Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 1.412:
si tedaj, da sem list, ki mrje pod vejo.
Samó, da sem
padel ž nje že <
Zbogom!«
Vrstica 1.418:
Kdo
je ta človek?
Obleka, silno obnošena in lahka,
Tudi na obrazu se je čitalo, da mož ne
živi v izobilju. Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom
Še potem ne, ko je bil že na▼
▲Ali vendar je napravljal ta obraz z duhovitimi svojimi črtami in z visokim mislečim čelom vtis, ki
▲se ga Bogomir ne more iznebiti.
▲Še potem ne, ko je že na
▲potu proti Višavi.
V tem obrazu je tičalo nekaj, česar si
nikakor
Misli in misli.
— Prebudi
ga
Drevesa mu prikrivajo
govoreče.
A toliko se
»Kaj praviš,« vpraša ena, »ali bo prišel?«
»Nikar
»Jaz ga že vidim,
kako
»Že iz dalje bo napenjal obraz ter se rotil na tatice, ki
Vrstica 1.457 ⟶ 1.454:
deblo in se pazno ozre po gozdu.
Pod visokim drevesom,
ki je stalo
mladi dekleti kostanj po tleh.
Z belimi rokavi in
Vrstica 1.463 ⟶ 1.460:
Pod rutama,
okrog malih ušes koketno zavezanima, gledata rožnata
obraza v svet, tako veselo in skoraj razposajeno
»Čakaj, še malo poklatim!«
In v
resnici poprime za precejšen oklešček ter ga z velikim
trudom trešči v polno vejo, da se zreli kostanj usuje
nje kakor dež.
»Oj, ko bi
»
»Miha ga je videl
Na Višavo
je nesel koso nazaj, in takrat je prišel.«
»Kaka kisla stvar bo.«
Vrstica 1.500 ⟶ 1.498:
In ročno je hitela
proti mestu, kjer se je skrival Bogomir.
Skloni se in pobira. Tedaj stopi ta izza drevesa.
▲»Jezus, Ana, beži!«
In tovarišica izgine kakor blisk v
grmovje.
»Tu se pobira <
besedo »moj«.
Dekle dvigne glavico proti njemu
in
Skloni
se kvišku in v deviški sramežljivosti stoji pred njim.
Pri
tem izpusti svoj predpasnik, da se usuje svetli kostanj po
zemlji. Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti okrog▼
▲Z ročico si hoče nekaj popraviti pri ruti okrog
glave.
A ruta ji uide na ramo, in odkrijejo se krasni rumeni
lasje, ki se kakor zlato leskečejo v
»Pustim ga tu, kjer sem ga nabrala!«
boječa.
Obrne obraz po stezi, odločno v namenu, da bi
pobegnila.
Pristopi
ter jo prime za roko, ki se mu je za kmetico videla prečudno
Vrstica 1.534 ⟶ 1.528:
»Tako brez kazni mi ne pobegneš!«
Roka se ji trese, to dobro čuti. »Ali se ti oglaša slaba vest, prijateljica?«
Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor roža cvetoča. »Kako ti je ime?« vpraša mehkeje.▼
▲Kri ji zdaj stopa v lice, da je kakor roža cvetoča.
»Ana.
To se pravi, ne!
No, pa vendar Ana!«
»Kaj imaš dve imeni?«
Tudi dekle se ojači
»Izpustite mi roko
»
»Z vasi.
Delavec so oče in lakoto trpimo.« Pri ustih se ji je napravila nežna črtica, kakor bi se hotela
smejati rdeča ta usta.
»To je nekoliko opravičenja!
A lakota še vendar popolnoma
ne opravičuje napadov na tujo last
»Mati so bolni!«
Vrstica 1.568 ⟶ 1.557:
»Zopet olajševalna okoliščina, rekli bi pri sodišču.
No,
pa stvar je še vedno grozno nevarna. Nekje v kazenskih
zakonih se čita, naj se hudobnež, ki jemlje sadje z drevja
ali pa klasje s polja, ostro kaznuje z zaporom.«
Vrstica 1.584 ⟶ 1.571:
oko solzno.
porabil ter
mu je bilo srce še prepolno maščevalnih misli.
Ko
tedaj zapazi solze v krasnih očeh svoje ljubeznive tatice, ji
izpusti
Plahi srni podobno in z obrazom kakor
roža rdečim steče za sestro po gozdu.
za njo.
Vrstica 1.599 ⟶ 1.586:
Obrne se proti domu.
Sredi pota mu
stari Jernej.
Vrstica 1.612 ⟶ 1.599:
»Škoda!
No pa naj mi drugikrat v pest prideta
Ko Bogomir ničesar ne odgovori,
tisti dve
Tam krade vsa familija
»Videl sem še drugega človeka v gozdu!« pravi oni.
Vrstica 1.648 ⟶ 1.634:
»Kaj?
Nič!
Smrti čaka in z miloščino ga menda
na Nižavi.
Pa jaz ničesar ne vem, in če bi vas gospod z
Nižave vprašal, recite, da sem rekel, da ničesar ne vem. Za Tekstorja se piše, in če bi umrl, prav bi storil.«
Videlo se je starcu, da nerad govori o tem.
Bogomir ga
Prideta tedaj tudi že prav k Višavi,
kjer starec takoj izgine v kuhinjo.
Vrstica 1.663 ⟶ 1.647:
kosilo gospodu.
==Šesto poglavje==
<i>Ti sam si gospodar!▼
<poem>
▲<i>Ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
podari logu pevko-ptico,
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti —
človeka —
S. Gregorčič</i></poem>
Potem preteče nekaj dni.
Bogomir Lesovéj je zahajal
|