Wikivir

Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Vrstica 3.393:
so to srce primerjali vrtu, polnemu pisanega
cvetja, ali pa zlati posodi, nasuti z biseri, ali pa morju,
zelenomodremuzeleno modremu, kateremuki se mu v prečistem dnu šopirijo
rdeči biseri in mnogobarvnemnogobojne trave.
Imenitno je vprašanje, aliso soli te primere upravičene, ali ne.?
Mi pa tega
vprašanja ne bomo razpravljali.
ČeAko je žensko srce vrt,
poln cvetja, resnicapa je pa tudi resnica, da se tam med cvetjem in
dišavo vije dostikrat kača, ali bolj galantnogalantneje rečeno, kačica,
vitka in mrzla!.
In čeako je to srce posoda, nasuta z biseri
in dragimi kamni, zopet je pa zopet resnično, da se med temi
dragotinami nahajajo tudi ponarejene, samo oko slepeče
dragocenosti!.
In čeako je končno to srce čisto, mirno
morje, vendar je pa tudi istina, da priplava tu semsèm med
morske bisere in pisane trave marsikatera hudobna riba
ter iz te krasote, iz varnega in skritega zatišja, preži na
nedolžni svoj plen!.
 
Ali Ana Malčeva je imela še dobro, čisto in neskaljeno
srce, kateroki je bilo polno tiste vzvišene deviške samozavesti. V prvem trenotku, ko se je bila po Bogomirovih
besedah zavedela, vzkipela ji je skipela duša in se ji razburila▼
 
se ji mirna vršinapovršina mladega srca.▼
V prvem trenutku, ko se je bila po Bogomirovih
▲besedah zavedela, vzkipela ji je duša in razburila
▲se ji mirna vršina mladega srca.
 
Potem pa je še dolgo premišljevala te besede.
 
Kako vedenje je to bilo to?
Vedenje Bogomira LesovéjaLesoveja
se ni dalo opravičiti ne z moraličnega, ne s stališča ženske
vrednosti.
Pri »prepaduPrepadu« bo! ...
Bodi! ...
Kaj njo to skrbi? ... Kaj ji hoče?
To bo jutri čakal, sedeč na tisti leseni klopi! In prevzeto srce njegovo se bo od bolečine in razdraženega▼
 
ponosa stiskalo, ker nje ne bo!.▼
Kaj ji hoče?
To bo jutri čakal, sedeč na tisti leseni klopi!
 
▲In prevzeto srce njegovo se bo od bolečine in razdraženega
▲ponosa stiskalo, ker nje ne bo!
In še prosil ni, kar
zapovedal ji je!.
Meni nič, tebi nič zapovedal!
In s tistimi
očmi gledal — —... ali oči ima v resnici lepe, in visok je,
tako visok, da bi jo moral privzdigniti, čeko bi se mu hotela
okrog vratavratu okleniti —... Tu pa je stopila naša
— — Tu pa je stopila naša
Ana hipoma na prepovedano stezo.
A s silo je otresla
take misli ziz male glavice, s srdom, tako da je bila prepričana,
da se ji oči blesketajo v sovražnem svitu blesketajo.
(Tega
opaziti pa ni bilo moči, ker je bilo temno, a ti, bralecbravec
dragi, uganeš takoj, da se je ta razprava v mislih vršila
ponoči, v postelji.) ...
—
 
Taka hudobija!
Njej kaj takega prisojevatiprisojati!
Da bi prišla, in sama prišla!
Čemu?
Saj si nimata ničesar povedati!. In kaj bi se govorilo, če bi ju kdo videl?
Tam okoli časihpase včasih▼
 
domači pastir, in ta bi lehko vse videl! Ko bi jo privzdignil, ko bi se mu ravno hotela okrog vrat ... In zopet je bila tu ista misel.
In kaj bi se govorilo, če bi ju kdo videl?
▲Tam okoli časih
pase domači pastir in ta bi lahko vse videl!
 
Ko bi jo privzdignil, ko bi se mu ravno hotela okrog vrata —
— —
 
In zopet je bila tu ista misel!
A zopet je morala s silo iz
vroče glavice, kateroki jo je tedaj gospodična Ana stiskala v
belo blazino.
 
Ne bo prišla, nepojde, ne!
Tisočkrat ne!
In vzklonila se je
Vrstica 3.477 ⟶ 3.462:
In pred dušo ji stopi živa podoba.
V duhu je pri
»prepaduPrepadu«, v katerem pada nižavski potok, šumeč čezčrez
pečine, naravnost v reko, mirno Grčave tekočotekoč.
Tik
»prepadaPrepada« na leseni klopi pa sedi Bogomir LesovéjLesovej in
grozno zre in od srda stiska pesti, Časihvčasih pa gotovo, brez
dvoma gotovo, malo zakolne! ... A nje ni, prav resnično
— A nje ni, prav resnično
je ni!
V temno noč bo čakal, čakal brez uspeha! ...
—
 
Potem pa ji je glavica padla na mehko vzglavje,zglavje in iz
misli sejise ji je hipoma izbrisala zanimiva podoba.
Preden
pa je naša Ana zaspala, čulo se je čulo v sobi kakor ihtenje ...
jok ...
Kako je to prišlo, ne vemo.
Čemu bi se bila tudi jokala? ...
 
Saj je tako gotovo vedela, da jutri ne bo prišla k
»prepaduPrepadu«.
 
SonceSolnce je bilo skoro zatonilo.▼
* * *
 
▲Sonce je bilo skoro zatonilo.
Kostanjevi gozdi so se pripravljali
k počitku in potihnila je sapa, kateraki je med
dnevom šumela po njih vejevju.
 
Vrstica 3.509 ⟶ 3.490:
Hotela
je biti sama.
Na večer je tako prijazen sprehodizprehod v pomirjenih
gozdih!.
 
K njemu ni hotela, se ve, daseveda ne!
Ali videti ga, od strani
ga videti koprnečega in njenega prihoda brez uspeha
pričakujočega — to bi bila radost!
 
Prav tiho izgine v gozd in koraka pod širokimi kostanji. A ne po prostorni — Bog varuj! — temveč po stranski
stezi, o kateri onióni gotovo še vedel ni!.▼
 
A ne po prostorni poti, Bog varuj, temveč po stranski
▲stezi, o kateri oni gotovo še vedel ni!
 
Pred malo dnevi je bil dež pomočil pota v gozdu.
Še
so tu in tam stale mlakuže, in naša gospodična je morala
zdaj,sedaj pa zdajsedaj nekoliko privzdigniti dolgo obleko, da se je
koketno prikazala drobna nožica.
Ali tu v samoti ni bilo
rahlega, z idejamis salonskimi idejami napolnjenega srca, da bi
bilo občudovalo to krasno delce stvaritve!.
 
Vendar tu je moral takoj biti »prepadPrepad«!
Že se je čulo
šumenje potokapotokovo iz globokega jarka.
Še malo korakov —
in videti se je morala klop, in na njejnji — tisti koprneči
človek!
Hotela je prav varno pristopiti in izza skritega
drevesa ozreti se proti njemu!.
Samo en pogled!
Potem pa
kot blisk od tod!odtod.
 
»Ana!«
 
Glas, s katerim je te besede izgovorilizpregovoril, bil je bil mehak, iz
srca kipeč.
 
Gospodično pa pretrese strah.
Kri ji zatopi lice in ne
dadá se popisati srd njenega srca. To je bila strašna nesramnost, da je ni pričakoval na klopi, nje, ki ni hotela
priti, temveč le iz zatišja —...▼
 
A zdajsedaj je ta hudobni človek stal tik nje!▼
To je bila strašna nesramnost, da ni pričakoval nje na klopi, nje, ki ni hotela
▲priti, temveč le iz zatišja —
—
 
▲A zdaj je ta hudobni človek stal tik nje!
Izza drevesa
je bil stopil, da sama ni vedela kdaj!
Vrstica 3.563 ⟶ 3.539:
In glejte,
še pogledala ga ni, ampak plaho je zbežala po tej stezi
v temni gozd! ...
 
<center>* * *</center>
 
Strah je bil preobdal dekleta.
Vrstica 3.571 ⟶ 3.547:
uprle, uprle proti njemu, ki jo je videl v takem položaju.
 
Dalje in dalje hiti!.
Trnje ob stezi ji trga nežno obleko. Ali ona tega ne čuti in ne opazi, da se je mrak ulegal
 
Ali ona tega ne čuti in ne opazi, da se je mrak ulegal
med grmičevja in da so se pričele že nočne sence razprostirati
pod košatimi vejami.
Vrstica 3.580 ⟶ 3.554:
Ali
nesrečna usoda!
Steza jo pripelje do precejprecèj širokega jarka. Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko izkopalo. Ozka, samo pastirjem služeča in nekdaj obe
strani vežoča brvica ležala, je zdajležala sedaj globoko v prepadu. Zadnja ploha jo je bila odplavila.▼
 
Deževje ga je bilo izkopalo v teku časov, globoko izkopalo.
 
Ozka, samo pastirjem služeča in nekdaj obe
▲strani vežoča brvica ležala je zdaj globoko v prepadu.
 
Zadnja ploha jo je bila odplavila.
Na levi in desni tik steze
pa se širi gosto trnje, da ni moči preriti teh seči.
Med
vejami so se bile naredile že tako čudne teme, da Ana že
pri goli misli skoprni, da bi tu tamondod iskala zavetja.
 
Ubogo dekle je v grozni stiski.
Naposled se pa skloni
tik debla na mehki mah, da bi ga počakala. In čemu bi
 
In čemu bi
se tudi bala?
Moral jo bo pustiti pri miru, da odide domov
po poti, po kateriki je po nji prišla.
 
Njen preganjalecpreganjavec pa je prihajal počasi za njo.
Poznal
je kraj in dobro vedel, da se mu krasni plen ujame v samo
sebi nastavljeno mrežo.
 
Kakor je upal, tako se je zgodilo.
Boječe dekle se končno
stisne k staremu deblu, ki jezje z mahom obraščenoobraslo razprostiralo
veje nad njim.
Njena bela obleka in pa še bolj
Vrstica 3.619 ⟶ 3.585:
Ali vsa srčnost se je bila raztopila v njeni duši.
Z rokama
si je zakrila obrazek in skoraj vdano pričakovala njega. Nočna, pogozdna tihota je bila prišla tudi v njeno
srce, in, ko je tako tu slonela, bilo jo je skoraj — strah!▼
 
Nočna, pogozdna tihota je bila prišla tudi v njeno
▲srce in, ko je tako tu slonela, bilo jo je skoraj — strah!
 
Kar se začujejo njegovi koraki.
Še bolj krepko si zatisne
oči.
Prijazno ne bo sprejet, ta človek, kateriki jo je sam,
edino on sam vrgel v tak položaj.
 
»Ana!« spregovoriizpregovori in zdajci obstoji pred njo.
In mehko
prime njene ročice, da bi jih odpravil od razburjenega
Vrstica 3.639 ⟶ 3.603:
posreči.
Srdito, prav gotovo srdito obrne pogled od njega
ter zre proti sencam v logu, kakor bi ji bile te dokaj prijetnejše bile od njegovega obraza!.
 
Oni je držal njeninjene rokiroke.
In ko le nočeneče razburjenega obličja
obrniti proti njemu in ko čuti, da se ji tresetatresejo tite ročiciročice
in da pričenja jokati, reče dobrovoljno: »Ana!«
 
In potem privzdigne to drobno osebico k sebi, ji položi
ji glavico na svojo ramo, položi prav rahlo, takisto, kakor
se vzame otrok v naročje ter se mu položi glavica na
ramo.
Vrstica 3.654 ⟶ 3.618:
lice, ali viri nam pripovedujejo, da se je potem,
ko jo je nosil po slabi stezi in ji rahlo govoril sladke in
mehke besede, bila kmalu umirila ter se mu oklenila
okrog vrata, naslonila se naslonila z drobno glavico na njegovo
ramo, zatisnila si zatisnila oči in poslušala, karkaj ji je govoril.
 
Viri nam še pripovedujejo, da se je Ana vdala, prav
čisto vdala v svojo usodo!.
In ko je prišel Bogomir LesovéjLesovej
na mesto, kjer so veje globoko visele na stezo, tako
globoko, da je moral ukloniti svojo glavo, poljubil je poljubil pri
tem vroče dekletovo lice.
Ana pa se je bila že tako zelo
vdala svoji usodi, da je tudi tedaj ostala mirna.
In čeako nam
viri govorégovore resnico, oklenila je oklenila bele roke še tesneje okrog
njega!.
 
Pri »prepaduPrepadu« stopita torej tik roba ter zreta v dolino,
tja na belopenečo reko, ki je drevila globoko pod njima
valove svoje.
Bila sta srečna.
In v tisočeri radosti koprni
dekle po njegovih poljubih!. Tudi tu — zunaj seče —
napravljala se je napravljala skoraj noč.▼
 
V dolu, v Rakovcu pa zapojózapojo▼
Tudi tu — zunaj seče —
▲napravljala se je skoraj noč.
▲V dolu, v Rakovcu pa zapojó
tedaj zvonovi in možnarji pokajo.
 
»K jutranji birmi je došel knezoškof,« pravi Ana, »in
njemu zvoné!zvone.«
 
»Veselo zvonjenje,« odgovori Bogomir, »in misliva si
tedaj, da tudi najini ljubezni zvonezvoné, Ana, tudi najini ljubezni!«
 
==Trinajsto poglavje==
 
<poem>
TRINAJSTO POGLAVJE
<i>Videl povsod si, kak iščejo d'narje,
kak se le vklanjajo zlat'mu bogu.</i>
Prešeren</i></poem>▼
 
▲Prešeren
V Rakovcu ob vodi se je imela deliti sveta birma.
Vas
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva_srca«