Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

odstranjenih 9.034 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila
I je kuga. Bila je vojska. Bil je Turek.
Bila je jeza »stare pravde« in žalost
»ubogega Konrada«. Bila so znamenja na
je izpolnjenje Danielovih maosim, prilika
gnusnobe, blodnje in malikovstva v
Rimu s krono v tri gubegubé. Še druga znamenja
so bile bolezni. Bolezen bolne sle
je bila, moška polt, ki je imela sestro v
bakalavreji, magistri, textuales in
locales, Erazem v učeni oholosti, Urh v
divji strasti, Martin , v jezi besede. Iz
Pisma so bili srditi in učeni in iz Ezopa
so snažili z besedo in snago svojo knjigo.
Wittemberški <big>labod</big> je pel o <big>jagnjetu ,</big> ki je premagalo <big>zmaja,</big> »peklenske krote krak«, in vzelo vso krivino
svetasvetá nase in odrešilo od žlahte do
žlahte. <big>Labod</big> ni bil prvi bogovec, a
je bil srečnejši kot češka <big>gos </big>, katero
so pekli na grmadi. Pel je kakor <big>slavec ,</big>
a z znamenjem ni potrdil in je verjel, da
ga dati noče. Zato pa je bilo žalostnim,
ki so hoteli imeti znamenje, a so ga morali
utrpeti, kakor je pisano, da se lačnemu
sanja, da je, in se zbudi in je praznaprázna duša
njegova in se žejnemu sanja, da pije, in
se zbudi in je žalostno njegovo srce . . .
Razsvečujoča luč svetu bolnih v udih, v
volji mesa in duha je bila moč iz besed,
je na moči pribival in ni hotelo biti konec
preskušnjam in ni bil še red, da vstane
sodečsodec na mavri in bo meč iz njegovih ust
razpihal ljubéje babelske hčere, poluverce
in razločenike kakor pirjevico in smotláko . . .
 
<center>***</center>
leva«, pesem vzhajajočih kraljevih praporov:
Vexilla regis prodeunt. Trudno
so odpevali Savlovi »orožnikkorožniki« s pogrebno
pesmijo evangeljske srenje: »In Fried
und Freud zieh ich dahin.« Savla je
in mu narekoval pismo. Pismo je naslovil
Juditi Strmolski, mladi baronici na
Brdu . . .
 
==DUHOVINA.==
pisano, se je ustrašila in pustila ležati
kamen med pristavami.
 
Bridko, kakor da govori težke uroke, je
bral popotni samega sebe raz kamen:
v širino razgleda in ni mogla preko
ene misli, ene žalosti, ki jo je kakor prekleto
Mrtvo morje zalijala, težila in dušila.,
bridka iz dneva v dan, iz pijanega večera
in motnega dremca v bolečino strezavega
pridna, prvo starost in osamelost na Brdu
in prvo hudičevo misel, da raste nekje
drevo, kjer bi ob viselobvisel na samem; bral si
prvi obup, da ni znamenja, prvo pijačo
iz obupa, ker ni znamenja, drugo iz pijače,
tretjo; bral si prvo še nejasno bolestno
slo iz pijače: nagon jezneježne živali, ki jo poja
hudič; zavreči se, ubiti se v nečedni hotljivosti
in tako maščevati se lepi, neposlušni
dolgo držal v rokah pred seboj kakor list
pergamena. Potem mu je bolno zadrhtelo
v gostih gubah kraj ocioči. Kamen je padel
rezko iz njegovih dlani in se prelomil na
tleh. Trpek nasmeh je vzvalovil mrzlično
je zamrmral:
 
»Hie BartlBärtl! Nečimurnost moja mlada.
Norska je pamet mladih let!« Z jezno
naglico je stopil po poti naprej. Mirneje,
 
»Here Meister, vahre wohl. Erasmus vigilat.« Bil je Žige Wassermanna mlajši sin,
Knafljev najvernejši orožnik v mestu . . .
 
===2.===
 
mrakom noči!«
 
»Kakšno znamenje bom imel!? Kaj bo
vstalo?« je spraševal nezaupno sam v sebi.
Tedaj je leglo svetlo od zgoraj in je slišal
Peru podrezovat vrvi in jih je podrezal.
Ko pa je hotel nazaj, se mu je hudič popačil
iz zvonov in je otročeotročè telebnilo v
globel. Tisti nesrečni hlapčič je bil predikantov lastni prvorojenčič.
 
trdno vero, da mu je težavo poti vzel duh,
ki ga je bil pozval na pot:
.
»Znamenje boš imel in bo vstalo med zarjo
in mrakom noči!«
 
Stopil je k lini in zaprosil:
 
 
»Gospod, pozval si me. Glej, čakam. Razodej!«
sledniki, seme hudičevo, ki stražo streže
Antikristu. Kdaj vstane tvoj red, tvojim
zapeljavcem sodečsodec? Čuj, kaj mi je velel
Gospod. Roke naj sklenem in z nogo naj
udarim ob tla in zakličem joj! radi vseh
gnusob Izraelove hiše. EokeRoke sklepam in
z nogo bijem zaradi tebe, Krištof Treiber,
neukretni blodež, lakomni stražar norskega
vdova Kristančeva moja, Omersa,
Smrkovec, Haertl, Štempihar, Janežič,
Bogat, Treiber jevi, seme papežniško . .
 
Kakor da sočuvstvuje z besedo predikantovo,
da bi od nas se vzel tvoj uk.
Zateri Turka, papeža,
kir zašpotújozašpotujo Jezusa.«
</poem>
 
<poem>
»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli ...«
</poem>
 
neznan glas.
 
»ŠčeneŠčenè razločensko, hlapcehlapčè negodno!« je
bilo slišati preprosto, kratko. Predikant
je zagledal v lini ob sebi človeka, ki ga
»moj oče Pero mi je pravil, kakor so mu
babe povedale, ki hodijo v grad prat.
Hudič jo -je obsedel, so rekle, ji vzel
dekelstvo in upalil polt, da nori za moškimi
in je neki taka, bi rekel moj oče,
več vedel, da je njegovo pravo ime Tilen.
 
» Zakaj si mu odprl, povej, zakaj?« je strahoval
mladi cerkovnik pohlevnega reveža.
 
 
»Nad zvonove ne lazi več!« —
 
Zaprl je cerkev in šel k župniku Treiberju,
da bi mu povedal, kako je našel predikanta
Bogovec je omahnil truden iz cerkve v
j mrak. Wassermannov se je utrgal
za njim. Topa bridkost in težka trudnost
je vezala bogovcu misli na telo. Obšel
»Oča, Sin, Duh, nebeški kralj! Tvoje ime
sveti se, čez nas da boš sam kraljeval,
Tvoja volja izidi se . .
 
»Moji so in molijo,« je bolno čuvstvoval
Hiša je bila mrtva. Prevzet od čudnega
ganotja je obstal predikant. Oko mu je
33 obviselo v praznini vrh vrat, odkoder so
bili izbili njegov imenski kamen. Ko je
moral iz mesta, je bil potegnil kljuko iz
z ročicami in segalo kvišku in ni doseglo
vejice na žeblju. Težko je vzdehnila žena.
 
»Here mein Gemahel!« Obraz ji je rdel od
sramu, solze so ji zalile oči. Potem je
 
»Agnes, Agnes!«
 
Dvignil je glavo in zastrmel. Ali se je bilo
iz mesečine stkalo ali je bil sen? V nejasni
spremenjeno lice.
 
»Here Meister,« je zaklical, »ali si bolan!?
Nasloni se name, popeljem te. Ali pa
hočeš, da pokljukam pri Schlagnu.«
Predikant mu je strmel nemo in topo v
obraz. Potem pa se je z vsem svojim
34 telesom naslonil na mladeničevo ramo in
sta šla. Pred ŠchlaginovoSchlagnovo kremokrčmo je zopet
vprašal Wassermannov:
 
Stopil je odločno proti špitalskim
vratom in prešel. Wassermannov je šel
za njim . . .
 
<center>***</center>
naprej, mladenič z mečem tri korake
za njim. Ob zadnji pristavi je sunil v
i a ježlajež čuvajni pes. Predikant je krenil po
sredi polj proti Prevaljam. Ostra je šla
senca na njegovi levici in je šel, kakor
 
»Vrni se!«
 
Mladenič ni odgovoril in se ni vrnil. In
spet sta šla za streljaj. Tedaj se je predikant
 
Predikant je mrmral zaničljivo:
 
»Tvoj meč mi ne bo priden, kadar bi
kmetje vstali s cepci. Vrni se k očetu.«
živčno vzrastla nevolja in je udaril sirovo
v mlado zanesenost Wassermannovega:
»Ali naj te kakor ščenè potepéno odženem,
 
»Ali naj te kakor ščene potepeno odženem,
norska ti kri, ki ti jo je hudič upalil za
nesrečnim telesom moje hčere? Pojdi,
besede.
 
»CeČe si moj, mi stražo streži po besedi,
kakor velim,« je rekel. »Vrni se. Ni mi
do tvojega meča!«
trpela. Pred sedmimi meseci jo je bil iz
pomladi hudič vrgel skrivaj na nočne
ceste med potepence brez vesti . . .
 
Predikant je videl v spominu, kakor da
Ali je še sam obseden in bi bil moral tudi
njemu usopiti polt, kakor sem jo njej?«
CimČim bliže je bil Brdu, tem živeje je občutil
slabost svojih udov. Bridko je rastlo v
kretnje njegovih nog iz pesmi:
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je
ogenj. Vse vode sveta je ne pogase.«
 
Pa je mislil in spraševal:
 
»Ali pa je ljubezen, kar je? Ali ni le sila
in sla iz nenavidljivca, ki nas v prepad
in mlamol jasejaše, nesrečno jeznoježno žival?«
 
Ves je utonil v novem občutju.
 
»JeznaJežna žival. Neznani jahač jo podi in
poja, da ne pride, kamor bi rada, da ne
more, kamor sama ve. Hie Baertl! Ježna
žival. Pojali so te, odkar si vstal iz želje
po čisti resnični besedi iz Gašparja Bakovca
v kranjsko srenjo, pojali so te in
pa imaš komaj še zoprn kot pri Abdiji,
ki ni več goreč. In še to uro in še si
jeznaježna žival in si vstal za duhovino, ki ni
iz Boga.«
 
okrvavel.
 
»Hie Baertl!« je čuvstvoval bolno, »jeznaježna
žival. Celo brez pijanega vina padam
kakor polni.«
ki so ji erbiča oznanili, da bo glupi
localis še mirnejši. Jezabela, prekleta.«
 
»Antikrista da bi že spočela!« je mrmral
in stopil v grad. Lajež psov se je budil
bila sveča globoko dogorela. Od zunaj
nekje je udarila blodna pesem na njegovo
uho.
 
<poem>
lice, lice njegove duhovine, kakor se je
bila vtelesila v blodno kri njegove nesrečne
hčere . . .
 
»Gott bis mir gnadig,« se je dramil predikant
je bila pozvala v zvonove.
 
»Hie Baertl,« je vzrastlo odločno v polžapolžavednost bogovčevo in je vrata odprl.
vednost bogovčevo in je vrata odprl.
Stara strežnica je ujela rob njegove obleke
in ga vedla tiho po temnih hodnikih.
roko svojo. Močna kakor smrt je ljubezen,
zvesta kakor grob je ljubezen. Ljubezen
je ogenj. Vse vode sveta je ne pogase . .
 
Stal je sredi prostora, ki je bil poln nečedne
»Močna kakor smrt je ljubezen, zvesta
kakor grob je ljubezen. Ljubezen je ogenj.
Vse vode sveta je ne pogase . .
 
»Otrok je mrtev,« je šepetnila neka ženska
 
Hotela je tožiti, prositi in plakati, a so
besede pol zastrte mrlomrle na ustnicah.
 
Na okno je vstajal dan. Trenotno je ugasnil
Ko je hotelo solnce vziti, je bila deklica
umrla. Sredi med zarjo dne in mrakom
noči. . ..
 
Predikant je razgrnil perilo kraj postelje
»Duhovina je minula. Gertruda spi. Kam
pojdem z Brda?«
 
 
===4.===
 
»Že pred meseci se mu je imel vrniti,« je
O O pripovedoval Adam. »Sam regens nam je
povedal. V Gradci ga je božja previdnost
vrgla kakor Savla sredi poti. V hudi vročnici
je prišel našim očetom v hišo, da
so ga stregli v bolezni. Pa kakor našemu
svetlemu vladiki gospodu gospodu Tomažu. . .
 
»Apostolus vere christianus,« je menil
 
»Nič,« je odvrnil sin.
 
»Ob službo bom zaradi negodnega,« je
nadaljeval oče. Sin je pripovedoval, da je
s predikantom na Brdu zlepa.
 
»Pusti naj ga. Ali se mu smili!?« je pripomnil
oče nezadovoljno. »V vozo z razločenikom
in njegovimi. Knjige sem jim
krilih in zlatem nakitju. Pa ga je prestregel
mladi cerkovnik Pero, da bo moral
39 z župnikovim pismom na Brdo. Župnik
Treiber je bil v rani uri napisal predikantu
Knaflju pismo, kakor ga je bil
»Ali ne pojdeš k njej? Kropit?« je vprašala.
 
:»Ne vem,« je menil trudno in se obrnil,
da pojde po mestu navzgor. Deklica ga
je potegnila čudno živahno med vrata in
 
Preden se je ovedel, ga je bila pustila
samega . . .
 
Ljubezen je ogenj. Vse vode sveta je ne
pogase . . . Komaj kri . . .
 
 
Krčevito je ponovil:
 
»Ne bom plakal, ne vekal, ne točil solzasolzá
 
Pa se mu je posili vzelo v osrčje, da je
in bral:
 
»20. Augusti 1579. geporen und von mir getaufet Gertrud Agnes Knaeffl-Junauerin.« <br>
 
»Krizmanek,« je čudno zabolelo bogovca
»Norska pamet kmetiških lotric leze vame,« se je pokaral bogovec, vzel tinto in
pero in zapisal kratko:
 
»30. Novembris 1601 gestorben, nach Schmertz und Schmach zu Gott eingegangen. Baertl Knäffl, Prädikant.«
 
ji bili vanjo otroka. Predikant je premotril
voščeno lice svoje hčere, potem je
4 0 zganil prt, Drobendroben, prav tako voščen in
miren kakor materin je ležal obraz otrokov,
da se je v predikantu zbudilo vedro,
 
»Saj je tudi spočela. Ali bo prenesla in
prestala!?«
 
Sredi misli ga je vzdramil šum rahlih
stopinj in je videl, da je stopila brdska v
molilnico. Drugarica je bila ž njo. Zasopli
ste bili. čutilČutil je njiju vihrajočo sapo.
 
»Ali ste skrivaj ušle?« je pomislil bogovec
»Im rotem Klee, im grünen Gras
unser beider Bette was ...«
 
</poem>
 
legla megla, da niso videle, so trpele dvakrat.
Tiste, ki niso pogledovale, so trpele
trikrat . . . Bogovec Jernej je sovražil
razpelo. Bilo mu je poluverstvo, norsko
s\ečenjesvečenje. Tudi baronica Judita je bila
pred petimi meseci pokleknila pod križ.
Bogovec jo je videl. Od tedaj je sovražil
les poluverskih otročnic dvakrat. . ..
 
 
<center>***</center>
molil:
 
»Hore Gott meyn stim ynn meyner klage. Beheute meyn leben fur dem grausamen feynde, Verbirge mich fur dem samlung der Boesen fur dem hauffen der Übeltheter welche jre zungen Scherffen wie eyn schwert, die mit jhren gifftigen worten zielen wie mit pfeylen ...«
 
Trpka bogovčeva prošnja ni bila bolest
mu je bilo. Sanje so mu ležale v
duši in misli in molitvi, kakor so sanje
v prošnjah otrok in ženažená in še mladca v
šestem najstem letu.
 
cvetju. Rosa zalija noge, petje imaš in
solnce se smeje in žena s sladkimi očmi
vabi, vabi . ..
 
Bogovcu je bilo tesno med stenami. Vstal
v sladkost in poljub in pesem:
 
»Nichts Lieberes auf Erden . .
 
Bogovec je bil obšel grad in grajske hleve
je zamižal, se odtrgal od vode in trpel:
 
»Zakaj sovražim!? Žena je. Kakor druge
ima moža. Njen red bo prišel, da bo dojila.
Preden bo dojila, pa bo trpela grozo in
Iz sanj zadnje noči, ko mu je bila kakor
sestra blizu in dobra, ga je prosilo mehkega
usmiljenja. Iz vedenjavédenja, da je poluverska,
pa je hotelo, naj kolne. Hrepenel
je blagosloviti, pa je klel. Hotel je kleti,
Mosi, zwo federn vom hevligen geyst,
drey flammen vom pusch auff dem berge
Sinai . .
 
Bogovec se je ozrl mrko na nadležnega in
iz Jakopove palice, solze spokornice Magdalene,
nohet svete Afre proti nadležnosti
krvi. Maranata, Deus, deus meus! Nič!?
Pa vsaj kaj Bombastovega, pillulas, emplastrum,
terijak, mitridat!?«
 
»Weiche, grober Narr,« je zaklical bogovec.
 
»Norski Johannes Dachs,« je rekel resno,
»ali smo v pustih!?«
 
»Papežniki bi se stepli za moje moči,« je
 
»Pa menda vendar ne dvomiš, da sem še
stari!? Ali naj ti zapojem, kako sodim!? O
Kutt, du viel schnodesschnödes KlevdtKleydt. Kaj hočeš.
Tak red je zdaj, da se z norsko šalo prebiješ,
kjer bi se z mečem ne mogel. Le
veruj 69 mi, vse se je že zgodilo. Ti sam se
boš morda še prav kmalu pa prav tako
tajil pod raševino. Antikristovci so močni.
 
»Hie Baertl!« je jeknil bogovec. »Meyn
sterkh steth in Gottes handt.«
»In Gottes handt,« je prikimal Dachs.
 
tepel, da blodimo in blaznimo. Slišal bi,
pritrdil bi. Pa prav z besedo Primoževo
min Jurijevo nas je. Zato sem rekel: norski
smo, papežniški in mi.«
 
nalili ne najboljšega ne preveč. Pa še
drugače hinijo. Da si mudljiv učenik, so
rekli. KadiRadi bi, da bi sodil, kako so goreči,
in bi se videlo, kakor da niso oni, kakor
da si spadel ti. Pa reci še, da jih lajam.«
učitelj.
 
»Ostanem do konca,« je verjel bogoveebogovec.
Še v šalo se je hotel razvneti:
 
»Ali se ne boš ženil
 
»Hudič vzemi vdovo!«
»Zato, ker je red Antikristov.«
 
»Zato, ker je sodečsodec na mavri blizu.«
 
»Glumiva,« je vedel učitelj. Na glas pa je
bajil z bogovcem:
 
»SodečSodec na mavri. Meč iz njegovih ustnic
bo razpihal zoprnike kakor smotlako in
pirjevico.«
 
»Die gerechten werden sich des Herrn frewen und auff jn trawen,
Vnd alle hertzen werden sich des reumen ...«
 
Molitev se mu je utrgala na ustnicah. V
sladkost:
 
»Nichts Lieberes auf Erden . .
 
Zamrmral je temno besedo iz svoje žalosti:
Sredi sela je zavriskal in zapel:
 
»O Kutt, du viel sehnodesschnödes Kleidt. . .
 
Pobožna žena je slišala in tožila:
 
»Da bi vsaj lutrovski bil, pa ni. Žegne
ima, pa uka in poje kakor potepeneipotepenci.
Konec sveta ni daleč.«
 
Učitelj Dachs pa je bil samega sebe vesel:
 
»Kdo pa še streže svojim zveste jezvesteje kakor
jaz?«
 
besedo:
 
»Senex amator ....«
 
<center>***</center>
tolažil, če je hotelo proti duhu vstati vanjo
iz nenavidnega in iz mesa, ki v njem
tone ves svet. . ..
 
»Carnalis saeculi proles,« je občutil bogovec.
iz porodnega greha? Ali je sploh duh v
besedi! Človeška je in vabi prav tako v
slo kakor bi morala klicati k življenju . .
 
Bogovec je odprl v knjigo krščanskih
resnic, v žalost desetih božjih zapovedi, v
oglašali spomini davno prešlega. Otrok je
trpel iz postave, ki ji ni videl duše, mladec
je trpel iz prošnjaprošnjá Gospodnje molitve, ki
mu ni hotela biti pristna, mož je trpel iz
spoznanja, da je vse greh mimo postave,
Ne bodo opravičeni. Suni, bogovec,
suni s silo. Udari jih, kakor vola udariš,
da bo bolelo: tat jetatje, prasci, psi!
 
Bogovec je segel po vrču, da bi ude ogrelo
iz mesa: tat je, prasci, psi. Ko golči o
duhu, je mrtva in medla, ne boža, ne
bodebôde, ne budi.
 
»Carnalis saeculi et verbum,« je dočuvstvoval
hodi in govori, kar biti ne more.
Kako naj blodimo mi in papežniki? Vedno
je blodilblódil en sam. Papežniški so, ki hodijo
za svojim duhom. Naš duh je iz knjige,
ki je čisti vir. Iz vira je črpal Martin, iz
»Vino pijem, pa nisem pijan. Beseda
blodačev je brez vina pijana. Kako so
rekli? Bom li vedel povedati!? Da prosjak
ima, da slepi vidi, da je človeška volja
svobodna. Vem. Ima, komur so dali; vidi,
In iz zlatega novca je bral bogovec:
 
''»An eynes eynigen sunde sind sie alle sunder
und verdampt worden. Christus aber ist
fur unser Sund gestorben und fur unser gerechtickeit
aufferstanden''.«
 
In iz srebrnega novca je bral bogovec:
 
''»Wen der herr liebet, den zuechtiget er. Er
staupt aber eynen iglichen Son den er aufnimpt.''«
 
Bogovcu se je storilo milo. Težka solza
»Volesne veniarum thesaurum?«
 
»Nichts Lieberes auf Erden . .
 
»Et si insederit Satan, vult et vadit quo
vult Satan.«
 
»Er steupt aber eynen iglichen son den
er aufnvmptaufnympt
 
Iz nejasnega je vstajalo bogovcu videnje
nevidni val? Kam pljuska? Kakor dih iz
ust zadnjega sodca na mavri, bridek meč.
Vse zoprnike bo razpihal kakor smo tlakosmotlako
in pirjevico . . . Bogovec je posluhnil v
šumoto: vsi podi in stropi v grajskem poslopju
so stokali; pokalo je v tramov ju in
Ženica je odšla. Šum njene palice, njenega
pihalnika, je tolkel s hodnika. Bogovec pa
97 je še mislil in trpel:
 
»Daj, sliči ji, bogovec! Vzemi žerjavice iz
mu je nadležno, da si prijazen služi lepe
žene, ki skrivaj stražo streže debeljaku
Tomažu in novim menihom — Jezabela . ..
 
»Daj, sliči ženi z netivom,« je planil bogovec
Še je kipelo v njem, ni vedel, kaj bere.
Zajel je iz vrča, globoko. Trpko je umel:
 
»Podvojil mi bo nadležnost. Iz Jezabele
ima, glupec. Morda sam niti ne sluti,
Pogledal je izzivalno baronici v oči in
osupnil. Zakaj je strmela prepadeno v soproga?
Ali ni bila' misel potrojene nadležnosti
iz nje? Bogovcu se je zgenilo
toplo v srcu:
 
»De primo,« je rekel. »Prejasni želi, da
navedem o Bogu!?«
 
Baron je prikimal. Bogovec je rekel:
 
»Dicit Dominus Deus: Ego sum alfa et
omega, principium et finis . ...«
 
»Apocalvpsis Joannis,« je pritrdil baron.
 
». . . qui est, qui erat et qui venturus est,«
 
je nadaljeval bogovec.
»In capite primo,« je tolmačil baron.
 
». . . omnipotens,« je zaključil bogovec,
 
»versus septimus vel octavus.«
»Rex regum, Dominus dominantium, solus
habens immortalitatem et lucem inhabitans
inaccessibilem . .
 
»Secundum Paulum in secundo ad Timotheum
. .
 
»In primo.«
in hitel navajati:
 
»Pot, resnica in življenje . .
 
»Janez.«
 
»Nebo napolnjuje in zemljo . .
 
»Jeremija.«
 
V svoji boli in iz jeze, ki mu je rastla
v oči in žile, je sunil: »NuneNunc de novissimo!«
 
Pogledal je baronu v lice in spoznal, da
se ni bil pripravil za pogovor v tej smdrismeri.
Zato je tem živahneje začel, navajati.
 
»Izaija, Ecehijel, Danijel, Marko, Janez
štirinajst.«
 
Baronu so se jezileježile obrvi.
 
»De Deo omnipotenti, factore?« je vprašal.
Že je navajal baron:
 
»Mulier . . . circumdata purpura . . . habens
poculum . . . et in fronte eius nomen
seriptum: Mysterium.«
 
»BabvlonBabylon magna,« je nadaljeval bogovec,
»mater fornicationum et abominationum
terrae . .
 
»Cecidit, magna cecidit,« je kakor pri
 
»Rim s papežem, svečenjem in zaduštvom
. . . Antikrist.«
 
Saj sam ni vedel, kako se je bilo vzelo
iz tebe nenavidne.«
 
Plaho je strmelo vanj dvoje otroško zazačudenih oči. Bila je baroničina drugarica.
čudenih oči. Bila je baroničina drugarica.
Bogovec ni hotel videti. Hotel je videti
Dalilo, kakor je bila bojca Samsona uspavala
Prečudno kakor glumcu mu je bilo in je
govoril ponarejeno tožeče dobrohotno:
»Iz krone so v tri gubegubé. Pravega pa še
ni. A njegov red se je približal. Iz otročnice
te ure se bo rodil.«
In kakor da mu je težko govoriti, a da je
res videl in trdno veruje, je hinil, bogoval:
 
»Imel sem videnje — ali iz nenavidnega,
kdo bi razločil? — in je bila žena pokleknila
pod razpelo otročnic, da bi sinu spočela.
O, da ni nikoli prosila! <big>Iz tiste
že ne bo vzšel ...</big>«
 
V težek molk je jeknila bogovčeva beseda.
vrgel roko čez oči, da ne bi videl. Omahnil
je iz kemenate na hodnik in mrmral ubito:
 
»Ali si spet zmagala, ti sladka v svoji
nemoči? Jezabela? Judita? Prekleta, blagoslovljena!«
Žalost ježne živali je vstala v bogovca in ni
ugasnila ves dan do mraka in ni zaspala
vso noč . . .
 
<center>***</center>
»Hvalimo naše očake in slovite kroto v
njihovih rodovinah. Veliko slovečega je
storil Gospod od začetka nad njimi . .
 
»Henoh, Noe, Abraham,« je štel bogovec
v motni otopelosti vina in žalosti. »Mojzes,
Aron, Pinehas . .
 
Tesnoba je spadla z duše, oči so videle,
»Strašno se godi v deželi. Bogovci oznanjajo
laži in farji jim ploskajo in mojemu
ljudstvu je všeč . .
 
»Resnico golčiš, sin Helkijev,« je pritrjeval
njena jeza razpihala zoprnike.«
 
Začudeno, trpko in ne voljnonevoljno se je oglasil
tretji:
 
turn in vozo, debeljak Krištof Schwab, ki
je bil cerkljansko župnijo izgubil, pisar
Andrej SonceSolnce, mestjani Banko, Piber,
Zemljak.
 
vsi drugi — svatbeni gostje ...
 
Strašno je vzrastlo spoznanje v bogovcubogovca.
 
Planil je ob družbi in zaklical surovosirovo:
 
»Pijanci! Vstanite že. Agnes ist todt.« ...
 
<center>***</center>
 
 
Od grajskih hlevov se je budil petelinji
kakor vosek: enkrat, dvakrat, trikrat in
še četrtič, petič, šestič, sedmič, osmič,
devetič, desetič . . .
 
Nizko pod gromovi, v solncu in sopari
znamenju. Ko je duh pisal v kamen, je
meso streglo sli, darovalo Baalu in tonulo
v lajnu . . .
 
»Pinehas, kje si?«
tuja, grozna je bila slika. Kdo bi gledal?
Kdo bi umel? Kdo prenesel? Bog govori,
a meso streže sli in tone v lajnu. . .. Ali je
res vse to tako tuje? Ali ni v vsakem človeku
in še v svetcu prav tako iz dneva
v dan? Kako je pisano?
Du solt nicht bergern deines nehisten weibst! Kako se oglaša iz krvi? »Nichts Lieberes auf Erden ...«
 
Bogovec je zastokal:
ob holmu, v senco oljk in trt. Na
gori je sedel človek. Ni pisal v kamen. Ni
grmel, skoraj prosil je, sladki vabečvabec in
vodec:
vodeč:
 
»Ko pa molite, nikar veliko ne govorite
kakor malikovci . .
 
»Gospod, učenik,« se je vnemal bogovec.
sam hočeš, in molim in učim, kakor si
rekel, naj rečem: Oča naš, kir si na nebesih
. .
 
Čudno bledo je sinilo jutro v bogovčevo
trpko. Ni odgovorila.
 
»Ich gleube . . .,« je pomagal in je govorila
za njim.
 
»Zakaj se kriješ? Kdo si? Ne bom te karal,
da si nevešča. Vsaj prišla si, da se naučiš.
 
Razodej se!«
 
svojega prvega jutra v medlem snežnem
odsvitu o gori, katero so bili gromovi prekrili
in je iz tematemá pisala roka v kamen
kakor v vosek, govoril je, o gori v solncu
in sencah oljk, kjer je sedel sladki vabeč
in vodeč in učil moliti: Oča naš, kir si na
nebesih . . .
 
V grajskih hodnikih so posli posluhnili za
bogovčevim glasom. Vratar se je čudil:
 
»Ali praznim stenam uči?«
 
Žena pred bogovcem pa je venomer klečala,
poslušala, verjela . . .
 
»Ponovi, če zdaj znaš,« je velel bogovec.
»Ich gleube!«
 
»V Boga Očeta . .
 
». . . in Sina . .
 
». . . in svetega Duha . .
 
Bogovec se je dvignil iz molilnice. Zoprno
zadnji del poti, se je oglasila v čudno
pesem:
 
 
<poem>»Ich gleube, gleube, gleube ...«</poem>
 
»Ali imajo srečo, ki žive iz duha?«
 
Ni doumel, ni vedel, da je sreča iz pridige
na gori v solncu in oljkah, pa še za ženico,
ki ogenj neti, pa še za obnožnjo, ki sneg
brede, in še v preprostem, ki stražo streže
žlahtni gospe roženvenški ...
 
===3.===
bi je ne bili mogli peti, razvnela pa ni
uiti mož, ki so breme nosili in krivdo
lakomije, požreštva in prijazni do obnoženj ...
 
Bogovec je posluhnil v petje. Kranjski
vstala slika slabotne otročniške žene. Strahotno
sladka je ležala brez moči in življenja
svoji drugarici v rokah . . .
 
»Vnd fure ich mich nicht ynn versuchunge!« je
samo enkrat je klical:
 
»Kyrie ElevsonEleyson, Christe ElevsonEleyson, Kyrie
ElevsonEleyson
 
Nato je molil k Bogu, močnemu varihu
vseh onih, ki verujo vanj, naj svojo prijazen
izkaže in misli razsveči, da bodo
vsi verni le-to hoteli, kar je iz volje božje
in v čast Gospoda Jezusa Kristusa, nedolžnega
Jagnjeta, ki je vse grehe sveta prikrilo
in odrešilo od žlahte do žlahte . . .
 
»Amen!« je odgovorila srenja.
 
Obudili so vero v pesmi »Wir gleuben
ali an eynen Gott. . .
 
On pa je vzel kruh in kelih in povzdignil.
 
»Jesaia dem Propheten das geschach, das
er ym geyst den herrn sitzen sach . .
 
Zadnji v vrsti so peli, prvi so pristopali
nadušljevega se je budilo v oboke.
Vonj vina iz kelihov je ugasnil. Trudno
je odpevala srenja,. ko je molil:
 
»Der herr segene dich vnd behiitebehüte dich.«
 
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sey dyr gnedig.«
 
»Der herr gebe dyr frid . .
 
<center>***</center>
stanu. Pijača iz jutra ga je bila ubila. Ko
so bili mestjani odšli, je bil namreč zajel
še iz svojega. Iz prve motnosti je požele!poželel
prijateljskega pogovora in se je jadil nad
Dachsom, da ga ni:
z nemirno in z mrtvo, s tegobno v
meni in lotriško v njem? Volo et vado
quo volunt. . .. Deus an Satan? Moj Bog!
Saj niti hoteti ne morem iz sebe, niti
hodim ne več!«
Brezovo olje dobiš mesto obliža iz sublimatnega
vina in glist, nečedni, hlapčič
mesenega svetasvetá
 
Bogovec je pil na novo bolest in jezo.
Potem je listal v knjigi, da bi tegobo ure
ubil in še bridkega spoznanja, da mu še
misli poja nenavidni jahač, mocerolmočerol mračni
iz mlamola temnic. Kakor solnce, ki
sine trenotno skozi lino v temno vozo,
je v Labanu, da je za Eahelo podtaknil 1 31
kozavo Lio? Bratje so nenavidni, najmlajšega
izmed sebe so prodali za robstvo . . .
Sihem je skrunil Dino. Nedolžni so umrli
pod maščevalci, ko je bila bolečina udov
In da bo začet kakor Sin iz
Duha v materi Mariji? Christ — Gegenchrist,
EesnicaResnica — Laž, Bog — Baal?«
 
»Baal!« je ponovil bogovec in je umel in
hlapčič krgavi. Ščenca si imel. Samo enkrat
je v igri zagrabil prehudo, pa si ga
SAŠA ŠANTEL: PRIPOVEDKA O BABI.
utopil, da si potem mrhovino objokaval.
Tako si storil tudi otročnici, papežnici,
bogovee iz duha, oholno, norsko hlapcehlapče
Mehko sočutje do baronice Judite se je
obudilo v bogovca in je trenotno in nestrpno
mu ni mah obrastel telesa. Potem ga je
angel božji odpel in vzel v Rim, da so mu
krono v tri gubegubé položili na glavo in ga
imenovali Gregorja . . .
 
»Norska favela,« je vzkliknil bogovec.
Trpko je pripomnil:
 
»A bridke kakor strahote v Knjigi. . .
 
S Suhe je zazvonilo poldan. Na bogovčeva
vrata je nekdo pokljukal.
 
»Odpri!« je zaklical bogoveebogovec. Vstopil je
Wassermannov Erazem.
 
»Moj dvanajsti,« se je dvignil bogoveebogovec;
 
»in Snedčeva potnica mu je upalila polt.«
»Prišel sem z novicami o Luki Knaflju.«
 
BogoveeBogovec je planil. Hripavo je vprašal:
 
»O mojem sinu? Kaj veš o njem?«
 
»Luka Knafelj je pri novih menihih v
aemškemnemškem Gradci.«
 
Ledeno se je prevleki o bogovcu lice. Strast
 
»Ali je čudež, da sem trpek? Kdo naj umé,
- kar si zvedel: predikantov sin, pa novi
menih! Ali se je kdaj prigodilo podobno?«
 
pot. Samo drobno vrvico ali krpico z Gertrudine
obleke.«
 
»Ne búdi duhovine!« je zamrmral bogovec
osuplo. Mladenič je rekel:
je rastlo ganotje. Polglasno je mrmral:
 
»Ljubezen . . . zvesta ko grob, trda ko
pekel, . . . ogenj . . . Vse vode svetasvetá ga ne
pogase . .
 
Nemo se je okrenil in stopil k skrinji, ki
blagoslovljen!«
 
Znova mu je pokljukalo na vrata . . .
Mlada, nizka, sladko polna ženska je vstopila.
Bogovec je prebledel in omahnil in
»Ei, ja, Guter,« je rekla, pokimala z glavo
in šla. Mladi je strmel za njo in jecljal:
 
»Gertrud, Gertrud, Gertrud!«
 
 
»Juta torej? Hči logarja Gregorja iz Kokre?
Kdaj pa je umrl tvoj oče, Juta!?«
 
»Juta?« se je zdrznil mladec pred vrati.
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva in si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star . .
 
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic!?
Nista imela, je povedala, a brala sta iz
knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.
 
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela . .
 
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
vedrejši in je govoril sam zase:
 
»Za pot. . .. prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča . .
 
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas. O čem golči
1 3 5 norski starec? Prav gotovo. Srce odkriva
mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,
o nenavidnosti Jezabele na Brdu,
kateri je za strah oznanil Antikrista.
Antikrist? Kateri bo!? Iz brata in sestre
se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz
ljubezni med bratom in sestro. Favela!
čeČe bi zadnjega mogla roditi žena. A papežniški
verujo. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
 
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghediggnedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid . . .«
 
Takrat je udaril strahoten krik iz koče
in vstopil je še Erazem . . .
 
 
<center>***</center>
 
Šli so po ozki gazi. Večkrat so morali
celo bresti v celo: Erazem prvi, Juta za
njim in zadnji bogovec. Iz mirnega, v
gaz uravnanega koraka je blodila mladcu
noga, da je stopal iz uhojenega v mehko.
Ni se oziral. Včasih pa je čudno presenečeno
obstal: zaslišal je zasoplost Jutinih
pljuč, zaslutil vejanje njene sape na svojem
tilniku. Strašno je ljubil. Vnemalo se
mu je v mislih, nikoli še tako: nadležen
mu je bil bogovec, starec krgavi, ki se je
za sladko lakomil.
 
»Spoditi me je kanil,« je trpel mladec.
»Odkod starcu pravica?«
 
Bridko se je
karal za nezvestobo proti gospodu, kateremu
je s stražo stregel:
 
»Ne greši! To je
tvoje, da bodi zvest. Dolga in težka bo
pot v Gradec, pa pojdeš, kakor si obljubil.
Potem se vrneš. In Juta bo videla, kako
si veren.«
 
Izpustil je meč, da je rezal globoko brazdo
v snegu ob gazi. Zasopli so prešli predgorje
in stopili v klance pod čemšeniškimi
strminami. Mladec je hrepenel:
 
»Lazovi s plazovi. Da bi se zdramili in
usuli. Kopal bi preko njih in jo prenesel
na rokah, sladko, sladko!«
 
Težka in negotova pot je utrujala iz koraka
v korak. Nizko med gore se je bilo
spustilo nebo. Že je naletavalo iz megle.
Erazem se je ozrl po deklici in bogovcu.
Pešala sta, daleč za njim sta bila zastala.
Počakal je in dejal:
 
»Če bi za krčmo vedel, bi vstopil. Denar
imam, hiše pa ni.«
 
Deklica je povedala, da je za drugim
ovinkom hiša. Stara žena kuha močno
pijačo iz planinskih rož.
 
»Počivali bomo,« je odvrnil mladec.<br>
Bogovec je hodil nemo. Oprezoval je deklico
pred seboj in je bridko mislil:
 
»Pred tremi leti. Takrat je bila še vsa
otroška. Kdaj je tako zrasla pa tako vzšla
v polnosti otročnic? Saj je rekla, da nima
moža. Pa ji je telo kakor nesrečno materinstvo
moje rajne hčere. In kako je
trudna! Res je hodila, pa saj je mlada in
ta trudnost ji ni s pota in dekelstva, ki si
je nadležnejša, nego sem si jaz, ki sem
star ...«
 
Začel je spraševati. Ali sta imela z bratom
učenika, da bi ju bil učil iz svetih resnic?
Nista imela, je povedala, a brala sta iz
knjige, ki jo je bil brat prinesel s Koroškega.
Ali ju sosedje zavidajo, ker drugače
verujeta? Sama zase sta živela z
bratom. Tudi ko se je ponesrečil, se je sam
privlekel nizko nad kočo, da ga je čula,
ko je klical na pomoč.
 
Skozi sneženi nalet je pogledala nizka,
okajena streha.
 
»Tam?« je pokazal Erazem z roko. Deklica
je prikimala. Mladec je sunil v sajasta
vrata in so vstopili kakor v dupljo. Nekje
iz teme je spraševalo in se jadilo:
 
»Kdo ste? Zaprite vrata. Kostenico imam
v sklepih. Zaprite, norski potni.«
 
Takrat je spregovorila Juta z besedo, ki
je Erazem ni umel, in je podobno odgovorilo
iz teme in dima. Potem je posvetila
tleča trska v mrak. Upognjena ženica je
stala pred došlimi. Za nekaj trenutkov je
sinil medel plamenček na nizkem ognjišču
v ozadju in so pristopili. Nezaupno je
oprezovala ženica. V starem obličju so
tonile mrzle oči globoko v glavi. Vse ob
očeh so ležale temne pege kakor od udarcev.
Zopet je govorila Juta.
 
»Sedite in se ogrejte,« je rekla tedaj
starka. Iz teme nekje je zajela vode v
lonec in pristavila k ognju, ki je živo
vzplamenel. Juta je pripovedovala o njej,
kako trpi v strašni udnici, ki ji je vse
ude skrivila, a se zna s svojim varivom
zdraviti in pomaga še drugim. Starka se
je dokaj ročno sukala ob ognju in gibala
neprestano z ustnicami. Po nikomer ni
pogledala. Bogovec in Erazem sta se
primaknila k ognju, Juta ni marala. Krila
se je v senci. Erazem je iskal njenega
sladkega obličja v odsvitu ognja. Za trenutek
ga je našel in prav tesno ob obličju
stare žene. Starka je bila presunljivo zapičila
deklici svoj pogled v lice, da je
deklica kar omahnila nazaj v temo in prinesla
roko nad oči.
 
»Veščica, ne smeš ji ureči,« se je zganil mladec.
 
Bogovec se je trudno nasmehnil in je
vedel:
 
»Ženskih oči se boji. Iz prepovedanega
je spočela ...«
 
Temno besedo je rekla žena. Juta je odmajala
z glavo. V loncu je zakipelo, neznan
vonj je napolnil prostor in prevpil
okus po dimu in sajah. Starka je zajela
in ponudila Juti, ki je pokazala na bogovca.
Okusil je in pil. Zopet je zajela
žena in ponudila Erazmu. Pokazal je na
Juto, prosil z očmi:
 
»Pij pred menoj, da bom ustnice imel,
kjer si pila.«
 
Deklica je pila. Mladcu je vrelo v osrčju.
Ko je zopet zajela žena, je vzel in našel,
kje bi pil. Nikoli ni pil slajšega pitja. Vse
telo je pogrelo trenutno. Skoraj sovražno
in zavidno je gledala starka. Ali ni rada
nudila? Wassermannov je segel po novec
in ga ji dal. Zamrmrala je prijazneje,
zajela še enkrat in ponudila mladcu. Odklonil
je. Bogovec pa je pil. Potem je
vprašal trdo:
 
»Iz česa variš ta sok? Iz Galena, Bombasta?
Iz hudiča?«
 
»Zdravje ni iz hudiča,« je odvrnila jasno
in umljivo ženica. Wassermannov je segel
po drug novec in rekel:
 
»Gospod, pijača je krepka. Naj nam zajme
še za pot.«Starka je nemo znova zajela
iz teme v lonec in varila. Bogovec je bil
vedrejši in je govoril sam zase:
 
»Za pot ... prav. Tudi za žalost bi pil in
tegobo in četudi je iz hudiča ...«
 
»Z Jutinih sladkih ustnic,« je verjel mladec.
Potem pa je videl, da Juta trpi in je
nestrpna, in je rekel bogovcu:
 
»Gospod, treba bo iti.«
 
»Za pot naj nam zajme,« je odvrnil bogovec,
»pa vstanemo. Ne bo škodilo ni
ranjenemu, če bo pil od tega.«
 
Juta je hvaležno prikimala.
 
Žena je dovarila in nalivala v potno posodo.
Ko je nalila, je rekla:
 
»Pijte, dokler je vroče. Če pa omrzne,
prevrite.«
 
Zopet je pogledala po Juti, zamrmrala neuumljivo, da
je Juta zopet zmajala z glavo. Potem so stopili zopet na pot, v sneg,
ki je metel še bolj goosto in je iz njega rastel že prvi mrak. Iz
nejasne globeli jim je šumela voda, venomer, živa, neugnana kakor kri
v mladem telesu, ki ne počije ne v sanjah ne v pesmi, še v sli ne. V
sanje in pesem Wassermannovega Erazma
je segel bogovčev glas.
 
»O čem golči
norski starec?« se je jadil mladec. Prav gotovo. Srce odkriva
mlademu dekletu, toži o tegobi svoje starosti,
o nenavidnosti Jezabele na Brdu,
kateri je za strah oznanil Antikrista.
Antikrist! Kateri bo? Iz brata in sestre
se je rodil. Gregor je njegovo ime. Sin iz
ljubezni med bratom in sestro. Favela!
Če bi Zadnjega mogla roditi žena! A papežniški
verujó. Naj ga imajo. Prav res!
Iz brata in sestre in Gregor bo njegovo
ime ...
 
Trpko je občutil mladec:
 
»Zares mu je zajela veščica iz hudiča.
Kaj blazni in blodi mojo svetlo deklico?
Nikoli ni videla in ne bo vedela norstva.
On pa blebeče iz bedastega sholarstva, pa
meni, da je prijeten. Norski, norski, norski
si, Here Meister!«
 
Minili so uro pota. Trudnejši so bili kakor
preden so počili. Bredli so v sveže, v nejasno
in temotno. Živo je hrepenel mladenič:<br>
»Juta, besedo reci! Vzel te bom na roke
in te ponesem. Na svojem srcu te bom
grel.«
 
Bogovec pa je trpel:
 
»Zakaj moram bridko misliti, da nisi več
dekliška! Glej, brat bo umrl in jaz bi bil
rekel: Juta, pridi k meni, vsaj za hčer, če
me nočeš kot vdovca za moža.«
 
Erazem je obstal in se ozrl. Iz mračne
sivine mu je omahovala deklica nasproti
in ni videla in se je zadela vanj in vzkliknila.
On pa je stegnil roko in dejal:
»Gospodična, kakšna pot.«
 
»Ni več daleč,« je dahnila zasoplo in se
pognala ob njem. Šum vode, ki je bil
nizko v globeli ugasnil, se je jače obudil.
Pot se je spuščala. Takrat je zabredla
deklica vstran in mladenič je zaklical.
Ozrla se je in rekla:
»Tu je pot.«
 
Šlo je po bregu navzdol k vodi, strmo,
spolzko.
 
»Roko mi dajte,« je prosil mladec. Odvrnila
je, da je vajena, in že je bila na
brvi, ki se je pela čez vodo. Teman tolmun
je hropel pod brvjo, brez dna. Mlada noč
in naletavajoči sneg sta kalila vodo. Pot
se je nato dvignila v breg. Deklica je bila vso
trudnost otresla s sebe in zajela krčevito
v pot. Od zadaj je pozval bogovec. Erazem
je obstal. Bogovec ni vedel poti in mladec
se je vrnil, ga spremil do vode in čez
nevarno brv. Potem sta iskala v breg za
sledovi Jutinih nog in sta našla majhno
kočo pod planino. Bogovec se je zgrudil
ječe v sneg. Mladec mu je stregel, v srcu
pa je bil vesel:
 
»Truden je, a bo še trudnejši, ko se mu
razbole noge. Jutri ne pojde odtod in
pojutrnjem tudi še ne pojde; in če snegovi
zapadejo, ne pojde ves teden.«
 
Saj ni želel trudnosti in težave starcu,
želel je le, da bi bil pod eno streho z Juto
vse noči do zadnje, do smrtne ...
 
Ponudil je bogovcu piti, kar je bil vzel s
seboj. Potem je bogovec vstopil. Mladec
je ostal pred hišo. Slišal je slovesno bogovčevo
besedo:
 
»Der herr erleuchte seyn angesicht vbir
dyr vnd sev dyr ghedig. Der herr hebe
seyn angesicht auf dich vnd gebe dyr
frid ...«
šum vetrov, ki so s snegom tepli v lesene
stene in streho. Še bratu v smrtnih krčih
je zavidal ženo . . .
 
»Juta!«
»Pri tebi sedim, Guter. Ali ti je odleglo?«
 
»Hudič je v rani!« . . .
 
Znova je sunil veter. Bogovec je spregovoril
»Kaj je pravil o Antikristu! Ali je res!«
 
»O . .. .zadnjem!?« se je zmedel mladec in
zajecalzaječal. »Ne vem. Pravijo, da je res.«
 
»Pa veruješ!?«
 
»Verujem.«
»Tisti nož mi daj,« je rekel ranjeni.
 
»Zakaj, Guter!?« je vprašala sestra.
 
»Da bom videl, kako da nisem sunil dovolj
beseda v besno odločnost, da je
Erazma premrazilo do kosti. Nikoli še ni
bil pogledal temu nesrečnemu^ človeku v
obraz. Zdaj se je dvignil iz čudne sle k
vratom, da bi ga videl. Obstal je in slišal.
»Juta! Gregor naj mu bo ime.«
 
»Guter!« je vzkliknila pridušeno -deklica.
 
»Zakaj govorita iz bogovčeve favele!?« je
iskal Erazem začudeno.
 
Njen brat pa je takrat naglo šinil z roko
pod vrat. Nekaj strašnega, temnega se
mu je urilo čez belo polt, čudno grgrajoč 137
glas se je utrgal v prostor. Erazem je
zavpil. Deklica je dvignila glavo. Mladi
venomer eno, venomer blazno:
 
»Gregor zadnji, Gregor zadnji. . .
 
In zopet se je prijela za glavo, zibala z
zadnje noči, smel jo je nesti na svojih
rokah ...
 
 
<center>***</center>
 
Skozi žametezamete od Kokre v polje pred Dvorom
sta bredla dva trudna človeka. Mladega
je metal v sneg težki meč, starega
je stari:
 
»Hudič jasejaše . .
 
Rekel je mladi:
 
»Le to bi rad umel, čemu je govorila o
Gregorju . .
 
Stari je osupnil in se zamislil. Potem je
mladi. Stari je rekel kratko:
»Kalvin.«
 
<center>***</center>
sreče. Zagledala je nenadno Erazma. Ko
je stopila bliže, je videla, da je bil upadel
in celoceló osivel. Zajokala je, spraševala.
Da ni bil v Gradci? Da sta z bogovcem
pozabila na gojenca novih menihov? Kod
Ni odgovoril in je tožila:
 
» Objokuj ga. Njene vrvice nosi, kolikor
hočeš, a še mene imej vsaj malo rad, vsaj
malo rad!«
»Ali jih je več?« se je začudila.
 
»Dve ste,« je odvrnil, »in druga je bridkebridkejša!«
jša!«
 
»Gertruda?«
 
»Uči me!« je zagorela deklica. »Tvoja
vera, moja vera . .
 
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti, prevpije,
še klic zveličanja . . .
 
 
Silna moč je ljubezen. Še glas vesti prevpije,
še klic zveličanja ...
 
==KRIZMANEK.==
Pod Mercinov izliv je bila zapisala pisanja
bolj vešča roka bukovski distih:
 
 
<poem>»Si tacuisses... Zares, kiklopska je tvoja nevednost!
»Vsi spadamo v mesu in napuhu.«
Nepotolažen je legel, da bi spal.
 
 
<center>***</center>
Bogovec je osupnil:
 
»Od kdaj sem ji po licu!? Brez prič hoče
biti z menoj?«
 
Skoraj jecljal je.
 
»Tudi jaz . . . gospa . . . iz mesa sem klel.
Nisem vedel, kaj delam. Blagoslavljam...«
Nozdrvi so ji igrale. Zadrževano je kriknila
sklenil bogovec roke:
 
»Gospa Judita, sveto je Vaše dekelstvo . ..
blagoslavljam . . .« Žena je dvignila poveljujoče
roko, kakor da ga podi. Strahotno
je bila pobledela. Ustnice so ji
 
»Faex, faex, janua puhlica, fossa novissima
. .
 
Takrat je vstopil baron s pismi.
mirnejši in vljuden.
 
»Ne zato. Ali me niste umelifumeli? Meščanski
ne smejo več na Brdo.«
 
je čakal baron.
 
»Sporočili boste torej v Kranj . . .,« je
začel nato kakor narekovati. Bogovec je
zmajal z glavo in rekel:
»Kaj boste storili?« je bil baron nemiren.
 
» Samo še enkrat bodo kranjski Vaši gosti,
poslej nič več,« je odvrnil bogovec. Oni
mu je iskal nevoljno v lice. Ko ni našel,
A lagala se nisi.«
In začel se je smejati brez volje, kakor
speči, kakor zmedenci . . .
 
<center>***</center>
 
 
»Pridi gor!« je ponovil bogovec. Odvrnila
je, da je ne bodo pustili.<br>
 
»Saj so te v molilnico,« je odgovoril in
je šla. Vzel je kruha in ostanke svoje
vzkliknil jezno:
 
»Vstani! Nisem tvoj ljubéjljubej, da bi plačila
iskal.«
 
Strašno je pasti v roke živemu Bogu. Oče!
Spadel si, spadel si ...«
 
»Regens et contionator, leugest, leugest,«
je trpel oče in vendar moral verjeti pismu,
molilnico in jo zapreti, kakor je želel
baron Nikolaj.
 
 
<center>***</center>
Jasneje je šumelo v srenji. Morda se je
mestjanom svitalo, od kod čudna bogovčeva
beseda. On sam se je komajjedva zavedal.
V čisto osebno žalost je bila prešla njegova
beseda.
 
»Nisem bil ljubej zblaznjenihzblažnjenih poti, za
basni in marnje zmamnega sveta sem bil
gluh. Hotel sem biti glasen, vabečvabec k božji
besedi, videči in vedeči vodec, trezev vina
pijanega in imenja in blaga, sovraž lakomiji,
 
»Kaj hodite, da vam dam? Ali naj vzdajem
mir, ki ga ni? Nenavidni pa je in poja od
rojstva do groba. Njega molítemolite in njegove.
Debeljaki so iz mesa in bukovski iz duha
in bogujejo mir. Verujte jim; meso jih
vrat prerezali.
 
»Vzdajem,« je gnalo bogovca, »krizamnikkrizmanek,
vražo in zaduštvo za bolest telesa in duše:
pomagal bo novi menih Koprivec. Pa je
še močnejši. Pojdite in verujte: pomagal
bo sveti komisarius Tomaž Hren..
 
»Leugest, Here, leugest,« je vzkliknil v
 
Dvignil je obraz. Prav nič ni vedel, kje je.
TrenutnoTrenotno pa ga je obšlo prečudno ganotje.
Solze so mu navrele v oči. Jokal je kakor
žene in otroci ...
 
»Baron me bo vesel,« je odvrnil bogovec.
»Zdi se mi, da meščanovjih ne bo več.«
 
»Norski si,« je menil učitelj. »Ne bo
jih. Pa zato, ker vedovedó, kako je z ukazi.
Vernejši pa so vendar od učenika in molilnico
hočejo imeti do konca. V kovačiji
»Gospodov apostol je bil star, pa ga je
nosil,« je odvrnil Wassermannov. »Zakaj
ga ne bi mlad orožníkorožnik
 
Bolno je zadrhtelo bogovcu ob ustnicah.
 
»Norska mlada kri! Oskrunjala bi znamenja
papežniški,papežniških; da bi ga potem kmetje s
cepci pobili kakor psa.«
 
je rekel:
 
»OdkarIz svaKokre bilami v Kokri, si mije dražjibližji
 
Stegnil je roko proti Wassermannovemu:
 
»Daj roko. Pa če ti je v srečo in če je od
krizamnikakrizmaika tako v tebi, služi mi. Oni iz polja
v zarji obljubljeni ne bo prišel.«
 
Rdečica je zalila Wassermannovemu obraz.
 
»Here Meister,« je zaklical zanosno,
»vahre wohl. Erasmus vigilat.«
 
Vrč vina na to jalovo božjo službo
danes bi teknil bolje. Tudi nisem brez
lepih novic. Baertl, bodi gostoljuben!.«
 
Bogovec se je ozrl po njem in dejal mimo
njegovih besed:
 
»Umej. KrizamnikKrizmanik sem rekel. Ime tega hudiča
pa je bukovsko —«
 
Bogovec je zmajal z glavo in rekel:
 
»KrizamnikKrizmanik. To je močni iz roda v rod.
Nikoli ni bil silnejši. Spiritus saeculi mu
je ime.«
Bil je dan pred božičnim praznikom.
Bogovec ni vedel. Topo je šel
iz gradu in prispelzašel nagonsko h grajskemu
ribniku. Zelena in kalna je ležala
voda. Južno vreme je bilo vzelo zmrzal,
da je le še motno v vodah, tako kakor
rja na jeklu, ki se je uhladiloustudilo. Komaj
zlato izide čisto iz ognja. Duša človeška
ne vzide iz trpljenja.
»Juta! Saj ti je bilo zares namenjeno.
Videl sem, preden sem te poznal. Vem tudi
zasesebe, preden sem dočakal. Strašno jaše
nepoznani. On obeša krizamnikkrizmanek, on koplje
grob, on jemlje pot. Iz njega je bodilj, iz
njega je potop, iz njega je zanka vrvi ...«
v nizkih borovcih. V oči ga je zaščemelo
od luči, ki mu je planila z višin čez brda.
V strašnem pokoju so raslerastle snežene gore
pred njim v jasno nebo. PopoldanskoSolnce sonceiz popoldne
je ležalo brez vse sence v čereh.
Zemlja se je zidala pred njim v čudno
prilikopríliko: v sedmem letu zagori v otroški
duši koprnenje v višave in se trenutnotrenotno
umiri ob materini besedi in otroški igrači.
V šestnajstem letu zastoče iz prsi v novo
zvedel, ko je bil gori? Ali ni želel nazaj
v senco, odkoder je vzšel, ali vendar ni
preklinjal ure, ko se je rodil?«<br>
 
Misel se je utrgala bogovcu. Iz koče je
stopila ženska s posodo vode in se začela
umivati. V soncu je sinila polt.<br>
 
»Za praznik se perejo,« je mrmral bogovec;
»čemu se umiva ta?« Izza molčečih
lesov so se zbudili glasovi zvonov. Tedaj
je vedel:
 
»Resnično, še prase se pere za praznik.«
 
šeŠe je gledal za ženo, pa mu je postalo
zoprno in se je okrenil rezko.
 
njih se je budila venomer ena sama beseda
vanj:
»Krizamnik, krizamnik, krizamnik ...«
 
»Krizmanek, krizmanek, krizmanek ...«
V misli na nemarno ženo, ki jo je videl, pa še ob
 
Iz nemarne žene, katero je videl, pa še iz
misli, da je blizu ura, ko se bo rodilo
božje dete, je utonil v motnemmotno iskanjuiskanje.
 
»Praznik dekelstva in rojstva. Norska
bilo dekelstva v mesu. Ne silujte duše, naj
veruje, česar ni. Ne obljubljajte plačila,
ki ga ni. Ne kličite: mir, mir in ga ni,
miru. Sla je iz očeta v sina, iz materine
posteljice v hčer, osten hudičev, ki zbada
s krono v tri gubé, trikrat grdega silnika!
Ne bogujte o sreči, ne skrivajte lajna pod
svilo, ne obešajte proti volji Duhaduha norstva
iz krizamnikakrizmanka nad posteljo rojstev, ne
častite Rojenega, čigar besedo ste zblaznili.
To je vaše, da ga križajte, križajte!«
Hlad gozdov je objel bogovca. Daleč je
ugasnil zadnji zvon ...
 
<center>***</center>
 
Truden, žalosten in nepotolažen se je
vrnil predikant na Brdo. Ko je stopil iz
gozdov, je stal v zarji zahajajočega soncasolnca.
Zlató se je bilo razlilo v sivo senco polj
in gozdov. Kakor izrezano je šlo daleč
branil in se ni mogel ubraniti. Oglašalo
se je po sili, kakor zatajeno domotožje:
»Eno dete je rojeno, oj, rojeno ...«
 
Vstopil je v grad in odprl v zadnjem svitu
gasnočega dne v knjigo. Odprlo se mu je
V bogovcu se je prečudno obudilo:
 
»Prazni so dnevi... Ali ni ničesar, da bi jih napolniloizpolnilo?
Kako da mi ni deset let in še več v bridkosti
spregovorilo, kakor mi je zdaj? O moj Bog!
Saj je vendar tako dobro vedeti, da je že
bil neki človek, ki je hodil, kakor hodim jaz,
da je trpel, da je uro svojega rojstva klel,
da je obupal in vendar živel ...«
in hoče. Otrok po svoje na materinem
krilu, mož po svoje ob pridrugi v ljubezni
mesa, vdovec brez žene in otrókotrok ob vinu,
ob prijatelju, ob spominih.«
 
 
Saj bogovec ni hotel verjeti, a ogrelo se
mu je vendar vse osrčje in je bil hvaležen:<br>
»Gospodu Nikolaju in gospe Juditi, božičnibožičen
mir in prijazen nebes.«
 
 
Tudi ljudje iz gradu so prižgali bakle
za pot. Bogovec se je trudno nasmejal:<br>
»Pojdem še sam in vem, da bom videl.
Moj učeni Abdija bo navzoč pri Treiberjevi
Vstal je na pot in šel samcat skozi temo
za daljnim svitom bakel in težkim klicem
zvonovzvona. V tišini noči in sosedstvu zvezdnatega
neba se je zopet usopil v mehko in
mirno žalost. Prešel je mimo razpelarazpelo otročnic,
ne da bi ga je videl. Ob samotni, pomejniški
koči gredégrede, je čul težki kašelj starega
človeka. Zbudil se je v bridko skrb, ki
mu je skrivnostno rastla iz neslutenega
Bogovec je posluhnil v petje. Ni bilo zoprno.
Moral je tehtati:
 
»Naša pesem, papežniška
pesem. Še v pesmi si nismo
in ples, blodnja iz mesa za meso ...«
 
Pa kakor, da mu hoče pesem ugovarjati,
se je oglasilo zaupno, trpko, otroško. Vsa
srenja je pela:
 
»Eno dete je rojeno, oj rojeno<br>
notri v tem mesti Betlehem ...«
 
Duhovni pred oltarjem je povzdigoval.
Sredi klečečih množic je stal en sam
vzravnanovzravnan, visoko. Mladi cerkovnik Pero
ga je videl in spoznal; prerinilin se jepreril do njega.
Težko roko je položil bogovcu na rame in
rekel polglasno:
je odletel predikant čez stopnice.
 
»Lutrovec predrzni, pa tak!.«
 
»SurovežSirovež,« se je okrenil bogovec. »Vrni se,
pa izmeči še vse druge, ki ne sodijo noter.«
 
zarezalo strašno. Sovražil je blazno:
 
»Prekleta v svoji sreči!. Meni in mojim si
jo ukradla. Prekleto, kar dojiš!. Nenavidni
naj vzraste v njemvanje; morilec naj bo tvoj
plod in v kolo naj ga vpregóvprego
 
Šum korakov v bližini ga je vzdramil na
 
»Ščenec z mečem. Takrat ga ni blizu, ko
bi mi mogel s stražo streči.«
 
Dospel je iz mesta. Zadnji krajec je bil
močerol, odpri golt in žrelo. Compelle
intrare! Vstopijo naj! Compelle! Mene so
izvrgli, iz cerkve in hiše ...«
 
Pomiloval je svojo lastno strastno besedo:
Podtaknil bom v strehe, jutri za Štepanje,
ko bodo spali ...«
 
Dospel je bil na Prevalje in je padal ob
koreninah, ki so grabilebile zagrabile čez pot.
Pred očmi se mu je meglilo. Bil je truden.
Stopil je v polje. Megla je legala nanj.
»izvrgli so me iz cerkve, iz hiše.«
 
Zahropel je besno. Strašna sla je raslarastla
v njemvanj. Dvignil je roko:
 
»Ali si? Snemi se
s križa. Znamenje daj. Vsaj kapljo krvi
potoči! Ne daš znamenja!? Ne zakrvaviš?
Teslo zlodejsko! Malikovstvo lotric! Kakor
so meni storili, bom storil tebi. S križa,
Čez polje je potegnil veter. Zajokalo je iz
nevidnega. Do kosti je premrazilo bogovca.
Prečudna groza je vzraslavzrastla v njemvanj.
Pokljukal je na grajska vrata, strastno,
nepočakano. Grajski psi so se zbudiliobudili.
 
Vratar, ki je spazil bogovca, se je odmaknil
ribnika do treh brez in čez breg. Pred
dvanajstimi urami je šel prvič tisto pot.
 
»Grem,« je vzrasel; »ti pa jaši, jaši,
nenavidni, prekleti, krgavi v mlamolu
»Tolkel bom tako dolgo, da vzbudim še
uro, ki je zastala,« je menil odločno tujec.
Ko je sunil s tolkalomtolkačem, je rekel:
 
»Praviš, za dne bi prišel. Saj bi, če bi še
kam se mudi!«
 
»Do Poljan bova jahala,« je rekel tujec.<br>
 
»Pa kdo umira?«
 
»Kako pa leži za smrt?« je zaklical bogovec.
 
»BodiljIz ga dušibodilja,« je odvrnil kratko hlapec od
Poljan.
 
<center>***</center>
 
NaŠtepanjega Štepanje jutrojutra pred zoro sta vstala dva
človeka na božjo pot k svetemu Štefanu
na Suhi, da bi darovala, ljubila božjo mizico
otročnic. Drugi romar je bil bebasti Tilen
iz Kranja. Nositi konja okoli oltarja je
bilo njegovo največje veselje. ObaV romarjamegli sta
zašla voba megliromarja. Kmet Špan ni mogel
naravnost zaradi vode. Trhla brv se je
bila nedavno zrušila. Zato je moral ob
 
Kakor bebcu je tisti čas zrastla tudi kmetu
Španu senca v megli v nadprirodninadprirodno velikostivelikost.
Bilo je strahotno, v polumraku in
odblesku prve luči v megli in nejasnih
obrisih. Kri se je ustudila kmetu. Strašno
udarcem. Takrat je videl kmet, da je ubil
majhnega, siromašnega človeka. Zastokal
je in stresel zadetega, nesrečnega Tilna. Potem se je dvignil
in zaklical:
 
»Ljudje božji, usmilite se. Obrišite Mu
kri, oterite Mu srago.« Potem je padel
vznak. Ljudje so stali ob njem.<br>
 
»Obrišite ...« je prosil ubogi človek še
enkrat. Nato pa je začel grebsti z rokami
telo. Nekdo ga je privzdignil. Odprl
je še enkrat oči in jih razširil v neskončnost,
kakor da vidi neskončno, najslajše.
Kraljica Marija se je bila tisti trenutektrenotek
vrnila s turške meje, da bi ga z nebeškim
tovarištvom nagradila za stražo, s katero
so oskrunjeni sveti lik in ga pritrdili
na križ. Niso otrli smrtne srage, niso
obrisali krvi. ZločinskoIz zločina dvakrat mučeno
naj bi viselo sveto telo in svetilo v noči.
Vsak večer v snegu in viharju so prižigali
dnevnik:
 
»KrizamnikKrizmanek zakonskih je norstvo dolenjskih
poluvercev in bogomilov, krizamnikkrizmanek
mojega svetega stanu je spovedna tajnost.
Čast in hvala Tebi, Gospod, da si me razsvetlil.«
Sredi molitve ga je zabolelo.
 
»KriazmnikKrizmanek?« je vprašal. »Naš krizamnikkrizmanek?
Ali je še drugo? Zvestoba? Brevir,
ki ga ne opravljamo?«<br> — — —
 
Brevir! ...
 
===4.===
»Erit enim tempus, cum sanam doctrinam
non sustinebunt, sed ad sua desideria
coarcevabunt Sibisibi magistros ...«
 
Župnik Treiber je sredi brevirja utonil v
»Moj Bog! Saj je tako čista in jasna
beseda apostolov. Od kod jemljejo nesrečniki,
da bajijo zmišljeno?«<br>
 
»Testificor coram Deo et Jesu Christo ...
praedica verbum, insta opportune importune,
 
Župnik je uverjeno ponovil:
»In omni ... patientia et doctrina!.«<
 
Župnik Treiber je nemirno zastrmel proti
»Nesrečna zemlja farčičev. V megli toneš,
v temnicah, svečenju in Baalu. Nobeno
soncesolnce ne prežene tvoje megle, prijazen
nebes je ne popije. Gospod, moja luč, moja
moč! Hie Baertl! Truden je rabotne reči!
Neskončna bridkost je obšla bogovca. Iz
vremena mu je bilo, da mu je zadnjič zašlo
soncesolnce, da bo stopil v teme in megle
in ne bo nikoli več videl ne jasnin, ne
jutranje zarje. Vse bo ugasnilo, vse minilo.
Savo v Kranj, ko je bila noč. Iz pijače,
katero so mu bili dali na pot, se je omotil,
da ni klel zvonov, ki so tulili . . .
 
Tisto uro je šel učitelj Dachs po Kranju
in klical v zvonjenje. Pa je vedel, da ga
bo prevpil. Zato je pijano in objestno
klical:
 
»Vstanite, mestjani. Ali veste, kdo zvoni.
Tomaž zvoni, bahač, ki se snaži s snago
letečega lisjaka. Komu zvoni? Pogrebcem
zvoni. Zapojmo veselo pogrebno pesem:
In Fried und Freud zieh ich dahin . .
Takrat je iskal bogovec Jernej poti čez
polje na Brdo in ga je vodila luč v polju,
stopala lesenega lika so krvavela. Stopala
pa je bil raztrgal on sam.
 
Bogovec je blazno zavpil:
 
»Znamenje!«
 
Nato se je zgrudil kakor mrtev na obraz...
Nato se je zgrudil kakor mrtev na obraz ...
# * #
 
<center>***</center>
 
Petelinji klici so dvignili bogovca izpod
križa. Vstal je, ne da bi se zavedel, kje
 
 
IV. Sodec in bojci.
 
Dh IVAN PREGELJ.
IV. Sodeč in bojci.
1. Bogovec se je ovedel v zvonovih farne
I cerkve svetega Kocijana v Kranju.
Brezimni uporabnik