Wikivir

Bogovec Jernej: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 5:
| poglavje=
| avtor= Ivan Pregelj
| opombe= ureja Barbara Leban
| obdelano=12
| licenca=dLib
| spisano= Dom in svet 36/1 sl. (1923).
Vrstica 13:
 
{{neoštevilčena poglavja}}
 
 
Bila so črna leta. Bila je lakota. Bila
Vrstica 139 ⟶ 138:
Brdu ...
 
==I. DUHOVINA.==
 
===1.===
Vrstica 1.968 ⟶ 1.967:
</poem>
 
==II. ENAJSTI ROG.==
 
===1.===
Vrstica 3.672 ⟶ 3.671:
je z vodo krstil in oznanil, in se je vse
tisto zgodilo ob Jordanu
»zu Betharaba
iensit des Jordans da Johannes teuffet.«
 
Vrstica 4.805 ⟶ 4.804:
še klic zveličanja ...
 
==III. KRIZMANEK.==
 
===1.===
Vrstica 6.533 ⟶ 6.532:
Brdo.
 
==IV. SODEC IN BOJCI.==
 
===1.===
Vrstica 7.766 ⟶ 7.765:
Bogovec je sedel oblečen na postelji in
poslušal za besedo Erazmovo, ki je bral.
 
»Bukovsko je,« je bil pripomnil prej
mladenič. Bogovec je odvrnil:
»Bilo je pred Martinom in Primožem.
Beri!«
 
In Erazem je bil odprl in je bral:
 
»Et venit unus de septem Angelis habentibus
phialas plenas septem plagis novissimis,
et locutus est mecum, dicens: Veni,
et ostendam tibi sponsam, uxorem Agni ...«
Mimo berila je tonil bogovec v sanje.
Jemalo se mu je v dušo, kar je bil davno
Vrstica 7.781 ⟶ 7.783:
tistih let so se prečudno mešali v sliko,
ki je dihala iz berila.
 
»Et templum non vidi. Dominus enim
Deus omnipotens templum illius est, et
Vrstica 7.786 ⟶ 7.789:
luna ut luceant in ea. Nam claritas Dei
illuminavit eam, et lucerna eius est
x\gnusAgnus . . .«
 
Sredi berila je vstopil učitelj in zaklical:
»Bojci.«
 
Erazem je prijel za meč. Učitelj pa je
mrzlično grabil za bogovčevim imetjem.
Niti kruha na mizi, niti vina ni pozabil.0
2 6 2 Ko se je kretal, je govoril bogovcu:
 
»Da živiš? Da vozi ubežati želu ješ? Ali
moreš stati?«
 
Bogovec je stal, a omahnil.
 
»Zajmi iz vrča, pij,« je silil Dachs.
 
Erazem se je bil vstopil hladen in mrk ob
vrata. Ko je Dachs podprl bogovca, da bi
šli, je vprašal: ,
 
»Here Meister, kam?«
 
»Mimo hlevov za grad v gozd,« je rekel
učitelj in pridal: »Pa oprezno! Nihče naj
ne čuje.«
 
»Johannes,« je tedaj zaprosil bogovec in
se ozrl nazaj po sobi. Svečo na mizi so
pustili goreti. »Johannes, pusti me tu.«
 
»Ne razumem,« je menil hladno učitelj
in ga povlekel tiho za seboj. Komaj so
Vrstica 7.815 ⟶ 7.828:
našli prazen. Psi, ki so se gnali ob hlevih,
so vzbudili vratarja iz začudenja.
 
»V gozdu ga zalezete,« je bodril lovce.
»Ne bo vam ubežal in daleč ni. Saj je
komaj še živ.«
 
»Bakle,« je vzkliknil Wassermann.
 
Bile ste samo dve pri hiši; prižgali so in
našli sled . . .
 
Trudna in plaha do smrti je oprezovala
lovce Snedčeva Agata. Ko so zavili v
lesove, je krenila za njimi. Bakla ji je
kazala pot. Baklo je nosil cerkvenec od
Crngroba. Pa tisto noč je svetil slabo . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
V močadah za ribnikom se je bogovec
zgrudil. »Prvič,« je zamrmral učitelj in
velel Erazmu: »Primi!«
 
Zadela sta onesveščenega vsak pod eno
ramo in bredla naprej. Bogovec se je
zopet zavedel. Dachs mu je potisnil vina
na usta in sopihal:
 
»Pij, na življenje in smrt.«
 
Bogovec je mrtvo pil, omahoval in blazni!
Bogovec je mrtvo pil, omahoval in blaznil
iz pijače in berila, ki ga je cul, preden
iz pijače in berila, ki ga je čul, preden
so vstali na pot.
 
»Velik in visok zid je opasal mesto. Bog
je v njem in Jagnje. Glejte bele vrste
Vrstica 7.844 ⟶ 7.867:
svoji krvi. Sladke skrivnosti, luči. To
so snage Jagnjeta, ki je vzšlo. Jagnje,
Jagnje, Jagnje . . .«
 
Znova je slabel in se zavedal svoje nemoči.
 
»Dajta, da se odpočijem,« je prosil. »Kam
me pojata? Ali se za življenje bojim?
Prazno je življenje človeško.«
 
Blodne je je trpel:
 
»Daj že mir, nenavidni. Od zibeli si me
jahal. Ne maram živeti več. Hudičevo je
vse na svetu . . . Baal, Baal, Baal. . ..«
 
Potem je kakor premišljal in je sebe pozabil
in vprašal:
 
»Ali je res Judita sinu rodila?«
 
»Baal!« je vzkliknil kakor za odgovor
srdito. Nato pa je nemirno drhtel:
»Ne, ne, ne . . . Ljubezen matere je sveta,
dekelstvo mater ni Baal.« Vdano je potožil
in premišljal:
 
»V cvetju spočenjajo in v mrazovih rode.
Možje jih ne ljubijo in iščejo obnoženj, ko
so nakazane. Uboge, svete, matere . . .«
 
»Zdaj bo svojo pozval in to je zadnje,« je
mislil učitelj in se zagledal v medlo senco,
ki jo je vrgel. Burno se je ozrl. Z dolenjega
konca močadi se je svetilo skozi
iedkoredko grmovje.
 
»Hudiči,« je zaklel, »izsledili so nas.«
 
V strašnih skokih poganjajoč sebe in bogovca,
se je nesel naprej. Močad se je
Vrstica 7.877 ⟶ 7.911:
srednji zajedi. Takrat je rekel bogovec:
»Breze. Na levo.«
 
»Na levo,« je ponovil Dachs in posluhnil.
Za bežečimi je bil nekdo zaklical. Učitelj
se je ozrl in rekel mirno:
 
»Za petami so nam.«
 
Erazem je obstal in dejal:
 
»Zadržim jih z mečem.«
 
»Poštoj,« je rekel učitelj. »Pa ko bodo
»Postoj,« je rekel učitelj. »Pa ko bodo
bliže, da te gotovo vidijo, beži na desno.«
 
»Meister, fahre wohl,« je odvrnil toplo
mladenič. Dachs je potegnil bogovca na
Vrstica 7.890 ⟶ 7.930:
korakov, tedaj je zaječal bogovec in dejal
mirno:
 
»Johannes, jaz sem dohodih Pusti me
»Johannes, jaz sem dohodil. Pusti me
umreti.«
 
Zgrudil se je v mokroto in mraz.
 
»V drugič,« je zamrmral učitelj. Tudi
sam je pešal in je slonel v zajedi. Potem
pa je napeto posluhnil za kriki, ki so
vstali na desni. . ..
 
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: NAČRT II. ZA
<center>***</center>
CERKEV SV. MAGDALENE V MARIBORU.
 
Erazem je stal in čakal. Senca na njegovi
levi se je gostila. Tedaj se je pognal čez
planico in lomil skozi vejevje in grmovje.
»Stoj, stoj,« je klicalo za njim. Mladenič
pa je udriudrl v zajedo in se drevil na slepo
v noč. Za njim so spešili lovci. Erazem je
čutil, da se mu pljuča zasopljajo, in se je
Vrstica 7.910 ⟶ 7.954:
bakla. Erazem je pridržal sapo in stisnil
meč. Nato je udaril.
 
»Bije,« je vzkliknilo v temi. Tri sence so
odskočile. Ena helebarda je udarila na
tla.
 
»Ali je mlad?« je klical nekdo za bojci.
 
»Ne ubijte ga, ujemite ga živega.«
 
Erazem je spoznal glas svojega očeta.
 
»Lupež,« je zamrmral in iskal v mrak.
S stisnjenimi ustnicami je motil kletev
bojcev:
 
»Mitten wir im Leben sind mit dem Tod
umfangen . . .«
 
Nato je naskočil. Meč mu je zadel v vejo.
V svitu bližajoče se bakle je sinila helebarda
Vrstica 7.929 ⟶ 7.980:
v obleko in drob in se zavrtala ogabno
navzgor pod rebra.
 
»Meister,« je še zaklical, »fahre wohl!« in
padel.
 
Oče se je vrgel nadenj in tulil:
 
»Ubit, ubit, ubit.«
 
Potem je starec" planil, besnel:
Potem je starec planil, besnel:
 
»Bogovca mi dajte. On ga je ubil. Zadušim
ga. Lovite!«
 
Slep, ponorel se je gnal po zajedi v temo,
lovci so drli za njim, cerkovnik z baklo
Vrstica 7.944 ⟶ 8.001:
padel. Sladka imena slovkujoč je iskala
Agata po vseh štirih v zajedo. Ko je
našla, je zavpila presunljivo in se onesvestila ... Iz lesov je zalajalo, enkrat,
. . . Iz lesov je zalajalo, enkrat,
drugič, zateglo, lačno in žejno. Nebo nad
Krvavcem je bilo vedro. Posvetilo se je.
Vzhajal je mesec . . .
 
Gnusno je dahnilo ob Agati in jo zdramilo.
Vzpela se je na roke in strmela. Šest
gorečih oči je gorelo blizu, zaudarjalo je
po gnojnih zobeh in gnilobi.
 
»Erazem, brani,« je zasopla, stala, dvignila
meč in udarila. Meč jo je zanesel in
je ležala. Vse telo je vrgla čez mrtvega,
zamižala, zahrepenela:
 
»Vzemi Agato, Erazem, moj mož!«
 
In je čutila, kakor da se ji je od strašnega
objema zajedlo v rame in lakotnico. Še
tesneje se je privila k mrtvemu, zastokala
tiho in prešla, da ni videla nič, ni vedela.
Ljubezen . . . Še grob preživi . . .
 
Tedaj je začel učitelj dramiti bogovca.
S polmrtvim se je dokopal proti jutru do
Mretine koče, kjer se mu je zgrudil v
tretje . . .
 
# * #
<center>***</center>
 
Učitelj je odprl »svinjak« in vrgel ženo z
ležišča in ji velel oprezovati pred kočo.
Vrstica 7.978 ⟶ 8.041:
nezavednemu pod vzglavje. Bil je
dar evangeljskih meščanov v Kranju iz
2 6 4 roženvenške cerkve.
 
»Ne zato,« je menil učitelj; »da ga bo
imel, če ga bo hotel.«
 
Poklical je ženo, ji dal jesti in piti in ji
prepovedal dotekniti se česarkoli. Potem
je pokazal na bogovca in rekel:
 
»Jutra ne učaka. A dokler živi, ga pazi.
Ko izdahne, pojdi in naznani na Brdu.«
Žena je ihtela.
 
»Kaj se jočeš,« je bil učitelj nevoljen,
»strezi mu. Tudi ogenj bi lahko podnetila.«
 
«
Hotela je, pa ni bilo iskre pod pepelom.
»Svinjak,« je zamrmral učitelj. Še enkrat
Vrstica 7.996 ⟶ 8.063:
poslušal za njegovim življenjem. Zravnal
se je in prikimal z glavo:
 
»Do jutra . . .«
»Do jutra ...«
 
Trenotno ga je prevzela trudnost iz vina,
da je sedel in zadremal za kratko minuto.
Že je planil in stopil spet k bogovcu, ki
je šepetaje blaznihblaznil.
 
»Mater šepetaš, Baertl,« je dejal učitelj
toplo, »a bojcem in vozi si ušel. In zdaj
se bova poslovila. Red je tak in ti niti
vedel ne boš, kdaj. Srečno, Baertl.«
 
Obrisal si je solzo. Še enkrat se je obrnil
ob vratih:
 
»Baertl, novec sem vzel. Saj nimaš svojcev.
Naj bo za doto Erazmu, ko ga oče izpusti
iz voze.«
 
In še enkrat se je ozrl:
 
> Baertl, pozdravi mater, ko boš tam.«
»Baertl, pozdravi mater, ko boš tam.«
 
Odprl je v noč. Gasnila je, zvezdna, mesečna,
mrzla kot strup . . .
 
Slišal je petelina na Beli, potem je posluhnil
navzdol v lesove in videl lovce, ki
Vrstica 8.019 ⟶ 8.095:
kraja. Iskali so vstran in učitelj je bil
vesel.
 
»Baertl,« je mrmral, »dve uri imaš še
čas, dalj pa ne mudi.«
 
Živahno je zagrabil v pot proti Brdu.
^»Usušil sem se to noč in podsivel,« je
verjel, »do Kranja me ne spoznajo. Od
Kranja do Karlovca bo pa že Bog dal,«
Vrstica 8.030 ⟶ 8.108:
brez. Ni se mu mudilo. Skrbno za sledjo
je krenil na desno, dolgo je šel in odobraval:
 
»Dobro, orožnik z mečem. Bežal si, a si
premeteno. Čim dalj, tem bolje.« 265
 
ARHIT. ŠOLA J. PLEČNIKA: NAČRT III. ZA
CERKEV SV. MAGDALENE V MARIBORU.
Trenotno pa je obstal in zahropel od
groze. Bil je Ulises. Od tedaj ne več, od
tedaj, ko je tisto videl in spoznal: »Volkovi.« —
 
« —
V krpah Agatinega poročnega perila, v
strašnem krvavem lajnu in snegu je ležal
Vrstica 8.043 ⟶ 8.121:
Hlapčič-dojenček v groznih plenah, kamor
sta ga povila v strašni zadnji uri ljubezni
in dekelstva nezakonska mož in žena . . .
 
# # #
<center>***</center>
 
Prvi solnčni žarek je šinil čez goro. Takrat
se je zavedel bogovec pod roko, ki mu je
šla mimo čela. Sreča je vstala vanj in je
zahrepenel:
 
»Mati!«
 
Potem pa je vse videl in vedel. Hotel je
kruha in vina. Žena je odlomila kruha in
Vrstica 8.055 ⟶ 8.137:
roko podpirala, da je mogel nositi. Vzel
je kruh in molil:
 
»Vnser herre Jhesu christ ynn der nacht
da er verraten ward Nam er das brot
Vrstica 8.062 ⟶ 8.145:
wird. Solchs thut so offt yhrs thut
zu meynem Gedechtnis.«
 
Zavžil je trohico. Potem je vzel kelih in
blagoslovil:
 
». . . das ist der kilch eyn new testament
»... das ist der kilch eyn new testament
ynri mevnem blut. . .«
ynn meynem blut ...«
 
Glas mu je mrl. Žena mu je nesla pijačo
na ustnice. Samo skrnil je, zastokal in
Vrstica 8.073 ⟶ 8.159:
Mladi dan ji je v njeni lotriški navadi
krmežljavil oči in jo uspaval. Legla je
ob mrtvem . ..
 
Kakor prase. Srečno je v lajnu in ne ve
za smrt. . ..
 
# # #
<center>***</center>
 
Wassermannovi lovci so obstopili Mretino
kočo. Prvi lovec je sunil v vrata in dejal:
 
»Tako. Zdaj ga imamo.«
 
> Pustite ga meni,« je dejal hripavo stari
»Pustite ga meni,« je dejal hripavo stari
Wassermann. Bil je pobit in izdelan od
nočne poti. Strjena kri mu je ležala v
razpraskanem obrazu. Kraj vrat je omahnil
lovcu, ki ga je podpiral, iz rok.
 
»Lepo družbo si je izbral,« je rekel o
bogovcu lovec, ki je bil vstopil. »Lotriška
baba leži pri njem.«
 
Sunil je z nogo po ženi, da se je prebudila,
strmela. Potem je spoznala in stegnila
roko čez mrtvega:
 
»Pustite ga.«
 
»Kajpak,« je odvrnil lovec in se sklonil
nad bogovca. Njegov drug je pobral kelih.
Cerkvenec od Crngroba je vstopil in
mrmral svoj navadni pozdrav:
 
»Dobro jutro Bog daj, vsem skupaj.«
 
Prvi lovec se je zasmejal:
 
»Pa nam je vendar ušel.«
 
»Ušel?« je zahripal Wassermann ob podbojih
vrat in omahoval in vstajal.
 
»Ves mrzel je že,« je menil lovec in se
okrenil, da bi stopil iz prostora. Wassermann
Vrstica 8.106 ⟶ 8.206:
na kolenih ob mrtvem bogovcu. Sopel in
hripal je besno, glupo je strmel.
 
»Antikrist. . . requiescat. . .«
»Antikrist ... requiescat ...«
 
Hlastal je za besedo kakor jecljajoči,
trpel je za strašno uročno kletvijo. Kar
je našel, je bila le otroškosmešna krilatica
bukovskih šol:
 
»Requiescat in pice!«
 
Cerkvenec od Crngroba pa je verjel, da
učitelj moli, in je odgovoril verno:
 
»Amen!«
 
# # #
<center>***</center>
 
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo
otročnic. Kadar tonejo žene v krčih
Vrstica 8.121 ⟶ 8.228:
križu. Če vidijo, ne trpe, če ne vidijo,
trpijo dvakrat. Tiste, ki gledati nočejo,
trpijo trikrat. . ..
 
Sredi samotnih zimskih polj sameva razpelo
otročnic. Belo telo visi na črnem
Vrstica 8.131 ⟶ 8.239:
mrakove in noči in ne ugasne. Veter
se trga mimo in joče: »Schelm, arger
Schelm! . . .«
 
Sredi samotnih zimskih polj ob samotnem
razpelu otročnic, pravijo, da straši.
Vrstica 8.137 ⟶ 8.246:
Iz groba vstaja pod križ in veka v strašnem
usmiljenju: »Ljudje božji! Obrišite
mu vendar solze! . . .«
 
# # #
<center>***</center>
 
Ljubezen je močen ogenj. Vse vode ga ne
pogase. Niti kri ne. Zvesta je ljubezen
kakor grob. In grob je neumrljiv . . .
 
 
[[Kategorija:Ivan Pregelj]]
[[Kategorija:Zgodovinski romani]]
[[Kategorija:Dom in svet]]
[[Kategorija:20. stoletje]]
[[Kategorija:V slovenščini]]
[[Kategorija:Romani]]
[[Kategorija:Zgodovinski romani]]
[[Kategorija:Zgodovinska tematika]]
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Bogovec_Jernej«