Redakcija: 11:56, 3. avgust 2011 uredi M8urja (pogovor \| prispevki) 182 urejanj Nova stran z vsebino: {{naslov \| prejšnji= \| naslednji= \| naslov= Katarina \| poglavje= \| avtor= Valentin Zarnik \| opombe= ureja: M8urja \| obdelano=2 \| licenca=javna last \| spisano=Vaje 1854 \| vi...		Redakcija: 12:07, 3. avgust 2011 uredi razveljavi M8urja (pogovor \| prispevki) 182 urejanj Brez povzetka urejanja Novejše urejanje →
Vrstica 2: \| prejšnji= \| naslednji= \| naslov= Katarina: novela \| poglavje= \| avtor= Valentin Zarnik Vrstica 11: \| vir= [http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Jenko_Vaje_1.djvu] }} Bilo je leta 1809, ob času francoskih vojska in v naši domačii je bil zmiraj velik hrup, ker kmalo so imeli polno belosuknježev, kmalo so pa spet višnjevi iz daljne Francije privreli. Ravno zdaj je spet cesar Napoleon z novo vojsko nad Austrijance prihrumel. V vasi R... na Dolenskim so se pri učitelju, ali prav za prav pri "šolmaštru" navadno pa pri županu možaki pa tudi fantje zbirali in pri poličku vina (vol še takrat ni bil prav navaden) so politikarili, posebno pa so se ob nedeljah dolgo pomudili. Pri obeh so viseli po izbinih stenah zemljovidi, posebno pa kraji, ktere je tedanja vojska utikala, na mizi pa je ležal pri učitelju Ljubljanski "Telegraf" pri županu pa so se razprostrirale "Agramer Zeitung" (Novic še takrat ni bilo). V vsi fari sta samo tadva enmalo nemško tolkla in gospod fajmošter so precej dobro razumeli. Zbrala se je precej velika množica vašanskih politikarjev v soboto zvečer pri učitelju, posebno precej mladenčev, ker imel je tudi učitelj preljubo 18 let staro hčerko. Samo to hčer mu je zapustila pred tremi leti umerla žena. Imela je zala hčerka belorudeče lice, černe oči in rujavo černkaste lasé, bila je nar izverstneji lepota vse vasi. Bila je več časa v Ljubljanskem samostanu, kjer se je prav dobro v branji in pisanji in v nemščini izurila. Tudi je že precej dobro francosko in laško čitala, kar je bilo zelo potrebno in kar učenost zadene, ni mankalo dosti, da bi ne bila svojiga očeta prekosila, - bila je izobražena, kot ne kmalo kaka mestna gospodična. Nocoj jim je ravno učitelj razkladal po novem "Telegrafu" bitvi pri Aspern in Eslingen in pripovedoval, da so zdaj vender enkrat Francoza otepli. Vsi so bili veseli in terčili s kozarci na zdravje cesarja Franca; eden zmed njih pa vstane in pravi: "Kaj se veselite, kaj ni bolje in prijetneje, če Francozi pridejo, kaj smo imeli vender takrat denarja, zdaj pa ni cvenka slišati in druziga ni, kakor ta papir. In kako so Francozi priljudni bili, nobenemu niso nič žaliga storili, ti hudičevi cesarski odertniki nas bojo še iz kože djali, zdaj so jih po seli toliko v Ljubljano gnali terdnjavo okopavat, pa menim de vse skup ne bo veliko teknilo." "Prav imaš", mu reče njegov sosed Aleš, "pa je le vender bolje, če smo pod pravim cesarjem, vidiš je le vse drugač" in se oberne k zraven sedečimu zamišljenimu (cesarju) županu: "Oča, kaj pa vi pravite od tih, ki so šli v Ljubljano, terdnjavo okopavat, mislim de jih ne bo več nazaj." "Ne vem, kako bo", pravi župan "ravno sedaj zvem, da iz Laškega strašno zlo Francozje vrejo in da so pred ko ne že v Ljubljani." Ko so se tako od politike menili, sta na strani županov Janez, ki je v Novem mestu tri klase izdelal, in lepo zraščen mladeneč postal, in Katarina in se po nemško pogovarjala in druge šale vganjala, kar je bilo obema županu in učitelju zelo všeč, ker zdavnaj sta že mislila in želela svoji hiši v bližnjo zvezo spraviti. Katarina je bila sicer Janezu zmiram dobra, se je rada z njim pomenkvala in tudi šalila, ali praviga znotranjiga nagnjenja do njega vender ni občutila, čeravno jo je Janez iz serca rad imel, ali prav za prav na vso moč ljubil. Bil je tudi zad učiteljevo hišo lep vert, od kteriga so se na desno zeleni nogradi razprostirali, na levo spod se je pa Sava na podnožji štirskih hribov vila, podobna srebernimu traku. Zraven verta pod skalo izviral je čisti studenček, ki se je potem v vert stekal in naredil mično jezerce. Okoli njega so bile polne hruške in jabelka pa tudi košate lipe nasajene, pod so bile snažne klopice z nježnimi ograjami, in to bil je kraj, kamor je Katarina v vročem poletji nar raji zahajala, šivaje ali pa v kakšne bukve zamišljena in gospod učitelj z županom, kot prava prijatla, sta velikrat raje svoje časnike tukaj premetavala, sede pri potočku, kakor de bi se bila v vroči sobi parila. Tudi necoj je prišla Katarina, ko se je družba razšla, na stneo klopico se počit. Drugo jutro bila je nedelja in poskusila je novo pesem, ktero se je dano popoldan naučila, popoldne pa časa ni imela, ponavljati je in zdaj sama krepki glas zažene in prav dobro ji je tekla. Mislila si je, saj kranjske pesmi le veliko lepše done, ko marsikterega druziga jezika. Brala je tudi po dnevi čudno nemško povest in ko je zdaj na drugim kraji Save ostermeče gledala razvaline starega grada, ktere je ravno mesec s svojo bledo svitlobo na pol obdajal na pol pa še v tamni senci pustil, so ji stopile vse podobe in vsi prigodki njene povesti živo pred oči. Zdelo se ji je, da sove vpijejo, in da čez Savo peljata se dva velika moža, kakor je brala. Strah in groza jo obideta in z naglim korakom je stopala proti spavnici, glavo polno čudnih načertov, kteri so se, ko je zaspala v spanje spremenili. Pri vsem tem pa vendar cel čas na Županovega ni nič mislila, čeravno se je njemu vso noč sanjalo od njene prilične postave in njeniga priljudniga obličja. Drugi dan je bilo ravno pol dvanajstih - ko se je množica po dokončani veliki maši iz cerkve vsula, to je žene in možje, ker fantje so že pred zunaj vogle podpirali, v kljub de so jih fajmošterje tolikokrat kregali in že tudi s palico nagnali. Županovemu Janezu reče Jenekov Matija, ,,kaj čedno nevesto boš dobil, dano* se je z novo pesmijo prav mično odrezala.`` Ko so se tako pogovarjali, zagleda jo postavo velicega moža palico v roki in torbico čez ramo, ki jo je med nogradi proti cerkvi naglo mahal. Bil je veliki Boštjan, ki je že dolgo službo čednika za vso faro opravljal, pred 14 dnevi pa e bil z mnozimi drugimi v Ljubljano gnan pri terdnjavi okope popravljat. Vsi so se nanj obernili in na enkrat je bil obdan od ljudi, ker vsak bi bil rad zvedil, kako se mu je kaj godilo. Na zadnje še fajmojšter z županom in učiteljem pristopijo, kterim se je vsak omaknil. Poprašali so ga, kako se mu je izšlo in začne jim pripovedovati, de so zmiram naprej pridno okope delali, včeraj pa, to je v saboto zgodaj, pride častnik in jim reče, de naj vsak teče, kamor hoče in more, de je vse zgubljeno in de v dveh ali treh urah bojo je pertrobili francoski uzarji in tako smo krampe in lopate preč zadrevili in stekli na vse kraje. Jest sim 2 uri neprenehoma tekel, de se nisim prav nič ozerl, potlej sim se pa en malo opočil, tam zraven na eno smreko zlezil in počakal, de bi bil kakšne memogredoče Francoze vidil. Res jih primaha ena četa in eden je imel strašne berke in zelo mi je že predla, djal sim sam pri sebi, če me kdo zagleda na enkrat bo po meni, potlej so se vender srečno naprej klatili in jest ročno smuknem doli in jo derknem* proti domu.`` ,,No, no, ker se ti je tako hudo godilo in dobro vem, de si že precej žejn, rečejo župan, boš pa z mano stopil, de ti ga dam en poliček, de se en malo oddahneš.`` Med tem so pa jeli solnčni žarki kaj zlo perpekati in glas iz stolpa je naznanil, de je že poldne. Vsi se naglo odkrijejo in pokrižajo, in vsak se verne proti svojimu domu, in na enkrat je bil ves prostor pred cerkvijo prazen.

Katarina: Razlika med redakcijama