Mrtva srca: Razlika med redakcijama

odstranjenih 453 zlogov ,  pred 11 leti
sedeli pri mizi in z žarečimi obrazi si podajali roke.
Vsi
so tu bili tu in z radostno dušo pričakovali skled, da bi jih
praznili.
ZdajSedaj in zdajsedaj je privzdignil ta ali oni kupo, jo obrnil
jo proti oknu in zaljubljeno-melanholično zrl na barvo
cekinastega vina.
In potem jo je izlil v želodec in dobro
»To je barva, prava, poštena barva, ah!«
In izpije in iz
srca vzdihnezdihne.
Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil
sodnik v Lukovcu.
Ko bi človek takega vsak dan
imel le en poliček!
Škrjanček, vsaj en poliček, kajnekaj ne
 
Izpije in žalostno povesi glavo.
 
»Vem, vem!« odgovori Kremen, »potem bi si ne želel
ničesar na svetu in rad bi delal in zobal prah v pisarni!.«
 
Umolkneta in padeta po skledah, ki so se ravno servirale. Jed in pijača sta jima bili v življenju — ideal!
 
Jed in pijača sta jima bili v življenju — ideal!
 
Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor gospod doktor
Zima.?
Kaj jebi bil naš gospod doktor Zima?
ZdajSedaj samo
kos mesa z glavo, truplomtrupom in dvema nogama.
Nekdaj je
imel lep talent.
A nesreča je hotela, da je spisal še precejprecèj
dobro razpravo o repatih zvezdah.
Spisal pa je edino
to delo, in (kakor je že pri nas v navadi) dobil zž njim
patent do duševne lenobe.
In v tej duševni lenobi si je
zamastil in zamoril srce in dušo.
 
»Kako se vi zovete?« vpraša mladega človeka tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda.
 
Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda.
S svojim sorodnikom,
pogorskim župnikom, je prišel ter zdaj tik »slavnega«
Bilo je to
mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni do slovenske
domovine in polno najbogatejših upov za prihodprihodnost.
 
 
nost.
Bilo je to srce kakor mlado zelišče spomladi, potrebno
podpore dobrega vrtnikavrtníka.
Bilo je to bitje, kakor
jih ima mnogo naša uboga domovina, in na katera bi
morali vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam
zvesta ostala do počitka v grobu!.
 
»Kako se vi zovete, mladi prijatelj?«
Lepo ime!«
In doktor
Zima zgrabi velik šop zelene solate ter si napolni usta zž
njo, da mu zastajajo glasovi v učenem grlu.
 
»Poglejte, Jakob Ozimek, vi ste še mladi, jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srcu, bogve,
 
In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srcu, Bog ve,
kake upe.
A nekdaj pridete do spoznanja, da vsi ti upi
niso bili niti prevrtanegapiškavega oreha vredni; pridete do spoznanja,
da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek,
slabotne ničle!
Vidite, takisto slabotni smo, kakor
drobna prepelica.
Hitela je iz Afrike proti severni domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko
puščavo!.
 
Ondi pa je pa z žulji med perutmi obležala,
Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko
puščavo!
Ondi pa je z žulji med perutmi obležala,
obležala v pesku in pustinji!
In potem umira in umre. Ha-ha!
 
Ha, ha!
Kadar dozorite, Jakob Ozimek, pridete gotovo
do tega spoznanja, in povem vam, da vas bo to vse —
prav malo skrbelo potem!.«
 
Z groznim cinizmom je govoril te besede, vlival smrt
v mlado dušo in trgal z neusmiljeno roko upe iz nje.
In
ali jih morda ni takih »pesimistov« v istini med nami, kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupávajo mladino? Da bi jih zadelo nebá prokletstvo!
 
 
kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupavajo mladino?
 
Da bi jih zadelo neba prekletstvo!
 
Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane, ker
pridno je pil.
 
Oni pa je tudi pil, in objele so ga vinske močimočí.
Strašna
praznota mu je nastala v srcu.
Kjer je klilo poprej mlado,
živo cvetje, hipoma je hipoma pognalo resje in trnje!
povesiZabvesi glavo.
Zalostno
povesi glavo.
 
»Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci nimamo
nikake prihodnosti?«
 
»NeeN-e-e!
Ne, neene-e!
Kaj hočemo mi Slovenci?
Mi smo ničle,
Medtem se je življenje pri mizi razvnelo in hrup je
nastal.
Tu pa tam so žvenketale kupe in pile se pile zdravice. Iz tega kaosa pa se je začul sedaj pa sedaj gospod Škrjanček
 
Iz tega kaosa pa se je začul zdaj pa zdaj gospod Škrjanček
ali Kremen.
 
Prav spodaj pri mizi, pri vhodu v sobo sta sedela še
dva junaka.
Mi ju takoj imenujemo po imenu ter povemo,
kdo sta.
Bila sta učitelj Oroslav Žlica in pa podučitelj
Vekoslav Kozica.
Tudi ta dva sta se veselila današnjega dne ter obirala tolste krače.
Sedela sta seve kolikor
najbolj mogoče oddaljena od gospodov duhovnikov ter
z zaničljivimi pogledi zdaj pa zdaj streljala na božje služabnike.
 
Bila sta to liberalna učitelja, tedaj v navadi pri nas Slovencih.
 
Ernest Malec je bil tisti dan židane volje.
Tik svojega
sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja je sedelsedi.
In mnogo
reči napravlja jima skrbi.
glasom.
 
»Vina imam nakopičenega v kleteh, da ne vem kam zž
njim!
Ali cene ni, cene!«
obraz.
 
»Bog veBogve, kako še pride,« reče potem, »Bog vebogve?
Jaz pa
sem letos tak, da se ne bojim črnih oblakov.
Prav nič se
jih ne bojim, bo vsaj vino kaj cene imelo!
Ha, -ha!«
 
»Istina, ceni bi ne škodilo, hi, -hi!«
Tako sta govorila ta
dva poštenjaka.
Na mestu, kjer nosijo drugi srce, sta imela
sta brez dvojbe mehove, vina polne.
 
V najburnejšem hrupu se dvigne tedaj rakovški gospod
župnik, Andrej Blagor, s svojega sedeža.
Slabosti je
bil vdan, da je v verzih napravljal najbolj čudnenajčudnejše napitnice. Poprej, ko so se napravljale oficialne napitnice, je
 
Poprej, ko so se napravljale oficialne napitnice, je
molčal.
Ali zdajsedaj je prišla njegova ura.
Pograbi kupo rumenega
vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride napitnica.
 
Vsakdo je vedel, da pride napitnica.
Vse umolkne.
Gospod župnik pa takoj vkuje
vsakovrstnih biserov in dragih kamnov.
 
<poem>
<i>»On je zlata posoda,
k' ma′ma ljubezen do svoj'ga naroda,
naj mu zažvenketazažvenketá čaša,
če je taka tud' volja vaša!«</i></poem>
 
Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k domačemu gospodu. Takoj zadoní žvenket vinskih kup.
Ali tedaj se
odpro vrata in v sobo stopi — Bogomir LesovéjLesovej!
 
Ernest Malec oblediobledí, potem pa mu prijazno hitihití naproti
Takoj zadoni žvenket vinskih kup!
ter vzklikne, kakor bi se Bog vebogve kako veselil prišedšega gosta.
Ali tedaj se
odpro vrata in v sobo stopi — Bogomir Lesovéj!
Ernest Malec obledi, potem pa mu prijazno hiti naproti
ter vzklikne, kakor bi se Bog ve kako veselil prišedšega gosta.
S silno sladkostjo ga seznani z družbo.
Ali
 
»Stric Ernest, vam bi se bilo gotovo čudno zdelo, če
ne bi se ne bil oglasil danes tu pri vas.
Ali prišel sem in srečo
vam voščim, Ernest Malec, v spomin tistim, katereki
ste Vijih vi — pomorili!«
 
Vzame kupo s penečo pijačo in se nasloni proti onemu.
 
Le-ta se pretrese, in roka na mizi se mu skrči v pest. Potem pa vendar odpije na zdravico.
 
Potem pa vendar odpije na zdravico.
Od čela se mu
uderóudero debele kaplje na lice.
S servieto si hitro obriše
obraz.
 
Ernest Malec obledi kakor stena.
Ravno je hotel piti. Ali trepetajoči roki odpade kupa, da se mu draga pijača
 
Ali tresoči se roki odpade kupa, da se mu draga pijača
razlije po obleki in da se steklo žvenketaje razleti po
tleh.
Družba plane kvišku ter prihiti h gospodarju, ki je
brez močimočí in bled kakor kip sedelsedi na svojem mestu.
 
»Potolažite se, gospodje,!« reče Bogomir.
»Govoril
sem mu o starem prijatelju.
In hipoma se zopet pomirijo.
 
Bogomir prične na novonanovo: »Vi torej tudi menice podpisujete?«
 
Oni ni mogel odgovoriti, samo debele svoje oči je s
Nekaj časa nastopi molčanje.
 
»Stric Ernest, koliko je vredna taleta-le Nižava, koliko bi
vi dejali?«
 
 
»Jaz!
In čeako je Nižava toliko vredna, treba se mi pač ni
bati, da bi kaj izgubil pri vas, gospod Malec!?«
 
Ko ne dobi odgovora, reče še: »In pa saj bi tudi spodobno
ne bilo, čeako bi ljubljeni vam sorodnik pri vas izgubil
svoje imetje!
Ali ne, gospod Malec?«
 
»Ne, ne!«
Ne!«
 
»Vi podpisujete torej menice!
In danes sem vas moral
s tem razradostiti, da vsaj veste, v kakih rokah počivajo
zdajsedaj vaši podpisi.
Ernest Malec, še enkrat na spomin
tistih, katere ste vi — že veste!«
 
In ko sta odpilaizpila, reče glasno.
»ZdajSedaj, stric Ernest, bi še rad pozdravil
bi še rad domačo gospo in gospodične!«
 
»Na vrtu so!« zajecljazajeca Ernest.
Ali bil je tako prestrašen, da ni mogel vstati.
Otrpel je obsedel na svojem
Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil domačega.
 
»Počakajte, gospod LesovéjLesovej, ali kakor se že zovete,
počakajte, jaz grem z vami!
Počakajte!
Samo toleto-le še izpijem!«
 
Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti,
pravi: »No, jaz sem doktor Zima!
In toleto-le še izpijem, toliko
boste vsaj počakali!
Ni vraga, da bi ne!«
 
Potem si vlije natočeno vino v svoje grlo in, obrnivši
se proti Jakobu Ozimku, spregovoriizpregovori patetično: »Tako,
Jakob Ozimek!« inIn poda mu roko,: »zdajSedaj pa preudarite,
kar sem vam pravil!
Tehtne besede!«
pa gre Ernest Malec in kakor v megli ju vidi zapuščati sobo.
 
==Deseto poglavje==
DESETO POGLAVJE
 
<i>Naš maček je ljub'co imel...</i>
<poem>
S. Jenko
<i>Naš maček je ljub'co imel...</i>
S. Jenko</i></poem>
 
Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična Meta in
oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova.
1.389

urejanj