Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

dodanih 185 zlogov ,  pred 9 leti
brez povzetka urejanja
močadi, v kateri mu tonejo noge. V motnosti
je koprnel v eno samo željo: piti,
piti, piti . . . Motna blodnja se je gostila
v prečudno gledanje in je trpel iz njega:
»Zoprna hotljivost ženska! Pasja mati!
ni segel do vejice nad ležiščem. Podoji
dete. Od žeje sahne, od žeje. Daj mu piti
in spoštuj krizmanek!« — — —
 
Stara ženica, ki je bogovcu ogenj netila,
se je plaho umaknila pred bogovcem, ki
je vstopil in ki ga ni spoznala. Grajski
\ r a t a rvratar pa je bil vstopil za bogovcem, obstal
ob vratih in se krohotal:
 
»Nobena svinja ni bila nikoli bolj pijana.
Po š t i r i hštirih . . . pa tak, da lajno lije od
njega. . .. Vzdajem dobro jutro, pijani
Luter Martin, sveti bogovec, veliki vlačugar.
Kje si pozabil pridrugo? Na Beli?
Škoda. Dve svinji ste dve.«
 
Bogovec je nagonsko iskal za vinom in
našel in padel na stol ob mizi.
 
»Kaj? Še nisi sit?« je zavpil vratar.
 
Bogovec je skušal dvigniti vrč, pa mu je
omahnil. Obličje se mu je razvleklo od
vase. Potem je blodno iskal okoli sebe in
zamrmral temno:
 
»Bo—dilj.«
 
Znova se mu je telo vzravnalo. Oberoč je
dvignil vrč in pil. A ko je pil, mu je lilo
vino ob ustnicah. Lice se mu je znova
spačilo. Strašno se mu je zagnusilo.
 
»Kri!« je viknil. Vrč mu je padel na mizo
in se razbil. Njemu samemu pa je klonila
glava v črepinje, trdo, temno.
 
»Huudičl« je zategnil osuplo vratar. Ženica
»Huudič!« je zategnil osuplo vratar. Ženica
s pihalnikom se je sesedla v kotu. Od
groze jo je udarilo. Od tiste ure ni več
netila. Ohromela je bila . . .
 
Mrzel, tegoben dan je rastel nad poljem.
Visoko so ležale megle. Mrzlo je suvalo
bila zalila ves svet. Ali ni bilo novoletnih
zvonov?
 
Proti poldnevu je svetloba gasnila. Ob
visokih gorah je zajemalo v dolino niže,
utonilo v neprozorni kopreni kakor v
dimu. Ljudje, ki so šli iz cerkve domov,
so bredli po petdesetih stopinjah do gležngležnjev ...
 
j e v . . .
Takrat je bil vstal na pot Erazem Wassermannov
v Kranju iz tegobe po Juti in
psi povedali smer. Obrnil se je v levo.
Tegoba se mu je jemala v pesem ljubezni:
»Es ist ein Schnee gefallen ...i«
 
Ustrašil se je sam svojega glasu in onemel.
Ob prvem mraku pa je vzšel srečno na
Brdo.
 
==SODEC IN BOJCI.==
 
===1.===
 
Bogovec se je ovedel v zvonovih farne
IV. Sodec in bojci.
cerkve svetega Kocijana v Kranju.
1. Bogovec se je ovedel v zvonovih farne
I cerkve svetega Kocijana v Kranju.
Kakor tistikrat prej, ko je bil vstal
v višavo iz znamenja v sanjalisanjah, je stal nad
lestvami, kjer je bil davno ntonilutonil v mračnem
in bridkem mlamolu njegov prvorojenčič.
Stal je v grozi in sli in verjel,
venomer. Pela je. Jemala se mu je na
ustnice, da so hrepenele:
 
>Red je blizu! Jagnje, vzidi!«
»Red je blizu! Jagnje, vzidi!«
 
Iskal je mimo sence, ki jo je vrgla gora
nad mesto, v polje, ki je tonilo v zarji.
iz nižin? Žalostna pesem bridkega mladca
z mečem:
 
»Tam pri teh vodah Babilon
<poem>»Tam pri teh vodah Babilon
smo žalostno sedeli ...«
smo žalostno sedeli ...«</poem>
 
Pesem se ni oglasila. Krčeviteje je bila
bogovcu kri v sencih in tolkla v molk:
 
»Red je blizu. Jagnje, vzidi!«
 
Še je strmel v polje in ga ni več poznal
in je prečudno spoznanje vzrastlo vanj in
je videl:
 
»Ali me je kakor mojega Učenika vzel
v višavo in bo zdaj spregovoril, naj se
Krgavi! Ne bom ti služil za vse zlato
zemlje ne slast.«
 
Res je videl: zarja nad poljem ni več
sopla. Bila je težek plašč iz zlata. Strašna
sle. In zdaj je vstala še pesem iz zlata in
vonjave. Pijana je vriskala:
 
»Nichts Lieberes, nichts Lieberes auf
Erden . .
 
Bogovcu je zagomazelo v mozeg. Tonil je
v slabost. Še je prosil, a ni verjel:
 
»Red je blizu! Jagnje, vzidi, otmi!«
 
Iz sladke nemoči ga je prebudilo bridko,
trpko. Ovedel se je človeka, ki mu je
Treiberja je bil, cerkovni Pero, in glumil
je z besedo sodcev in cesarskih komisarjev:
 
> Admittis apostolicas et ecclesiastieas traditiones?
»Admittis apostolicas et ecclesiastieas traditiones?«
«
 
In še je iskal:
 
»Item sacram Scripturam secundum sensum
quem tenuit et tenet Sancta mater
Ecclesia?«
 
In še je oprezoval:
 
»Profiteris septem esse vere et proprie
Sacramenta novae legis?«
 
»Teslo papežniško,« se je dramil bogovec
v bridko pomilovanje. »Ne ume, kar golči.
Po sračje je sprejel besedo od škofljih, ko
jim je stregel v Gornjem gradu.«
 
Nestrpneje, trpkeje je hotel vedeti nadležni:
 
»Tenesne esse purgatorium?«
 
»Daj mu besedo za besedo, da bo mir dal,«
je občutil bogovec in odgovoril:
 
»Teneo.«
 
»Indulgentiarum potestatem?«
 
»Af firmo.«
»Affirmo.«
»Eitus in Sacramentis . . .1«
 
»Ritus in Sacramentis ...?«
»Recipio et amplector.«
 
Bogovec je osupnil. Strašno je udarila
njegova beseda v tišino in odjeknila votlo
kakor od ščita. Zabolela je v srce.
 
»Kakor Učenika me je prenesel v višavo,
da bi me skušal; in res me je obnoril, da
sem klical, česar ni.«
 
Iz nove boli je planil bogovec odločno:
> »Non serviam. Nec accipio nec amplector!«
 
Suhotno se je oglasil v smehu nadležni
cerkovni. Široko in domače je rekel:
 
DRAGO VIDMAR: MESTNE HIŠE.
»Saj sem koj videl, da si se samo potajil.
Prav tak si, kakor vsi tvoji Samsoni iz
vere in Gedeoni iz čiste besede. Z roko
in jezikom hinite: foveo et fateor. Hlapčeta!«
 
«
»Svojega posla glej! Zvonovi so,« je odvrnil
jezno bogovec.
 
»Misliš!« je vprašal prečudno zasmehljivo
cerkovni. Bogovec je ostrmel. Ozrl se je
žrela. A niso se oglasila. Bila so
brez jezikov.
 
Sirova zloradost je obšla bogovca. Zasmejal
se je krohotoma:
 
»Zvoni, zvoni, če moreš. To je težje kot s
»Zvôni, zvôni, če moreš. To je težje kot s
podrezanimi vrvmi.«
 
Zvonovi so besno plali za glasom in ga ni
bilo. Bogovcu pa je zamrl* smeh v grlu.
Strašno in nenadno se je vse spremenilo
ob njem. Omotičen je pogledal od nihajočih
zvonov čez polje v zarji. Zarja je
bila ugasnila, pepelnato nebo je viselo v
ravan. EavanRavan se je bočila ostudno. Bila
je kakor sluzasto jezero, temno, zagonetno
gosto. V njem je gomazela smotlaka. Soj
ozračje. Strašen ptič se je nesel nad ostudnim
mlamolom, krakal in vekal: gorje,
gorje, gorje . . .
 
»Čuj in glej; imel boš videti in slišati,«
je čul bogovec znova glas cerkovnega človeka,
in bredla. Na zveri je sedela žena, vsa
škrlatna, obnožnja vseh kraljev sveta.
Pila je iz zlate časečaše, z besedo svojih ust
pa je klela Gospodnje ime. Visoko nad
njo se je nesla kvočka, ki je obudila
zver, in krakala in vekala: gorje, gorje,
gorje . . .
 
»Jagnje, vzidi!« je zastokal bogovec. Ne-
2»Jagnje, 2vzidi!« 6je vidnizastokal bogovec. Nevidni vihar je gnal nepoznano njegovo
podnožje kakor veter jelko v samoti.
Bogovec je zaprl oči in zaprosil v smrtni
grozi s prošnjo orožnikov v boju:
 
»Media in vita in morte sumus . . .«
»Media in vita in morte sumus ...«
 
Odprl je znova oči. V bledi luči se je bilo
odprlo nebo nad njim. Bleščeče se je
plahutanje orjaške ptice in zagonetno
bridki, karajoči klic:
 
»Schelm, arger Schelm . . .«
»Schelm, arger Schelm ...«
* # #
 
<center>***</center>
 
Za trenotja se je budil bogovec iz mrzlične
krvi in upaljenih pljuč v motno bednost
njem. Tedaj je slišal in je rekel učitelj
Dachs:
 
»Norski Abdija, ne more se zatajiti. Bukovsko
piše localis.«
 
Nato je učitelj bral in glumil glas brdskega
barona:
 
»Milost in mir v Gospodu našem Jezusu
Kristusu! Vem in Te pomilujem, da si
Te spremljaj. To Ti vzdajeta zakonska
Brdska Nikolaj in Judita.«
 
»Skopuh,« je godrnjal učitelj, »ni se
uštel za odhodnjo in pogrebščino. Za dediča,
ki se mu je rodil in ga bo pustil
papežnikom krstiti, bo zajel globlje.«
 
Medlo, kakor iz dalje in pozabljene davnine
je poklicala beseda v bogovca. Nič
ni obudila v njem ne zlosti ne bridkosti.
Skromno je povedalo, da je Judita sinu
rodila, in ugasnilo . . .
 
Bogovcu je znova zajelo v živčevje in
kri kakor vrtoglav vrtinec. Šumelo je v
ki se je z grozotno rano odtrgala od križa.
Iz praznega je tožilo venomer, venomer:
»Schelm, arger Schelm . .
 
# # #
<center>***</center>
 
V snegovih in zimah meseca februarja v
letu šestnajststoprvem je vstal od Ljubljane
cesarski sodečsodec Tomaž, deveti ljubljanski.
Od Goričan je vzšel v polje med
škofljimi v Loki in nečednim pastirjem
Jurijem Otavo v Smledniku in jezdil
mimo zarje in mraku proti mestu z
rdečim orlom v grbu. SodečSodec sam se je
snažil s snago letečega leva in na novcu,
ki so mu ga skovali, je bridko trpel v
sprejeli kranjski mestjani slovesno škofa
in njegove. Vsi zvonovi so zvonili. Novi
župnik Janez Friderik Klemen je po-pospremil vladiko v mesto, kjer ga je v
15*
>
DRAGO VIDMAR: KOČE.
spremil vladiko v mesto, kjer ga je v
bukovskem jeziku sprejel za katoliško
mestno starešinstvo Žiga Wassermann.
da bo dom in očeta zapustila in da
pojde za ljubljenim izbranim do zadnjega
zadnjega . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
Da bo dom zapustila in očeta in da pojde
za Erazmom, je še čul bogovec, potem
v lice. Kakor v molitvi je povzdignil roke
in zaprosil:
 
»Agnes, mein viellieb!«
 
Žena je rahlo okrenila glavo. Levico je
dvignila k obrazu in pokazala s prstom
je bilo v njem: vse je vonjalo v sladkem
in trudnem dekelstvu.
 
»Agnes, nenavidim ti dojenca.«
 
Sedel je ob ženi in se je nagnila k njemu.
Zaskelelo ga je do duše in je videl:
 
»Juta je iz Kokre.«
 
Žena je šepetnila skrivnostno:
 
»Napojila bi ga, pa ne mara.«
 
»Ali spi?« je vprašal bogovec.
 
»Zaznamenovan je,« je zaihtela tiho.
 
»Kako more to biti?« je trpel bogovec v
čudni slutnji velikega strašnega.
 
Strastno je planila ženska in vzkliknila:
 
»Saj si sam hotel, da bodi Gregor in
zadnji.«
 
Vrgla je otroka predse in si pokrila obraz
in se lomila v bolečini in joku. Bogovec
je videl pred seboj nekako ostudno kepo
v plenah in je vedel:
 
»Gertrudin incubus.«
 
Trenotno pa ni bilo več strahotnega bitja
in le še žena je stala pred njim v svitu in
razuzdanem plesu. Pela je z glasom obnožnje
v hlevih:
 
»Im roten Klee, im griinen Gras
<poem>»Im roten Klee, im grünen Gras
unser beider Bette was ...«
unser beider Bette was ...«</poem>
 
Bogovec je razširil poln bridke žalosti in
trpke sle svoje roke po njej:
 
»Juta, ne poj, Juta!«
 
Trenotno je stala in bila zopet vsa krotka
in je vprašala:
 
»Kaj hočeš? Da naj te ljubim?«
 
Prešerno se je zasmejala. A trenotno je
spet jokala. In potem je vikala jezno,
zdražljivo:
 
»Saj ne ljubiš. Noben moški ne ljubi. Samo
dekelstva ste žejni.«
 
In divje je začela trgati vase kakor v
grm cvetja in je trosila okoli sebe:
 
»Nate, prasci, berite dekelstvo! Žrite ga!
Im griinengrünen Gras, im roten Klee . .
 
Njena pesem je zamrla v novem smehu.
Nekje v setvah je utonila žena. Bogovca
je zazeblo. Bila je nenavist.
 
»Obnožnja konjarjev . . . svinja! . . .«
»Obnožnja konjarjev ... svinja! ...«
 
# # #
 
»Mrači se. Vrni se domov,« je dejal Erazem
Agati. Deklica je zaprosila:
 
> Ali ti nisem prav nič v pomoč?«
»Ali ti nisem prav nič v pomoč?«
> Moški najbolje vedo, kako je streči moškim,
 
« je menil mladenič trpko.
»Moški najbolje vedó, kako je streči moškim,« je menil mladenič trpko.
»Zboli,« je odvrnila deklica, »boš videl,
 
kako ti bom streg-la jaz.«
»Zbôli,« je odvrnila deklica, »boš videl,
kako ti bom stregla jaz.«
 
»Daj mir,« se je vznevoljil. Čez trenotje
je ponovil trpko:
 
»Snežiti je začelo. Pot boš zgrešila. Doma
te pogrešajo in skrbe.«
 
»Doma menijo, da sem pri teti,« je odvrnila
deklica. Trpko je molčal mladenič.
Tedaj je deklica tiho zaihtela.
 
»Snedčeva,« je vedel bogovec in strmel iz
vzglavij. Tam je bila miza. Erazmov meč
iskala negotovo z očmi in prosila z nemimi,
drhtečimi ustnicami.
 
»Norski mladec,« je občutil bogovec in
zahropel glasno. Deklica se je ozrla po
njem in vzkliknila, ko je videla njegove
odprte oči.
 
»Erazem, glej! Gospod živi.«
 
Gibko je bila ob bolniku, podprla ga z
levico okrog ramen in iskala s pijačo v
desnici za njegovimi ustnami. Pil je željno.
Nato je počival in govoril z očmi:
 
»Snedčeva si. Očeta in mater boš zapustila,
da pojdeš za ljubljenim. Ali veš,
Dobra si. Tvoja roka je topla in voljna.
Strezi še, strezi!«
 
»Agata?« je šepetnil.
 
»Sem, gospod,« je odvrnila. »Rada strežem.
Ali smem?«
 
On je prikimal in iskal z očmi za Erazmom,
ki je stal za deklico.
 
»Zakaj te podi od sebe? Ali te ne mara?«
je vprašal slabotno.
 
»Gospod —,« se je oglasil Erazem za
opravičbo. Bogovec je zmajal z glavo.
 
»Pisano je . . . Očeta in mater . . .«
»Pisano je ... Očeta in mater ...«
 
Erazem je povesil oči.
 
»Ali ti je prigrustna?« je zrastel bogovcu
glas. Erazem se je kakor prebudil.
 
»Kaj pa misliš, gospod?«
 
»Daj ji roko,« se je skušal nasmehniti
bogovec. A njegovo upadlo lice se je
za trenotje zameglila oči. Agata mu je
stregla z novim krepčilom. Ko si je spet
DRAGO VIDMAR: SEJAVEC.
opomogel, je odstopila in čakala. Neizgovorjene
besede so lebdele na njegovih
ustnah.
 
Oči so plaho iskale: »Nichts Lieberes . . .
Oči so plaho iskale: »Nichts Lieberes ...
A kaj je reklo v sanjah? Da ne ljubimo?
Saj ni lagalo! Ne ljubimo. Do konca ne
ljubimo, do zadnjega ne . . . O Martin,
bogovec norski iz mesa! Zakaj si oznanil
tretjega in tretjo ob dveh!«
 
Polagoma se je jasnilo v bogovcu. Oči so
mu šle za mladima, ki sta pričakujoče
gledati ju, kako sta mlada, trpka v njiju
neprebujeni slasti, in moral je verjeti.
 
»Ta dva sta . . . Kakor je pisano, bosta.
»Ta dva sta ... Kakor je pisano, bosta.
Ena duša, eno telo do zadnjega . . .«
Ena duša, eno telo do zadnjega ...«
 
Dvignil je desnico kakor za povelje in
rekel trpko, presekano:
 
»Eno . . . do zadnjega . . .«
»Eno ... do zadnjega ...«
 
Deklica mu je pokrila roko s poljubi.
Verjela je, da je blagoslovil. V njenem
hvaležnem milovanju se je onesvestil v
spanec brez sanj . . .
 
Takrat je planila deklica in ovila roke
Erazmu ob vrat in gorela.
 
»Tvoja žena sem. Pa me še podi, če me
»Tvoja žena sem. Pa me še pôdi, če me
smeš. Podi me! Glej, takoj pojdem. Po
smeš. Pôdi me! Glej, takoj pojdem. Po
poročno krilo in po prstan. Potem se
vrnem in ostanem.«
 
* Ostaneš,« se je razvnel mladenič v njenih
»Ostaneš,« se je razvnel mladenič v njenih
poljubih in solzah. V njenem ognju
je splahnela bridkost njegovih duhovin.
Vzbudila se je mladost njegovega moštva,
2 2 9 trudoma, trpko. Ni se še poznal.
 
»Ljubi, ljubi!« je hotela ona; on pa se
je rahlo otresel njene sladke usiljivosti
Njegov meč je ležal na mizi med njima.
Tako sta bedela nemo, dolgo v noč.
 
Proti polnoči ju je zdramil učitelj Dachs.
 
# # #
<center>***</center>
 
Učitelj je stopil k spečemu bogovcu in
mu posvetil v obraz. Agata je stala za
učiteljem in je vzdihnila:
 
»Kako je lep!«
 
»Lep?« se je ozrl učitelj strmeče po njej
in jo jedva prepoznal. Ker pa je bil star
in izkušen, jo je pregledal, pokimal z
medlim nasmehom in dejal.
 
»Kako bi bil grd človek, ki je videl smrt!
Tudi ti boš dvakrat cvetela, ko jo boš
videla.«
 
Deklica je prebledela in vprašala plaho:
»Zakaj govorite o smrti?«
 
Ni odgovoril. Zato je odstopila in se obesila
rahlo Erazmu za roko. Učitelj pa je
vesti, da bi ti jih moral povedati. Le to
me skrbi, kako bo jutri s teboj. Dein
StarkStärk in Gottes Handt. Da boš vztrajal
do zadnjega, si obljubil. Zares, prav po
besedi si odlašal do zadnjega. Sodca si pričakal
in bojce.«
 
Kimal je z glavo in govoril kakor prej:
> »Spi, Baertl, to noč še smeš. Toda jutri bo
treba na pot. Karlovec ni blizu in Zrinski
so daleč. Kako boš dohodil? A da bi vsaj
pa ne vem. Vem, pa se ti bo grajalo. V
svinjaku pri obnožnji na Beli.«
 
Stopil je k mizi in vprašal, ali je še kaj
vina. Erazem mu je ponudil poln vrevrč.
Učitelj je pil dolgo. Potem je menil proti
mladeniču.
 
»Hrani s pijačo. Potrebna nam bo.«
 
»Ne pijem!« — se je uveljavil Erazem.
 
Učitelj je zopet stal ob bogovcu in govoril:
 
»Pri obnožnji v svinjaku, sem rekel,
Baertl, če se ti grajalo ne bo. Druge strehe
ne bodo iskali. Za Brdo pa si je baron že
umil roke.«
 
Prestal je za trenotje. Nato pa je vprašal
čudno živo, iz svoje dobre volje: »Morda
ti ni prav tako? Kakor hočeš. Imaš še
drugo pot. In do jutri imaš čas. Umri!«
 
Agata je zastokala od bolečine.
 
»Ne nori,« je menil učitelj, »ali sem rekel,
naj umre. Ne boj se zanj. Orožniki ne
boju. Pa še tedaj kličejo pred smrtjo svoje
matere. In Baertl je še ni.«
 
Zopet je pil. Omočen se je nato sesedel za
mizo. Že drema je je rekel: »Preden se
Johannes Dachs bo taisti. Pa za noge naj
ga obesijo, če ga bodo pogodili, da je.«
 
»Bogovčev Ulises,« se je trudno nasmehnil
Erazem. Sedel je zopet za knjigo in
meč je ležal na mizi. Meč, prečudni hlapčič,
gol in brez plen, med možem in ženo
z nespočito krvjo . . . sam, sam, bridek . . .
In le še zunaj v polju razpelo otročnic je
še samotneje in bridkeje trpelo v temi in
laježu volkov, ki so se bili zatekli od
koroške strani v gozdove za Brdom . . .
 
===2.===
 
rožniki ne umirajo, preden niso
Orožniki ne umirajo, preden niso
v smrtni sragi klicali matere. In
Baertl je še ni,« se je ponovilo v
mu je vzela nenadna ganjenost o bogovcu
v srce.
 
»Orožnika si se zval, Baertl,« je čuvstvoval.
»Pa ali si bil, ali nisi bil1? Ni še
orožništvo iz volje. Iz duba je in iz mesa.
Zajec ne bo bodelbôdel in jablana ne bo rodila
grozdja. Drenuljo umečim, a kdo jo kdaj
umedi? Saj verujem, Baertl, da si videl,
v jezo in iz jeze v bridkost. Trpel si rane.
Tudi ščenec jih trpi. Pa še ni orožnik.«
 
Učitelj je videl v bridki jasnosti. Ni ga
potrlo. Iz matere in očeta je nosil, da
je bil vedrejši, kadar je pogledal mimo
videza bridki resnici do dna.
 
»Seme se je vsejalo iz Vitemberge v
Kranjce,« je umeval. »Štirideset let je
dojila in ki je ne jaz ne on ne papežniki
kleti ne moremo.«
 
Učitelju se je razodelo do zadnjega zadnjega:
 
»Mater boš klical, Baertl, v smrtni sili.
Pa je ne boš iz bolečine orožnikov. Iz
bo zdrizal strah materine marnje in basni
in še o nenavidnem kosmatcu s pažlji,
detečjidetéčji tvoj prvi strah iz papežniških slik
in tvoj zadnji. Amen.«
 
Iz bolne resnosti se je obudil trenotno v
veselo voljo:
 
»Ampak jaz, jaz sem njegov Ulises.«
 
Nad spodnjim, v gaz utepenim in zmrzlim
snegom je ležala plast novega iz zadnje
je mudil v mestu. Pes je bevsknil nanj,
ko se je bližal. Ko pa ga je spoznal, se
mu je začel prilizovati. Učitelj je odpabnilodpahnil
v pristavo. V slami je kril svoje preobleke
in pijačo za spanec. Začel se je
šemiti in preodevati. Tedaj se mu je vzelo
v misli:
 
»Ulises mi je rekel mladec z mečem. Iz
katere marnje že ima to ime? Saj sem
Noben komisarski snubač me ne bo
sumil.«
 
Preoblekel se je v cunjasto pokveko z
grbo in izpahnjenim ramenom. V brado
in lase si je nastlal prahu in plev. Ni se
videl, a je zaupal:
 
»Dober sem. Ulises. Doma je čakala nanj
žena, ki je bila dvajset let vdova. KristanKristančeva -Penelopa, na me boš trideset.«
 
čeva Penelopa, na me boš trideset.«
Izšel je iz pristave. Pes ga je oblajal. Vsi
zvonovi v Kranju so peli. »Sancta, una
Parva victrix! Z lesenim mečem krotiš
bogovce, hlapčiče v plenah, negodne.«
 
Še trpke je je občutil:
Še trpkeje je občutil:
 
»Sveti Ljubljanec, počemu s helebardami?
Naš bogovec Jernej sam, sem culčul, je
klonil pred lesenim mečem. Za božič,
preden je legel bolan, so ga videli v cerkvi.
Pozo viPozovi ga predse kakor si druge. Prišel
bo in obljubil zvestobo in rekel: foveo ac
f ateorfateor
 
Stal je ob mestnih vratih in ni mogel
vstopiti. Iz mesta so prihajali vojaki.
sinove evangeljskega Križaja, ki so prejšnjo
noč ubili mestjana Lovretiča.
 
Učitelj se je oddahnil:
 
»Na Brdo ne gredo.«
 
Vstopil je v mesto. Živa razigranost mu
je razvezala duha.
 
»Tomaž, sveti komisar,« je verjel, »saj
ne menjam s teboj. Naduha iz sadla, boš
videl, bo tvoj konec. Moj pa bo šala in
pesem vagantium. Hie Dachs. Mein StarkStärk'
die Narrenkapp'.«
 
Bil je v gneči ljudi, ki so- utepli sneg v
brozgo in blato. Ni beračil. Škofiji novec
je ponujal na prodaj.
 
»Novec svetega komisarja za tri groše.
Kdo da tri groše za svetinjo? Strašne moči
vzame krče in strah. Krče in strah za tri
groše hudičevega denarja.«
 
»Tri krčmarske groše,« je ponujal še
glasneje; »ker sem lačen in žejen. Pa so
denar. Tri groše za nebeški odpustek.
Terret labor, aspice praemium.«
 
Iztržil je dva groša in se preril do cerkvenih
vrat. Stari in mladi cerkvenec sta
stala ob vrveh, da bi zvonila, kadar bi se
sodečsodec s komisarji vzdignil iz župnišča v
Harrerjevo hišo, kjer so nanj čakali kranjski
evangeljski mestjani. Stari cerkvenec
je vlekel sinu vrvi iz rok in se jadil:
 
»Ne boš, moj sin. Meni gre zvoniti. Meni
so lutrovci rezali vrvi, niso jih tebi. Moja
je in bo, da jim zazvonim pogrebno In
Fried und Freud.«
 
»Dajte mir,« se je ustavljal sin. »Komaj
zmajali jih boste in naduha vas bo potem
gnala vso noč.«
 
»Naj me žene,« je odgovoril stari, »pošteno
sem jo pridobil v službi. Ti pa me ne zasmehuj.
Rozmanom, ki je, živina, imel koj nož pri
rokah. Daj zvonove, ti dem.«
 
»Ne dam,« je odvrnil kratko sin. »Moja
služba so.«
 
»So,« je postajal stari mehek, »ne kratim
ti jih. Samo za to slovesno uro te prosim,
da mi jih posodi.«
 
Sin je trdovratno zmajal z glavo.
 
»Pasji sin,« se je vmešal tedaj učitelj
med sina in očeta, »kako je pisano? Da
- :
spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro
godilo na zemlji! Daj odsluženemu, kar
mu gre. Tvoj del ti ne bo ušel. Kakor
njemu jih bodo tudi še tebi rezali.«
 
»Pa zvonite,« je vrgel mladi Pero staremu
motvoze. Hvaležno je prikimal starec učitelju.
Mladi je užaljeno odstopil.
 
r Oče Pero,« je prosil tedaj učitelj, »v
»Oče Pero,« je prosil tedaj učitelj, »v
zvonove mi odprite. Samo do prve line
bom zlezel, da bom vsaj zviška videl prejasno
lice svetega komisarja.«
 
»Odpahni, kamor hočeš,« je privolil stari
cerkvenec. Dachs se je povzpel v lestve.
Ko se je vrnil čez kratko, je potožil žalostno:
 
»Megla, oče Pero, megla. Nič ne bom
»Meglà, oče Pero, meglà. Nič ne bom
videl, Ti moj Bog, ki me je dal nizkega.«
Pomešal se je med gnečo ljudi in klical,
prerivajoč se k vhodu v Harrerjev dom.
> »Ali niste še nič slišali o Caheju? Kaj pa
more zato, da ga je nizkega dal Bog.
Dajte mu, da bo tudi kaj videl in tistim
Dajte videti, ker figovega drevesa ni, da
bi zlezel nanj.«
 
»Na svojo grbo si stopi, pa boš višji,« mu
je svetoval nekdo. Dozdevni grbec je odgovoril
bridko:
 
»Jezik si iztegnil. Cerkovnik Pero ti da
groš, če mu ga posodiš.«
 
»Zakaj pa?« se je čudil oni.
 
»Mesto vrvi mu bo, ko bo zvonil. Jezikov
lutrovci ne podrezujejo.«
 
»Potepenec ni norski,« se je oglasila
ženska ob Dachsu.
 
»Nisem,« se je okrenil k njej učitelj.
»Toda bogovati znam. Zato me čuj in si
vrv, da bi zvonil, pa ne bo. Zato pa sem
dejal, da bi rabil jezik.«
 
Tisti čas so izšli škof in komisarji iz župnišča.
 
»Zvonite,« je zaklical mladi Pero staremu.
Starec se je zravnal slovesno. Potem si je
se je nateklo v svitek pred cerkvenim stražarjem.
Še je strmel in sopel:
 
»Utrgane.«
 
»Prerezane, oče,« je dejal pomilovalno sin.
»Po so jih spet Vam, ne meni.«
 
»Hudiči«, je planil starec na noge. Njegova
kletev je padla bridko med škofije,
ki so tisti čas zavili mimo cerkvenih
v r a tvrat . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
Učitelj Dachs se je bil izlizal tik za
komisarji v Harrerjevo vežo, kjer ga je
pridržal stražnik. Učitelj se je ugrel:
 
»Pusti me, teslo. Ali ne vidiš, da sem
lutrovec in moram pred sodca? Kaj zato,
pravim. Briga mene, koga bo moje
grbe in smotlake sram.«
 
Izvil se je stražarju in se potuhnil v
gnečo, ki je bila v prostoru, kjer so komisarji
Tomaž. Za njegovo besedo je šel učitelj
in je sodil:
 
»Leteči lev ti pravijo. Rusec si pač, lisjak,
lev pa nisi. Primožev, Jurijev in Adamov
in je pisano: ne kradi! Bukovsko povej,
kar veš. Saj si za hlapčevskih let grulil
car minacarmina
 
Zgovornost sodčeva pa mu je izsilila priznanje.
Škofova beseda ni sodila. Samo
umeti, kako drugi dvomijo. »To ima,« je
vedel učitelj, »bogovec Jernej ni imel. Ni
-verjel, ni se mogel čuditi. Iz dvoma v
sebi je trpel, prisiliti je hotel z jezno
besedo, da bi tuja ušesa verjela, pa je le
škofova beseda jasna. Ni bogoval, vsakdanje
je povedal:
 
»Katero pričevanje je močnejše? Ali pričevanje
evangelistov, cerkvenih očetov,
svetcev in spoznavalcev ali pa duh enega
človeka, ki je učil, da imej mož ob ženi
obnožnjo, pa takotakó, da žena zanjo ne ve.
TakoTakó bogovati in pričevati zna najnižji
biriški hlapec.«
 
Nato je škof učil:
 
> Sedem je svetih zakramentov. Ne razdirajmo
»Sedem je svetih zakramentov. Ne razdirajmo
svečnika s sedmimi svetili. Hodili
bi v temi. EesničenResničen je ogenj vernih duš.
Samo živali ginoginó in vedovedò za zaduštvo in
rajne, ki kličejo molitve in prošnje. Recite,
17*
J. PLEČNIK: SKICA ZA KELIH.
rajne, ki kličejo molitve in prošnje. Kecite,
da ni zvezd na nebu. Smejal se bom. Da
ni svetcev božjih, trdite? Videl jih boš, ko
ti bodo v pomoč v temi in bolesti.«
 
Škof je dogovoril. »Zdaj,« je bridko čuvstvoval
učitelj; »sodečsodec bo znamenje dal,
deset helebard bo zarožljalo in vsi iz
besede že vedo in verjamejo, da je Martin
pravi Antikrist in bodo rekli: foveo et
fateor!«
 
Komisarski tajnik je začel klicati evangeljske
po imenu.
 
»Sebastianus Schlagen, filius Georgii,
Carnopolitanus, tabernator.« Učitelj se
da snubi v bojce, je narekoval škof pisarju
v roko:
 
»Juxta men tem et mandatum serium Srni
Dni Principis. . .. admonitus ad sacramentalem
Confessionem et communionem
Ecclesiae Catholicae ritu, sublatis impedimentis,
promisit oboedientiam.«
 
»Fovetur,« je mrmral učitelj.
 
»Georgius, filius Georgii Stockzahndt,«
je klical tajnik. Evangeljski je pristopil.
»Curaturus, ut brevi reconciliatur deo
et Ecclesiae,« je slovelo v zapisnik.
 
>Fatet,« je siknil učitelj.
»Fatet,« je siknil učitelj.
 
»Tomaž Heinricher,« je klical tajnik in
beležil:
 
>\Ratus saluti animae suae demum melius
»Ratus saluti animae suae demum melius
provisum fore si explorata exacte sua
conscientia sacram communionem semoto
omni obice securus accedat.«
 
»Foveturque fateturque,« je pačil učitelj.
Tajnik je pozival ime za imenom. »Deveti,
fatetur,« je glosiral učitelj, »deseti favet.
Enajsti . .
 
»Kovač Urh Glaser,« je pojemal tajniku
glas.
 
»Submittitur,« je menil že v naprej učitelj.
Obešenjaška porednost se je budila vanj.
učitelju že enajsto leto. Tega se je zmislil
Dachs in zaklical glasno:
 
»Culpam šibi indulgeri humiliter petit.«
Komisarji so se strmeče spogledali. Straža
gnečo. Svojo šegavost je bil prinesel s
seboj.
 
»Niti Pilat ni sodil krivičneje,« je zaklical.
»Še slina v mojih ustih ni papežniška.
fateor, pa so me izvrgli. Po krivici, ljudje
božji.«
 
»Po krivici, Johannes,« je spregovorila
neka ženska v ljudeh. Učitelj je trenotno
ugasnil in usahnil med ramena in hrbte
svojih sosedov. Postavna ženska je iskala
skozi gnečo za njim. Bila je Kristančeva ...
 
. . .
<center>***</center>
# # #
 
»Amen, amen, fiat, fiat. Kranj je spet
katoliški,« je zahvalil škof Ljubljančan
2 6 0 razpelo v župnišču. Tedaj so mu javili, da
prosi za sprejem brdska baronica Judita.
Dasi je bil utrujen, jo je škof vendar
pred škofom na kolena in mu poljubila
roko.
 
y Judita? Estera?« je čuvstvoval ginjeno
»Judita? Estera?« je čuvstvoval ginjeno
škof. »Kaj hočeš, da se zgodi? Ko bi tudi
pol kraljestva prosila, dobila ga boš.«
 
Prosila je za redko milost, da bi ji škof
krstil sina.
 
»Fiat, Estera,« je dejal škof. Potem je
vprašal:
 
»Ali je to samo tvoja želja, hčerka, ali
»Ali je to samó tvoja želja, hčerka, ali
pa tudi gospod baron tako želi?«
 
Zardela je rahlo in povesila glavo. Igravo
kot lepa plemkinja in zmage si v svesti
je rekla:
 
»Našla sem milost v njegovih očeh.«
 
»Fiat,« je prikimal škof.
 
Ko je izginila, je škof strmel še vedno
na zaprta vrata in spraševal mehko,
sanjavo:
 
x Judita? Estera?«
»Judita? Estera?«
3.
 
===3.===
 
Učitelju Dachsu je priletela ob špitalskih
vratih, ko je hotel iz mesta,
je rekel učitelj in ga je spoznala, se nasmehnila,
prikimala in šepetnila:
 
»Po poročno krilo grem in prstan.«
 
Nekaj trenotkov je gledal učitelj zavzet
za sladkim otrokom. Potem se je ovedel
Schlagnovo pristavo ga je spoznal in mu
pustil odpahniti v slamo.
 
»Pes je zvest,« je mrmral učitelj preodevajoč
se v suho kmetiško obleko.
»Spoznal me je. Vdova me je tudi spoznala,
pa je sitna. Hudič vzemi Penelope.«
 
«
Bilo mu je prijetno v suhem in zleknil je
v slamo. Z roko je iskal ob sebi pod se.
Izkopal je bučasto posodo in jo nagnil,
da je plenknilo.
 
»Spadi trikrat, Schlagen,« je mrmral, »jaz
te ne bom sodil. Bogve, da si mi jo napolnil
Dvignil je in pil. Potem je mlasknil z
jezikom in rekel:
 
»Boštjan. Absolvo te. Spadi še četrtič.«
 
oglašati sapa. Učitelj je začutil hlad na
svojem licu in verjel:
 
»Kakoršni časi, takošno vreme. Hudičevi
mrazovi gredo v deželo.«
 
Stegnil se je po slami in se zadelal. Iz
toplote in pijače mu je rastla zaspanost
sape od gora se je zavlekel za deske v
kotu, zdehnil krčevito in spal.
 
»Vdova,« je dremal učitelj, »kakšen vrag
ti je v glavo utepel, da mi dušo porobiti
želiš in se mi v zakon siliš. Kako neki
bi to moglo biti? En Ulises in dve Penelopi.«
 
«
»Adulteri regnum Dei videbunt,« se mu
je še jemala šala v misli in besede. Potem
pa je spal. Sapa ob vogalih je rastla v
vihar. Nebo je lezlo nizko v polje. Sredi
2 6 1 popoldne se je hotelo večeriti . . .
 
Trenotno se je učitelj zbudil. Tik ob
njem pri leseni steni je nekdo polglasno
zaklicali »Johannes.«
 
Učitelj je poslušal in oprezoval nemo.
»Johannes,« je ponovilo od zunaj.
 
» Kristančeva, Penelopa, pa hudič jo
»Kristančeva, Penelopa, pa hudič jo
vzemi,« je občutil besno učitelj in mu
je bilo ugodno, da je vrata zapahnil in
da straži pristavo pes. Molčal je in vlekel
sapo vase, da bi se čim bolj potajil.
 
»Johannes,« je čul še v tretje in se nemo
spačil. Tedaj pa je rekla ženska od zunaj:
je peta ura. Tudi zdaj te ne bi iskala, če
bi treba ne bilo.«
 
»Prekanjena si,« je modroval učitelj. »Pa
sem po imenu in naturi jazbečji; ne boš
me izvrtala.«
 
Vendar je posluhnil napeteje. V ženinem
glasu je resnično drhtela neprikrita nestrpnost.
 
»Johannes,« je zaklicala bridko. »Zdaj te
ne bom nadlegovala, da me zanemarjaš.
me opazijo in če ne bo že prepozno. Bojci
so za teboj.«
 
»Hudiči,« je spregovoril Dachs.
 
Žena od zunaj se je oddahnila in hitela
pripovedovati:
 
»Po slami grebem ob steni, kakor da
nekaj iščem, kajti vidijo me. Deset jih
gre proti EupiRupi. Žiga Wassermann se je
od togote napil; našel je Wurtznerja in
njegove kmete in loški mu jih je posodil.
pa tudi zate vejo, da si vrvi rezal v zvoneh
in komisarje špotal.«
 
Učitelj je stal. Do skrajnosti je nagnil
posodo z vinom. Ko je spet zajel sape, je
dejal ženi:
 
»Vrni se in veruj: Johannes ni nehvaležen.
»Vrni se in veruj: Johannes ni nehvaležen.«
«
 
»Hodi srečno,« je rekla.
 
Učitelj je odprl iz pristave in oprezoval.
Res je videl bojce. Komaj sto korakov
vstran so bili zavili proti Rupi. Njemu
je ostala še vedno pot mimo Preval j Prevalj. Leno
je zazehal pes ob njem in ga opozoril nase.
>• »Zehaš, mrcina,« je rekel učitelj. »Pa sem
trdil, da si zvest. Niti bevsknil ne bi bil,
če bi se bili oni spomnili in pogledali v
slamo po meni.«
 
Sunil je jezno po psu in verjel skesano:
> »Penelopa je samo ena, a ta je zvesta.«
Nato se je spustil, kolikor je mogel naglo,
na pot. A šele v grmovju in borovcih na
kapelj, a kril ga je pred očmi orožnikov,
katere je moral prehiteti.
 
Že blizu grada na Brdu se je oddahnil in
razmišljal o bogovčevem begu: »Prvo je,
bitje in se bilo skozi snegove in veter.
»Agata, uboga nevesta,« je zaslutil učitelj
in planil v grad . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
Bogovec je sedel oblečen na postelji in
poslušal za besedo Erazmovo, ki je bral.
Brezimni uporabnik