Mrtva srca: Razlika med redakcijama

prag cerkveni prag ter šel, obdan z mnogoštevilnim

spremstvom, pred velikivéliki oltar.

Vmes pa plavajo oblaki vonjajočegavonjavega

Pri velikemvélikem oltarju plamté posebno debele sveče

in dimnjih njihovdim se dviguje kvišku in kakor s tančicotenčico

prepreza podobe in zlatnino oltarno zlatnino.

prihajajo sončnisolnčni žarki v božji hram in objemajo svetnike

in arabeske, da se blesketajo in mnogovrstno spreminjajoizpreminjajo. Vladala je tista poezija, ki je tako bogato vpletena

Bogomir LesovéjLesovej je slonel pri zidu in skoraj omamil ga je

skoraj ves ta blesk, katerega je danes prvikrat opazoval. Posvetnjak je bil prišel v cerkev, ker je vedel, da pride

Potem pa se je voljno prepustil vtisomvtiskom bleščečeblesteče božje službe.

Po dokončanem opravilu pa se je podalodšel v zakristijo.

Tedaj je bilo, da je Bogomir LesovéjLesovej dvignil pogled

kjer je bil gospodigospôdi odmenjeni prostor, slonel je slonel grof

Anton ter premikal ustneustna v neprestani molitvi.

tedaj, ko je Bogomir dvignil obraz, srečala se je srečala s pogledom

Niti črtica se ji ni spremenilaizpremenila na zornem

trenutkovtrenotkov na njega upiralo seoprlo njeno oko.

mrzlo njeno oko. Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat.

Kraj<i>Trnovo, kraj nesrečnega imena;

tamTam meni je gorje bilobiló rojeno

odId dveh očesovočés čistega plamena.</i></poem>

Prerije se med množico do izhoda ter stopi duševno prečudno utrujen na jasni dan, kjer je soncesolnce obsevalo

bele šotorešatore in kjer so zvonovi bučali izmed visokih

lin. —

<center>* * *</center>

Po dokončani birmi je šel je knez in škof na Nižavo, da jebo

vozovvoz, tako da se je prostorni dvorec v hipu prenapolnil. V dvorani so sedli k obedu, pri katerem je nadvladala

prosil, naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj zapojo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, sevé mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj se dobro vrata za škofom zapro, že pojó: »Preljubo

prilika, stiska roke, in, kjer le more, naglaša z veliko

starega vina, zasveti se mu zasveti oko. Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav, s srebrom

zunanjena vnanje pokazati notranje prepričanje svoje, da je pri

popevali: »V gaju zelenem na lipovi veji,« počila je póčila

vest, da bo knez zdajsedaj delil svoje avdience.

utihne, in marsikomu se je videlo na licu, da mu vest

ZapustéZapuste obednico in se preselijo na koridor. Kmalu se prikaže galonirani škofov strežaj — in

Poklicani se pretrese, si pogladi s kvadruliranimkariranim

robcem si pogladi obraz, se pogleda si malo pod noge — in

odide za slugo. Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se

Le-tatá urno pristopi.

nikdonihče ni hotel govoriti zž njim.

»Kaj hoče ta izprijeni dijak pri knezu!?«

Skoraj glasno so se napravljale take in enake opazke. Ali Filip odide s strežajem.

sobano se mu je nekoliko skrčilaskrči visoka oseba.

Ker so bile pri oknihoknu spuščene zavese, je vladal

je skoraj mrak v prostoru.

nervozen, zatozategadelj ni ljubil jasnih, sončnihsolnčnih žarkov ...

Knez, sedeč na mehkem stolu, obrne obraz proti njemu. Z belo roko, na kateri je tičal drag kamen, pa si je

grofu Antonu izrekli prošnjo, da bi smeli z mano govoriti. A zdaj bi rad vedel, kaj hočete vi od mene?«

V veliki milosti mu je dodelil avdienco, a zdaj nočeneče

skazatiizkazati spodobnega počaščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi

strastno prime za zlati križec, ki mu je visel čezčrez prsi.

»Knežja milost!,« odgovori oni mehko, »prišel sem k

vam prosit — miloščine in zdajsedaj sem v stiski, kako bi besede

boste obračali v prid!.«

Knez vstane s sedeža svojega sedeža.

prišel sončnisolnčni žarek v sobo ter mu obsijal prstan na roki,

da švigajo iskre zž njega.

za knežje uho, je pri tej priliki vendar povišalapovikšala pozornost

»Vi ste dejali, da prosite miloščine,« spregovoriizpregovori dobrovoljno,

vzbujal usmiljenje in dobrotljivost!.

mehko, in kjer sem videl v resnici potrebo, delil sem delil

vedno s polno roko, ker je nam ravno dan poklic, celiti

pač pa za trpina, ki nosi na telesu svojem telesu toliko ran, da

njim!.«

knežja milost, je ubogi narod, stanujoč in vzdihujočzdihujoč po

živeti, niti umreti!.«

knez in škof milostivi, vprašali boste zdajvprašali sedaj, čemu vam vse

služil stanu svojemu stanu?

učil ljubiti sovražnikov svojih sovražnikov ter jim odpuščati vsako

Blaga dela so to, in večno plačilo vam izostalo

ležéleže brez prida in koristi.

Kaj ste storili za narod trpeči? In če bi le-tá od najvišjega pastirja svojega zahteval

je vsekakor občutil, da sveti ogenj, plapolečplapolajoč v mladi

»Čul sem že o vas fantastih!,« ponavlja knez, »a da ste

tako žaroviti, nisem menil!.

Toda svet ni taktakov, kakor se

slika v dušah vaših! dušah.

Filip Tekstor,! če pa kaj časa živiteživeli, spoznali jih boste tudi spoznali!«

nego pregreha zgodovinskih časov.?

razmere zahtevajo, da mora okostenetiokostenéti vsak ud naše

nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, četudiče tudi

cvete naokrog spomladpomlad, pojópojo ptice pod nebom in se žari

Višje razmere so samo izgovor,

in vsak, kdor sise ne upa na pekoče soncesolnce delapolnega

življenja ter bi rad prespal trenutketrenotke bodočnosti v

opravičuje zž njimi brezplodno postopanje svoje postopanje.

knez milostivi, se sklicevali sene boste pri blagem svojem blagem srcu nenánje in če se bo zbral narod okrog vašega prestola,

tiči v temi, v kateriki si tičal do zdajsedaj v nji, ker višje razmere

»Vaša milost, bodite milostivi in dovolite mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še dušo in takoj hočem končati!«

»Stolica svetega Maksima, kateraki vam je izročena v

teh dnevih, dviguje se dviguje kakor siva skala iz minulihminolih časov

naroda našega naroda.

V njenem vznožjuznožju je trpel narod, in njegove

usode so pljuskale zdajsedaj burno, zdajsedaj rahlo ob njo. Na nji so sedeli možje različne narodnosti, plemiči,

»Ostro sodbo izrekate!.

A mladi svet je že tak!.«

tega niso poznali!.«

zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je, kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele

zave te poezije, s kateroki je ž njo obdana domačega jezika vsaka beseda, ko se človek zave, da mora ta jezik ljubiti

Dobro se ga se še spominjam, tistega trenutkatrenotka! Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog mene se je

SonceSolnce mi je sijalo še enkrat

mrtvim glasom, »niso je poznali, te ljubezni, in zatozategadelj se

kateraki je od očetov časov trla rod, ki se je zbiral okrog

»Morda je nekaj resnice v besedah vaših besedah!«

da prisije soncesolnce v sobo.

razprostira rumeno obsejana ravnina: zlato klasje se zibziblje v pišu, zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi

ponosno gorovje s kipečimi svojimi vrhovi, ki na katerihnjih

To pa je resnica,: poezija, ki veje iz materinega

jezika, večno je resnična!.

v sivi starosti zapušča življenje!.«

»Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod, prebivajoč po njej.

a prebudila ga je samo ljubezen do materinega jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila nemštva skala in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan,

dajati jeziku svojemu jeziku.

Ali zdajsedaj, ko se je ravnokar prebudil,

slaboten je še slaboten, opoteka se semsèm, opoteka se tjatjà in podstapodstave nima, ki bi se stalno oprl na njo.

nima pastirja, in tako je naravno, da se moči drobédrobe in da

deluje vsaka glava in glavica po svoji volji!.

Pri takih razmerah je

dana je velika naloga knezu in škofu, sedečemu na stolici

bi se čula tudi v najbolj oddaljenemnajoddaljenejšem mestu.

naroda pravi oče in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni. Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez in mož

Končno pa spregovoriizpregovori zaspano: