Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 1.412:
si tedaj, da sem list, ki mrje pod vejo.
Samó, da sem
padel ž nje že <ibig>spomladi!</ibig>
Zbogom!«
 
Vrstica 1.418:
Kdo
je ta človek?
Obleka, silno obnošena in lahka, pričevalaje pričala o uboštvu.
je o uboštvu.
Tudi na obrazu se je čitalo, da mož ne
živi v izobilju. Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtisvtisek, ki
živi v izobilju.
se ga Bogomir ne moremogel iznebitiznebiti.
 
Še potem ne, ko je bil že na
Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtis, ki
potupoti proti Višavi.
se ga Bogomir ne more iznebiti.
Še potem ne, ko je že na
potu proti Višavi.
V tem obrazu je tičalo nekaj, česar si
nikakor raztolmačitini nemogel moreraztolmačiti.
Misli in misli.
— Prebudi
ga lahnolehno smejanje in zveneča govorica.
Drevesa mu prikrivajo
govoreče.
A toliko se da soditi, da govoré ženske.
 
»Kaj praviš,« vpraša ena, »ali bo prišel?«
 
»Nikar skrbetine skrbi!« odgovori druga.
»Jaz ga že vidim,
kako prisopihabo prisopihal ondi po stezi!«
 
»Že iz dalje bo napenjal obraz ter se rotil na tatice, ki
Vrstica 1.457 ⟶ 1.454:
deblo in se pazno ozre po gozdu.
Pod visokim drevesom,
ki je stalo nedalečne daleč od mesta, kjer se je skrival, pobirata
mladi dekleti kostanj po tleh.
Z belimi rokavi in
Vrstica 1.463 ⟶ 1.460:
Pod rutama,
okrog malih ušes koketno zavezanima, gledata rožnata
obraza v svet, tako veselo in skoraj razposajeno!.
 
»Čakaj, še malo poklatim!« spregovoriizpregovori manjša.
In v
resnici poprime za precejšen oklešček ter ga z velikim
trudom trešči v polno vejo, da se zreli kostanj usuje odž
nje kakor dež.
 
»Oj, ko bi toleto-le Jernej videl!« vzklikne druga, večja.
 
»ZdajSedaj bi pa rada vedela, kak je ta gospodar, ki je tako
čezčrez noč prišel na Višavo.«
 
»Miha ga je videl včeraj zvečersinoči, ko je prišel.
Na Višavo
je nesel koso nazaj, in takrat je prišel.«
 
»Kaka kisla stvar bo.«
Vrstica 1.500 ⟶ 1.498:
In ročno je hitela
proti mestu, kjer se je skrival Bogomir.
Skloni se in pobira. Tedaj stopi ta izza drevesa.
 
»Jezus, Ana, bežibéži
Tedaj stopi oni izza drevesa.
 
»Jezus, Ana, beži!«
In tovarišica izgine kakor blisk v
grmovje.
 
»Tu se pobira <ibig>moj</ibig> kostanj!« spregovori LesovéjLesovej, poudarjaje
besedo »moj«.
Dekle dvigne glavico proti njemu
in prestraši se prestraši tako, da popolnoma prebledi.
Skloni
Vzkloni
se kvišku in v deviški sramežljivosti stoji pred njim.
Pri
tem izpusti svoj predpasnik, da se usuje svetli kostanj po
zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti okrog
zemlji.
 
Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti okrog
glave.
A ruta ji uide na ramo, in odkrijejo se krasni rumeni
lasje, ki se kakor zlato leskečejo v soncusolncu.
 
»Pustim ga tu, kjer sem ga nabrala!« vzdihnezdihne končno
boječa.
boječe.
Obrne obraz po stezi, odločno v namenu, da bi
pobegnila.
UganilUgenil je hudobne njene naklepe.
Pristopi
ter jo prime za roko, ki se mu je za kmetico videla prečudno
Vrstica 1.534 ⟶ 1.528:
»Tako brez kazni mi ne pobegneš!«
 
Roka se ji trese, to dobro čuti. »Ali se ti oglaša slaba vest, prijateljica?«
 
Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor roža cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.
»Ali se ti oglaša slaba vest, prijateljica?«
 
Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor roža cvetoča.
 
»Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.
»Ana.
To se pravi, ne!
No, pa vendar Ana!«
 
»Kaj imaš dve imeni?« smeje se smeje.
 
Tudi dekle se ojači natona to.
 
»Izpustite mi roko,!« prosi ponižno.
 
»ZdajSedaj še ne.
Od kodOdkod si?«
 
»Z vasi.
Delavec so oče in lakoto trpimo.« Pri ustih se ji je napravila nežna črtica, kakor bi se hotela
 
Pri ustih se ji je napravila nežna črtica, kakor bi se hotela
smejati rdeča ta usta.
 
»To je nekoliko opravičenja!
A lakota še vendar popolnoma
ne opravičuje napadov na tujo last!.«
 
»Mati so bolni!«
Vrstica 1.568 ⟶ 1.557:
»Zopet olajševalna okoliščina, rekli bi pri sodišču.
No,
pa stvar je še vedno grozno nevarna. Nekje v kazenskih
 
Nekje v kazenskih
zakonih se čita, naj se hudobnež, ki jemlje sadje z drevja
ali pa klasje s polja, ostro kaznuje z zaporom.«
Vrstica 1.584 ⟶ 1.571:
oko solzno.
 
LesovéjLesovej bi bil gotovo vsak drug dan takotáko lepo priliko
porabil ter sladaksladák poljub pritisnil dekletu na usta, a danes
mu je bilo srce še prepolno maščevalnih misli.
Ko
tedaj zapazi solze v krasnih očeh svoje ljubeznive tatice, ji
izpusti ji roko.
Plahi srni podobno in z obrazom kakor
roža rdečim steče za sestro po gozdu.
LesovéjLesovej gleda
za njo.
 
Vrstica 1.599 ⟶ 1.586:
 
Obrne se proti domu.
Sredi pota mu prihlastaprihlastá naproti
stari Jernej.
 
Vrstica 1.612 ⟶ 1.599:
 
»Škoda!
No pa naj mi drugikrat v pest prideta...
«
 
Ko Bogomir ničesar ne odgovori, reče še reče: »Saj vem,
tisti dve PoredneževiPorédneževi iz vasi sta bili.
Tam krade vsa familija!.«
 
»Videl sem še drugega človeka v gozdu!« pravi oni.
Vrstica 1.648 ⟶ 1.634:
»Kaj?
Nič!
Smrti čaka in z miloščino ga menda redérede
na Nižavi.
Pa jaz ničesar ne vem, in če bi vas gospod z
Nižave vprašal, recite, da sem rekel, da ničesar ne vem. Za Tekstorja se piše, in če bi umrl, prav bi storil.«
 
Za Tekstorja se piše in, če bi umrl, prav bi storil!«
 
Videlo se je starcu, da nerad govori o tem.
Bogomir ga
zatozategadelj ne izprašuje dalje.
Prideta tedaj tudi že prav k Višavi,
kjer starec takoj izgine v kuhinjo.
Vrstica 1.663 ⟶ 1.647:
kosilo gospodu.
 
==Šesto poglavje==
ŠESTO POGLAVJE
<i>Ti sam si gospodar!
 
<poem>
<i>Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
Iziz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko-ptico,
katerokolikatérokoli ustvarivstvári star;
kedorkedór bi pa ko jazjàz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti —
človeka — ustvaritivstvariti nikarnikár!
S. Gregorčič</i></poem>
S.</i> Gregorčič
 
Potem preteče nekaj dni.
Bogomir Lesovéj je zahajal