Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 5.073:
sobi.
Odtegnil se je družbi, ker je hotel sam s sabo
premisliti še enkrat vse dogodke, ki jih je ravnokar doživel. Ali najprej je hotel govoriti s hčerjo Meto, da bi se
še danes vse dognalo.
Ukazal je bil strežaju, naj poišče
Vrstica 5.087 ⟶ 5.085:
da ga hoče zavratnica zadušiti.
»Kje tiči toliko časa
na mizi ter si nalije črnega vina v kupo.
Ko je izpil,
»Saj je hujše to čakanje, nego sem menil
Preklicana
golazen!«
Vrstica 5.114 ⟶ 5.110:
Saj se ne kuri na
vrtu!
Ha
Dajal si je pogum,
svojemu dovtipu.
»
»
vrtu in gospodje so se razkropili
sem hotel govoriti.
Jezna pa mi ne smeš biti!
Imaš nekaj
vojaškega, nekaj odločnega, kar še celo mene, ki sem
vendar oče tvoj,
To bo revež prihodnji
mož tvoj!«
Vrstica 5.136 ⟶ 5.132:
»Tako je prav!
Tu
S tolsto svojo roko tipa po mehki njeni ročici.
Vrstica 5.150 ⟶ 5.146:
Tu izpije kupo vina.
»Malo vina potrebujejo moje stare kosti
se, potem pa se ji znova
mene tudi, ali ne, Metka?«
Vrstica 5.163 ⟶ 5.159:
Stari si briše z robcem plešasto glavo.
odločilni
bi dekle ne vzkipelo.
Zagleda se v arabeske na steni ter
premišljuje.
»Nič takega,« odgovori počasi, »da bi se ti bilo bati. Ha-ha!
Ženina imam zate, ha-ha!«
»Ženina?«
Vsa kri ji izgine
dvigne s
Stari se dela, kakor da ni opazil
»Prihajaš v leta, Metka, in starost je najhujša bolezen
pri dekletih, ha
Neprijetno se je smejal.
»Tu pa se je častitljiv mož, dober mož, oglasil pri
meni in poprosil za
Dejal sem si: dekle prihaja
v leta, a snubači so bele vrane.
Prideš v leta.
Tista
mehka kožica na licu se izgubi, izgubi se tudi svetlost las in šibkost telesa.
Potem pa snubačev ni.
A
oglasil častitljiv mož, poštenjak, in vzeti te hoče
Ni ji gledal v obraz, ko je govoril te besede.
Vrstica 5.207 ⟶ 5.198:
po parketu napravil bel sneg.
Končno se obrne proti
nji.
Smilila se je mu je, ko je tako bleda stala pred njim. Vstane in ji z debelimi prsti pogladi lice.
»Čemu se plašiš, golobica?« vpraša boječe. »Enkrat se
moraš vendar možiti.
Saj ste dekleta za to na svetu, ha-ha!«
Ojačila se je: »A jaz se ne bom, ata, ne, ne!«
Vrstica 5.221 ⟶ 5.210:
sede.
»
Moj Bog, saj ti še povedal nisem,
kdo te hoče.
Vrstica 5.237 ⟶ 5.226:
vendar!«
»
»Sodar bi te rad, in to je vendar tehten ženin!«
»Sodar,
»Kaj notar!
Ta je še otrok in zate ni.
Ali vzel bi te stari,
Lovre Sodar. Dobra duša je in, kar je še bolje, polne
ima vreče in shrambe.
V svilo te bo oblačil ter ti plesal
Vrstica 5.258 ⟶ 5.246:
Ne odgovori mu takoj.
Srd ji
dviga prsi in z bleščečimi očmi zre na
»Stari Sodar?« vzklikne zaničljivo s suhotno zvenečim
Vrstica 5.265 ⟶ 5.253:
udebeljeno živinče iz hleva!
In vi ste mislili, da se bom
v resnici dala položiti na tehtnico, da me prodaste, kakor
voz starega blaga!
Rajši grem služit, beračit po svetu,
Vrstica 5.280 ⟶ 5.268:
hočete!«
Z belimi
»Počakaj no, Metka, da ti povem in razložim.
Vrstica 5.291 ⟶ 5.279:
»Vi me hočete prodati, a jaz se prodati
ne dam.
To je vse in drugega nič
rekel sivolasi ženin moj!«
Vrstica 5.298 ⟶ 5.286:
S tresočo roko si pogladi svetlo plešo ter globoko
zdihne.
»Ti misliš, da je vse tako, kakor se vidi.
Pa ni! Ko ti spiš, tedaj tarejo tvojega očeta skrbi in spanje mu
na trudne trepalnice sesti neče.
Časih bi rad, da bi zaspal
in se več ne prebudil!«
Vrstica 5.312 ⟶ 5.298:
»Imel sem nesrečne kupčije.
In
Če naši dolžniki danes hoté,
vas otroke.
Take so
Kaj potem? si vprašala.
No, potem nam res ne ostaja drugega, nego
beraška palica.
Ž njo po svetu širokem!«
Ko hči ničesar ne odgovori, dostavi še: »Pri tem je najhujše to, da si lehko pomagam, če imam le male vsote. Zopet bi prišel denar v hišo in revščina bi se odgnala
za vedno.
Revščina, ki je tako grozna, če je človek kdaj
Vrstica 5.333 ⟶ 5.315:
Potrebujem samo štirideset tisoč.
A te
moram imeti, moram imeti, če jih imam iz
Vstane in trd mu postane obraz.
»
tebe v zakon.
Zdaj veš, kako je.
Vrstica 5.345 ⟶ 5.327:
»To mislite vi, ali jaz sem drugačnega mnenja!
Za ves
svet ga nočem
In če pride
danes Nižava na nič in mi vsi
grob!
Samo tega starega človeka ne!
Če mi poda roko,
mi je, kakor bi čutila na
Z
vsemi močmi me ne
rajši o pametnejših rečeh!«
Vrstica 5.366 ⟶ 5.346:
takega bremena.
Tudi roditelji ne smejo zahtevati
od
In zame
bi bilo to hujše od smrti.
Vrstica 5.379 ⟶ 5.359:
Jaz pa ga vzela ne
bom.
Rajši še danes zapustim Nižavo in
samo z obleko, ki jo
»Ali je to zadnja
»Zadnja!
Vrstica 5.388 ⟶ 5.368:
mu metala pesek v oči vse dni, ki jih bo še preživel v sivi
starosti, za to sem predobra.
Hinavstva ne ljubim
se mi še tako drago plača.
Tudi je še drug vzrok!«
Vrstica 5.395 ⟶ 5.375:
»Drug, in sicer najglavnejši.
hotela govoriti o njem, ali s svojim Sodarjem in njega tisočaki
Pozabila sem, ali
»No kakšen je ta vzrok?«
Vrstica 5.412 ⟶ 5.392:
»Ti imaš ženina,« vpraša oče sarkastično, »in za hrbtom
mojim si si ga izbrala?
Vraga, to mi napravlja veselje. Končno pa vendar ni kakov nižavski hlapec, ali kakov
drug mladenič take in enake romantike, ha-ha!«
Nekaj časa se smeje, potem pa vpraša: »Ali smem vedeti,
kdo je ta plemeniti ženin, ki je po volji deviškem
srcu
»Smejete se
»Filip.«
»
»Tekstor!«
»Filip Tekstor!«
Počasi je izgovarjal zlog za zlogom.
Poizkušal je vstati. Vidno mu je kri zapuščala lice, da je bil takoj bled kakor
stena.
Odpiral je usta in z nekakim smrtnim strahom
Vrstica 5.442 ⟶ 5.419:
se mu izruje vzklik: »Ali si zblaznela!«
»Zblaznela!« odgovori dekle in ponosno se dvigne. »Ali ste res mislili, da tako po denarju hlepim, da bom
vzela v zakon moža, ki ima sive lase in polno vrečo denarjev?
V tem sem premalo vaša hči, ata!
Naj si obdrži
oboje, denar in sive lase.
Živo sem si ohranila srce
bolje, da sem srečna v uboštvu nego nesrečna v bogastvu. To je trdni moj sklep, in če je Bog razsodil, da mi je
s Filipom trpeti in stradati, bodi tako!
Še verujem v ljubezen
in upam, da me ta vera nikdar zapustiti
Vstal je bil med njenim govorom.
Vrstica 5.471 ⟶ 5.441:
Pomagati
si ne morem!
Kaj me
in vaše špekulacije!
Da me le Filip ljubi!«
Vrstica 5.484 ⟶ 5.454:
Obstane pred njo in jo prime za roko: »Vse to si izbiješ
iz glave!
Če ne,
Še danes te
spodim, da
Ti ne veš, kakšen sem,
če se raztogotim!
Moj Bog, kaka nesreča!
»Izbij si ga iz
glave!« tarna starec in teka po sobi.
»Ne morem!
»
»Nikdar ne!«
»Hočeš me torej prisiliti
»Storite, kar vam ljubo.
Saj sem že dejala, da grem
danes od hiše, in bosa,
»Imej pamet, dekle, imej pamet!
Vrstica 5.510 ⟶ 5.481:
kaj počenjaš!«
»Vi branite Sodarjeve tisočake, jaz pa pravice svojega srca!«
»Sodarjeve tisočake!
Vrstica 5.518 ⟶ 5.488:
se me!
Usmili se bele glave moje!
Vzemi,
Pomagal
si bom na kak
Naj se mi proda vse,
samo tega človeka pozabi!
Vrstica 5.529 ⟶ 5.497:
Z jokajočim glasom je govoril te besede.
Ali
niso napravile.
»Ne morem in
ata!«
»Komedijo!
Ti se šališ iz starega
Tudi
prav!«
Vrstica 5.545 ⟶ 5.511:
Obriše si obraz, izpivši kupo vode.
Nekaj
časa molči ter se pri oknu zagleda v krajino,
»Ako hočeš sama tako,«
tudi prav.
Ali nocoj to noč boš še jokala, kolikor nisi še
Vrstica 5.554 ⟶ 5.519:
Sedi in poslušaj!
Kratka bo pripovest, ali
bolje bo, če jo poslušaš
Dekle molče sede.
Z nekako grozo jo napolnijo
besede očetove.
»
Ker si sama hotela,
vse.
Dolgo je že od tedaj, ali sence tistih časov
Po kratkem premolku nadaljuje: »Nekdaj v mladosti
svoji sem imel prijatelja.
Dober človek je bil, ali jaz sem
ga opeharil in
Mlad sem bil in strasti
so kipele po meni
Mnogo sem grešil in
vere, bi ne zatisnil
Ali ti časi so
pretekli.
Vrstica 5.580 ⟶ 5.545:
in ne more prenašati nikakih okov!«
»Mene pa vendar hočete vkovati
»Potrpi, takoj zveš vse!
Imel sem torej mladega prijatelja. Imel je ponižno, mehko naravo, in dobri prijatelji
so smeli na njem drva cepiti, tako pohleven je bil.
Njegova
Vrstica 5.591 ⟶ 5.554:
ponižna narava.
Največja nesreča mu je bila mlada,
prekrasna žena, ki ni bila niti ponižna, niti mehka
V hišo
sem prihajal in ta ponižni in dobri človek me je še sam
vabil.
da te ni bilo?
In tudi žena me je tedaj vedno vpraševala,
kje sem ostal, da me ni bilo
obilokrat prihajal.
Dobri prijatelj pa me je puščal pri svoji
ženi, hodil po svojih hlevih ter se veselil tolstih svojih
volov,
Jaz pa sem tičal pri ženici in drobil sem ji
sladke besede.
Bil sem človek, v katerem so kipele vse
strasti.
In tedaj sem še tudi obilo denarja imel, ki jih
nimam!
Privadila se me je počasi; tako zelo se me je privadila,
da sem jo smel nekega dne poljubiti na lice, dasi
je bila žena
»Čemu mi govorite o teh ostudnostih!«
Vrstica 5.624 ⟶ 5.584:
»Tu sedi in poslušaj!
Sama si hotela tako, torej poslušaj, in izpij, kar si si natočila.
je vse to godilo.
In tisti osleparjeni revež je bil moj bratranec
Vrstica 5.637 ⟶ 5.597:
do danes vedela, čemu jo je ta ponižni Vid potegnil v
daljni svet.
Nekega večera je bilo. S Klaro, tako je bilo ime Vidovi ženi, šetala sva se po
temni gozdni poti.
Mož je bil odrinil s puško nekam na
polje.
Morda je hotel vrabiče streljati, ki so mu
proso.
Čemu naj bi tičal doma, saj je bila žena v dobrih
rokah, ha
Po temnem potu sva se
sem grešil na temoto.
Tik starega kostanja sem poljubil
Vrstica 5.655 ⟶ 5.613:
pa je tičal za kostanjem.
Vse je videl in vse slišal.
A ne,
da me je s strelom kakor steklega psa podrl na tla, je grizel jezik in molčal.
Ponoči pa je spravil svojega otročiča
v potno torbo ter izginil črez gore.
Takšen ponižen
človek je bil bratranec moj, Vid!«
Vrstica 5.670 ⟶ 5.625:
»Čemu?
Takoj zveš in še prezgodaj.
Kakor sem rekel, je
izginil
Tu na Višavi pa je
ostala vitka njegova
Kaj je nama ostajalo nego
sladka ljubezen?
Vrstica 5.682 ⟶ 5.637:
Tudi Klare sem se naveličal.
No,
ali vse to ne spada semkaj
Spoznal sem se s tvojo materjo,
in
skrivne ljubezni,
Morda si zopet čula, da
se je na dan poroke moje ustrelila gospa z Višave.
Vrstica 5.693 ⟶ 5.648:
Dobri ljudje so dejali, da
ni mogla prenašati puščobe na Višavi, videč srečo in veselje
na Nižavi
Prav mi je bilo tako.
Ali v resnici se je
ustrelila zavoljo mene in ne zavoljo nezvestobe moževe,
ki jo je bil zapustil ter odrinil v široki svet
To pa še ni
vse.
Zveza moja s Klaro ni ostala brez nasledkov.
Dobila
sva sina in ta sin
»In ta sin!«
Strastno se je dvignila Meta.
Vsa kri ji zapusti
lice. Oči se ji široko odpro in v grozi in strahu zre
svojemu roditelju v trdi obraz.
S tresočo roko se opre na
mizo in ponavlja z zamolklim glasom: »In ta sin?«
»
»Filip Tekstor!«
Obidejo slabost.
Po parketu
se je zgrudila, da je niso vzdržale roke roditeljeve, ki je
toliko gorje povzročil otroku svojemu ...
Drugo jutro je odhajal knez Janez Evangelist.
Pred Nižavo stoji njegov voz in konja se penita v srebrno-kovani opravi.
Tudi drugih vozov se je bilo nabralo
in vse je čakalo na odhod.
Vrstica 5.732 ⟶ 5.682:
vozovi ter pričakovali gospodov.
Naposled stopi škof iz poslopja z vso množico spremljevalcev. Prišel je tudi hišni gospodar.
Ko stopi knez na dvor, pade na kolena ljudstvo, ki
je bilo prišlo »gledat«.
Janez Evangelist se ozre po
navzočih ljudeh, povzdigne belo, drobno roko in jih blagoslovi,
leno in takisto življenja trudno.
Potem se obrne k hišnemu gospodarju.
»Da se
Vero imate! Vi ste naš mož!«
Zbranim gospodom pa reče: »Gospod Blagor, želja
Vrstica 5.756 ⟶ 5.702:
vrsta tja v pogorje, v deželo, kjer je hotel knez deliti birmo.
Pred Nižavo pa ostane Ernest Malec, in dolgo časa zre
za odhajajočimi.
Vrstica 5.764 ⟶ 5.710:
Ernest Malec je bil tedaj pač v takih okoliščinah, da ni
smel imeti — nikake vere!
==Sedemnajsto poglavje==
<poem>
<i>Prosim te, tujka ljubezniva,
da se ljubezen nepremagljiva
v mojem srcu ne
Simon Jenko</i></poem>
Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, bilo je
tudi na višavskem dvorišču več življenja nego li navadne
|