Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 26 zlogov ,  pred 11 leti
 
Knez in škof Janez Evangelist je ravnokar prestopil
prag cerkveni prag ter šel, obdan z mnogoštevilnim
spremstvom, pred velikivéliki oltar.
Po cerkvi je natlačeno pobožnega
ljudstva, a navzlic temu vlada sveta tihota po
Povsod goré med zelenjem
in cvetjem sveče in svečice.
Vmes pa plavajo oblaki vonjajočegavonjavega
kadila in dišava se razprostira okrog vitkih
stebrov.
Pri velikemvélikem oltarju plamté posebno debele sveče
in dimnjih njihovdim se dviguje kvišku in kakor s tančicotenčico
prepreza podobe in zlatnino oltarno zlatnino.
Pri barvanih oknih
prihajajo sončnisolnčni žarki v božji hram in objemajo svetnike
in arabeske, da se blesketajo in mnogovrstno spreminjajoizpreminjajo. Vladala je tista poezija, ki je tako bogato vpletena
 
Vladala je tista poezija, ki je tako bogato vpletena
med obrede katoliške cerkve.
 
Bogomir LesovéjLesovej je slonel pri zidu in skoraj omamil ga je
skoraj ves ta blesk, katerega je danes prvikrat opazoval. Posvetnjak je bil prišel v cerkev, ker je vedel, da pride
 
Posvetnjak je bil prišel v cerkev, ker je vedel, da bo prišla
tudi Ana.
Nekaj časa jo je iskal med množico v cerkvi, ali
brezuspešno.
Potem pa se je voljno prepustil vtisomvtiskom bleščečeblesteče božje službe.
Sam knez in škof je opravljal sveto
mašo.
Po dokončanem opravilu pa se je podalodšel v zakristijo.
 
Tedaj je bilo, da je Bogomir LesovéjLesovej dvignil pogled
proti visokemu oboku.
Nad zakristijo pri širokem oknu,
kjer je bil gospodigospôdi odmenjeni prostor, slonel je slonel grof
Anton ter premikal ustneustna v neprestani molitvi.
Napravljal
je križ za križem in se skesano trkal na prsi.
svoji krasoti.
Mrzlo se je ozirala po množici pod sabo, in
tedaj, ko je Bogomir dvignil obraz, srečala se je srečala s pogledom
njegovim.
Niti črtica se ji ni spremenilaizpremenila na zornem
obrazu, ali vendar se je Bogomiru dozdevalo, da je nekaj
trenutkovtrenotkov na njega upiralo seoprlo njeno oko.
Takoj se je
obrnil proti oltarju ter skušal misli prestaviti na drugo
Lina.
In zopet se mu je dozdevalo, da ga opazuje
mrzlo njeno oko. Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat.
 
Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat!
Končno pa se mu vsilijo v spomin še Prešernovi
verzi:
 
<i>Trnovo!
<poem>
Kraj<i>Trnovo, kraj nesrečnega imena;
tamTam meni je gorje bilobiló rojeno
odId dveh očesovočés čistega plamena.</i></poem>
 
Postane mu pretesno v širokem hramu in pot mu oblije
čelo.
Prerije se med množico do izhoda ter stopi duševno prečudno utrujen na jasni dan, kjer je soncesolnce obsevalo
bele šotorešatore in kjer so zvonovi bučali izmed visokih
lin.
 
<center>* * *</center>
 
Po dokončani birmi je šel je knez in škof na Nižavo, da jebo
gost pri Ernestu Malcu.
Spremljevala ga je dolga vrsta
vozovvoz, tako da se je prostorni dvorec v hipu prenapolnil. V dvorani so sedli k obedu, pri katerem je nadvladala
 
V dvorani sedejo k obedu, pri katerem je na nadvladala
duhovščina.
Ženske so bile izključene; v tem je
je kmalu vstal ter odšel v svoje sobe.
Gospode pa je
prosil, naj še ostanejo, naj, če se jim ljubi, tudi kaj zapojo. Vse je radostno o toliki prijaznosti, sevé mirno radostno. Kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj se dobro vrata za škofom zapro, že pojó: »Preljubo
veselje, oj kje si doma!?«
 
Vse je radostno o toliki prijaznosti, seve mirno radostno.
 
Kopica mladih duhovnikov skoči v kot, in komaj
 
 
so se dobro vrata za škofom zaprla, že pojo: »Preljubo
veselje, oj kje si doma!«
 
Hišni gospodar sili družbo jesti in piti.
Kjer se mu ponudi
prilika, stiska roke, in, kjer le more, naglaša z veliko
navdušenostjo, kako je srečen, da ga je knez in škof
tako visoko počastil.
videč te strežaje v taki pridnosti.
In ko mu eden prinese
starega vina, zasveti se mu zasveti oko. Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav, s srebrom
obrobljeni, rekoč dobrovoljno: »Pij no, in ne strezistrézi
 
Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav s srebrom
obrobljeni, rekoč dobrovoljno: »Pij no, in ne strezi
vedno, hudika!«
 
posreblje nekaj kapljic.
Mož je hotel s tem nekako
zunanjena vnanje pokazati notranje prepričanje svoje, da je pri
takih prilikah knezov lakaj morda mnogo več nego župnik
s pogorja!
Po črni kavi, med katero so mladi duhovniki
popevali: »V gaju zelenem na lipovi veji,« počila je póčila
vest, da bo knez zdajsedaj delil svoje avdience.
Govorica takoj
utihne, in marsikomu se je videlo na licu, da mu vest
ni prav po godu.
ZapustéZapuste obednico in se preselijo na koridor. Kmalu se prikaže galonirani škofov strežaj — in
 
Kmalu se prikaže galonirani škofov strežaj — in
izreče prvo ime.
Poklicani se pretrese, si pogladi s kvadruliranimkariranim
robcem si pogladi obraz, se pogleda si malo pod noge — in
odide za slugo. Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se
 
Mnogo jih pride na vrsto: potem pa se
vračajo, ali potrti ali pa radostni, kakor je knez ravno
delil svojo milost ali nemilost.
Tekstor!«
 
Le-ta urno pristopi.
Pri strani ob zidu se je tiščal in
nikdonihče ni hotel govoriti zž njim.
 
»Kaj hoče ta izprijeni dijak pri knezu!?«
 
Skoraj glasno so se napravljale take in enake opazke. Ali Filip odide s strežajem.
 
Ali Filip odide s strežajem.
Pri vstopu v visoko škofovo
sobano se mu je nekoliko skrčilaskrči visoka oseba.
Pri vhodu
obstoji.
Ker so bile pri oknihoknu spuščene zavese, je vladal
je skoraj mrak v prostoru.
Knez je bil, kakor znano, jako
nervozen, zatozategadelj ni ljubil jasnih, sončnihsolnčnih žarkov ...
 
Ravno vhodu nasproti je viselo na steni velikansko
Ko se mu oko privadi mraka, opazi Filip, dvignivši pogled, ondi v steklu temno svoje obličje.
 
Knez, sedeč na mehkem stolu, obrne obraz proti njemu. Z belo roko, na kateri je tičal drag kamen, pa si je
 
Z belo roko, na kateri je tičal drag kamen, pa si je
dal opraviti pri cvetju, ki je v dragoceni vazi stalo na
mizi.
 
»Poklical sem vas,« spregovori zveneče, »ker ste po
grofu Antonu izrekli prošnjo, da bi smeli z mano govoriti. A zdaj bi rad vedel, kaj hočete vi od mene?«
 
Ko se Filip z mesta ne gane z mesta, zgrbanči se čelo knezu in
A zdaj bi rad vedel, kaj hočete vi od mene?«
 
Ko se Filip z mesta ne gane, zgrbanči se čelo knezu in
škofu.
V veliki milosti mu je dodelil avdienco, a zdaj nočeneče
skazatiizkazati spodobnega počaščenja višjemu svojemu pastirju; sedaj tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi
 
 
pastirju; zdaj tiči pri vratih in niti koraka ne stori, da bi
poljubil prstan na blagoslovljeni roki.
V tem pa je bil
 
»Kaka je torej želja vaša?« vpraša znova ter nekako
strastno prime za zlati križec, ki mu je visel čezčrez prsi.
 
»Knežja milost!,« odgovori oni mehko, »prišel sem k
vam prosit — miloščine in zdajsedaj sem v stiski, kako bi besede
uvrstil, da bi vam, knez in škof milostivi, prijetno
donele in vam ne utrudile visokega duha!
oblast, dane so vam moči in pravice in izročenih vam je
toliko talentov, da vam bo težka odgovornost, če jih ne
boste obračali v prid!.«
 
Knez vstane s sedeža svojega sedeža.
Nekje pri oknu pa je bil
prišel sončnisolnčni žarek v sobo ter mu obsijal prstan na roki,
da švigajo iskre zž njega.
Ta govorica, ki je bila nenavadna
za knežje uho, je pri tej priliki vendar povišalapovikšala pozornost
pri knezu.
 
»Vi ste dejali, da prosite miloščine,« spregovoriizpregovori dobrovoljno,
»a reči moram, da vaš govor ni tak, da bi
vzbujal usmiljenje in dobrotljivost!.
Toda moje srce je
mehko, in kjer sem videl v resnici potrebo, delil sem delil
vedno s polno roko, ker je nam ravno dan poklic, celiti
rane in brisati solze!«
 
»Lep in blag je ta poklic!
Ali miloščine ne prosim zase,
pač pa za trpina, ki nosi na telesu svojem telesu toliko ran, da
jih niti Job ni toliko imel v najhujši svoji nesreči; ki je
prelil že toliko solzasolzá, da bi se napolnilo zž njimnjimi jezero; za
 
 
prelil že toliko solza, da bi se napolnilo z njim jezero; za
trpina, ki je tako nesrečen, da se joče zemlja sama pod
njim!.«
 
»Kdo je to?« vpraša knez sočutno.
 
»Ta trpin« — in Filip v strasti pristopi — »ta trpin,
knežja milost, je ubogi narod, stanujoč in vzdihujočzdihujoč po
ubornih slovenskih kočah, narod, ki tava v duševni temoti
od stoletja do stoletja kakor bolnik, ki ne more niti
živeti, niti umreti!.«
 
Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje Filip: »In vi,
knez in škof milostivi, vprašali boste zdajvprašali sedaj, čemu vam vse
to pripovedujem?
Vprašali boste: ali nisem v ljubezni
služil stanu svojemu stanu?
Ali nisem delil dobrot svete vere
z vdanostjo in prepričanjem?
Ali nisem vestno delil med
ubožce, kar mi je ostajalo od mize, in ali nisem vsekdar
učil ljubiti sovražnikov svojih sovražnikov ter jim odpuščati vsako
krivdo?
Blaga dela so to, in večno plačilo vam izostalo
ne bo!
Dane pa so vam še višje moči in pravice in izročeni
so vam talenti, a nekaj ste jih zakopali v zemljo, kjer
ležéleže brez prida in koristi.
Kaj ste storili za narod trpeči? In če bi le-tá od najvišjega pastirja svojega zahteval
račune, morali bi morali vi, knez in škof milostivi, s krvjo obliti
 
In če bi le-ta od najvišjega pastirja svojega zahteval
račune, morali bi vi, knez in škof milostivi, s krvjo obliti
spoznanje, da se opravičiti ne morete!«
 
»Ostre so besede vaše!« odgovori knez, ne v srdu, ker
je vsekakor občutil, da sveti ogenj, plapolečplapolajoč v mladi
duši, vsaj nekoliko opravičuje predrzne besede.
 
»Čul sem že o vas fantastih!,« ponavlja knez, »a da ste
tako žaroviti, nisem menil!.
Toda svet ni taktakov, kakor se
slika v dušah vaših! dušah.
Višjih razmer zahtev še ne poznate,
Filip Tekstor,! če pa kaj časa živiteživeli, spoznali jih boste tudi spoznali!«
tudi!«
 
»Višjih razmer zahteve,« vzklikne Filip, »kaj so li drugega
nego pregreha zgodovinskih časov.?
Niso jih poznali
naši apostoli, niti učenci in nasledniki njihovi.
Te višje
razmere zahtevajo, da mora okostenetiokostenéti vsak ud naše
družbe, da si mora zamoriti sam sebi duha, da mora potem
nositi vedno mrtvo srce v sebi, mrtvo srce, četudiče tudi
cvete naokrog spomladpomlad, pojópojo ptice pod nebom in se žari
priroda v vsej svoji krasoti.
Višje razmere so samo izgovor,
in vsak, kdor sise ne upa na pekoče soncesolnce delapolnega
življenja ter bi rad prespal trenutketrenotke bodočnosti v
senci duševne lenobe, ima te razmere takoj pri roki in
opravičuje zž njimi brezplodno postopanje svoje postopanje.
Ali vi,
knez milostivi, se sklicevali sene boste pri blagem svojem blagem srcu nenánje in če se bo zbral narod okrog vašega prestola,
boste nanje, in če se bo zbral narod okrog vašega prestola,
pomoči in rešitve proseč, tedaj mu ne boste odgovorili:
tiči v temi, v kateriki si tičal do zdajsedaj v nji, ker višje razmere
zahtevajo tako.«
 
»Moj Bog, kaj mi govorite!«
 
»Vaša milost, bodite milostivi in dovolite mi, da izgovorim. Le malo besed mi teži še dušo in takoj hočem končati!«
 
Le malo besed mi teži še dušo, in takoj hočem končati!«
 
»Govorite torej!«
 
»Stolica svetega Maksima, kateraki vam je izročena v
teh dnevih, dviguje se dviguje kakor siva skala iz minulihminolih časov
naroda našega naroda.
V njenem vznožjuznožju je trpel narod, in njegove
usode so pljuskale zdajsedaj burno, zdajsedaj rahlo ob njo. Na nji so sedeli možje različne narodnosti, plemiči,
ki so v mehkem življenju tratili čas in o katerih se zdajsedaj
 
Na njej so sedeli možje različne narodnosti, plemenitaši,
ki so v mehkem življenju tratili čas in o katerih se zdaj
še samo to ve, da so se rodili in da so končno v Gospodu
zaspali.«
 
»Ostro sodbo izrekate!.
A mladi svet je že tak!.«
 
»Sodbo prepuščam drugim.
Kar je v
življenju (o večnosti, knežja milost, ne govorim) najvišje,
tega niso poznali!.«
 
»In kaj je to?« vpraša škof radovedno.
Življenje mu je temna noč, po kateri razsaja
vihar in v kateri so se vesoljnega obnebja svetle
zvezde zavile v goste megle. Življenje mu je, kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele
veje na njih!.«
 
Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje: »Najlepši trenutektrenotek
Življenje mu je kakor starodaven gozd, v katerem so okamenela drevesa in okamenele
veje na njih!«
 
Ko škof ničesar ne odgovori, nadaljuje: »Najlepši trenutek
v življenju, visoki gospod, je pač tisti, ko se človek
zave te poezije, s kateroki je ž njo obdana domačega jezika vsaka beseda, ko se človek zave, da mora ta jezik ljubiti
vsaka, ko se človek zave, da mora ta jezik ljubiti
nad vse.
Dobro se ga se še spominjam, tistega trenutkatrenotka! Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog mene se je
 
Vsa se mi je pretresla duša, ali svet okrog mene se je
hipno praznično preoblekel.
SonceSolnce mi je sijalo še enkrat
tako svetlo pod visokim nebom in cvetoča spomlad na
desni in levi se je usipala še enkrat tako žarovito materi
do materinega jezika!
Ali vaši predniki,« dostavi Filip z
mrtvim glasom, »niso je poznali, te ljubezni, in zatozategadelj se
tudi nikdar niso zavedeli tiste grozne bede in revščine,
kateraki je od očetov časov trla rod, ki se je zbiral okrog
staroslavne stolice sv. Maksima!«
 
Nekaj časa je vladala tihota.
Knez se zamisli:
 
»Morda je nekaj resnice v besedah vaših besedah
 
In po sobi prične hoditi.
Pristopi k oknu ter dvigne zaveso,
da prisije soncesolnce v sobo.
Pred njegovim pogledom se
razprostira rumeno obsejana ravnina: zlato klasje se zibziblje v pišu, zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi
 
 
lje v pišu, zeleni travniki se širijo vmes in štrleči vinogradi
se vrste med zračnimi logi.
V ozadju pa se dviga
ponosno gorovje s kipečimi svojimi vrhovi, ki na katerihnjih
počiva skoraj večni sneg.
Knez se zamisli v pokrajino.
In vendar,« pristavi otožno, »koliko časa je preteklo
od tedaj.
To pa je resnica,: poezija, ki veje iz materinega
jezika, večno je resnična!.
To čuti človek najbolj tedaj, ko
v sivi starosti zapušča življenje!.«
 
Filip je bil med tem časom tudi pristopil k oknu.
 
»Da, knežja milost, lepa zemlja je zemlja slovenska. Ali, kar jo diči najbolj, to je rod, prebivajoč po njej.
 
Ali, kar jo diči najbolj, to je rod, prebivajoč po njej.
Dolgo
časa je ležala nemštva skala nad njim, in da ni poginil
imeti v sebi mali, a prečudni ta narod.
Prebudil se je zopet,
a prebudila ga je samo ljubezen do materinega jezika. Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila nemštva skala in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan,
 
Na vseh mestih se je razpočila in razmelinila nemštva skala, in studenci narodne ljubezni udarjajo na dan,
kakor udarjajo po dolgem deževju hudourniki iz zelenih
bregov.
Za vse, kar ima, ima narod slovenski zahvalo
dajati jeziku svojemu jeziku.
Moč tega jezika ga je prebudila iz
smrtnega spanja.
Ali zdajsedaj, ko se je ravnokar prebudil,
slaboten je še slaboten, opoteka se semsèm, opoteka se tjatjà in podstapodstave nima, ki bi se stalno oprl na njo.
 
 
ve nima, na katero bi se stalno oprl.
Nima vodnika,
nima pastirja, in tako je naravno, da se moči drobédrobe in da
deluje vsaka glava in glavica po svoji volji!.
Ni ga stebra,
da bi se okrog njega kristaliziralo narodno delo.
Ali naj
vam še dlje govorim, knežja milost?
Pri takih razmerah je
dana je velika naloga knezu in škofu, sedečemu na stolici
sv. Maksima.
Moral bi zapustiti vzvišeno svoje mesto
čet zapovednik v najvišji nevarnosti in biti prvi narodni
vojnik, pravi narodni vojskovodja, katerega beseda
bi se čula tudi v najbolj oddaljenemnajoddaljenejšem mestu.
Bil bi
naroda pravi oče in do neba bi ga povzdigoval rod hvaležni. Lepšega življenja, kakor bi ga imel takov knez in mož
 
Lepšega življenja, kakor bi ga imel tak knez in mož
po volji božji, si misliti ne morem.
In to je, kar sem vam
 
Zopet se zamisli vladika.
Končno pa spregovoriizpregovori zaspano:
 
»Kako pravi don Filip:
 
<i>Ich lieĂź euch bis zum Ende reden — Anders,
<poem>
begreif' ich wohl, als sonst in Menschenköpfen
<i>Ich′Ich lieĂźlieẞ euch bis zum Ende reden — Anders,
malt sich in diesem Kopf die Welt —</i>
begreifBegreif' ich wohl, als sonst in Menschenköpfen,
maltMalt sich in diesem Kopf die Welt —′</i></poem>
 
Na stežaj so mi odprta groba vrata in stolica svetega
Maksima postane kmalu sirota.
1.389

urejanj