Wikivir

Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Vrstica 1.850:
H. Heine</i></poem>
 
Mesto Lukovec, o katerem zdajki hočemo sedaj govoriti o njem, je
glavno mesto slovenske pokrajine.
Eno tistih
mest je, katereki jih je novošegna kultura prevlekla z barvo
modernega bogastva, tako da prvi hip nekoliko očara
oko, če stojiš na visočini ter zreš na skupaj stlačene stavbe
pod seboj.
Nova doba je postavila sredi staroverskih
hiš tu in tam novo, takisto moderno-eterično poslopje,
katero napravlja vtisvtisek, da se bo podrlo, če zemlja le malo
potrepetapotrepetá pod njim.
Sicer pa se mesto odlikuje z nemško inteligenco, z umazanimi ulicami, slabim pomostompomôstom
in z veliko množico nemških napisov.
 
Zvečer se pije po nizkih, zakajenih sobanah kislo vino
in vodeno pivo, kuje politika in se razpravljajo čudni nazori. Sploh je Lukovec mesto, kjer imajo jeziki prečudno
svojo moč in te nehote zapredó v tisočero niti, če se morda tudi za ves svet ne meniš ter stanuješ kje visoko▼
 
Sploh je Lukovec mesto, kjer imajo jeziki prečudno
▲svojo moč in te nehote zapredó v tisočero niti, če se
 
 
morda tudi za ves svet ne meniš ter stanuješ kje visoko
pod streho.
 
Denar ima svojo moč!
Če nisi hišni posestnik, ali če
vsaj nimaš dvadveh ali treh vinogradov, potem ne šteješ, potem
si ničla.
Hčere bogatašev se pošiljajo v Lindau ali
druge nemške inštitute, iz katerih se čezčrez nekaj let povračajo,
cvetoče v nenaravni koketnosti.
ČeAko hodiš po
mestnih drevoredih, niti enega trenutkatrenotka nisi varen, da ti
ne zadonizadoní na uho francoščina s strašnim akcentom ali
pa govor v visoki nemščini, kateraki pa se tudi odlikuje s
posebnim lukovškim akcentom.
To so slovenske gospodične
z nemško notranjostjo, z nemško vzgojo!
 
Razkazujejo se ti tudi zakonske ženice, v špicah in žametu. Oblečene so bogateje nego gospe v Parizu in žive
 
Oblečene so bogateje nego gospe v Parizu in živé
tako, da spravljajo na beraško palico svoje uboge zakonske
može, ravno tako kakor oneóne v Parizu!
 
TakoTáko je to mesto, to nemško-slovensko mesto!. Na bližnjem zvoniku je bílo pol devetih, ko se pripelje
Bogomir LesovéjLesovej pred lukovško kazino.▼
 
* * *
 
Na bližnjem zvoniku je bilo pol devetih, ko se pripelje
▲Bogomir Lesovéj pred lukovško kazino.
To središče
nemškega življa v Lukovcu stoji na precejprecèj prostornem
trgu.
Na eni strani ga obdaja majhen vrt, kjer se vse leto
ne čuje slovenska beseda, kjer so še celo točajke naučene
zabavljati na jezik slovenski jezik.
Lukovška kazina se že
dolgo bori z denarnimidenarskimi nadlogami in mnogo težko hihipoteko mora prenašati ta stavba.
 
 
poteko mora prenašati ta stavba.
Da niso nekateri zavodi
imeli usmiljenja, morda bi bila morda že davno prišla na
boben ter služila tako v podobo stranki, ki že dolgo časa
umira po Slovenskem.
 
Bogomir mora čakati.
Dolga vrsta vozov je pred njim,
ki se počasi izpraznjujejo.
Dospevši do vhoda, odpre
vozu vratca nekakšen portir, opravljen v ponošeno
livrejo, držeč v rokah palico, ki je nosila debeli rumen
gumbgómb na svojem koncu.
Ta maršalek se z veliko važnostjo
globoko pokloni.
A Bogomiru se vendar dozdeva,
da dišidiší po žganju, kar je bilo vsekakor mogoče.
jeV regetalaveži regetá velika tolpa krščenic in kuharic, ki so prišle▼
V veži
▲je regetala velika tolpa krščenic in kuharic, ki so prišle
gledat svojo gospodo.
Skozi to tolpo je moral vsak, ki je
hotel dospeti k stopnicam.
Pri tem so se morali poslušati
vzkliki, ne vselej prijetni!.
 
Vrh stopnic je prežal tako imenovani slavnostni odbor. Nekoliko navadnih, starih in mladih obrazov, prezebajoč
 
Nekoliko navadnih, starih in mladih obrazov, prezebajoč
v tankih frakih in razkazujoč bele kravate okrog
suhih obrazov.
To krdelce si je dajalo neznosno važnost
ter s posebno navdušenostjo hrumelo vsaki ženski naproti,
metajoč okrog s tistimi znanimi frazami, kateraki jih
poganja lukovški parket.
 
Ta odbor se gnete ravno tedaj okrog visoke gospodične,
ki se je brez dvojbe štela med lukovške zvezde,. Bogomir
zleze mimo in nikdonihče se ne meni zanj.
V temačni
garderobi je dremaldremlje čuvaj in se niti ne prebudi se, ko vstopi naš gost.
 
 
naš gost.
Brez pomoči tega čuvaja se izlušči torej iz zgornje
svoje obleke.
Prvo, kar opazi potem, je družba častnikov. Pred visokim zrcalom stoje ter si češejo lase.
 
Pred visokim zrcalom stojé ter si češejo lase.
 
Bogomir stopi v sosednjo sobo.
Povsod tuji obrazi.
Tu
so sedeli očetje, ki so prišli neradine radi in samo svojim gospem
in gospodičnam na ljubo.
Že zdajsedaj, ko se je veselica
komaj pričela, grozno so se grozno dolgočasili.
Pušili so cigare
ali pa vzdihovalizdihovali pri pol izpraznjenipoluizpraznjeni kupi ter v duhu preračunovali,
koliko bo stal nocojšnji večer.
Tudi igralo se
Vrstica 1.973 ⟶ 1.952:
In črno krdelo prežalcev je oblegalo mizo, kjer se je
tarokiralo ali preferansiralo.
Ti gledalcigledavci so kritikovali
vsako karto.
 
V kotu se je bila zbrala okrog političnega svetovalca
— voditelja — tolpa ponižnih poslušalcevposlušavcev.
Bili so fanatični
obrazi, s slovenskimi črtami ali z duhom germanskim. Govorili so o politiki ter metali kamenje na rod, ki
 
Govorili so o politiki ter metali kamenje na rod, ki
je bil njih rod!
Bogomir hoče hitro mimo.
 
Pri tem je čul nehote naslednji razgovor.
 
»Na njegov značaj ne dam črvivega oreha!« pravi
eden z velikim nosom in dolgim obrazom.
 
»Ne sodi prehitro!« odgovori politični svetovalec. »Poslušajte mene!
 
»Poslušajte mene!
Poslušajte mene!« hiti oni z dolgo
glavo.
»Pri prvi volitvi bo Ernest Malec volil panslavista
in čezčrez leto dni bo sam panslavist!«
 
»Ni mogoče!
Vrstica 2.002 ⟶ 1.977:
Politični
svetovalec ni prenašal opozicije med svojimi pristaši,
zatozategadelj je govoril te besede skoraj srdito.
 
A dolga glava nasprotuje.
Vrstica 2.009 ⟶ 1.984:
 
»Tiste jame so mu morda pojedle nekoliko očetovih
grošev!« vsili se vsili tretji.
 
»Kaj jame!
Vrstica 2.016 ⟶ 1.991:
Te besede je Bogomir še čul, potem pa prekorači prag
sosednje sobe.
V tej sobi je stal biljard, in igrali so štirje
mladi gospodje.
Zaspan točaj je markiral igro, a gospodje
Vrstica 2.024 ⟶ 1.999:
dolgočasni.
Nekaterim se je napravljala že lisa na
temenu, in drobna stvarca z obrazkom, ki je komaj ušelušla
šolski klopi, bila je bila odločno plešasta.
Igrali so, kakor povedano,
s kričečim navdušenjem, a igrali so slabo, zabavljali
pri vsakem sunku na biljard ter se togotili na
markerjamarkêrja, da premalo piše.
Bitja so bila to, kateraki so jih
skrbne matere razvadile, kateraki se niso ničesar naučila
v kratkem življenju, kateraki pa so zdajsedaj, ko so imela pravico
s frakom plaziti se plaziti po parketu, govorila o vsaki stvari,
in sicer govorila, kakor bi Bog vebogve kaj vedela!.
 
»Slaba deska to!« kriči dolgin, na katerem je bilo najzanimivejše to, da si je česal lase v velik rep okrog ušesa.
 
»Ta kéj, ta stara žlica,« vpije tista šibka plešasta stvarca,
»bil bi bil za gnojne vile preslab.«
 
»Danes bo še kak Slovenec tu!« oglasi se tretji zaničljivo.
Vrstica 2.045 ⟶ 2.020:
»Slovenska sodrga!« srdi se oni z repi okrog ušes.
O
Slovencih ni nikdar drugače govoril, kakor s to psovko.
 
»No, lepa družba!« dostavi tretji.
Nosil je takisto rumeno
laško obuvalo, da je bilo videti, kakor bi bos skakal
okrog!.
—
 
Bogomir pobegne v tretjo sobo.
Vrstica 2.057 ⟶ 2.031:
mize so z rumenimi prti pokrite.
Pri teh mizah
prežipreží nekoliko točajev v ponošenih frakih in umazanih
kravatah.
Po zraku pa se je iz bližnje kuhinje razširjal duh ogrskega golaža, iz česar se je dalo sklepati, da
Vrstica 2.063 ⟶ 2.037:
naročala.
 
Dvorana, v kateri se je plesalo, je precejprecèj visoka in obširna.
Vrsta stebrov razdeljujedeli to plesišče v dva prostora. Od stropa visi nekoliko svečnikov, na katerih pa sedaj gori samó vsaka druga sveča, tako da ni bilo prave
 
Od stropa visi nekoliko svečnikov, na katerih pa je
tedaj gorela samo vsaka druga sveča, tako da ni bilo prave
svetlobe.
Ko je Bogomir vstopivstopil, šumelo je šumelo tu notri, kakor
šume zvečer čebele v panju.
Godba, posajena visoko
na galeriji, je ravno počivala, in plesalkeplesavke in plesalciplesavci so
se sprehajaliizprehajali v velikem kolobarju po parketu ter se sladko
smejali.
Če si tak parček, in posebno gospodiča v fraku,
iz dalje opazoval, zdelo se ti je zdelo, kakor bi se črna mumuha spenjala po cvetoči roži.
Dekleta, kar je resnica, so bila▼
 
so krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih oči na izobilje!. Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno zrle svojim▼
 
plesalkamplesavkam v obraz, zvijale tankatankà telesca ter živo igraleagirale z▼
ha spenjala po cvetoči roži.
rokami, kakor bi Bog vebogve kaj duhovitega govorile.▼
▲Dekleta, kar je resnica, bila
▲so krasna: belih polnih rok na kupe in žarečih oči na izobilje!
 
Črne muhe v frakih pa so zaljubljeno zrle svojim
▲plesalkam v obraz, zvijale tanka telesca ter živo igrale z
▲rokami, kakor bi Bog ve kaj duhovitega govorile.
Prišedši bliže pa si kmalu opazil, da se ta duhovita govorica
sučesukala samo o tem, kako se gospica danes zabava, kako je
danes krasno, da se bo jutri lahkolehko dolgo spalo in da se
kaj takega samo v lukovškem kazinu napraviti dadá, itdi. t. d. Sredi kolobarja, pod lestencem, na tako imenovanem
otoku, taborili so taborili bolj ostareli gospodje, vdovci, zasebniki,▼
 
kateriki so se pri svojih visokih letih še vedno radi▼
Sredi kolobarja, pod svečnikom, na tako imenovanem
▲otoku, taborili so bolj ostareli gospodje, vdovci, zasebniki,
▲kateri so se pri svojih visokih letih še vedno radi
ogrevali o tistem ognju, ki nam ga v krvi užigajo nagi
komolci mladih deklet.
Vrstica 2.101 ⟶ 2.065:
Ob straneh, na mehkih sedežih so čepele matere z zadovoljnimi
obrazi ter se s pogledi ozirale po svojih hčerkah,
in ti pogledi so jasno oznanjevali: Kajne»Kaj ne, to je dekle,
moja hči!«
 
Po stranskih kotih so se šopirile gospe, ki niso več plesale,
ki so pa pri takih prilikah rade razkazovale svoje
drage obleke, svoja naga tolsta pleča in dolgi rep kipečih
svojih častilcev!častivcev.
A zakonski možje so sloneli kje pri strani,
pozabljeni in prave ničle nocojšnji večer.
Vmes so se
pletle vojaške uniforme, rožljale sablje, in star general s
sivo brado se je trudil okrog mladega, krasnega dekledekleta, ki je koketiralo — ne s sivo brado, a z zlatim ovratnikom
pod to sivo brado!.▼
 
 
ta, ki je koketiralo — ne s sivo brado, a z zlatim robom
▲pod to sivo brado!
 
Summa summarum: mnogo smejanja, mnogo plesanja,
mnogo nepotrebnega govoričenja in mnogo potu!potú. V srcu pa je vendar čutil vsakdo, da je bilo lani in predlanskim
 
V srcu pa je vendar čutil vsakdo, da je bilo lani in predlanskim
ravno tako, in vsak si je želel, da bi bil že skoraj
v gorki postelji.
Vrstica 2.132 ⟶ 2.091:
položi tuja roka na ramo.
 
»Vraga, ali si ti LesovéjLesovej, ali nisi?«
 
Vprašani se začuden obrne.
Vrstica 2.142 ⟶ 2.101:
obraz videti kakor brez čela.
Temu možu so se cedili lasje
od dišav in na prsi si je bil nekje nataknilnateknil rdečo rožo. Pri vsakem koraku so se na nogah prikazovale krvavordeče
 
Pri vsakem koraku so se na nogah prikazovale krvavordeče
nogavice.
Bil je to elegantno-modern človek!
Na
fraku je nosil še celo rumene, zlate gumbegómbe, da je bilo z
ničevno svojo fiziognomijo v resnici podobnejši lakaju
nego spretnemu in priljubljenemu plesalcuplesavcu.
V rokah je
tiščal ženskižensko pahljačpahljačo, ki si gajo je bil izposodil pri svoji plesalkiplesavki
ter gajo po plesu pridržal, da je vzbujal večjo pozornost.
 
»Ali si ti LesovéjLesovej?« vpraša še enkrat ter se pri tem s
pahljačempahljačo vseka po suhem stegnu, kar je menil, da je
silno elegantno.
»Vraga, od kododkod pa je tebe prineslo?«
 
Bogomir ga nikakor ne more spoznati.
Vrstica 2.170 ⟶ 2.127:
Ti si, Sodar!« odgovori hladno.
Že na univerzi
mu ni bil povšeči medeno hinavskimedenohinavski ta značaj.
 
»Bog te živi!
Bog te živi!« govori oni.
»Poglej, jaz sem
zdaj notar v Lukovcu in denar si delam, ha, -ha!
A danes
sem grozno presiran (notar Sodar je govoril rad v tujih
izrazih), tu sem aranžeraranžér in skrbi imam, skrbi!
Prijatelj, ti
ne veš, koliko dá tako aranžiranje opraviti daje!.«
 
»Kaj?« začudi se Bogomir.
»Kako si prišel ti med preroke? Na univerzi si hotel pokončati vso Nemčijo?«
 
Na univerzi si hotel pokončati vso Nemčijo?«
»Ej, univerza!
Slaba šala, prijatelj!
ZdajSedaj smo v življenju
in pametnejši in denar si služimo.
Slovenščina je za
dijake.
ZdajSedaj smo Nemci in v srcu smo bili vedno Nemci,
kar je pametno.
Slovenščina je za dijake!
Hi, -hi!«
 
In sam se je smejal temu hromemu dovtipu.
Vrstica 2.202 ⟶ 2.158:
kar je bilo o njem pričakovati.
A mladi notar mu ne
dadá časa, da bi dolgo premišljeval o taki značajnosti.
Zopet
se udari s pahljačem po stegnu ter pravi:

»Ne stoj tu,
kakor kip!
Pleši, vraga!
Čakaj, predstavim te nekaterim
gospodičnam, lepim in bogatim. O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela dote, in povedal ti bom, če boš hotel! Hajdi!«
 
Bogomir mora zž njim.▼
O vsaki ti vem povedati, koliko bo imela dote, in povedal ti bom, če boš hotel!
In oni s pahljačempahljačo, s katerimkatero se▼
 
je še vedno bíl po stegnu, vlači ga vlači okrog med gospodičnami▼
Hajdi!«
ter ga predstavlja: »Gospod LesovéjLesovej — gospica!« Bogomir napravlja svoje priklone.▼
▲Bogomir mora z njim.
▲In oni s pahljačem, s katerim se
▲je še vedno bíl po stegnu, vlači ga okrog med gospodičnami
▲ter ga predstavlja: »Gospod Lesovéj — gospica!«
 
Bogomir napravlja svoje priklone.
Mladi notar pa se radosti,
da je zopet vzbujal pozornost s tem, da je kazal
nepoznanega plesalcaplesavca.
Potem pa se postavi sredi dvorane,
popravi si nekoliko obleko, da se zabliskajo krvavordeče
nogavice, trešči s pahljačempahljačo ob stegno ter kriči:
»Kadrilja! Gospôda, ka-dri-lja!
 
Gospoda, kadrilja!
Prosim dve koloni!«
 
==Osmo poglavje==
OSMO POGLAVJE
 
<poem>
<i>Kad prvi put do mene sjedjela,
te Jojjoj kradom modre oči pazih:,
s divnom slutnjom neštonješto me prorazi,
i razigra od srca do čela.
Kad Jojjoj danas pazim obraz mili,▼
 
oko mene vas se svijetsviet zavrti,▼
▲Kad Joj danas pazim obraz mili,
zadrhćezadrhče mi ko list srcesrdce živo ...</i>▼
▲oko mene vas se svijet zavrti,
▲zadrhće mi ko list srce živo ...</i>
Stanko Vraz
Kadrilja v dveh kolonah!
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva_srca«