟶ 3.733:
 
»Jesaia dem Propheten das geschach, das
er ym geyst den herrn sitzen sach . . .«
 
Zadnji v vrsti so peli, prvi so pristopali
in jih je obhajal siz kruhomkruha in kelihomkelihov. Ko
pa so pristopili zadnji, so peli prvi. Potem
je molil zahvalo in blagoslovil. Strupeno
Vrstica 3.231 ⟶ 3.742:
nadušljevega se je budilo v oboke.
Vonj vina iz kelihov je ugasnil. Trudno
je odpevala srenja, .ko je molil:
 
»Der herr segene dich vnd behütebehiite dich.«
 
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sey dyr gnedig.«
 
»Der herr gebe dyr frid . . .«
 
 
<center>***</center>
Vrstica 3.246 ⟶ 3.756:
vedel zakaj, je hodil bogovec po svojem
stanu. Pijača iz jutra ga je bila ubila. Ko
so bili mestjani odšli, je bil namreč zajel
še iz svojega. Iz prve motnosti je poželelpožele!
prijateljskega pogovora in se je jadil nad
Dachsom, da ga ni:
Vrstica 3.261 ⟶ 3.771:
Bridko se je nasmehnil:
 
»Hudo možu, ki je vdovi obljubil zakon.«<br>
Zopet je premišljal učitelja, vzporedil sebe
obenj in našel:
Vrstica 3.268 ⟶ 3.778:
ni sojena. Gre, kamor ga je volja, nič ne
ve za žalost mrtve samote. Nikoli ni bil
star in ne bo;, Wassermannov ščenec bo
prej. Meni pa ni, da bi vstal in šel. Vsake
stopnje me je strah. Tonem proti volji v
Vrstica 3.279 ⟶ 3.789:
z nemirno in z mrtvo, s tegobno v
meni in lotriško v njem? Volo et vado
quo volunt. .. . Deus an Satan? Moj Bog!
Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti
hodim ne več!«
Vrstica 3.290 ⟶ 3.800:
da iz trpljenja umišljam sam duhovine
in lazim za njimi, kakor sem v zvonove
zlezel sinu naproti?.«
 
Misel na sina ga je vzdramila v novo
občutje. Znova je trpel iz živčne nepočakanosti:
 
»Hlapčič neporedninesporedni. Ali ti je kakor mojemu
dvanajstemu kakšna Snedčeva upalila
polt, da si pozabil vrniti se in si še v
Vrstica 3.302 ⟶ 3.812:
Razgrel se je bridko:
 
»Ščenec, upaljenaupal jena polt! Pazi se mi. Sladka
je sla iz lotric, a rani. Bolan se boš vrnil.
Brezovo olje dobiš mesto obliža iz sublimatnega
vina in glist, nečedni, hlapčič
mesenega svetásveta.«
 
Bogovec je pil na novo bolest in jezo.
Potem je listal v knjigi, da bi ubil tegobo ure
ubil in še bridkega spoznanja, da mu še
misli poja nenavidni jahač, močerolmocerol mračni
iz mlamola temnic. Kakor soncesolnce, ki
sine trenotno skozi lino v temno vozo,
je šlo bliskovito mimo duše: prijaznaPrijazna
cerkev na griču. Nedeljsko pomladnje
jutro. Petje ptičev in romarjev. Med
Vrstica 3.320 ⟶ 3.830:
dolgimi kitami. Petnajstleten hlapčič, dijaček,
bi prah poljubil, kamor je stopila,
a se sramuje celócelo oči dvigniti k njej in
išče samoto lesu in joče ...
 
Vrstica 3.330 ⟶ 3.840:
 
Kača je govorila z drevesa. Žena je verjela
in vzela viz slisle in dala še možu. Ob
izgnanima je polzela zavodna smotlákasmotlaka v
puščavo, nema, polna hinjenja in strupovita.
Kajnu je prišepnila, da je ubil
Vrstica 3.340 ⟶ 3.850:
sin nad njim? In oče je preklel sina in
seme njegovo. Bilo je lotrištvo Sodome
in je utonilo v ognju. A Lotovi hčeri staste
živeli in hoteli zaroda. Pinehas, kje si?
Sramuj se, nenavidljivka v Abrahamovem
šotorušatoru, Saraja! Obupaj, Hagara v pesku
pustinj! Zakaj si se bila prevzela? Kje je
duhDuh v Jakobu, ki je prevaral brata, kje
je v Labanu, da je za RaheloEahelo podtaknil 1 31
kozavo Lio? Bratje so nenavidni, najmlajšega
izmed sebe so prodali za robstvo . . .
Sihem je skrunil Dino. Nedolžni so umrli
pod maščevalci, ko je bila bolečina udov
najhujša. GalladGalaad mori Efrajma ob Jordanu,
brata upornega, ki sika besedo »šibolet
«. Jahela je Sisari žebelj potisnila v
sence, strašna je žalost levitove žene v
Gabai. Iz robstva je vzel Mojzes svoje
Vrstica 3.369 ⟶ 3.880:
Prešuštvo Davidovo. Kletev Samejeva.
Bridkost oskrunjene Tamare. Smrt lepega
Absalona. Malikovstvo Salomonovo. RazvalEazval
kraljestva, silovanje in silniki, poluverstvo,
Jeroboam, Jezabela, pojanje bogovcev,
razdejanje templja, babilonsko
porobljenje . . .
 
»Kadar bo red in treba, da bi za tolažbo
Vrstica 3.380 ⟶ 3.891:
quo vult Deus?«
 
Kakor v »uri biblije in modrosti« je bogovec v
prstih čutil, kje bi mogel odpreti, a mu
ni dalo; in je moral dobrati o drugem
Vrstica 3.395 ⟶ 3.906:
In da bo začet kakor Sin iz
Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,
ResnicaEesnica — Laž, Bog — Baal?«
 
»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in
Vrstica 3.405 ⟶ 3.916:
hlapčič krgavi. Ščenca si imel. Samo enkrat
je v igri zagrabil prehudo, pa si ga
SAŠA ŠANTEL: PRIPOVEDKA O BABI.
utopil, da si potem mrhovino objokaval.
Tako si storil tudi otročnici, papežnici,
bogovecbogovee iz duha, oholno, norsko hlapčèhlapce.«
Mehko sočutje do baronice Judite se je
obudilo v bogovcubogovca in je trenutnotrenotno in nestrpno
zaželel, da bi že bila ura biblije
in bi za bridkost vrnil z veselo vestjo. Z
Vrstica 3.423 ⟶ 3.935:
mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je
angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu
krono v tri gubégube položili na glavo in ga
imenovali Gregorja . . .
 
»Norska favela,« je vzkliknil bogovec.
 
»Basni mojega učenika Martina so verjetnejše.«
 
Trpko je pripomnil:
 
»A bridke kakor strahote v Knjigi. .. .«
 
S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva
vrata je nekdo pokljukal.
 
»Odpri!« je zaklical bogovecbogovee. Vstopil je
Wassermannov Erazem.
 
»Moj dvanajsti,« se je dvignil bogovecbogovee;
 
»in Snedčeva hči mu je upalila polt.«
»in Snedčeva potnica mu je upalila polt.«
 
»Kaj hočeš?« je vprašal rezko.
 
Vrstica 3.450 ⟶ 3.965:
Volentium salus non coactorum. Ne bom
sodil, da sam ne bom sojen.«
 
Mladec je dejal mirno:
 
»Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.«<br>
 
Bogovec je planil. Hripavo je vprašal:<br>
Bogovee je planil. Hripavo je vprašal:
 
»O mojem sinu? Kaj veš o njem?«
 
Vrstica 3.465 ⟶ 3.983:
umrl.«
 
Trudno je zmajal mladi z glavo:<br>
 
»Luka Knafelj je pri novih menihih v
nemškemaemškem Gradci.«
 
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast
Vrstica 3.481 ⟶ 4.000:
je Luka Knafelj v Gradci!«
 
Pripovedoval je, kakor je slišal od brata.<br>
BogovecBogovee je nemo poslušal. Potem je vprašal
kakor ljubljanski škof pri igri o Savlu
in Davidu:
Vrstica 3.493 ⟶ 4.012:
dala novcev. Pojdem na pot in bom videl
in izprašal. V štirinajstih dneh se vrnem.«
Zmedeno je iskal bogovee v mladčevo lice.
 
Zmedeno je iskal bogovec v mladčevo lice.
Trpel je, še je dvomil in vprašal:
 
»Ali res nisi dvanajsti?«
 
Vrstica 3.501 ⟶ 4.020:
A ni besede ni rekel, samo
okrenil se je in šel proti vratom. Ko je
prijel za kljuko, je zaklical bogovecbogovee:
 
»Stoj!«
Vrstica 3.507 ⟶ 4.026:
in dejal:
 
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj umé,
- kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«
 
»Tomažu ljubljanskemu se je prigodilo,«
je odvrnil hladno Erazem.
 
»In ti, ali mi res še hočeš s stražo streči?«
je vprašal mehkeje bogovec.
 
»Do smrti,« je odvrnil mladec.
Vrstica 3.522 ⟶ 4.044:
pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine
obleke.«
 
»Ne búdi duhovine!« je zamrmral bogovec
osuplo. Mladenič je rekel:
Vrstica 3.529 ⟶ 4.050:
sam imel mir pred njo.«
 
Mehko je pela njegova beseda. V bogovcubogovca
je raslorastlo ganotje. Polglasno je mrmral:
 
»Ljubezen . . . zvesta ko grob, trda ko
pekel, . . . ogenj . . . Vse vode sveta ga ne
pogase . . .«
 
»Ljubezen ... zvesta ko grob, trda ko
pekel, ... ogenj ... Vse vode svetá ga ne
pogase ...«
Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki
mu je krila spomine. Odprl je in zajel in
Vrstica 3.542 ⟶ 4.064:
 
Bila je sveta igrača pokojne Gertrude,
»denarnica krščanskih resnic.«. Mladenič
je vzel in si prinesel na ustnice. Potem se
je sklonil po bogovčevo roko in jo poljubil.
Vrstica 3.549 ⟶ 4.071:
 
»Fahre wohl, Here Meister. Videl me boš,
ko se vrnem iz Gradca.« Preden se je bogovec
 
Preden se je bogovec
ovedel, je že mladi zaprl za seboj
vrata. Sočutno je gledal bogovec za njim,
pomiloval in blagroval:
 
»Mlada kri, norska, blazníblazni in blodi,
srečna.«
 
Vrstica 3.567 ⟶ 4.087:
blagoslovljen!«
 
Znova mu je pokljukalo na vrata . . .
 
Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.
Bogovec je prebledel, in omahnil in
strmel. Potem je zaječal, vprašal:
 
»Agnes? Mein viellieb Gemahel?«
 
Ni verjel, da vidi. Še je dvomil:
 
»Agnes, moja žena, moja duhovina!«
 
Žena je rekla mirno vljudno:
 
»V Kristu milosti! Juta sem.«
 
===4.===
 
Erazem Wassermannov je bil stopil v
temne grajske stopnice. Na ustih je
imel pobožno igračo pokojne bogovčeve
hčere. Sredi svoje ljubezni je odrevenel.
Živa, vonjiva in sladka je stala v somraku
pred njim deklepotnica njegovih sanj.
 
»Gertrud, viellieb!«
Vrstica 3.603 ⟶ 4.114:
bil prišel.
 
»Ei, ja, Guter,« je rekla deklica, pokimala z glavo
in šla. Mladi je strmel za njo in jecljal:
 
»Gertrud, Gertrud, Gertrud!«
 
Utonila je v bogovčev stan. Wassermannov
je slišal, kako je zaklical predikant presenečeno.
Vrnil se je pred vrata in poslušal trepetajoč.
Spomin pokojne bogovčeve hčere
je bil izpustil na tla. Saj muKaj je še bilorodil za nedolžno
igračo mrzle duhovine v grobu!
A Gertruda je živela; bila je lepa, mlada,
prijazna. — »Gnad und frid in Christo,
Guter!« Mladec si je roko pritisnil na
srce:
Vrstica 3.625 ⟶ 4.135:
 
»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?
Kdaj pa je umrl tvoj oče, Juta?!«
 
»Juta?« se je zdrznil mladec pred vrati.
Juta je govorila:
 
Vrstica 3.640 ⟶ 4.151:
da mu je neprevidnemu ranjena
planinska koza presekala z nogo drob.
 
Bogovec je vzdihnil:
 
Vrstica 3.651 ⟶ 4.161:
»Takoj, Juta,« je odvrnil bogovec. Wassermannov
je poznal njegov glas in ga ni
poznal. Kakor omočenemu iz pijače so mu vstajale
misli:
 
Vrstica 3.657 ⟶ 4.167:
Zakaj je sladka tvoja beseda, Meister?
Ali ji za prijazen hiniš? Vstani, bogovec!
Na pot! Njen brat umira, tudia jaz bi zanjo
umrl.«
 
Vrstica 3.671 ⟶ 4.181:
 
»Agnes,« je odvrnil bolno bogovec. Potem
je dodal: »Pa je minilominulo, Juta. Duhovina
je nema. Pustiva jo, naj spi, naj ima mir.«
 
Vrstica 3.678 ⟶ 4.188:
 
»V božjem imenu, Juta, pojdiva na pot!«
 
Erazem pred vrati je odstopil in pohodil
pobožno igračo mrtve duhovine v mrzlem
grobu na Suhi. Ni vedel. — Bogovec in deklica
sta stopila iz stanu na stopnice.
Bogovec je zagledal mladega in ostrmel:
 
»Kaj si še tu?« se je začudil nejevoljno.
 
»Hitro stražo mi strežeš. Iz Gradca si se
vrnil.«
Vrstica 3.704 ⟶ 4.214:
bogovec.
 
»ZelóZelo je prijazen,« je odvrnila.<br>
 
Mladcu se je vse osrčje vnelo in je občutil:
 
Vrstica 3.710 ⟶ 4.221:
hoditi, kakor mati dete te ponesem. In če
te bo zeblo, z vsem svojim srcem te bom
grel, in če boš hotela in boš rekla: pojdi
in umri zame! Glej, vstal bom pri priči,
pojdem in umrem.«
 
»In Gottes namen,« je zamrmral bogovec.
 
»Hlapčič, hodi pred menoj.«
 
<center>***</center>
 
Šli so po ozki gazi. Večkrat so morali
celo bresti v celo: Erazem prvi, Juta za
njim in zadnji bogovec. Iz mirnega, v
gaz uravnanega koraka je blodila mladcu
noga, da je stopal iz uhojenega v mehko.
Ni se oziral. Včasih pa je čudno presenečeno
obstal: zaslišal jje zasoplost Jutinih
pljuč, zaslutil vejanje njene sape na svojem
tilniku. Strašno je ljubil. Jemalo se
mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen
mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je
za sladko lakomil.
 
»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.
 
»Odkod starcu pravica?« Bridko se je
karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu
je stražo stregel: »Ne greši! To je
tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo
pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.
Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako
si veren.«
 
Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo
v snegu ob gazi. Zasopli so minili predgorje
in stopili v klance pod čemšeniškimi
strminami. Mladec je hrepenel:
 
»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in
usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel
na rokah, sladko, sladko!«
 
Težka in negotova pot je utrujala iz koraka
v korak. Nizko med gore se je bilo
spustilo nebo. Že je naletavalo iz megle.
Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.
Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.
 
Počakal je in dejal:
 
»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar
imam, hiše pa ni.«
 
Deklica je povedala, da je za drugim
ovinkom hiša. Stara žena kuha močno
pijačo iz planinskih rož.
 
»Počili bomo,« je odvrnil mladec.
 
Bogovec je hodil nem. Oprezoval je deklico
pred seboj in je bridko mislil:
 
»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa
otrok. Kdaj je tako zrastla pa tako vzšla
v polnost otročnic. Saj je rekla, da nima
moža. Pa ji je telo kakor nesrečno materinstvo
moje rajne hčere. In kako je
trudna! Res je hodila, pa saj je mlada in
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva in si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star . . .«
 
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic!
Nista imela, je povedala, a brala sta iz
knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.
Ali ju sosedje zavidajo, ker drugače
verujeta? Sama zase sta živela z
bratom. Tudi ko je ponesrečil, se je sam
privlekel nizko nad kočo, da ga je cula,
ko je klical na pomoč.
 
Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,
okajena streha.
 
»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica
je prikimala. Mladec je sunil v sajasta
vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje
iz teme je spraševalo in se jadilo:
 
»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam
v sklepih. Zaprite, norski potni.«
 
Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki
je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo
iz teme in dima. Potem je posvetila
tleča trska v mrak. Upognjena ženica je
stala pred došlimi. Za nekaj trenutkov je
sinil medel plamenček na nizkem ognjišču
v ozadju in so pristopili. Nezaupno je
oprezovala ženica. V starem obličju so
tonule mrzle oči globoko v glavi. Vse ob
očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.
Zopet je govorila Juta.
 
»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj
starka. Iz teme nekje je zajela vode v
lonec in pristavila k ognju, ki je živo
vzplamenel. Juta je pripovedovala o njej,
kako trpi iz strašne udnice, ki ji je vse
ude skrivila, a se zna s svojim varivom
zdraviti in pomaga še drugim. Starka se
je dokaj ročno sukala ob ognju in gibala
neprestano z ustnicami. Po nikomer ni
pogledala. Bogovec in Erazem sta se bila
primaknila k ognju,Juta ni marala. Krila
se je v senci. Erazem je iskal njenega
sladkega obličja v odsvitu ognja. Za trenutek
ga je našel in prav tesno ob obličju
stare žene. Starka je bila presunljivo zapičila
deklici svoj pogled v lice, da je
deklica sunila nazaj v temo in prinesla
roko nad oči.
 
»Veščica, ne ureci ji,« se je zganil mladec.
 
Bogovec se je trudno nasmehnil in je
vedel:
 
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela . . .«
 
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
z glavo. V loncu je zakipelo, neznan
vonj je napolnil prostor in prevpil
okus po dimu in sajah. Starka je zajela
in ponudila Juti, ki je pokazala na bogovca.
Okusil je in pil. Zopet je zajela
žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na
Juto, prosil z očmi:
 
»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,
kjer si pila.«
 
Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.
Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,
kje bi pil. Nikoli ni pil slajšega pitja. Vse
telo je pogrelo trenutno. Skoraj sovražno
in zavidno je gledala starka. Ali ni rada
nudila? Wassermannov je segel po novec
in ga ji dal. Zamrmrala je prijazneje in
zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil
je. Bogovec pa je pil. Potem je
vprašal trdo:
 
»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?
Iz hudiča?«
 
»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno
in umljivo ženica. Wassermannov je segel
po drug novec in rekel:
 
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.« Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:
 
»Za pot. . . prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča . . .«
 
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
Potem pa je videl, da Juta trpi in je
nestrpna, in je rekel bogovcu:
 
»Gospod, treba bo iti.«
 
»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,
»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni
ranjenemu, če bo pil od tega.«
 
Juta je hvaležno prikimala.
 
Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.
Ko je nalila, je rekla:
 
»Pijte, dokler je vroče. Ce pa omrzne,
prevrite.«
 
Zopet je pogledala po Juti, zamrmrala
neumljivo in je Juta zopet zmajala z
glavo. Potem so stopili zopet na pot, v
sneg, ki se je bil zgostil in je iz njega
rastel že prvi mrak. Iz nejasne globeli jim
je šumela voda, venomer, živa, neugnana
kakor kri v mladem telesu, ki ne počije
ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas. O čem golči
1 3 5 norski starec? Prav gotovo. Srce odkriva
mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,
o nenavidnosti Jezabele na Brdu,
kateri je za strah oznanil Antikrista.
Antikrist? Kateri bo! Iz brata in sestre
se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz
ljubezni med bratom in sestro. Favela!
če bi zadnjega mogla roditi žena. A papežniški
verujo. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
ime ...
 
Trpko je občutil mladec:
 
»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.
Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?
Nikoli ni videla in ne bo vedela norstva.
On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa
meni, da je prijeten. Norski, norski, norski
si, Here Meister!«
 
Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor
preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno
in temotno. Živo je hrepenel mladenič:
 
»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke
in te ponesem. Na svojem srcu te bom
grel.«
 
Bogovec pa je trpel:
»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več
dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil
rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če
me nočeš vdovca za moža.«
 
Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne
sivine mu je omahovala deklica nasproti
in ni videla in se je zadela vanj in vzkliknila.
On pa je stegnil roko in dejal:
 
»Gospodična, kakšna pot.«
 
»Ni več daleč,« je dahnila zasoplo in se
pognala ob mladem. Šum vode, ki je bil
nizko v globeli ugasnil, se je jače obudil.
Pot se je spuščala. Takrat je zabredla
deklica vstran in je mladenič zaklical.
 
Ozrla se je in rekla:
 
»Tu je pot.«
 
Šlo je po bregu navzdol k vodi, strmo,
spolzko.
 
»Roko mi dajte,« je prosil mladec. Odvrnila
je, da je vajena, in že je bila na
brvi, ki se je pela čez vodo. Teman tolmun
je hropel pod brvjo, brez dna. Mlada noč
in naletavajoči sneg sta kalila vodo. Pot
se je dvignila v breg. Deklica je bila vso
trudnost otresla s sebe in zajela krčevito
v pot. Od zadaj je pozval bogovec. Erazem
je obstal. Bogovec ni vedel poti in mladec
se je vrnil in ga spremil do vode in čez
nevarno brv. Potem sta iskala v breg za
sledovi Jutinih nog in sta našla majhno
planino pod kočo. Bogovec se je zgrudil
ječe v sneg. Mladec mu je stregel, v srcu
pa je bil vesel:
 
»Truden je, a bo še trudnejši, ko se mu
razbole noge. Jutri ne pojde odtod in
pojutrnjem tudi še ne pojde in če snegovi
zapadejo, ne pojde ves teden.«
 
Saj ni želel trudnosti in težave starcu,
želel je le, da bi bil pod eno streho z Juto
vse noči do zadnje, do smrtne ...
 
Ponudil je bogovcu piti, kar je bil vzel s
seboj. Potem je bogovec vstopil. Mladec
je ostal pred hišo. Slišal je slovesno bogovčevo
besedo:
 
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid . . .«
 
Takrat je udaril strahoten krik iz koče
in vstopil je še Erazem . . .
 
 
<center>***</center>
Vrstica 3.873 ⟶ 4.669:
 
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.«<br> Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:
Vrstica 4.012 ⟶ 4.808:
šum vetrov, ki so s snegom tepli v lesene
stene in streho. Še bratu v smrtnih krčih
je zavidal ženo . . .
 
»Juta!«
Vrstica 4.022 ⟶ 4.818:
»Pri tebi sedim, Guter. Ali ti je odleglo?«
 
»Hudič je v rani!« . . .
 
Znova je sunil veter. Bogovec je spregovoril
Vrstica 4.036 ⟶ 4.832:
ognjišče. Ogenj je ostro očrtal njeno polno
telo. Mladenič pa je bil slep in je le gorel:
 
»Juta, Juta!«
 
Takrat je vprašala in pokazala na spečega
bogovca:
 
»Kaj je pravil o Antikristu?! Ali je res?!«
 
»O .. . Zadnjem?.zadnjem!« se je zmedel mladec in
zaječalzajecal. »Ne vem. Pravijo, da je res.«
 
»Pa veruješ?!«
 
»Verujem.«
Vrstica 4.056 ⟶ 4.853:
»Strahote so na svetu,« se je silil mladec
v zgovornost, »pa je zato tudi božja moč
vsepričujoča, daje pesem in soncesolnce in še
solzo. Noben las ne spolzne z glave brez
njegove volje.«
Vrstica 4.066 ⟶ 4.863:
je poslušal za besedami brata in sestre.
 
»Tisti nož mi daj,« je rekel ranjeni.
 
»Zakaj, Guter?!« je vprašala sestra.
 
»Da bom videl, kako da nisem sunil živali dovolj
globoko.«
 
Vrstica 4.082 ⟶ 4.879:
Škripal je z zobmi.
 
»Guter, Guter, Guter!« je prosila sestra.<br>
 
»Saj ne bom potrpel,« se je prelijala ranjenemu
beseda v besno odločnost, da je
Erazma premrazilo do kosti. Nikoli še ni
bil pogledal temu nesrečnemu^ človeku v
obraz. Zdaj se je dvignil iz čudne sle k
vratom, da bi ga videl. Obstal je in slišal.
Vrstica 4.094 ⟶ 4.892:
»Juta! Gregor naj mu bo ime.«
 
»Guter!« je vzkliknila pridušeno -deklica.
 
»Zakaj govorita iz bogovčeve favele?!« je
iskal Erazem začudeno.
 
Vrstica 4.111 ⟶ 4.909:
Njen brat pa je takrat naglo šinil z roko
pod vrat. Nekaj strašnega, temnega se
mu je urilo čez belo polt, čudno grgrajoč 137
glas se je utrgal v prostor. Erazem je
zavpil. Deklica je dvignila glavo. Mladi
Vrstica 4.118 ⟶ 4.916:
 
Erazem je omahnil ob ognju. Kakor bogovca
se ga je prijela trenutnotrenotno brezmejna
slabost. Notri ob mrtvem bratu je sedela
Juta in je hotela biti sama, strašno mirna,
Vrstica 4.125 ⟶ 4.923:
»Guter, Guter, Guter ...«
 
Toplo se je ustopilaušopilo v mladcu bridkostiz bridkega.
V zadnjizadnje uriure noči je zasnul iz solza ...
 
Potem pa je odprl oči iz čudne groze in
Vrstica 4.134 ⟶ 4.932:
venomer eno, venomer blazno:
 
»Gregor Zadnjizadnji, Gregor Zadnjizadnji. .. .«
 
In zopet se je prijela za glavo, zibala z
Vrstica 4.141 ⟶ 4.939:
»Kakor moja uboga rajna mati tri ure
pred smrtjo,« je občutil Erazem v dremotni
svoji nemoči, pol budenbeden, pol ubit
od spanca in žalosti, »kakor moja rajna
sestrica ves dan, vso noč, preden je ugasnila.«
 
Mladenič se je v strašnem usmiljenju dvignilsunil
kvišku in stegnil roke po deklici. Presunljivo
je zavpilazavpita, se sunkoma okrenila
in planila skozi vrata v snežene zametežamete
in prvi medli jutranji svit. Erazem je
šeliskal za njo in klical:
 
»Juta, sladka, čista, edina!«
Vrstica 4.162 ⟶ 4.960:
»Juta! Usmiljenje!« je zavpil mladec in
drsel nizdol. Videla je, zamahnila z roko
in ugasnila v mlamolumlamol ...
 
<center>***</center>
Vrstica 4.171 ⟶ 4.969:
mrtvo obličje nesrečne Jute in vstalo na
vrh. Mladec je planil, da skoči v vodo.
Bogovec gamu je stisnil krepkeje za rame
in dejal zamolklo:
 
Vrstica 4.191 ⟶ 4.989:
»Zakaj, Juta, zakaj?«
 
»Nič ne vidi,« je mislil sočutno in milovajepomilovaje
bogovec; toplo, kot še nikoli se mu
je vnelo za norsko mlado kri in je rekel:
 
»Če si jo ljubil, s stražo ji streži. Hotela je,
da ji izkoplješskoplješ grob.«
 
Odvedel je mladega nazaj v kočo k mrtvemu
logarju.
 
Šele obiz mrtvimrtve je imel norski mladec svojo
srečo: smel je spati pod Jutino streho do
zadnje noči, smel jo je nesti na svojih
rokah ...
 
 
<center>***</center>
 
Skozi zametežamete od Kokre v polje pred Dvorom
sta bredla dva trudna človeka. Mladega
je metal v sneg težki meč, starega
Vrstica 4.218 ⟶ 5.017:
je stari:
 
»Hudič jašejase . . .«
 
Rekel je mladi:
 
»Le to bi rad umel, čemu je govorila o
Gregorju . . .«
 
Stari je osupnil in se zamislil. Potem je
Vrstica 4.230 ⟶ 5.029:
vzšla iz vodá. Namenjeno ji je bilo.«
 
In kakor iz navade v pismo, je razgrnil
v knjigo, strmel, bral na glas in rekel:
 
»Saj sem rekel, da ji je bilo namenjeno.
Glej, iz knjige je verjela.«
 
»Kaj je njena knjiga?« je planil živo
mladi. Stari je rekel kratko:
»Kalvin.«
 
»Kalvin.«
<center>***</center>
Vrstica 4.245 ⟶ 5.043:
Snedčeva Agata je vsa zadrgetala od
sreče. Zagledala je nenadno Erazma. Ko
je stopila bliže, je videla, da je bil upadel
in celócelo osivel. Zajokala je, spraševala.
Da ni bil v GradcuGradci? Da sta z bogovcem
pozabila na gojenca novih menihov? Kod
je hodil?
 
S stražoStražo je stregel. Čemu le sprašuje!.
 
Ali je Gertrudin grob obžaloval?
Vrstica 4.257 ⟶ 5.055:
Ni odgovoril in je tožila:
 
» Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor
hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj
malo rad!«
Vrstica 4.266 ⟶ 5.064:
»Saj že vem, kaj bom storila.« Pokazala
je v zvonove farne cerkve svetega Kocijana
in šepetala:<br>
 
»Tja gor bom zlezla in skočila dol. Ko
bom v grobu, me boš morda rajši imel.«
Vrstica 4.274 ⟶ 5.073:
»Ali jih je več?« se je začudila.
 
»Dve staste,« je odvrnil, »in druga je bridkejša!«bridke
jša!«
 
»Gertruda?«
Vrstica 4.280 ⟶ 5.080:
»Juta.«
 
»Juta?« je trpela deklica viz novinove nenavidnosti.
 
»Juta,« je govoril mladenič,; »če pa boš
v knjigi kraljev brala, boš našla še drugo
ime. Tamara, ji boš rekla.«
 
»Tamara?« je majala deklica z glavo. »Tamara?« je ponovila in mladenič ji je odgovoril trpko:
 
»Kraljevska, ki ji je bil brat ljubelj.«
 
»Ne poznam,« je odgovorila deklica preprosto in brez zadrege.
 
»Nič ne veš, papežnica,« je rekel pomilovalno.
 
»Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja
vera, moja vera . . .«
 
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, prevpije,
še klic zveličanja . . .
 
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti prevpije,
še klic zveličanja ...
 
 
Vrstica 4.311 ⟶ 5.108:
določenega naslednika v Janezu Frideriku
Klemenu. Med svojimi zapiski je našel
župnik papirje, ki niso bili njegovi. Bral
je in videl, da je pisal njegov davni
prednik Matija Mercina. Treiber je bral:
Vrstica 4.323 ⟶ 5.120:
ne bom. Ne bom! Pa če me tudi lutrovski
bogovci lajajo in v pesmi pojejo, da sem
seme hudičevo, in sem res preprost in še
tega ne vem razložiti ex patribus svojim
garjevim ovcam, ali je iz hudiča krizamnikkrizmanek
ali iz božje volje. Spadel pa ne bom.
Scripsi. Fiat. Amen.«
Vrstica 4.331 ⟶ 5.128:
Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja
bolj vešča roka bukovski distih:
 
 
<poem>»Si tacuisses... Zares, kiklopska je tvoja nevednost!
Vrstica 4.336 ⟶ 5.134:
 
Podpisal pa se je bil Matije Mercine učeni
naslednik, župnik Frančišek SteynmetzStevnmetz —
Lapicida — Lathomus — Carniopolitanus
— Doctus.
 
»Nečimurnik!« je vzdihnil župnik Treiber
ob tolikih imenih in sodil. In za prehitro sodbo je sodil še sebi:
 
»Vsi spadamo v mesu in napuhu.«
Nepotolažen je legel, da bi spal.
 
Nepotolažen je legel, da bi spal.
 
<center>***</center>
Vrstica 4.351 ⟶ 5.148:
Baronu Nikolaju pa je bil zmotil nečimurno
veselje biblične ure stražar, ki je
bil vstopil v grajsko kemenato povedat,
da je prišel sel z važnimi poročili. Baron
se je dvignil. Bogovec se je poklonil, da
bi šel. Takrat je rekla baronica Judita:
 
»Tet viel schönschon bitten!«
 
Bogovec je osupnil:
 
»Od kdaj sem ji po licu?! Brez prič hoče
biti z menoj?«
 
Norsko upanje se je obudilo v njemvanj:
 
»Žalost iz Kokre me je ubila in postarala.
Pa še za sinu mojega so ji povedali.
Smilim se ji, kakor se ji je moja Gertruda.
Odpustila je, da sem ji viz bolečinibolečine slaborečil
zadnjega.«
 
Vrstica 4.387 ⟶ 5.185:
in bolestneje:
 
»NaukDuh Martinoviz Martina, hudičev. Saj je pisal
sramotno o ženi in možu in še o tretjem,
o ljubéju med njima.«
 
»To je pisalo meso,« je vzraselvzrastel bogovec.
 
»Huje stoji sedemkrat in sedem v pismu.
»Hujše stoji sedemkrat in sedem v pismu.
Ali je zato že iz hudiča?«
 
»Iz hudiča je vašVaš Antikrist, ki mi ga
vzdajate,« je planilo iz žene. V očeh ji je
zagorelo živosivo. Bogovec je trpel, trepetal.
Skoraj jecljal je:.
 
»Tudi jaz ... gospa ... iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam ...«
 
»Tudi jaz . . . gospa . . . iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam...«
Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je kriknila
in se zdrznila. Kakor v molitvi je
sklenil bogovec roke:
 
»Gospa Judita, sveto je vašeVaše dekelstvo . ..
blagoslavljam . . .« Žena je dvignila poveljujoče
 
Žena je dvignila poveljujoče
roko, kakor da ga podi. Strahotno
je bila pobledela. Ustnice so ji
hlastale za besedo. Ko so jo našle, so jo
šepetale, a strašno jasno:
Vrstica 4.418 ⟶ 5.214:
»Kolnite me!«
 
»Kolnite,« se je nato razvezala v sikajočosikajoco
zgovornost. »Boli, a ne ponižuje in maže.
Saj so duhovine, Mreta v hlevih in deklèdekle
v Kokri. Nanje mislite. Mene ljubiti vamVam
prepovem. Gnusni ste.«
 
Vrstica 4.429 ⟶ 5.225:
obraz in rekla prezirljivo:
 
»Bogovec, ki se z duhom baha, pa je tak,
da trpi zaradi tuje žene. Fej!«
 
Vrstica 4.437 ⟶ 5.233:
ga je bilo, ko je dahnil vanj vonj njene
sape. Zamižal je bil. Ko je spet spregledal
in se zavedel v jeznemjezno moštvumoštvo, je zastrmel
v praznino. Baronica se je bila oddaljila.
 
»Faex Satanae,« se je razvezal bogovec
v hripav krik, ki je jeknil od sten in slike,
ki je kazala Dalilo in filistejske orožníkeorožnike.
Do solz besno je stresel za težko mizo:
 
»Faex, faex, janua puhlica, fossa novissima
. .. .«
 
Takrat je vstopil baron s pismi.
Vrstica 4.451 ⟶ 5.248:
»Kaj golči?« se je spraševal bogovec, ko
je baron tarnal, da so jobske vesti in ne
ve kam ne kaj. Sklicujejo da se cesarski na bruško
pacifikacijo, na odloke in prepovedi in
prepovedujejo zadnjič in poslednjič molilnico
Vrstica 4.464 ⟶ 5.261:
 
»Ne hvalim se. A morda ne veste, da sem
imel že celo zaradi vasVas samih velike sitnosti.«
 
Bogovec je slej ko prej topo molčal.
Vrstica 4.470 ⟶ 5.267:
»Sitnosti,« je vzkliknil baron. »Z lažjo, da
ste mi samo prelektor, sem vztrajal. Kot
predikanta bi vasVas bil moral zdavnaj odsloviti.«
 
»To uro ne bom več nadležen,« se je
Vrstica 4.476 ⟶ 5.273:
mirnejši in vljuden.
 
»Ne zato. Ali me niste umeli?umelif Hotel sem le reči, da meščanskiMeščanski
ne smejo več na Brdo.«
 
Vrstica 4.482 ⟶ 5.279:
bogovec.
 
Baron je bil znova nevoljen:.
 
»Jaz jim morem molilnico zapreti, prepovedati
Vrstica 4.493 ⟶ 5.290:
»Moj Bog,« se je tedaj razvnel baron odkrito
in naravnost. »Kako ste počasnih
misli!. Ali ne vidite, da bi pomenila moja
prepoved očitno pohujšanje? Kolator, naš zaščitnik, nas
je izdal, bi verjeli ljudje.in Tete odgovornosti ne
morem prevzeti.«
 
Vrstica 4.501 ⟶ 5.298:
grajal bogovec.
 
»Prepovedali kranjskim jo boste viVi,« se
je branil baron. »Toliko hvaležnosti se
smem nadejati.«
 
»Smete se,« je umel bogovec in čustvovalčuvstvoval:
»Smešni Abdija, hoče ostati na
videz junak, pa ne vidi, da je norsko
hlapce nečimurno. Naj bo, Abdija!. Dobiš,
kar hočeš. Pa takoj še ne. Strpel se boš,
nadležni localis, strpel, smešni igrač.«
Tako je mislil, in čutil in molčal. Vprašujoče
je čakal baron.
 
»Sporočili boste torej v Kranj . . .,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:
Vrstica 4.521 ⟶ 5.318:
menoj.«
 
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren.<br>
 
»Samo še enkrat bodo kranjski vaši gostje,
» Samo še enkrat bodo kranjski Vaši gosti,
poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni
mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel,
Vrstica 4.536 ⟶ 5.334:
iz gnusa nad teboj bolj goreči kakor kdaj
koli prej.«
 
Hotel je, a ni videl ni besede, s katero bi
storil, kakor je hotel. Zajemal je iz vina,
a še ni videl, odpiral je v knjigo, a je
govorila dobro. Še snaga in še tista o ženi
in možu v sli mu ni hotela biti pridna.
 
TrenutnoTrenotno je ugasnil v njegovih mislih
baron in je vstala vanj slika baronice.
Znova je bolestno zadrgetalo v njegovih
Vrstica 4.551 ⟶ 5.348:
»Duha imaš, papežnica! Strašno si videla.
A lagala se nisi.«
 
In začel se je smejati brez volje, kakor
speči, kakor zmedenci . . .
 
<center>***</center>
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bogovec_Jernej«