Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 17 zlogov ,  pred 11 leti
 
Na vrtu v lopi je sedela domača gospodična Meta in
oddaljena sorodnica, gospodična Amalija Murnova. Kartali sta.
ZŽ njima je igral notar Sodar in lasje so mu
 
Kartali sta.
Z njima je igral notar Sodar in lasje so mu
dišali po mazilih vsega sveta.
Pri strani je še sedela domača
Tik nje pa je slonel Filip
Tekstor ter zrl skozi okno na cvetoči vrt.
Malo se je govorilo. Samo mladi notar je sedaj in sedaj izpregovoril ter
gonil enakomerno: »Prosim, gospodična! ... Dajte, gospodična! ... Vi pričenjate, gospodična, čeako ste tako dobri!« in
 
Samo mladi notar je zdaj in zdaj spregovoril ter
gonil enakomerno: »Prosim, gospodična!
Dajte, gospodična!
 
Vi pričenjate, gospodična, če ste tako dobri!« in
tako dalje.
 
Po peščeni poti prideta Bogomir LesovéjLesovej in doktor
Zima.
 
»Kdo bo tu v lopi?« vpraša Bogomir svojega spremljevalcaspremljevavca,
da se je vsaj kaj govorilo.
 
gosta.
 
»Kako me veseliveselí, gospod LesovéjLesovej, da tudi nas vendar
enkrat obiščete!
In tu je moja hči Meta in tu —!«
 
Hotela mu je predstaviti gospodično Amalijo Murnovo! A doktor Zima je bil tudi vstopil.
 
A doktor Zima je bil tudi vstopil.
Pri takih prilikah je
navadno s svojimi podplati drsal po tleh, kakor bi se
drsal po ledu.
Tako se tudi tedaj pridršepridrse do gospodične
Amalije Murnove.
 
»Gospodična Amalija!« reče (in prikloni se nekako
takisto, kakor bi se priklonil cerkveni stolp, čeako bi se mogel),
»gospodična Amalija, v pokorščini vam tu predstavljam
gospoda Bogomira LesovéjaLesoveja
 
Bogomir hitro pristopi.
Nesreča je hotela, da je ravno
maček Amor, ter si lizal svojo nožico.
Dolgi in lepo pisani
rep pa je položil čezčrez tla.
Na ta rep položipoloží Bogomir
LesovéjLesovej težko svojo nogo.
Zver potisne od bolečine nepopisen
glas iz svojega grla; gospodična Amalija pa skoraj
vzklikne: »Uboga živalca!«
Skloni se in z roko pogladi
Amorja, ki se je ječeječé stiskal k svoji gospodinji.
Od
tedaj je živel Bogomir LesovéjLesovej v grozni nemilosti pri gospodični
Amaliji.
 
Vstane ter se obrne proti doktorju Zimi:
»Ali bi ne hoteli z mano na vrt!
Lep sprehodizprehod bi bil!«
 
»Sluga pokorni!
 
Združena v harmoniji src odrineta.
Ali obnašanjevedenje priletne
gospodične je kazalo povsem, da je užaljena.
 
V lopi se prične živ razgovor, ki ga je vodil v prvi vrsti
notar Sodar.
Tudi hišna gospa pove zdajsedaj to, zdajsedaj ono. Hvali dobro letino, da je bilo lani žito prav bogato in da
 
Hvali dobro letino, da je bilo lani žito prav bogato in da
je letos strašno obilo solate.
Vpraša tudi, če Bogomir obdeluje
 
Bogomir je sedel črnolasi Meti na strani.
Le-ta si
skoraj ni upala povzdigniti obraza proti njemu.
Malo je
govorila.
Ali v lice ji je bila prišla lahnalehnà rožna rdečica. Bogomiru pa se je dozdevalo, da se je časih takisto na
 
Bogomiru pa se je dozdevalo, da se je časih takisto na
skrivnem izpod svilnatih trepalnic obračalo njeno oko
proti njemu.
vrsti sam smejal slabim svojim dovtipom.
Govoril je najbolj
z gospodično Meto ter ji pravil slabo prikrite ljubeznivosti.Dekletu je gorelo lice.
 
Dekletu je gorelo lice.
 
Pri oknu pa sloni Filip Tekstor.
 
»Meta,« nadaljuje Filip z mrtvim glasom, »ne bo imela
toliko dote, kolikor si je vi želite pri prihodnji svoji soprogi
svoji!
Saj vi, gospod notar« — in Filip se suhotno zasmeje
— »žensko lepoto kakor svoje kliente cenite le po
— imetju.
Za njim pa
nastane čuden položaj.
Notar je bil planil kvišku in zdajsedaj
je od jeze krčil svoje pesti.
Gospa Helena je tolažila in
posredovala, a notar se neni dadal potolažiti. Nastal je mučen prizor.
 
Nastal je mučen prizor.
 
Zdajci vzklikne hišna gospa: »Tu prihaja Ana, mlajša
moja, gospod LesovéjLesovej
 
In kakor pride blagodejen dež na razsušene livade,
tako je zdajsedaj gospodična Ana olajšalaolehčala mali družbi neprijetni
položaj, kateregaki so ga bile ustvarile besede Filipove. Pred pragom je obstala.
SonceSolnce je zahajalo tedaj in v zlatu
 
Pred pragom je obstala.
Sonce je zahajalo tedaj in v zlatu
se je žarilo večerno nebo.
Ko je tako pred pragom stala, ji je
plamtela ji je v ozadju večerna zarja ter z rumenim
svitom obdajala mehko in nežno dekletovo postavo!
 
»Vidite, gospod LesovéjLesovej, tu je moja Ana!« pravi gospa
ponosno.
Bogomir se lahkodušnolehkodušno obrne.
Tedaj pa zre
v mili in zardeli obrazek, ki je od prvega hipa, ko ga je
bil ugledal pod senčnatim kostanjem, kraljeval v njegovem
srcu! —.
 
==Enajsto poglavje==
ENAJSTO POGLAVJE
 
<poem>
<i>In mein gar zu dunkles Leben
strahlteStrahlte einst ein süĂźessüẞes Bild.</i>
H. Heine</i></poem>
 
Bogomir vstane.
Kri mu polje v obraz, a hipoma je
1.389

urejanj