Katarina: Razlika med redakcijama

| vir= [http://sl.wikisource.org/wiki/Kazalo:Jenko_Vaje_1.djvu]

}}

 

Bilo je leta 1809, ob času francoskih vojska in v naši domačii je bil zmiraj velik hrup, ker kmalo so imeli polno belosuknježev, kmalo so pa spet višnjevi iz daljne Francije privreli. Ravno zdaj je spet cesar Napoleon z novo vojsko nad Austrijance prihrumel. V vasi R... na Dolenskim so se pri učitelju, ali prav za prav pri "šolmaštru" navadno pa pri županu možaki pa tudi fantje zbirali in pri poličku vina (vol še takrat ni bil prav navaden) so politikarili, posebno pa so se ob nedeljah dolgo pomudili. Pri obeh so viseli po izbinih stenah zemljovidi, posebno pa kraji, ktere je tedanja vojska utikala, na mizi pa je ležal pri učitelju Ljubljanski "Telegraf" pri županu pa so se razprostrirale "Agramer Zeitung" (Novic še takrat ni bilo). V vsi fari sta samo tadva enmalo nemško tolkla in gospod fajmošter so precej dobro razumeli.

"Saprement" "Parbleu" "diable, que t´emporte" in druge krepke kletvine so donele iz srede dobro namočene čete. Spredaj sta marširala dva častnika, ktera je svit pozlačenih orlov na čakah naznanil. Stari sergeant, ki je en malo nemško in slovansko umel, stopi naprej in poverne pozdravljenje v imenu častnikov, ker fajmošter in učitelj sta se jim kaj posebno priklanjala. Eden izmed častnikov je bil že bolj postarnega in ogorelega obraza, svitle črne oči ste se bliskale iz pod nizkega čela. Bil je bolj majhine pa čverste postave, na pervi pogled bi bil vsak mislil, da je to vodja. Ko bi bil pa kdo pazil in gledal, kako je na mlajega in večiga častnika povelja pazil, in ko je še ta jel z krepkim glasom že precej nemirne prostake opominjati, je vsak v njem lahko kapitana spoznal. Hitro so jo rezali proti vasi, ker ravno zdaj se je dež prav vlil, ti štirje in sergeant naprej, druga četa pa za njimi. Zvedrilo se je in ravno angelsko češenje je zvonilo, ko so jo v vas primahali, kjer jih je že precej možakov čakalo /niso se jih zdaj tako bali, kakor v pervih vojskah/. Ko so pred cerkveni prostor prišli, so se v versto vstopili in vidili so se prav zarašeni obrazi. Polovico jih je županov Janez v drugo vas eno uro od tod naprej peljal. Pol s kapitanom jih je pa tukaj ostalo. Kapitana in stariga sergeanta so peljali fajmošter v grad, ki je kakih dobrih sto korakov od cerkve na priličnim homcu stoji, ves z nogradi in sadnimi drevesi obdan. Bil je lastnina barena K*..., ki se je pa zdaj z Avstrijani vred na Dunaj podal. Sam vratar in nekaj druge družine je v njem stanovalo. Tu je bilo odločeno stanovanje kapitana, ker bilo je dostih praznih in lepih sob, zdrav zrak, prijetinena okolica in lepi prozor na bližnje štajerske in dalnje horvaške planjave. Ko so došli so zročili fajmošter častnika in sergeanta že čakujočimu vratarju, ki jim je prijazno odločene stanice pokazal.

 

 

Veliko se je spremenilo zdaj v ljubi vasi;

Tudi pri učitelji ni ostalo brez vojakov, dobili so silno velike otepače. Bila so, kakor so rekli vsi trije Bretonci, brez vse tako glasovitne francozke omike in pravi medvedji. Postregila sta jim Katarina in oče, kakor sta mogla in tudi sami niso zamudili vse kurnike ovohati in predrage "galine" v večnost pošiljati. Nekiga dne popoldne prihromijo silno izpehani iz straže. Čakala jih je na mizi navadna juha in meso. Gorko so pogledali svoje kosilo in eden je najvišjemu nekaj na ušesa šepnil in na ta miglej prime velikan skledo in treši vse skup po veži, da se je na deset in deset koscov razletelo. Na ta ropot prileteta oba hipoma iz svoje sobe in tisti velikan stopi pred prestrašenega učitelja in zagromi nanj: "Hudič! Kje imaš pa pečenko, kaj misliš, da smo prešiči, da bomo tako žlobodro jedli; če ne pripraviš precej "galin" se bomo drugače pomenili." Učitelj jim terdi, da ni zdaj ravno nobene pri hiši, ker so mu predvčeranjem zadne dve ustrelili in pojedli. Tako čedalje bolj besedujejo in se prepirajo, Katarina pa je trepetaje poslušala in se bala, da bi se očetu kaj hudiga ne pripetilo. Naenkrat pa potegne velikan sablo iz za pasa, jo nastavi na persi prepadeniga učitelja in ga žuga osmertiti. Ko Katarina to zagleda, se tako ustraši, da skoraj omedli, pa pride ji na misel se urno k poveljniku podati, ker slišala je, kako je priljuden in prijazen, pa tudi ojster in natanjčin proti svojim podložnim, in ročno se napoti proti gradu.

 

 

Pred gradom je stala velika, košata lipa