Jerica: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Romanm (pogovor | prispevki)
m Undo revision 7138 by 86.61.52.42 (Talk)
Vrstica 49:
Vsak dan je bil gori krokarijski zdravnik, in kdor ga je potreboval, ga je najprej pri Jurčku, potem šele na domu iskal. Bil je pri tridesetih, zdrave podobe, prijetnega obraza s cesarsko črno brado, trupla bolj čokatega; vedno je lepo napravljen hodil, drobno je stopal in v vsem gibanju života in rok imel je nekaj okroglo-gosposkega; ravno po vojaško se je držal, ponosen je bil proti kmetu, pa ves prijazen in meden pri Jurčkovih; pretehtano umevno je govoril, in ker je bil ves svet od Nemškega Gradca do Dolenjskega in od tod do Krokarije prehodil, je mnogo vedel povedati; imel je pa tudi ta zavidljivi dar božji, da je celo o rečeh, ki jih vedel ni, vedno kaj zanimivega in mikavnega uganil, tako da je bila njegova vednost nepresežna. In ker stare Jurčkovce vednost o svetu in omiki ni ravno bila velika, ga je čez vse rada poslušala in vse občudovala, kar je na njem videla in kar je izustil; obudil je v njej željo po tujih mestih in njih šegah, posebno po Nemškem Gradcu in njegovih čarobnih okolicah. Iz občudovanja je pa v nji taka ljubezen zrasla, da ji je bil kot sin in prvi svetovalec v vseh okoliščinah. To češčenje je skušal tudi vedno bolj poviševati; razkladal je o krajih, ki jih nikdar videl ni, tako lepo, da je mati, vsa v povest zamaknjena, v zdravnika strmé skoraj sopsti pozabljala, medtem ko se je Jerica z zobmi na spodnji žnabelj grizla, da matere z glasnim smehom ni predramila iz sladkih domišljij, ker je njej nekdo drug marsikaj drugače pripovedoval.
 
Pa povsod ni sreče. Med kmeti se zdravnik ni znal obnesti; ker se je moško držal, so se tudi oni; verjeli mu pa celo nič niso, in ker je v drugih rečeh baharil, so mu tudi v zdravilstvu malo zaupali in ga večidel šele takrat klicali, ko je kdo umrl, da bi mrliča ogledal. Tudi Jerica se je z njim rada malo ponorčevala, pa ji je vse s smehom in šalo poplačal, in dokaj kratov, ako ji je kaj prisuknjenega odgovoril, se je stara Jurčkovca za lakotnice prijemala; potresli so se ji podbradki in zažvenkljali zlati uhani, in ako je Jerica osramočena oči pobesila, je šel skoraj vsaksebi do veselja, zraven je pa ošabno mislil: ti neumno dekle, zdaj se ti norčuješ, ko mi v pest prideš, se bom pa jaz, in to bo drugače. Tega ni samo mislil, temveč tudi upal, ker spodrivalca se ni bal od juga do severa, toliko se je zanašal nase in na mater, ki bi mu bila velika pomočnicam ako bi je bilo potreba; tako gotov je bil svoje dobitve, da se mu za to še kaj truda potrebno ni zdelo. Bil je že na pol Jurček, poskušal je vina in se trgal za ceno, staro kobilo je zastonj kašlja odvadil, in že je zase voziček kupoval, češ da mu ne bo treba več peš hoditi okoli bolnikov in mrličev.
 
== II ==