Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 42 zlogov ,  pred 11 leti
misel mu kakor blisk prešine trpečo dušo.
Ta stvarca,
podobna dihu mlade spomladipomladi, kateroki si jo je v svojih sanjah
in sanjarijah obdajal z romantičnim svitom, ta
stvarca je hči človeka, edinega človeka, ki ga je Bogomir
na svetu sovražil!
Bil je to grozen prevrat, toliko groznejši, ker je prišel čisto nepričakovano!
Kaj bo zdajsedaj?
Kakor
črn prepad se je odpirala pred koprnečim duhom
prihodnost!.
Tema se mu je napravljala pred pogledom,
in potno mu je postalo čelo.
ki je bilo medtem vstopilo.
Gospa Helena opazi
sprememboizpremembo, ki jo je gost kazal v svojem vedenju.
 
»Kaj vam je, gospod LesovéjLesovej?« vpraša skrbno.
 
»Nič, prav nič, gospa!«
 
Tedaj pa se oglasi gospodična Meta: »Jaz pa vem, mama,
kaj je gospodu LesovéjuLesoveju. Danes se z Ano ne vidita
 
Danes se z Ano ne vidita
prvič!
In to ga je osupnilo, ali ne, gospod LesovéjLesovej?
Skoraj
bi rekla, da smo stari znanci!«
 
»Kako to?« začudi se gospa.
Tudi beležniknotar Sodar izrazi
svoje začudenje.
Gospodična Meta prične razpletati
Dobro sta vedeli, kako vestno
čuva kostanj stari Jernej.
Izposodita si torej kmetskokmetiško
obleko pri Mici, dekli.
Miha, hlapec, pa je moral na
Višavo.
Šel je tam mimo ter je dejal Jerneju: tu doli ob dolgi poti
kradeta dve kostanj!.
Onidve pa sta komaj pričakovali
starega čuvaja in radovedni sta bili, kako se bo vedel,
kadar ju spozna.
A vso to krasno šalo preprečil je Lesovéjpreprečil Lesovej,
ki je prišel namesto starega Jerneja!.
 
»In kaj je bilo potem?« vpraša beležniknotar radovedno.
 
»Ušli sva mu,« pravi Meta, »vsaj jaz sem pobegnila
kakor strela, in kakor vidite, še danes me ni spoznal!«
 
»In gospodična Ana?
Poglejte, kako je sumnjivosumnivo rdeča!«
 
Tu se beležniknotar glasno zasmeje.
Pri vsakdanjem mišljenju imel je tudi vsakdanje vedenje in takoistotako govorico!.
 
»Tudi jaz sem mu ušla!« vzdihnezdihne Ana sramežljivo in
obrazek se ji razžari čezinčezčrez in črez do rumenih las.
 
»Aha!« zastoka Sodar.
Kakor v sanjah je čul Bogomir dolgo pripovest in razgovor
za njo.
Neprestano je premišljeval, kaj mu je zdajsedaj
Časihpočeti? </i>časih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od spomladanskegapomladanskega
početi.
dneva, ki ima pisano svoje cvetje in sončnesolnčne svoje
 
Časih se je ozrl od strani na dekleta, na njene zlate lase, in dozdevala se mu je krasnejša od spomladanskega
dneva, ki ima pisano svoje cvetje in sončne svoje
žarke.
Tedaj je vedel zagotovo, da jo ljubi, a vedel je tudi,
da je skoraj ljubiti ne sme, ker je hči človeka, ki je nekdaj
pokončal vso srečo očetu njegovemu.
Morda ga <ibig>ona</ibig> ne
ljubi?
Tu je bila rešilna misel!
Saj je še
skoraj otrok!
Če bi zvedel resnico o tem, potem bi jo laželažje
pozabil.
Pozabiti jo!
Kako se mu je duša stiskala v bolečinah,
ko je to mislil!
In pri tem se je spominjal še žive ježiveje,
kako mu je v dolgi zimi sladki spomin nanjo razsvetljeval
dušo, in s kako srečnim srcem se je spomladi povračal
v Lukovec, da bi jo zopet videl in zvedel, kdo je!.
In
zdajsedaj je hči sovražnika njegovega!
Pozabiti jo mora!
V
spomin se mu nehotenehoté vsilijo krasni Heinejevi verzi:
 
<poem>
<i>»In mein gar zu dunkles Leben
strahlteStrahlte einst ein süĂźessüẞes Bild;
nunNun das süĂźesüẞe Bild erblichen,
binBin ich gänzlich nachtumhüllt.«</i></poem>
 
Zopet se ga polasti nova misel!.
Kaj, ko bi usoda hotela
po tej poti sprijazniti sovražne elemente, po tej poti pokončati
nekdanjo nesrečo ter jo nadomestiti z novo,
sladko srečo?
A vsekakor mora z dekletom govoriti! Položaj se mora razjasniti na eno ali drugo stran, hitro
razjasniti! ...
 
Položaj se mora razjasniti na eno ali drugo stran, hitro
razjasniti!
 
Na dvorišču pred Nižavo so se poslavljali gostje.
Ana
je ostala pri strani. Bogomir pristopi k nji in ji podá roko: »Gospodična
Ana,« reče ji reče tiho, da je čula samo ona, »jutri popoldne
 
ob štirih bom pri ‚prepadu’‚Prepadu’ in pričakoval bom vas!«
Bogomir pristopi k njej in ji poda roko: »Gospodična
Ana,« reče ji tiho, da je čula samo ona, »jutri popoldne
ob štirih bom pri ‚prepadu’ in pričakoval bom vas!«
 
Ničesar mu ne odgovori.
Roka, kateroki jo je bil prijel pri
slovesu, trese se ji trese in krasno svoje oko upre vanj.
Bilo je
to pohlevno, proseče in milo oko!.
A ničesar mu ni odgovorila.
 
vseh ter krene po znani stezi v gozd.
Noč se je bila napravila
vtem in tu pod vejevjem je bilo skoraj popolnoma
temno.
Čuti ni bilo glasu in nočni mir kraljujeje kraljeval po gaju.
Na
nebu pa se hipoma prikaže svetla luna in zvezda se utrinja
Lunini žarki padajo svetlo na ta prostorček ter
obsevajo suho, temnorjavo travo.
Sredi te tratine je ležaloleži
posekano deblo, črno in trohnelo.
Na njem sedi Filip
Tekstor.
Z rokama si je bil zakril lice in čelo; čezčrez rokiroke pa
mu padajo v neredu črni, dolgi lasje!.
V samoti je samsedi tu sam.
Po daljnem gozdu pa vlada nočna tišina!.
sedel.
Po daljnem gozdu pa vlada nočna tišina!
Filip stiska
krčevito dlani k obrazu, zdajsedaj in zdajsedaj mu zatrepetazatrepetá
telo, in začuje se bolestno ječanje.
Solze je pretakalpretaka, solze
iz trpečega srca!.
 
Bogomir tiho pristopi.
 
»Kdo je?
Vi ste, LesovéjLesovej
 
Ni mu bilo všeč, da sta se sešlasestala na tem mestu.
 
»Videli ste me v slabem trenutkutrenotkuspregovoriizpregovori ostro,
»in zdajsedaj boste menili, da imam žensko srce, ki se pri vsaki
priliki topi v solzah topi
 
Vstane, a takoj zopet sede na deblo.
poslušati moje besede.
Videli ste, da sem solze pretakal,
a zdajsedaj se vam moram nekoliko opravičiti!.«
 
Bogomir sede tik njega.
»Kaj menite,« prične zopet, »ali ima list, ki mrje pod
vejo, ki v tožni jeseni na mokrih tleh pričakuje zimskih,
njemu smrtonosnih viharjev, zimskih zametov, kateriki ga
bodo umorili, ali ima takšen list zavest, kako uboga in
kako zapuščena stvar je vendar?
Ločen od matere svoje,
redilne veje, in okrog njega polno bratov, ki so mu jih
pokončale zime poprejšnje, ki mu torej jasno oznanjajooznanjujejo
njegovo usodo!.
Ubogi list!
In če ima zavest o vsem
tem, ubogi list!
— Jaz sem takšen list, in jasno imam zavest,
da umiram, da sem na večno odločen od veje, brezki brež
katerenje živeti ne morem!.
 
Če me zdajsedaj vprašate, kje sem se porodil, vam moram komaj
povedati morem.
K popolni zavesti svojega življenja
sem prišel tu na Nižavi.
A že moja otroška leta so mi
kakor megleni jesenski dnevi, katerihki se jih nerad spominjam. Toliko vem zatrdno, da nikdar nisem imel človeka,
 
Toliko vem za trdno, da nikdar nisem imel človeka,
ki bi me bil ljubil.
Ko sem imel kakih deset let, mi je dejal
mi je nekega dne Viktor Malec: ‚Kaj boš ti, ki še očeta nimaš!’ Bilo je to pomladanskega dne in pri mizi smo
sedeli, in Viktorju je ravno tedaj sedla na čelo črna muha. Spominjam se tega dne, kakor bi danes bilo, in dobro
 
Bilo je to spomladanskega dne, in pri mizi smo
sedeli, in Viktorju je ravno tedaj sedla na čelo črna muha.
 
Spominjam se tega dne, kakor bi danes bilo, in dobro
se tudi spominjam, kako se je vse smejalo bistroumnim
besedam mladega sinčka.
Ali odOd tedaj sovražim
tega človeka, a časihvčasih se čudim sam sebi, da ga še nisem
zadavil do zdaj!sedaj.
Njegove besede pa so ležale potem kakor
teman oblak na življenju mojem in kakor črna senca
se je vedno za mano plazilo vprašanje: kaj boš ti, ki še
očeta nimaš!
Postal sem bojazljiv kakor zajec, ogibal se ogibal
vsaki družbi in premišljeval in premišljeval, kako je mogoče,
da jaz edini po svetu tavam brez očeta!.
To so bili
časi!
Nekdaj sem se prebudil!.
To je bilo takrat, ko se mi
je v gimnaziji odprlo zlato polje domovinske ljubezni!. Saj jih poznate, tiste sladke trenotke.
 
Saj jih poznate, tiste sladke trenutke!
Človeku je, kakor
da se je prebudil iz dolgega, dolgega spanja!.
Tedaj se mu
pove, da ima domovino, majhno, zapuščeno in tlačeno
domovino!.
Pove se mu, da jo sme, da jo mora iz vsega
svojega srca ljubiti!. In kako se to mehko, mlado srce
oklene te domovine, in vse misli so ji posvečene!.
 
In kako se to mehko, mlado srce
oklene te domovine, in vse misli so ji posvečene!
Res,
gospod LesovéjLesovej, sladka je vsaka prva ljubezen, ali najsladkejša, najsrečnejša je tista prva, komaj vzbujena,zbujena
mlada ljubezen do domovine!.
Obenem se zbudi v našem srcu tisto poetično, prekipevajoče sovraštvo do
naših tlačiteljev.
Res je,
da se potem okruši to sovraštvo in da človek, stopivši v
življenje, marsikaj z drugimi očmiočmí opazuje nego li poprej
v prvi mladosti!.
 
Mi, gospod LesovéjLesovej, smo pri sedanji vzgoji — Nemci
s slovanskim mesom!.
Naša beseda je slovanska, ali nje
pomen je — nemški!.
Naše mišljenje je nemško, četudiče tudi
menimo, da je slovansko!.
In jaz semsam, kakor me vidite,
zdajsedaj pred seboj, sem nemška fraza sem, ki je postala meso v
slovanski obliki!.
Naše vedenje, naša svojstva, naša znanost,
vse je nemško, in čutimo se kakor v tuji obleki, ki
nam je na vseh mestih predolga in preširoka!.
Hotel sem
slovanske vzgoje, ali dati mi je niso hoteli!.
Vzorna želja
mi je bila, iti na slovansko univerzo ali v KrakovoKrakov ali v
Varšavo ali v sveto Moskvo!.
Tedaj pa je posegel moj
varuhvarih, gospod Ernest Malec, v življenje moje in hotel,
da bi se drgnil tudi jaz po uglajenem tlaku ter šel ali v
Gradec ali na Dunaj, kjer se delidelí kruh nemške olike!.
Postavil
sem se mu po robu in pobegnil od doma, a kakor
hudodelnika so me pripodili semkaj nazaj.
Končno mi je
izginila vztrajnost, povesile so se mi perutiperoti in zdajsedaj sem kakor vulkan, ki je izbljuval iz sebe vse ognjene moči. Kmalu je oživela vera, da nisem pri pravi pameti, in vsak
hlapec je imel pravico zasmehovati me zasmehovati.
 
 
kakor vulkan, ki je izbljuval iz sebe vse ognjene moči!
 
Kmalu je oživela vera, da nisem pri pravi pameti, in vsak
hlapec je imel pravico zasmehovati me.
A nihče me ni
zasmehoval bolj nego hišni sin Viktor, in vse se je smejalo
in bilo zadovoljno!.
 
Tolažil sem se, da postanem zakonito polnoleten in
In
tedaj sem hotel v kraje svete in blage, kjer teče vir neskaljenega
slovanstva!.
Postal sem polnoleten!.
Takrat pa
so dejali, da sem fantast in da bi ne vedel s svojim denarjem
pošteno gospodariti — podaljšali so zatozategadelj na vse
večne čase varuštvovarištvo nad menoj ter mi pokončali vse, vse
upe!«
 
Ali kaj
vam hočem govoriti o tem.
Presmešno je tudi!« ...
 
Ko dvigne obraz, opazi Bogomir v luninem svitu, da
se je bila razprostrla ognjena rdečica po bledem tem
obrazu, kakor bi se Filip Tekstor sramoval samega sebe. Bogomir se spomni tedaj gospodične Mete in njenega
častilcačastivca, beležnikanotarja Sodarja, in skoraj je vedel, o kaki nesreči
 
je hotel govoriti prijatelj!.
Bogomir se spomni tedaj gospodične Mete in njenega
častilca, beležnika Sodarja, in skoraj je vedel, o kaki nesreči
je hotel govoriti prijatelj!
 
»Resnice vam nisem govoril, gospod LesovéjLesovej,« prične
oni na novonanovo z zamolklim glasom, »resnice vam nisem
govoril, trdeč, da me v življenju ni ljubil nikdo!nihče.
Kakor v
sanjah se je še spominjam nje, ki je nekdaj sijala s sonsolncem milobe svoje v moje ubogo življenje, ki me je nosila
 
 
cem milobe svoje v moje ubogo življenje, ki me je nosila
na rokah, ki sem ji bil vse in ki je potem izginila od
mene, kakor izgine vila sredi noči z luninim svitom!.
Morala
je to ženska biti kakor boginja in čista kakor angel
Zdaj še mi noč in noč počiva v sanjah trudna glava
na rahlih njenih prsih in sladka njena usta mi govoré
tolažbo in ljubim jo goreče, iskreno!.
In kako bi je ne
ljubil, saj je bila vendar rodna mati moja!.
Kje bi bil že,
če bi ne imel spominov nanjo!«
 
Razširi se mu vtis sreče po bledem licu, potem pa
vstane ter vzklikne navdušeno: »Vi imate srce, gospod
 
Lesovéj, in zato hočem vam odkriti svoje svetišče, da
»Vi imate srce, gospod
boste tudi vi gledali zorni nje obraz!
LesovéjLesovej, in zatozategadelj hočem vam odkriti svoje svetišče, da
Umrla je že davno,
boste tudi vi gledali zorni nje obraz!.
in še zdaj jo vidim bledo na mrtvaškem odru.
Umrla je že davno,
in še zdajsedaj jo vidim bledo na mrtvaškem odru.
A v mojem
srcu še vedno živi in bo vedno živela!.
Bila je lepa kakor
boginja in čista kakor angel božji!.«
 
Izvleče zlat medaljon nekje izmed obleke ter ga odpre.
 
»To je vse, kar mi je ostalo po njejnji!
In če bi oni vedeli, bi mi
vzeli bi mi tudi ta zaklad.
PoglejtePogledite, ali ni to utelešena
poezija, ali ni kakor oblaček, ki v sončnemsolnčnem blesku plava
po jasnem obnebju!«
 
Bogomir LesovéjLesovej pristopi.
V luninem svitu pa jasno
spozna drobni obrazek — svoje matere, kakor ga je kazala
podoba na steni! —
 
==Dvanajsto poglavje==
DVANAJSTO POGLAVJE
 
<poem>
<i>Ljubezen je bila, ljubezen še bo,
ko tebe inpa mene na svetu ne bo.</i>
Narodna pesem</i></poem>
 
Narodna pesem
Mnogo se je že pisalo o ženskem srcu.
Izvrstni pesniki
1.389

urejanj