Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 2.190:
Kad joj danas pazim obraz mili,
oko mene vas se sviet zavrti,
zadrhče mi ko list srdce živo.</i>
Stanko Vraz</i></poem>
 
Kadrilja v dveh kolonah!
Kdo je ne pozna, dolgočasnosti take kadrilje?
Okrog tebe sopara, po parketu
odtrgani kosci ženskih oblek, nad teboj bobneča godba,
tebi nasproti pa bled človek, ki premika z nenaravno
grandeco okorne ude!.
Tik sebe imaš družico, polovično
opravljeno, z umetnim cvetjem čezčrez in čezčrez prepreženo,
in z obrazom, na katerem vsaka črtica oznanjuje, da hoče
od tebe, svojega plesalcaplesavca, kratkočasena biti!.
In končno
še najhujše!
V tvojem sosedstvu se je naselil zaljubljen
parček, in ta se ti nosi kakor golob in golobica na
strehi.
Ti sam imaš neprestano zavest, da moraš kaj govoriti. Ali kaj?
Tvoja plesalkaplesavka te je pogledala že enkrat,
 
Ali kaj?
Tvoja plesalka te je pogledala že enkrat,
dvakrat, in vselej manj prijazno, in končno se ji prav jasno
čita na obrazku, da je neprijetno raznenadenarazočarana in da obžaluje, ker ima takega pusteža na svoji strani. Nekaj se mora izpregovoriti.
Jezik se vendarlevendar le razveže in
 
 
obžaluje, ker ima takega dolgočasneža na svoji strani.
 
Nekaj se mora spregovoriti.
Jezik se vendarle razveže in
besede, katerih se je človek z vsemi svetimi prisegami
ogibati zavezal, izrujejo se ti izrujejo iz grla: »Gospodična, kako se
zabavate nocojšnji večer?«
— V resnici, tvoja usta so jih
spregovorila, banalne so te besede!
Otrpneš o njih kakor
riba, zmrznjenazmrzla v ledu!.
A pomagati se ne da: »Gospodična,
kako se zabavate nocojšnji večer?«
— Pa vir je
vendar odprt.
Potem si hipoma sredi govorice, živahne
in navdušene.
A ko je kadrilja končana, ne veš, kaj si govoril. In glava te boli.
Da bi jo vrag vzel, takotáko kadriljo!
 
Bogomir si izvoli plesalkoplesavko aristokratične zunanjosti in
In glava te boli!
Da bi jo vrag vzel, tako kadriljo!
 
Bogomir si izvoli plesalko aristokratične zunanjosti in
z nekako ošabnim obrazom.
Bil je slovenski obraz, in da si ga ovil s pečo, čebi bil mnogo krasnejši nego sedaj, ko ga
bi ga ovil s pečo, bil bi mnogo krasnejši nego zdaj, ko ga
je venčalo umetno cvetje.
Precejšnja samozavest se je
Vrstica 2.248 ⟶ 2.239:
Po splošnih prvih frazah mu je povedala, da je vzgojena
v nemškem inštitutu in da tudi pri plesu nima navade
govoriti s Hamletom besede, besede in samo besede. S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne
 
S tem je hotela izraziti, da tudi pri plesu ljubi resne
razgovore.
 
»Gospod LesovéjLesovej,« vpraša potem ponosno, »ali govorite
angleški?!«
 
Bogomir otrpne.
Vrstica 2.284 ⟶ 2.273:
 
Že je hotel imenovati tebe, večni Shakespeare, a premisli
se; Bog zna, kakov okusvkus ima te ženska!
ZatoZategadelj odgovori
hladnokrvno: »Težko je soditi, gospodična.
A recimo:
Tomaž Buckle.«
 
In v resnici ni opazila jame, kateroki jo ji je skopal pred
nožico s tem, da je slavnega zgodovinarja postavil na
čelo angleškim pesnikom.
Mirno in zavestno odgovori:
»A meni ugaja najbolj Coleridge!«
 
»Coleridge!
Dober poet je!«
Vrstica 2.305 ⟶ 2.295:
To je prava poezija!«
 
In zdaj pričnepočne pripovedovati, kako je star mornar od
treh svatov enega ustavil. Bogomir pa mora poslušati
 
Bogomir pa mora poslušati
celo dolgo pripovest o tem nesrečnem mornarju: Kako
je na jugu hudobno ustrelil ptico albatros, kako je potem
razkačen duh preganjal ladjo, kako so tovariši pri
luninem svitu pomrli, kako ga je sveta Devica z dežjem
okrepčala, in kakokáko pokorno je moral delati nesrečni
mornar!
 
Vrstica 2.320 ⟶ 2.308:
ženska se je pred plesom iz kake knjige o angleški literaturi
na pamet naučila poglavje o Coleridgeu in zdaj je
s tem poglavjem mučila svoje plesalceplesavce!
 
Zrak naokrog se
je spremenilizpremenil v tekoč svinec, in skoraj ni mogel več dihati. K sreči se je kadrilja končala.
 
K sreči se je kadrilja končala.
Bogomir se zahvali svoji
plesalkiplesavki za okusnivkusni in poučni razgovor.
Pogleda ji v obraz
ter opazi, da si barva obrvi: pri desnem očesu ji je bila
Vrstica 2.334 ⟶ 2.321:
»Nevarna ženska je to!« misli si Bogomir.
»Barva si
obrvi in z angleško literaturo pita svoje plesalceplesavce
Z
olehčanim srcem pobegne vstran.
Kmalu potem pride
njegova plesalkaplesavka mimo.
Vodil jo je gospod, ki je v življenju
brez dvojbe prodajal rozine ali kaj takega.
Vrstica 2.346 ⟶ 2.333:
Vprašani razkorači obraz: »V Trstu sem jih poznal nekoliko!«
 
ZdajSedaj je Bogomir zagotovoza gotovo vedel, da se je gospodična
na pamet naučila kapitel o Coleridgeu!
TakaTáka je ta ženska
učenost!
 
Vrstica 2.356 ⟶ 2.343:
pričakovati.
Bolj posvečeni v tajnosti slavnostnega
odbora so pripovedovali za trdno, da se bo o svojem trenutkutrenotku
tudi nekaj mask oglasilo ter s svojimi dovtipi pomnožilo
izvrstnost nocojšnjega večera.
Vrstica 2.362 ⟶ 2.349:
V resnici se hipoma odpro vrata iz ženske garderobe
in v dvorano se vsuje vrsta kostumiranih parov.
Maskirane so
pa so samo ženske.
V tej družbi se je razkazoval
nekakov vojvoda Alba z zajčje - plašnim obrazom; potem
se je videlo nekoliko turških paš z obleko, ki se je dobro
poznala naz odruodra lukovškega nemškega gledališča; nekoliko
Kitajcev in sploh enakih kostumov, ki se dadodajo vpo
cenoceni napraviti ali pa pri gledališču izposoditi.
Cvet vsem
pa je bil markí Poza, lukovški markí Poza!
Z obrazom,
kakor ga imajo naši rovtarji, in s tankimi nožicami, ki pa
že prav čisto nič meč kazaleméč niso kazale, persifliral je persifliral Schillerjevo
dramo, da je bilo groza!
Ta markí je pričel takoj z
veliko strastjo plesati ter je bil v črnem svojem plaščku
in z brezmečnimibrezméčnimi nožicami brez ugovora smešna prikazen. Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni ta
 
Priletna gospa, mimo katere je priplesal čudni ta
Maltezovec, pa je vendar (tako, da je vsakdo lahko slišal)
vzkliknila: »AhAch, wie herzig!«
 
In vi bi morali tedaj videti malega markíja, kako je zavihtel
svojo glavo in plesal in plesal!
 
Ženske maske se razkropérazkrope med občinstvo, in kmalu priča glasno smejanje tu in tam, da so se začeli tisti
prične glasno smejanje tu in tam, da so se pričeli tisti
znani napadi, ki hočejo biti dovtipni, a so skoraj vedno
neslani.
Vrstica 2.396 ⟶ 2.380:
Hotela je predstavljati spomladansko
vijolico: tega dišečega cvetja je viselo vse polno
okrog nje, in še celo glavico ji je pokrivala modra vijola. Pod modrim tem cvetom pa so se žarili rumeni lasje
 
Pod modrim tem cvetom pa so se žarili rumeni lasje
ter se čarobno družili z modrim cvetom.
Krasna, ljubezniva
je bila ta vijolica in nosek izpod črne maske zroč in
pod njim rdeča usta so se videla Bogomiru nekako znana. Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale
 
Tudi modre oči je imela, ki so ga nagajivo opazovale
izmed temnega žameta.
 
»Kaj stojiš tu, kakor bi bil lesenlesén?« vpraša Turkinja.
 
»Doma pa ti pa kostanj kradejo, ti gozdni čuvaj, ti!« dostavi
vijolica.
 
Vrstica 2.417 ⟶ 2.397:
A vendar ni mogoče!
Kako naj
pride kmetskokmetiško dekle semkaj!
Od samega začudenja niti
besedice spregovoritiizpregovoriti ne more.
 
»Poglej ga, še vedno je lesen!« oglasi se zopet Turkinja.
 
»Poglej ga, še vedno je lesenlesén oglasi se oglasi zopet Turkinja.
»Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!« doda vijolica.
 
»Saj sem ti pravila, da bo kaka kisla stvar!« dodá vijolica. Tudi te besede je čul tedaj v gozdu!.
ZdajSedaj dvojba ni
več mogoča!.
Oni dve smejajesmejoč odhitita v gnečo.
Bogomiru
pa póljepôlje čudna sreča po duši.
Kakor bi se bil vsilil nebeški žar v dvorano, vidi se mu vidi hipoma vse v večjem
blesku.
Še celo smešni plesalciplesavci so mu zdajsedaj vzori moške
lepote!
Ničesar ni več premišljeval; samo to je vedel, da
bo danes zopet gledal obrazek, ki ga ni mogel pozabiti
od tistega dne.
Danes je tu, in zdajsedaj ni več smešno, če jo
ljubi!.
 
Tedaj pa se postavi naš Ferdinand Sodar sredi dvorane,
tleskne s pahljačempahljačo po stegnu ter pove, da je ura
polnoči in da zahteva zakon, naj se milostive gospodične
demaskirajo.
 
Splošni »«ah! in a! oglaša se po dvorani.
Gospodične
snemajo maske, žanjejo pohvalo od svojih častilcev ter