Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 2.190:
Kad joj danas pazim obraz mili,
oko mene vas se sviet zavrti,
zadrhče mi ko list srdce živo.
Stanko Vraz</i></poem>
Kadrilja v dveh kolonah!
Kdo je ne pozna
Okrog tebe sopara, po parketu
odtrgani kosci ženskih oblek, nad teboj bobneča godba,
tebi nasproti pa bled človek, ki premika z nenaravno
grandeco okorne ude
Tik sebe imaš družico, polovično
opravljeno, z umetnim cvetjem
in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjuje, da hoče
od tebe, svojega
In končno
še najhujše!
V tvojem sosedstvu se je naselil zaljubljen
parček, in ta se ti nosi kakor golob in golobica na
strehi.
Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj govoriti. Ali kaj?
▲Tvoja plesalka te je pogledala že enkrat,
dvakrat, in vselej manj prijazno, in končno se ji prav jasno
čita na obrazku, da je neprijetno
▲Jezik se vendarle razveže in
besede, katerih se je človek z vsemi svetimi prisegami
ogibati zavezal,
zabavate nocojšnji večer?«
— V resnici, tvoja usta so jih
spregovorila, banalne so te besede!
Otrpneš o njih kakor
riba,
A pomagati se ne
kako se zabavate nocojšnji večer?«
— Pa vir je
vendar odprt.
Potem si hipoma sredi govorice, živahne
in navdušene.
A ko je kadrilja končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli.
▲Da bi jo vrag vzel, tako kadriljo!
▲Bogomir si izvoli plesalko aristokratične zunanjosti in
z nekako ošabnim obrazom.
Bil je slovenski obraz, in da si ga ovil s pečo,
je venčalo umetno cvetje.
Precejšnja samozavest se je
Vrstica 2.248 ⟶ 2.239:
Po splošnih prvih frazah mu je povedala, da je vzgojena
v nemškem inštitutu in da tudi pri plesu nima navade
govoriti s Hamletom besede, besede in samo besede. S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne
razgovore.
»Gospod
angleški
Bogomir otrpne.
Vrstica 2.284 ⟶ 2.273:
Že je hotel imenovati tebe, večni Shakespeare, a premisli
se; Bog zna, kakov
hladnokrvno: »Težko je soditi, gospodična.
A recimo:
Tomaž Buckle.«
In v resnici ni opazila jame,
nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja postavil na
čelo angleškim pesnikom.
Mirno in zavestno odgovori:
»A meni ugaja najbolj Coleridge!«
»Coleridge!
Dober poet je!«
Vrstica 2.305 ⟶ 2.295:
To je prava poezija!«
In zdaj
treh svatov enega ustavil. Bogomir pa mora poslušati
celo dolgo pripovest o tem nesrečnem mornarju: Kako
je na jugu hudobno ustrelil ptico albatros, kako je potem
razkačen duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri
luninem svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem
okrepčala, in
mornar!
Vrstica 2.320 ⟶ 2.308:
ženska se je pred plesom iz kake knjige o angleški literaturi
na pamet naučila poglavje o Coleridgeu in zdaj je
s tem poglavjem mučila svoje
Zrak naokrog se
je
Bogomir se zahvali svoji
Pogleda ji v obraz
ter opazi, da si barva obrvi: pri desnem očesu ji je bila
Vrstica 2.334 ⟶ 2.321:
»Nevarna ženska je to!« misli si Bogomir.
»Barva si
obrvi in z angleško literaturo pita svoje
Z
olehčanim srcem pobegne vstran.
Kmalu potem pride
njegova
Vodil jo je gospod, ki je v življenju
brez dvojbe prodajal rozine ali kaj takega.
Vrstica 2.346 ⟶ 2.333:
Vprašani razkorači obraz: »V Trstu sem jih poznal nekoliko!«
na pamet naučila kapitel o Coleridgeu!
učenost!
Vrstica 2.356 ⟶ 2.343:
pričakovati.
Bolj posvečeni v tajnosti slavnostnega
odbora so pripovedovali za trdno, da se bo o svojem
tudi nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo
izvrstnost nocojšnjega večera.
Vrstica 2.362 ⟶ 2.349:
V resnici se hipoma odpro vrata iz ženske garderobe
in v dvorano se vsuje vrsta kostumiranih parov.
Maskirane so
pa
V tej družbi se je razkazoval
nekakov vojvoda Alba z zajčje - plašnim obrazom; potem
se je videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je dobro
poznala
Kitajcev in sploh enakih kostumov, ki se
Cvet vsem
pa je bil markí Poza, lukovški markí Poza!
Z obrazom,
kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa
že prav čisto nič
dramo, da je bilo groza!
Ta markí je pričel takoj z
veliko strastjo plesati ter je bil v črnem svojem plaščku
in z
Maltezovec, pa je vendar (tako, da je vsakdo lahko slišal)
vzkliknila: »
In vi bi morali tedaj videti malega markíja, kako je zavihtel
svojo glavo in plesal in plesal!
Ženske maske se
znani napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj vedno
neslani.
Vrstica 2.396 ⟶ 2.380:
Hotela je predstavljati spomladansko
vijolico: tega dišečega cvetja je viselo vse polno
okrog nje, in še celo glavico ji je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem cvetom pa so se žarili rumeni lasje
ter se čarobno družili z modrim cvetom.
Krasna, ljubezniva
je bila ta vijolica in nosek izpod črne maske zroč in
pod njim rdeča usta so se videla Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale
izmed temnega žameta.
»Kaj stojiš tu, kakor bi bil
»Doma
vijolica.
Vrstica 2.417 ⟶ 2.397:
A vendar ni mogoče!
Kako naj
pride
Od samega začudenja niti
besedice
»Poglej ga, še vedno je lesen!« oglasi se zopet Turkinja.▼
»Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!« dodá vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v gozdu
več mogoča
Oni dve
Bogomiru
pa
Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v dvorano,
blesku.
Še celo smešni
lepote!
Ničesar ni več premišljeval; samo to je vedel, da
bo danes zopet gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti
od tistega dne.
Danes je tu, in
ljubi
Tedaj pa se postavi naš Ferdinand Sodar sredi dvorane,
tleskne s
polnoči in da zahteva zakon, naj se milostive gospodične
demaskirajo.
Splošni »«ah! in a! oglaša se po dvorani.
Gospodične
snemajo maske, žanjejo pohvalo od svojih častilcev ter
|