Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 8 zlogov ,  pred 11 leti
Simon Jenko</i></poem>
 
Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, bilo je bilo
tudi na višavskem dvorišču več življenja nego likakor navadne
dni.
Iz hleva sta bila hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je do zdajsedaj vlačil plug in brano po graščinskih njivah, ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih,
blatnih potih.
Malokdaj je užil kaj ovsa, zatozategadelj so štrlele
kosti zž njega, kakor štrli ostro kamenje z neplodnega
Krasa.
Nerad je zapuščal prijetne svoje jasli in skoraj
glavo ter čakal, da bi ga vpregli v voz, v tezalnico!
Ali
danes mu je bila namenjena bolj gosposkagospôska usoda: čezčrez
trebuh so ga tesnotesnó s pasom prevezali in na hrbet mu
potisnili staro, oguljeno sedlo, ki morda že ni rabilo morda že pol
stoletja!.
 
Pri sedlanju sta počenjala hlapca svoje šale, v veliko
radost drugi družini, ki je bila ravno odkosila in je od
mize semsèm tik vežnih vrat opazovala čudni ta prizor.
 
»Kaj li bo danes, da mora koščenjak v gosposkogospôsko to
obleko?« vpraša hlapec Miha.
»In ravno danes sem mu
nasul ovsa, da je šlo čezčrez jasli!.
Hudika, da bi se le nesreča
ne pripetila!
Žival ni taka, žival je iskrnata!«
 
»Splašil se ne bo,« odgovori volarvolár Jaka, »ker ga je
podkev malo otiščala.
Res, sreča, drugače bi ga gospod
še ne ukrotil!«
 
»PojajPójaj mu muhe!« kriči Miha,. »kopitaKopita mu moram
omiti, da me hudir ne vseka!.
Žival ni taka, žival je vroče
krvi!
PojajPójaj mu muhe!«
 
S slamo mu je obrisal kopita.
Končavši to delo, pa
reče: »Prav čedna kopita so še, malo široka, kakor lopata. No, pa to je še bolje, vsaj bolj varno stopa.«
 
»Molčita vendar,« kara ju kara stari Jernej, stopivši iz veže,
No, pa to je še bolje, vsaj bolj varno stopa!«
 
»Molčita vendar,« kara ju stari Jernej, stopivši iz veže,
»molčita in mirujta!
Naš gospod si napravi lahkolehko konja,
kakršnega žive dni videla nista in ga žive dni videla ne
bosta.
Elijev voz, da se bomo odpeljali proti nebesom?«
 
Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejtesmejajte se!
Naš
gospod bi imel lahkolehko lepega konja, pa ga nočeneče!
Hvaljen
bodi Bog, dosti je denarja!.
A tudi ta konjiček je še dober. Star je nekaj. Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne postara na
svetu!?
 
Star je nekaj!
 
Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne postara na
svetu!
Za naša pota je konjiček še predober!«
Ponosno
konju muhe, ki so mu sedale po velikem trebuhu.
 
»Ovsa res ni dosti zobal!,« prične Miha na novo razgovor.
 
»Kdo naj zoblje oves dandanes!« odgovori starec suhotno.
 
»Kdo naj zoblje oves dandanes!« odgovori starec suhotno. »Ali mislite, da ga imajo onióni na Nižavi?
Osat in
slamo hrustajo, in še tisto plesnivo!.«
 
»Oves ste pa vi prodali!«
 
Miha je spregovoril te besede ponižno, samo besedico
»vi« je nekaj bolj naglasil, kar je povzročilo, da se je
družina takisto na tihem smejala.
 
»Kaj praviš, fante!« zatogoti se zatogoti v svojem poštenju zadeti
majordomus višavski.
 
»No, no,« odreže se odreže Miha, »za gospoda, ne zase, za
gospoda!«
 
Stari konj, ki je dal povod vsemu temu govoričenju, je
vonjal jevohal do zdajsedaj po tleh za drobjem slame in sena.
Kar
je ujel iz prahu, to je s tiho zadovoljnostjo hrustal s starimi
Tedaj je pa živinče hipno dvignilo težko
svojo glavo, pričelo po zraku vohati in končno je dalo od
sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor da je iztakniloizteknilo kaj
zelo prijetnega!.
Začuje se konjskih kopit topot in po
poti iz gozda prijezdi grofica Lina.
»Ni čudo, da strahuje
hlapce in dekle v Soteski.
Bolj se je bojéboje nego likakor starega
grofa!
Kam neki plazi!?«
 
»Gospodar je v Soteski,« vtakne se vmes tudi volarvolár
Miha, »in še grof se trese časih pred njo, pravijo.
Kam se
ji pač tako mudi!?
Prav po generalsko sedisedí na konju!
Ni
napačna taka ženska!.«
 
»Hvaljen bodi Bog, k nam gre!,« zastoka stari, »in gotovo
zavoljo meje!«
 
okrog zidovja in zdajci obstala sredi višavskega dvorišča.
Na mah je ukrotila konja, ki je razljučen grizel železo
ter otresal ponosno glavo, da so pene letele naokrog. Z belo ročico ga je potrepála po svetlem vratu in izpregovorila
nekaj nemških besed svojemu konju v hvalo. Potem šele je dvignila ošabni obraz, z nepopisnim zaničevanjem
 
Z belo ročico ga je potrepala po svetlem vratu in spregovorila
nekaj nemških besed konju svojemu v hvalo.
 
Potem šele je dvignila ošabni obraz, z nepopisnim zaničevanjem
opazovala nekaj časa osedlanega starega
konja in kupe gnoja, ki so pred hlevi od nekdaj kužili
zopet umirila, vpraša še enkrat: »Kdo je tu gospodar?«
 
Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa odgovoriti. Njegov tovariš, koščeni rjavec, pa je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo glavo in raztezal mehke
 
Njegov tovariš, koščeni rjavec, pa je hotel porabiti
 
 
lepo priliko: dvignil je mršavo glavo in raztezal mehke
nozdrvi proti gosposkemu sorodniku iz Soteske.
Ali ta
ni hotel napraviti tega plebejskega znanja, umaknilumeknil je
ostro črtano glavo v stran in samo z vitkim kopitom
udaril enkrat ali dvakrat ob tla, kakor bi se pri svoji zapovednici
pritoževal, da ga je privedla v tako kmetskokmetiško
soseščino.
Oni z Višave premaknil je premeknil nato okorne noge,
da bi prišel bliže.
 
»EháE-há!« zarjove starec,. »kamKam siliš, koščak?
Tu ostani
no!
Najprej opazi
samo osedlanega svojega šarca; a ko ugleda tudi grofico,
spreletelo ga jeizpreleti, kakor bi se sramoval.
Nasproti njeni
aristokratsko -poetični podobi dozdevalo se mu je dozdevalo to
staro, umazano dvorišče silno prozaično.
Tisti hip je
opazil prvič, kako neokusnanevokusna je gnojna luža pred hlevom,
in kako je raztrgana lesena streha po poslopjih.
Tudi zidovje
se mu je videlo sramotno umazano, kakor bi na
Višavi ne poznali neni apna, neni zidarjev.
Sramoval se je!.
In
v sredi vsega pa še ta suhorebrni konj, po zunanjostivnanjosti čisto
onemu enak, na kateregaki je nekdaj sedal nanj znani vitez
španjolski.
 
naproti.
Starec se je odločno bal te ženske in želel je kar
najhitreje prepustiti konja gospodarju svojemu gospodarju.
 
»Smo ga že osedlali, rjavca!,« poudarja zavedno, »prav
kakor ste ukazali!«
 
Ko mu gospod, ki je bil ob tem še bolj zmeden, ničesar
ne odgovori, obrne se h konju.
»EháE-há!
Prestopi se, koščenjak!«
In ko se konju ni hotelo prestopiti, pograbi z
obema rokama povodec in ga skušaizkuša tako po vsej sili
spraviti z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar. Ali konj ni hotel z mesta, in ko ga je starec z vso močjo
vlekel, napele so se mu napele žile na suhem vratu in v nekako
 
horizontalno legoležo se mu je spravila glava, da je bilo groza
Ali konj ni hotel z mesta in, ko ga je starec z vso močjo
vlekel, napele so se mu žile na suhem vratu in v nekako
horizontalno lego se mu je spravila glava, da je bilo groza
pogledati nestvorno žival.
Vmes pa je kričal stari Jernej
svoj »ehae-há« in rotil se je, kakor bi se močno srdil.
Toda
živinče se vendar ni hotelo prestopiti in, ko mu je
Jemej takisto pri glavi vlekel in vlekel, obračalo je obračalo debelo,
a motno svoje oko proti gosposkemu sosedu,: češ, tudi
mi, ki smo pri poljskem delu opešali, imamo časih svoje
trme!.
 
VtemV tem se je bil Bogomir s klobukom v roki in s primernim
poklonom približal kontesi, katere konj ga je z žarečimi
očmiočmí ogledoval in nekolikokrat zasopihal proti
njemu.
 
»Vi ste torej tu gospodar?« spregovoriizpregovori trdo grofica.
Z
visokega svojega sedeža svojega mu je premerilapremeri osebo od glave
do tal in potem od tal do glave.
 
Zardel je, ko ji je odgovoril: »Sem, in ime mi je Bogomir
Lesovej.«
Lesovéj!«
 
»A jaz sem hči grofa iz Soteske!,« dejala je dejala nato ona
skoraj ironično ter nagnila glavo, toda prav malo.
 
Bogomir se globoko prikloni.
Iz njegovih pogledov je
morala sklepati, da je radoveden, česa tu išče hči grofa
soteškega.
 
»K opravku torej!« spregovoriizpregovorí ponosno jahačica.
»Vi
sekate danes na Logu, kjer mejite ob našo zemljo, to je
v Soteski!«
 
»Res!.
In ravno sem hotel iti na mesto, da bi mi kaj
mladega lesa ne posekali!.«
 
»Meja, seve, vas ni mnogo skrbela!« odgovorila je trpko.
 
»Meja, seve, vas ni mnogo skrbela!,« odgovorila je odgovorila trpko.
Tu je menil stari Jernej, da je napočila doba njegova.
 
Tu je menil stari Jernej, da je napočila njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.
 
»Meja je tam,« prične počasi, »tako vidna, da jo dobim,
tista stara smreka, ki se ji lubje lušči, ker so ji zažgali
smolo.
Posušila se bo, tato je gotovagotovo!
Od te smreke pa kakor
nit dalje do robovja, ki je z mahom obraščenoobrastlo.
Na
tem robovju je umrl onega leta stari ovčar, tisti Tržačan
Luka.
Žganja se je bil napil čezčrez mero in to se je vnelo v
njem.
Drugo jutro smo mrtvega dobili v gozdu in z glavo
Od roba dalje pa za dva vatla
v krivino in potem zopet kakor nit ravno proti severu
dalje. Moj Bog, meja je očita, vsak otrok jo pozna!.
dalje!
 
Moj Bog, meja je očita, vsak otrok jo pozna!
Seve,
kdor je videti nočeneče, ta je ne vidi!.
In graščinski ste tam
zmeraj radi uhajali čezčrez njo, da ste dosegli kak hrastiček,
ki je rasel na našem!.
Taka je!
Hvaljen bodi Bog!«
 
Starec se je vpri tem govoru zelo razvnel in opazil ni,
kako mu je gospodar dajal znamenja, naj utihne.
Popisati
pa se ne da, kako se je spreminjalizpreminjal aristokratski obraz
mladi kontesi: satiričnost, zaničevanje in Bog vebogve kaj vse
enakega izraževalo se je izraževalo med govorico starega služabnika
na tem obrazu. Izpregovorila je z zvenečim smehom: »Pri vas, gospod
Lesar, videti je, da so vaši hlapci <ibig>vaši</ibig> gospodarji.«
 
Spregovorila je z zvenečim smehom: »Pri vas, gospod
Lesar, videti je, da so vaši hlapci <i>vaši</i> gospodarji.«
Maliciozno
je naglašala besedico »vaši«.
 
»Kontesa, ali odpustite staremu,
»Lesovéj! Lesovéj!
zvestemu služabniku, ki je že vse dni življenja svojega življenja
Kontesa, ali odpustite staremu
pri tej hiši!?«
zvestemu služabniku, ki je že vse dni življenja svojega
pri tej hiši!«
 
Bil je močno v zadregi.
Grofica obrne konja: »Ako vas
je volja, pojdiva na mesto!.
Sami se boste prepričali, kje
je pravica.
Drugega ne zahtevamo, nego pravico samo.«
 
Z bičem zadene stegno svojemu konju; le-ta se spusti
takoj v lahenlehak tek.
Zapustila je dvorišče, ne da bi čakala
Bogomirovega odgovora.
Pri tem mu je pomagal Jernej in
godrnjal:
»E, mnogo so nam pokradli graščinski, in še več bi
nam bili, da nisem pazil kakor postojna na tisto mejo. Že grofov oče je silil na naše.
 
Že grofov oče je silil na naše.
Taka je!
Čemu bi se več
»Za božjo voljo, molčite vendar!« vzdihne Bogomir,
sedeč na svojem konju.
Le-ta se sprva niti premakniti ni
hotel.
Brskal je z nogami, nekaj kratov na mestu zaplesal
naokrog ter skušalizkušal zadnji del težkega svojega telesa
dvigniti v zrak.
Ko ni vse nič pomagalo, vdalo se je vdalo končno
živinče in s smešnimi skoki odrinilo z dvorišča.
Tu je
ostal starec na mestu in gledal za njim. Z velo roko si pogladi sivo glavo in reče bolestno:
 
Z velo roko si pogladi sivo glavo in reče bolestno:
»Danes bo pa šla meja in nekaj sežnjev višavske zemlje
zž njo!.
Dobre in poštene višavske zemlje!
In če bo hotela
deset tisoč kubikov hrastovega lesa, dal jih ji bo!.
Dal,
ker je mlada!
gracioznostjo tičalo ter se gibalo v sedlu.
Z gracioznostjo
pa se je družil plemenitaškiplemiški ponos, ki je svojstvo samo
porojenim plemenitnikom.
Vsa njena podoba je dihala
mrzlo lepoto, kateraki je mlademu spremljevalcu v hipu
zmedla vse misli, da je pozabil na komični položaj, v kateremki
se je brez dvojbe nahajal v njem.
Bil je jezdec, a ne preizvrsten,
in časih se je v resnici videlo, kakor bi hotel
poiskati pot s sedla navzdol.
Pri tem je delal stari konj
neprijetne skoke, da je Bogomir zdajsedaj in zdajsedaj že hotel pograbiti sedlo, da bi se vzdržal v višini in da bi ne padel
 
 
pograbiti sedlo, da bi se vzdržal v višini in da bi ne padel
na pot, kjer so se kazale luže in črno blato.
Njen konj
pa je premikal elastične svoje ude kakor pogorska srna pogorska
in kontesa je sedela na njem varno in zavestno, kakor bi
na noben način sraz sedlasedlo uiti ne mogla.
Bilo je veliko nasprotje
med njo in njim in samo se je vrivalo v oči to nasprotje! Ali naš Bogomir ni ničesar opazil, tudi ne, kako
 
Ali naš Bogomir ni ničesar opazil, tudi ne, kako
se je nekolikokrat ozrla po njem in konju njegovem ter
le stežka zadrževala smeh, ki ji je silil na kipeče lice.
 
»Vi ste že dalj časa tu, gospod Lesar?« vprašala je naposlednapósled.
 
Mimogrede je usekalavsekala z bičem po grmu, da je zafrfotalozafrfetalo
zeleno listje na vse strani.
 
»LesovéjLesovej, kontesa, LesovéjLesovej!« popravlja Bogomir ponižno.
 
Ravno tedaj sta morala prekoračiti veliko lužo.
Ker jo
je grofice konj premeril z mogočnim skokom, storil je storil
osedlani rjavec pravisto tako, Bogomir pa se je pa le s težavo
obdržal v sedlu.
 
»Glejte, da ne padete!« de grofica s prav odločno ironijo. »Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska vaša imena.
 
»Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska vaša imena.
Meni
se vselej jezik zapleta, če mi morajo med zobe!.
Odpustiti
mi morate torej, če se mi pri vašem imenu ne godi
Razsrdil se je nekoliko.
 
»Ekscelenca, grof Anton Babo,« spregovoril je izpregovoril pikro,
»prišteva se prišteva glavnim stebrom slovanstva v tej pokrajini!. Naša imena bi ne smela v njegovem dvorcu ...«
 
Naša imena ne smela bi v njegovem dvorcu ...
«
 
Ni mu pustila, da bi bil dogovoril.
tajni svetnik Njegovega Veličanstva.
Kar je še potem, je
le zatozategadelj, ker je katolik in grof!
Slovanstvo pa nima pri tem
ničesar opraviti.
Upam, da me umejete, gospod LesovéjLesovej
 
ZdajSedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.
 
»Vi ste brez dvomadvojbe <ibig>demokrat</ibig>
 
Z roko je potegnila uzdo, da je konj obstal.
in pred Bogom, sem pač demokrat!«
 
Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati ji v srpo
oko.
 
»To sem vedela takoj!
Vaša
krivda ni, ker ste ravno otrok stoletja svojega stoletja.
Vzgoja
naših časov je taka, površna, brez jedra, bi dejala!.
Odkar
imamo francoski upor, ubijajovbijajo posebno vneti preroki
zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki sta jih tedaj porodila strah in umor ter jih krstila s sveto kraljevo
 
 
tedaj porodila strah in umor ter jih krstila s sveto kraljevo
krvjo.
In zatozategadelj dobivajo še plačo od naše dobrovoljne
države ti krivi preroki!
Vzgojenci pa so potem vsi demokrati
in nalogo svojega življenja vidijo v tem, da zavidajo
nas aristokrate in da nas v mislih morémore in pokladajo
pod giljotino!.«
 
Tu se ji predrzen Bogomir od strani nasprotovati: »Po
da dostavim: s svojega subjektivnega stališča!«
 
»Ne tako grozne,!« odgovori srdito ona,. »šeŠe groznejše
so, častiti moj gospod LesovéjLesovej, še groznejše, kakor pravim! No —« in zopet obstane s konjem in zopet obrne
 
No —« in zopet obstane s konjem in zopet obrne
proti njemu srpo svoje oko — »pa recite sam mi in trdite,
če si upate, da niste v sredi svojega demokratičnega
in krivična institucija in žalosten ostanek tistih tujih
časov, ko so še surovi klativitezi gospodarili vrhu holmov,
kjer še dandanes pričujejo o njih podrte, stare zidine!?«
 
Vsak bo rad pripoznal, da je bilo to vprašanje kočljivo
1.389

urejanj