Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

močadi, v kateri mu tonejo noge. V motnosti

je koprnel v eno samo željo: piti,

v prečudno gledanje in je trpel iz njega:

»Zoprna hotljivost ženska! Pasja mati!

ni segel do vejice nad ležiščem. Podoji

dete. Od žeje sahne, od žeje. Daj mu piti

Stara ženica, ki je bogovcu ogenj netila,

se je plaho umaknila pred bogovcem, ki

je vstopil in ki ga ni spoznala. Grajski

ob vratih in se krohotal:

»Nobena svinja ni bila nikoli bolj pijana.

Luter Martin, sveti bogovec, veliki vlačugar.

Kje si pozabil pridrugo? Na Beli?

Škoda. Dve svinji ste dve.«

Bogovec je nagonsko iskal za vinom in

našel in padel na stol ob mizi.

»Kaj? Še nisi sit?« je zavpil vratar.

Bogovec je skušal dvigniti vrč, pa mu je

omahnil. Obličje se mu je razvleklo od

vase. Potem je blodno iskal okoli sebe in

zamrmral temno:

»Bo—dilj.«

Znova se mu je telo vzravnalo. Oberoč je

dvignil vrč in pil. A ko je pil, mu je lilo

vino ob ustnicah. Lice se mu je znova

spačilo. Strašno se mu je zagnusilo.

»Kri!« je viknil. Vrč mu je padel na mizo

in se razbil. Njemu samemu pa je klonila

glava v črepinje, trdo, temno.

s pihalnikom se je sesedla v kotu. Od

groze jo je udarilo. Od tiste ure ni več

Mrzel, tegoben dan je rastel nad poljem.

Visoko so ležale megle. Mrzlo je suvalo

bila zalila ves svet. Ali ni bilo novoletnih

zvonov?

Proti poldnevu je svetloba gasnila. Ob

visokih gorah je zajemalo v dolino niže,

utonilo v neprozorni kopreni kakor v

dimu. Ljudje, ki so šli iz cerkve domov,

Takrat je bil vstal na pot Erazem Wassermannov

v Kranju iz tegobe po Juti in

psi povedali smer. Obrnil se je v levo.

Tegoba se mu je jemala v pesem ljubezni:

Ustrašil se je sam svojega glasu in onemel.

Ob prvem mraku pa je vzšel srečno na

Brdo.

 

 

Kakor tistikrat prej, ko je bil vstal

in bridkem mlamolu njegov prvorojenčič.

Stal je v grozi in sli in verjel,

venomer. Pela je. Jemala se mu je na

ustnice, da so hrepenele:

Iskal je mimo sence, ki jo je vrgla gora

nad mesto, v polje, ki je tonilo v zarji.

iz nižin? Žalostna pesem bridkega mladca

z mečem:

Pesem se ni oglasila. Krčeviteje je bila

bogovcu kri v sencih in tolkla v molk:

»Red je blizu. Jagnje, vzidi!«

Še je strmel v polje in ga ni več poznal

in je prečudno spoznanje vzrastlo vanj in

je videl:

»Ali me je kakor mojega Učenika vzel

v višavo in bo zdaj spregovoril, naj se

Krgavi! Ne bom ti služil za vse zlato

zemlje ne slast.«

Res je videl: zarja nad poljem ni več

sopla. Bila je težek plašč iz zlata. Strašna

sle. In zdaj je vstala še pesem iz zlata in

vonjave. Pijana je vriskala:

»Nichts Lieberes, nichts Lieberes auf

Bogovcu je zagomazelo v mozeg. Tonil je

v slabost. Še je prosil, a ni verjel:

»Red je blizu! Jagnje, vzidi, otmi!«

Iz sladke nemoči ga je prebudilo bridko,

trpko. Ovedel se je človeka, ki mu je

Treiberja je bil, cerkovni Pero, in glumil

je z besedo sodcev in cesarskih komisarjev:

In še je iskal:

»Item sacram Scripturam secundum sensum

quem tenuit et tenet Sancta mater

Ecclesia?«

In še je oprezoval:

»Profiteris septem esse vere et proprie

Sacramenta novae legis?«

»Teslo papežniško,« se je dramil bogovec

v bridko pomilovanje. »Ne ume, kar golči.

Po sračje je sprejel besedo od škofljih, ko

jim je stregel v Gornjem gradu.«

Nestrpneje, trpkeje je hotel vedeti nadležni:

»Tenesne esse purgatorium?«

»Daj mu besedo za besedo, da bo mir dal,«

je občutil bogovec in odgovoril:

»Teneo.«

»Indulgentiarum potestatem?«

»Recipio et amplector.«

Bogovec je osupnil. Strašno je udarila

njegova beseda v tišino in odjeknila votlo

kakor od ščita. Zabolela je v srce.

»Kakor Učenika me je prenesel v višavo,

da bi me skušal; in res me je obnoril, da

sem klical, česar ni.«

Iz nove boli je planil bogovec odločno:

Suhotno se je oglasil v smehu nadležni

cerkovni. Široko in domače je rekel:

»Saj sem koj videl, da si se samo potajil.

Prav tak si, kakor vsi tvoji Samsoni iz

vere in Gedeoni iz čiste besede. Z roko

»Svojega posla glej! Zvonovi so,« je odvrnil

jezno bogovec.

»Misliš!« je vprašal prečudno zasmehljivo

cerkovni. Bogovec je ostrmel. Ozrl se je

žrela. A niso se oglasila. Bila so

brez jezikov.

Sirova zloradost je obšla bogovca. Zasmejal

se je krohotoma:

podrezanimi vrvmi.«

Zvonovi so besno plali za glasom in ga ni

Strašno in nenadno se je vse spremenilo

ob njem. Omotičen je pogledal od nihajočih

zvonov čez polje v zarji. Zarja je

bila ugasnila, pepelnato nebo je viselo v

je kakor sluzasto jezero, temno, zagonetno

gosto. V njem je gomazela smotlaka. Soj

ozračje. Strašen ptič se je nesel nad ostudnim

mlamolom, krakal in vekal: gorje,

»Čuj in glej; imel boš videti in slišati,«

je čul bogovec znova glas cerkovnega človeka,

in bredla. Na zveri je sedela žena, vsa

škrlatna, obnožnja vseh kraljev sveta.

pa je klela Gospodnje ime. Visoko nad

njo se je nesla kvočka, ki je obudila

zver, in krakala in vekala: gorje, gorje,

podnožje kakor veter jelko v samoti.

Bogovec je zaprl oči in zaprosil v smrtni

grozi s prošnjo orožnikov v boju:

Odprl je znova oči. V bledi luči se je bilo

odprlo nebo nad njim. Bleščeče se je

plahutanje orjaške ptice in zagonetno

bridki, karajoči klic:

Za trenotja se je budil bogovec iz mrzlične

krvi in upaljenih pljuč v motno bednost

njem. Tedaj je slišal in je rekel učitelj

Dachs:

»Norski Abdija, ne more se zatajiti. Bukovsko

piše localis.«

Nato je učitelj bral in glumil glas brdskega

barona:

»Milost in mir v Gospodu našem Jezusu

Kristusu! Vem in Te pomilujem, da si

Te spremljaj. To Ti vzdajeta zakonska

Brdska Nikolaj in Judita.«

»Skopuh,« je godrnjal učitelj, »ni se

uštel za odhodnjo in pogrebščino. Za dediča,

ki se mu je rodil in ga bo pustil

papežnikom krstiti, bo zajel globlje.«

Medlo, kakor iz dalje in pozabljene davnine

je poklicala beseda v bogovca. Nič

ni obudila v njem ne zlosti ne bridkosti.

Skromno je povedalo, da je Judita sinu

Bogovcu je znova zajelo v živčevje in

kri kakor vrtoglav vrtinec. Šumelo je v

ki se je z grozotno rano odtrgala od križa.

Iz praznega je tožilo venomer, venomer:

V snegovih in zimah meseca februarja v

letu šestnajststoprvem je vstal od Ljubljane

Od Goričan je vzšel v polje med

škofljimi v Loki in nečednim pastirjem

Jurijem Otavo v Smledniku in jezdil

mimo zarje in mraku proti mestu z

snažil s snago letečega leva in na novcu,

ki so mu ga skovali, je bridko trpel v

sprejeli kranjski mestjani slovesno škofa

in njegove. Vsi zvonovi so zvonili. Novi

bukovskem jeziku sprejel za katoliško

mestno starešinstvo Žiga Wassermann.

da bo dom in očeta zapustila in da

pojde za ljubljenim izbranim do zadnjega

Da bo dom zapustila in očeta in da pojde

za Erazmom, je še čul bogovec, potem

v lice. Kakor v molitvi je povzdignil roke

in zaprosil:

»Agnes, mein viellieb!«

Žena je rahlo okrenila glavo. Levico je

dvignila k obrazu in pokazala s prstom

je bilo v njem: vse je vonjalo v sladkem

in trudnem dekelstvu.

»Agnes, nenavidim ti dojenca.«

Sedel je ob ženi in se je nagnila k njemu.

Zaskelelo ga je do duše in je videl:

»Juta je iz Kokre.«

Žena je šepetnila skrivnostno:

»Napojila bi ga, pa ne mara.«

»Ali spi?« je vprašal bogovec.

»Zaznamenovan je,« je zaihtela tiho.

»Kako more to biti?« je trpel bogovec v

čudni slutnji velikega strašnega.

Strastno je planila ženska in vzkliknila:

»Saj si sam hotel, da bodi Gregor in

zadnji.«

Vrgla je otroka predse in si pokrila obraz

in se lomila v bolečini in joku. Bogovec

je videl pred seboj nekako ostudno kepo

v plenah in je vedel:

»Gertrudin incubus.«

Trenotno pa ni bilo več strahotnega bitja

in le še žena je stala pred njim v svitu in

razuzdanem plesu. Pela je z glasom obnožnje

v hlevih:

Bogovec je razširil poln bridke žalosti in

trpke sle svoje roke po njej:

»Juta, ne poj, Juta!«

Trenotno je stala in bila zopet vsa krotka

in je vprašala:

»Kaj hočeš? Da naj te ljubim?«

Prešerno se je zasmejala. A trenotno je

spet jokala. In potem je vikala jezno,

zdražljivo:

»Saj ne ljubiš. Noben moški ne ljubi. Samo

dekelstva ste žejni.«

In divje je začela trgati vase kakor v

grm cvetja in je trosila okoli sebe:

»Nate, prasci, berite dekelstvo! Žrite ga!

Njena pesem je zamrla v novem smehu.

Nekje v setvah je utonila žena. Bogovca

je zazeblo. Bila je nenavist.

# # #

»Mrači se. Vrni se domov,« je dejal Erazem

Agati. Deklica je zaprosila:

»Daj mir,« se je vznevoljil. Čez trenotje

je ponovil trpko:

»Snežiti je začelo. Pot boš zgrešila. Doma

te pogrešajo in skrbe.«

»Doma menijo, da sem pri teti,« je odvrnila

deklica. Trpko je molčal mladenič.

Tedaj je deklica tiho zaihtela.

»Snedčeva,« je vedel bogovec in strmel iz

vzglavij. Tam je bila miza. Erazmov meč

iskala negotovo z očmi in prosila z nemimi,

drhtečimi ustnicami.

»Norski mladec,« je občutil bogovec in

zahropel glasno. Deklica se je ozrla po

njem in vzkliknila, ko je videla njegove

odprte oči.

»Erazem, glej! Gospod živi.«

Gibko je bila ob bolniku, podprla ga z

levico okrog ramen in iskala s pijačo v

desnici za njegovimi ustnami. Pil je željno.

Nato je počival in govoril z očmi:

»Snedčeva si. Očeta in mater boš zapustila,

da pojdeš za ljubljenim. Ali veš,

Dobra si. Tvoja roka je topla in voljna.

Strezi še, strezi!«

»Agata?« je šepetnil.

»Sem, gospod,« je odvrnila. »Rada strežem.

Ali smem?«

On je prikimal in iskal z očmi za Erazmom,

ki je stal za deklico.

»Zakaj te podi od sebe? Ali te ne mara?«

je vprašal slabotno.

»Gospod —,« se je oglasil Erazem za

opravičbo. Bogovec je zmajal z glavo.

Erazem je povesil oči.

»Ali ti je prigrustna?« je zrastel bogovcu

glas. Erazem se je kakor prebudil.

»Kaj pa misliš, gospod?«

»Daj ji roko,« se je skušal nasmehniti

bogovec. A njegovo upadlo lice se je

za trenotje zameglila oči. Agata mu je

stregla z novim krepčilom. Ko si je spet

opomogel, je odstopila in čakala. Neizgovorjene

besede so lebdele na njegovih

ustnah.

A kaj je reklo v sanjah? Da ne ljubimo?

Saj ni lagalo! Ne ljubimo. Do konca ne

bogovec norski iz mesa! Zakaj si oznanil

tretjega in tretjo ob dveh!«

Polagoma se je jasnilo v bogovcu. Oči so

mu šle za mladima, ki sta pričakujoče

gledati ju, kako sta mlada, trpka v njiju

neprebujeni slasti, in moral je verjeti.

Dvignil je desnico kakor za povelje in

rekel trpko, presekano:

Deklica mu je pokrila roko s poljubi.

Verjela je, da je blagoslovil. V njenem

hvaležnem milovanju se je onesvestil v

Takrat je planila deklica in ovila roke

Erazmu ob vrat in gorela.

poročno krilo in po prstan. Potem se

vrnem in ostanem.«

poljubih in solzah. V njenem ognju

je splahnela bridkost njegovih duhovin.

Vzbudila se je mladost njegovega moštva,

»Ljubi, ljubi!« je hotela ona; on pa se

je rahlo otresel njene sladke usiljivosti

Njegov meč je ležal na mizi med njima.

Tako sta bedela nemo, dolgo v noč.

Proti polnoči ju je zdramil učitelj Dachs.

Učitelj je stopil k spečemu bogovcu in

mu posvetil v obraz. Agata je stala za

učiteljem in je vzdihnila:

»Kako je lep!«

»Lep?« se je ozrl učitelj strmeče po njej

in jo jedva prepoznal. Ker pa je bil star

in izkušen, jo je pregledal, pokimal z

medlim nasmehom in dejal.

»Kako bi bil grd človek, ki je videl smrt!

Tudi ti boš dvakrat cvetela, ko jo boš

videla.«

Deklica je prebledela in vprašala plaho:

»Zakaj govorite o smrti?«

Ni odgovoril. Zato je odstopila in se obesila

rahlo Erazmu za roko. Učitelj pa je

vesti, da bi ti jih moral povedati. Le to

me skrbi, kako bo jutri s teboj. Dein

do zadnjega, si obljubil. Zares, prav po

besedi si odlašal do zadnjega. Sodca si pričakal

in bojce.«

Kimal je z glavo in govoril kakor prej:

treba na pot. Karlovec ni blizu in Zrinski

so daleč. Kako boš dohodil? A da bi vsaj

pa ne vem. Vem, pa se ti bo grajalo. V

svinjaku pri obnožnji na Beli.«

Stopil je k mizi in vprašal, ali je še kaj

Učitelj je pil dolgo. Potem je menil proti

mladeniču.

»Hrani s pijačo. Potrebna nam bo.«

»Ne pijem!« — se je uveljavil Erazem.

Učitelj je zopet stal ob bogovcu in govoril:

»Pri obnožnji v svinjaku, sem rekel,

Baertl, če se ti grajalo ne bo. Druge strehe

ne bodo iskali. Za Brdo pa si je baron že

umil roke.«

Prestal je za trenotje. Nato pa je vprašal

čudno živo, iz svoje dobre volje: »Morda

ti ni prav tako? Kakor hočeš. Imaš še

drugo pot. In do jutri imaš čas. Umri!«

Agata je zastokala od bolečine.

»Ne nori,« je menil učitelj, »ali sem rekel,

naj umre. Ne boj se zanj. Orožniki ne

boju. Pa še tedaj kličejo pred smrtjo svoje

matere. In Baertl je še ni.«

Zopet je pil. Omočen se je nato sesedel za

mizo. Že drema je je rekel: »Preden se

Johannes Dachs bo taisti. Pa za noge naj

ga obesijo, če ga bodo pogodili, da je.«

»Bogovčev Ulises,« se je trudno nasmehnil

Erazem. Sedel je zopet za knjigo in

meč je ležal na mizi. Meč, prečudni hlapčič,

gol in brez plen, med možem in ženo

In le še zunaj v polju razpelo otročnic je

še samotneje in bridkeje trpelo v temi in

laježu volkov, ki so se bili zatekli od

 

v smrtni sragi klicali matere. In

Baertl je še ni,« se je ponovilo v

mu je vzela nenadna ganjenost o bogovcu

v srce.

»Orožnika si se zval, Baertl,« je čuvstvoval.

»Pa ali si bil, ali nisi bil1? Ni še

orožništvo iz volje. Iz duba je in iz mesa.

grozdja. Drenuljo umečim, a kdo jo kdaj

umedi? Saj verujem, Baertl, da si videl,

v jezo in iz jeze v bridkost. Trpel si rane.

Tudi ščenec jih trpi. Pa še ni orožnik.«

Učitelj je videl v bridki jasnosti. Ni ga

potrlo. Iz matere in očeta je nosil, da

je bil vedrejši, kadar je pogledal mimo

videza bridki resnici do dna.

»Seme se je vsejalo iz Vitemberge v

Kranjce,« je umeval. »Štirideset let je

dojila in ki je ne jaz ne on ne papežniki

kleti ne moremo.«

Učitelju se je razodelo do zadnjega zadnjega:

»Mater boš klical, Baertl, v smrtni sili.

Pa je ne boš iz bolečine orožnikov. Iz

bo zdrizal strah materine marnje in basni

in še o nenavidnem kosmatcu s pažlji,

in tvoj zadnji. Amen.«

Iz bolne resnosti se je obudil trenotno v

veselo voljo:

»Ampak jaz, jaz sem njegov Ulises.«

Nad spodnjim, v gaz utepenim in zmrzlim

snegom je ležala plast novega iz zadnje

je mudil v mestu. Pes je bevsknil nanj,

ko se je bližal. Ko pa ga je spoznal, se

v pristavo. V slami je kril svoje preobleke

in pijačo za spanec. Začel se je

šemiti in preodevati. Tedaj se mu je vzelo

v misli:

»Ulises mi je rekel mladec z mečem. Iz

katere marnje že ima to ime? Saj sem

Noben komisarski snubač me ne bo

sumil.«

Preoblekel se je v cunjasto pokveko z

grbo in izpahnjenim ramenom. V brado

in lase si je nastlal prahu in plev. Ni se

videl, a je zaupal:

»Dober sem. Ulises. Doma je čakala nanj

Izšel je iz pristave. Pes ga je oblajal. Vsi

zvonovi v Kranju so peli. »Sancta, una

Parva victrix! Z lesenim mečem krotiš

bogovce, hlapčiče v plenah, negodne.«

»Sveti Ljubljanec, počemu s helebardami?

klonil pred lesenim mečem. Za božič,

preden je legel bolan, so ga videli v cerkvi.

bo in obljubil zvestobo in rekel: foveo ac

Stal je ob mestnih vratih in ni mogel

vstopiti. Iz mesta so prihajali vojaki.

sinove evangeljskega Križaja, ki so prejšnjo

noč ubili mestjana Lovretiča.

Učitelj se je oddahnil:

»Na Brdo ne gredo.«

 

Vstopil je v mesto. Živa razigranost mu

je razvezala duha.

»Tomaž, sveti komisar,« je verjel, »saj

ne menjam s teboj. Naduha iz sadla, boš

videl, bo tvoj konec. Moj pa bo šala in

die Narrenkapp'.«

Bil je v gneči ljudi, ki so- utepli sneg v

brozgo in blato. Ni beračil. Škofiji novec

je ponujal na prodaj.

»Novec svetega komisarja za tri groše.

Kdo da tri groše za svetinjo? Strašne moči

vzame krče in strah. Krče in strah za tri

groše hudičevega denarja.«

»Tri krčmarske groše,« je ponujal še

glasneje; »ker sem lačen in žejen. Pa so

denar. Tri groše za nebeški odpustek.

Terret labor, aspice praemium.«

Iztržil je dva groša in se preril do cerkvenih

vrat. Stari in mladi cerkvenec sta

stala ob vrveh, da bi zvonila, kadar bi se

Harrerjevo hišo, kjer so nanj čakali kranjski

evangeljski mestjani. Stari cerkvenec

je vlekel sinu vrvi iz rok in se jadil:

»Ne boš, moj sin. Meni gre zvoniti. Meni

so lutrovci rezali vrvi, niso jih tebi. Moja

je in bo, da jim zazvonim pogrebno In

Fried und Freud.«

»Dajte mir,« se je ustavljal sin. »Komaj

zmajali jih boste in naduha vas bo potem

gnala vso noč.«

»Naj me žene,« je odgovoril stari, »pošteno

sem jo pridobil v službi. Ti pa me ne zasmehuj.

Rozmanom, ki je, živina, imel koj nož pri

rokah. Daj zvonove, ti dem.«

»Ne dam,« je odvrnil kratko sin. »Moja

služba so.«

»So,« je postajal stari mehek, »ne kratim

ti jih. Samo za to slovesno uro te prosim,

da mi jih posodi.«

Sin je trdovratno zmajal z glavo.

»Pasji sin,« se je vmešal tedaj učitelj

med sina in očeta, »kako je pisano? Da

spoštuj očeta in mater, da se ti bo dobro

godilo na zemlji! Daj odsluženemu, kar

mu gre. Tvoj del ti ne bo ušel. Kakor

njemu jih bodo tudi še tebi rezali.«

»Pa zvonite,« je vrgel mladi Pero staremu

motvoze. Hvaležno je prikimal starec učitelju.

Mladi je užaljeno odstopil.

zvonove mi odprite. Samo do prve line

bom zlezel, da bom vsaj zviška videl prejasno

lice svetega komisarja.«

»Odpahni, kamor hočeš,« je privolil stari

cerkvenec. Dachs se je povzpel v lestve.

Ko se je vrnil čez kratko, je potožil žalostno:

videl, Ti moj Bog, ki me je dal nizkega.«

Pomešal se je med gnečo ljudi in klical,

prerivajoč se k vhodu v Harrerjev dom.

more zato, da ga je nizkega dal Bog.

Dajte mu, da bo tudi kaj videl in tistim

Dajte videti, ker figovega drevesa ni, da

bi zlezel nanj.«

»Na svojo grbo si stopi, pa boš višji,« mu

je svetoval nekdo. Dozdevni grbec je odgovoril

bridko:

»Jezik si iztegnil. Cerkovnik Pero ti da

groš, če mu ga posodiš.«

»Zakaj pa?« se je čudil oni.

»Mesto vrvi mu bo, ko bo zvonil. Jezikov

lutrovci ne podrezujejo.«

»Potepenec ni norski,« se je oglasila

ženska ob Dachsu.

»Nisem,« se je okrenil k njej učitelj.

»Toda bogovati znam. Zato me čuj in si

vrv, da bi zvonil, pa ne bo. Zato pa sem

dejal, da bi rabil jezik.«

Tisti čas so izšli škof in komisarji iz župnišča.

»Zvonite,« je zaklical mladi Pero staremu.

Starec se je zravnal slovesno. Potem si je

se je nateklo v svitek pred cerkvenim stražarjem.

Še je strmel in sopel:

»Utrgane.«

»Prerezane, oče,« je dejal pomilovalno sin.

»Po so jih spet Vam, ne meni.«

»Hudiči«, je planil starec na noge. Njegova

kletev je padla bridko med škofije,

ki so tisti čas zavili mimo cerkvenih

Učitelj Dachs se je bil izlizal tik za

komisarji v Harrerjevo vežo, kjer ga je

pridržal stražnik. Učitelj se je ugrel:

»Pusti me, teslo. Ali ne vidiš, da sem

lutrovec in moram pred sodca? Kaj zato,

pravim. Briga mene, koga bo moje

grbe in smotlake sram.«

Izvil se je stražarju in se potuhnil v

gnečo, ki je bila v prostoru, kjer so komisarji

Tomaž. Za njegovo besedo je šel učitelj

in je sodil:

»Leteči lev ti pravijo. Rusec si pač, lisjak,

lev pa nisi. Primožev, Jurijev in Adamov

in je pisano: ne kradi! Bukovsko povej,

kar veš. Saj si za hlapčevskih let grulil

Zgovornost sodčeva pa mu je izsilila priznanje.

Škofova beseda ni sodila. Samo

umeti, kako drugi dvomijo. »To ima,« je

vedel učitelj, »bogovec Jernej ni imel. Ni

sebi je trpel, prisiliti je hotel z jezno

besedo, da bi tuja ušesa verjela, pa je le

škofova beseda jasna. Ni bogoval, vsakdanje

je povedal:

»Katero pričevanje je močnejše? Ali pričevanje

evangelistov, cerkvenih očetov,

svetcev in spoznavalcev ali pa duh enega

človeka, ki je učil, da imej mož ob ženi

Nato je škof učil:

svečnika s sedmimi svetili. Hodili

da ni zvezd na nebu. Smejal se bom. Da

ni svetcev božjih, trdite? Videl jih boš, ko

ti bodo v pomoč v temi in bolesti.«

Škof je dogovoril. »Zdaj,« je bridko čuvstvoval

deset helebard bo zarožljalo in vsi iz

besede že vedo in verjamejo, da je Martin

pravi Antikrist in bodo rekli: foveo et

fateor!«

Komisarski tajnik je začel klicati evangeljske

po imenu.

»Sebastianus Schlagen, filius Georgii,

Carnopolitanus, tabernator.« Učitelj se

da snubi v bojce, je narekoval škof pisarju

v roko:

»Juxta men tem et mandatum serium Srni

Confessionem et communionem

Ecclesiae Catholicae ritu, sublatis impedimentis,

promisit oboedientiam.«

»Fovetur,« je mrmral učitelj.

»Georgius, filius Georgii Stockzahndt,«

je klical tajnik. Evangeljski je pristopil.

»Curaturus, ut brevi reconciliatur deo

et Ecclesiae,« je slovelo v zapisnik.

»Tomaž Heinricher,« je klical tajnik in

beležil:

provisum fore si explorata exacte sua

conscientia sacram communionem semoto

omni obice securus accedat.«

»Foveturque fateturque,« je pačil učitelj.

Tajnik je pozival ime za imenom. »Deveti,

fatetur,« je glosiral učitelj, »deseti favet.

»Kovač Urh Glaser,« je pojemal tajniku

glas.

»Submittitur,« je menil že v naprej učitelj.

Obešenjaška porednost se je budila vanj.

učitelju že enajsto leto. Tega se je zmislil

Dachs in zaklical glasno:

»Culpam šibi indulgeri humiliter petit.«

Komisarji so se strmeče spogledali. Straža

gnečo. Svojo šegavost je bil prinesel s

seboj.

»Niti Pilat ni sodil krivičneje,« je zaklical.

»Še slina v mojih ustih ni papežniška.

fateor, pa so me izvrgli. Po krivici, ljudje

božji.«

»Po krivici, Johannes,« je spregovorila

neka ženska v ljudeh. Učitelj je trenotno

ugasnil in usahnil med ramena in hrbte

svojih sosedov. Postavna ženska je iskala

»Amen, amen, fiat, fiat. Kranj je spet

katoliški,« je zahvalil škof Ljubljančan

prosi za sprejem brdska baronica Judita.

Dasi je bil utrujen, jo je škof vendar

pred škofom na kolena in mu poljubila

roko.

škof. »Kaj hočeš, da se zgodi? Ko bi tudi

pol kraljestva prosila, dobila ga boš.«

Prosila je za redko milost, da bi ji škof

krstil sina.

»Fiat, Estera,« je dejal škof. Potem je

vprašal:

pa tudi gospod baron tako želi?«

Zardela je rahlo in povesila glavo. Igravo

kot lepa plemkinja in zmage si v svesti

je rekla:

»Našla sem milost v njegovih očeh.«

»Fiat,« je prikimal škof.

Ko je izginila, je škof strmel še vedno

na zaprta vrata in spraševal mehko,

sanjavo:

Učitelju Dachsu je priletela ob špitalskih

vratih, ko je hotel iz mesta,

je rekel učitelj in ga je spoznala, se nasmehnila,

prikimala in šepetnila:

»Po poročno krilo grem in prstan.«

Nekaj trenotkov je gledal učitelj zavzet

za sladkim otrokom. Potem se je ovedel

Schlagnovo pristavo ga je spoznal in mu

pustil odpahniti v slamo.

»Pes je zvest,« je mrmral učitelj preodevajoč

se v suho kmetiško obleko.

»Spoznal me je. Vdova me je tudi spoznala,

Bilo mu je prijetno v suhem in zleknil je

v slamo. Z roko je iskal ob sebi pod se.

Izkopal je bučasto posodo in jo nagnil,

da je plenknilo.

»Spadi trikrat, Schlagen,« je mrmral, »jaz

te ne bom sodil. Bogve, da si mi jo napolnil

Dvignil je in pil. Potem je mlasknil z

jezikom in rekel:

»Boštjan. Absolvo te. Spadi še četrtič.«

 

oglašati sapa. Učitelj je začutil hlad na

svojem licu in verjel:

»Kakoršni časi, takošno vreme. Hudičevi

mrazovi gredo v deželo.«

Stegnil se je po slami in se zadelal. Iz

toplote in pijače mu je rastla zaspanost

sape od gora se je zavlekel za deske v

kotu, zdehnil krčevito in spal.

»Vdova,« je dremal učitelj, »kakšen vrag

ti je v glavo utepel, da mi dušo porobiti

želiš in se mi v zakon siliš. Kako neki

»Adulteri regnum Dei videbunt,« se mu

je še jemala šala v misli in besede. Potem

pa je spal. Sapa ob vogalih je rastla v

vihar. Nebo je lezlo nizko v polje. Sredi

Trenotno se je učitelj zbudil. Tik ob

njem pri leseni steni je nekdo polglasno

zaklicali »Johannes.«

Učitelj je poslušal in oprezoval nemo.

»Johannes,« je ponovilo od zunaj.

vzemi,« je občutil besno učitelj in mu

je bilo ugodno, da je vrata zapahnil in

da straži pristavo pes. Molčal je in vlekel

sapo vase, da bi se čim bolj potajil.

»Johannes,« je čul še v tretje in se nemo

spačil. Tedaj pa je rekla ženska od zunaj:

je peta ura. Tudi zdaj te ne bi iskala, če

bi treba ne bilo.«

»Prekanjena si,« je modroval učitelj. »Pa

sem po imenu in naturi jazbečji; ne boš

me izvrtala.«

Vendar je posluhnil napeteje. V ženinem

glasu je resnično drhtela neprikrita nestrpnost.

»Johannes,« je zaklicala bridko. »Zdaj te

ne bom nadlegovala, da me zanemarjaš.

me opazijo in če ne bo že prepozno. Bojci

so za teboj.«

»Hudiči,« je spregovoril Dachs.

Žena od zunaj se je oddahnila in hitela

pripovedovati:

»Po slami grebem ob steni, kakor da

nekaj iščem, kajti vidijo me. Deset jih

od togote napil; našel je Wurtznerja in

njegove kmete in loški mu jih je posodil.

pa tudi zate vejo, da si vrvi rezal v zvoneh

in komisarje špotal.«

Učitelj je stal. Do skrajnosti je nagnil

posodo z vinom. Ko je spet zajel sape, je

dejal ženi:

»Hodi srečno,« je rekla.

Učitelj je odprl iz pristave in oprezoval.

Res je videl bojce. Komaj sto korakov

vstran so bili zavili proti Rupi. Njemu

je zazehal pes ob njem in ga opozoril nase.

trdil, da si zvest. Niti bevsknil ne bi bil,

če bi se bili oni spomnili in pogledali v

slamo po meni.«

Sunil je jezno po psu in verjel skesano:

Nato se je spustil, kolikor je mogel naglo,

na pot. A šele v grmovju in borovcih na

kapelj, a kril ga je pred očmi orožnikov,

katere je moral prehiteti.

Že blizu grada na Brdu se je oddahnil in

razmišljal o bogovčevem begu: »Prvo je,

bitje in se bilo skozi snegove in veter.

»Agata, uboga nevesta,« je zaslutil učitelj

Bogovec je sedel oblečen na postelji in

poslušal za besedo Erazmovo, ki je bral.