1.389
urejanj
sedeli pri mizi in z žarečimi obrazi si podajali roke.
Vsi
so
praznili.
cekinastega vina.
In potem jo je izlil v želodec in dobro
»To je barva, prava, poštena barva, ah!«
In izpije in iz
srca
Za njim se oglasi gospod Kremen, ki je bil
sodnik v Lukovcu.
Ko bi človek takega vsak dan
imel le en poliček!
Škrjanček, vsaj en poliček,
Izpije in žalostno povesi glavo.
»Vem, vem!« odgovori Kremen, »potem bi si ne želel
ničesar na svetu in rad bi delal in zobal prah v pisarni
Umolkneta in padeta po skledah, ki so se ravno servirale. Jed in pijača sta jima bili v življenju — ideal!
Tik njiju si je bil izbral danes svoj prostor gospod doktor
Zima
Kaj
kos mesa z glavo,
Nekdaj je
imel lep talent.
A nesreča je hotela, da je spisal še
dobro razpravo o repatih zvezdah.
Spisal pa je edino
to delo, in (kakor je že pri nas v navadi) dobil
patent do duševne lenobe.
In v tej duševni lenobi si je
zamastil in zamoril srce in dušo.
»Kako se vi zovete?« vpraša mladega človeka tik sebe. Bil je to gimnazijalček svetlega pogleda.
S svojim sorodnikom,
pogorskim župnikom, je prišel ter zdaj tik »slavnega«
Bilo je to
mlado srce, polno kakor kristal čiste ljubezni do slovenske
domovine in polno najbogatejših upov za
Bilo je to srce kakor mlado zelišče spomladi, potrebno
podpore dobrega
Bilo je to bitje, kakor
jih ima mnogo naša uboga domovina
morali vedno nebeškega blagoslova klicati, da bi nam
zvesta ostala do počitka v grobu
»Kako se vi zovete, mladi prijatelj?«
Lepo ime!«
In doktor
Zima zgrabi velik šop zelene solate ter si napolni usta
njo, da mu zastajajo glasovi v učenem grlu.
»Poglejte, Jakob Ozimek, vi ste še mladi, jako mladi! In to so lepi časi in upe si kujete v svojem srcu, bogve,
kake upe.
A nekdaj pridete do spoznanja, da vsi ti upi
niso bili niti
da smo mi Slovenci ničle, ljubi moj Jaka Ozimek,
slabotne ničle!
Vidite, takisto slabotni smo, kakor
drobna prepelica.
Hitela je iz Afrike proti severni domačiji. Ali viharji od morja so jo vrgli nazaj — v saharsko
▲puščavo!
▲Ondi pa je z žulji med perutmi obležala,
obležala v pesku in pustinji!
In potem umira in umre. Ha-ha!
Kadar dozorite, Jakob Ozimek, pridete gotovo
do tega spoznanja
prav malo skrbelo potem
Z groznim cinizmom je govoril te besede, vlival smrt
v mlado dušo in trgal z neusmiljeno roko upe
In
ali jih morda ni takih »pesimistov« v istini med nami, kateri nam s suhimi svojimi idejami ostrupávajo mladino? Da bi jih zadelo nebá prokletstvo!
Gospodu doktorju je stopalo vino v možgane, ker
pridno je pil.
Oni pa je tudi pil
Strašna
praznota mu je nastala v srcu.
Kjer je klilo poprej mlado,
živo cvetje,
▲povesi glavo.
»Torej, pravite, gospod doktor, da mi Slovenci nimamo
nikake prihodnosti?«
»
Ne,
Kaj hočemo mi Slovenci?
Mi smo ničle,
Medtem se je življenje pri mizi razvnelo in hrup je
nastal.
Tu pa tam so žvenketale kupe in
ali Kremen.
Ernest Malec je bil tisti dan židane volje.
Tik svojega
sorodnika, gospoda Lavrencija Sodarja
In mnogo
reči napravlja jima skrbi.
glasom.
»Vina imam nakopičenega v kleteh, da ne vem kam
njim!
Ali cene ni, cene!«
obraz.
»
Jaz pa
sem letos tak, da se ne bojim črnih oblakov.
Prav nič se
jih ne bojim, bo vsaj vino kaj cene imelo!
Ha
»Istina, ceni bi ne škodilo, hi
Tako sta govorila ta
dva poštenjaka.
Na mestu, kjer nosijo drugi srce, sta imela
V najburnejšem hrupu se dvigne tedaj rakovški gospod
župnik, Andrej Blagor, s svojega sedeža.
Slabosti je
bil vdan, da je v verzih napravljal
molčal.
Ali
Pograbi kupo rumenega
vina in vstane. Vsakdo je vedel, da pride napitnica.
Vse umolkne.
Gospod župnik pa takoj vkuje
vsakovrstnih biserov in dragih kamnov.
<poem>
<i>»On je zlata posoda,
k'
naj mu
če je taka tud' volja vaša!«</i></poem>
Z navdušenjem se dvigne vse ter hiti k domačemu gospodu. Takoj zadoní žvenket vinskih kup.
Ali tedaj se▼
▲Ali tedaj se
▲odpro vrata in v sobo stopi — Bogomir Lesovéj!
▲Ernest Malec obledi, potem pa mu prijazno hiti naproti
▲ter vzklikne, kakor bi se Bog ve kako veselil prišedšega gosta.
S silno sladkostjo ga seznani z družbo.
Ali
»Stric Ernest, vam bi se bilo gotovo čudno zdelo, če
Ali prišel sem in srečo
vam voščim, Ernest Malec, v spomin tistim,
ste
Vzame kupo s penečo pijačo in se nasloni proti onemu.
Le-
Od čela se mu
S servieto si hitro obriše
obraz.
Ernest Malec obledi kakor stena.
Ravno je hotel piti. Ali trepetajoči roki odpade kupa, da se mu draga pijača
razlije po obleki in da se steklo žvenketaje razleti po
tleh.
Družba plane kvišku ter prihiti h gospodarju, ki
brez
»Potolažite se, gospodje
»Govoril
sem mu o starem prijatelju.
In hipoma se zopet pomirijo.
Bogomir prične
Oni ni mogel odgovoriti, samo debele svoje oči je s
Nekaj časa nastopi molčanje.
»Stric Ernest, koliko je vredna
vi dejali?«
»Jaz!
In
bati, da bi kaj izgubil pri vas, gospod Malec
Ko ne dobi odgovora, reče še: »In pa saj bi tudi spodobno
ne bilo,
svoje imetje!
Ali ne, gospod Malec?«
»Ne, ne!«
»Vi podpisujete torej menice!
In danes sem vas moral
s tem razradostiti, da vsaj veste, v kakih rokah počivajo
Ernest Malec, še enkrat na spomin
tistih, katere ste vi — že veste!«
In ko sta
»
»Na vrtu so!«
Ali bil je tako prestrašen, da ni mogel vstati.
Otrpel je obsedel na svojem
Tedaj pa se je gospod doktor Zima storil domačega.
»Počakajte, gospod
počakajte, jaz grem z vami!
Počakajte!
Samo
Ko se oni vidoma začudi nenaravni tej priljudnosti,
pravi: »No, jaz sem doktor Zima!
In
boste vsaj počakali!
Ni vraga, da bi ne!«
Potem si vlije natočeno vino v svoje grlo in, obrnivši
se proti Jakobu Ozimku,
Jakob Ozimek!«
kar sem vam pravil!
Tehtne besede!«
pa gre Ernest Malec in kakor v megli ju vidi zapuščati sobo.
==Deseto poglavje==
<i>Naš maček je ljub'co imel...</i>▼
<poem>
S. Jenko▼
▲S. Jenko</i></poem>
Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična Meta in
oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova.
|
urejanj