Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Tisto jutro, ko je knez in škof zapustil Nižavo, bilo je bilo

tudi na višavskem dvorišču več življenja nego likakor navadne

Iz hleva sta bila hlapca izvlekla starega, koščenega konja, ki je do zdajsedaj vlačil plug in brano po graščinskih njivah, ali pa vozil butarice in hlode po gozdnih,

Malokdaj je užil kaj ovsa, zatozategadelj so štrlele

kosti zž njega, kakor štrli ostro kamenje z neplodnega

danes mu je bila namenjena bolj gosposkagospôska usoda: čezčrez

trebuh so ga tesnotesnó s pasom prevezali in na hrbet mu

potisnili staro, oguljeno sedlo, ki morda že ni rabilo morda že pol

stoletja!.

mize semsèm tik vežnih vrat opazovala čudni ta prizor.

»Kaj li bo danes, da mora koščenjak v gosposkogospôsko to

nasul ovsa, da je šlo čezčrez jasli!.

»Splašil se ne bo,« odgovori volarvolár Jaka, »ker ga je

»PojajPójaj mu muhe!« kriči Miha,. »kopitaKopita mu moram

omiti, da me hudir ne vseka!.

PojajPójaj mu muhe!«

Končavši to delo, pa

reče: »Prav čedna kopita so še, malo široka, kakor lopata. No, pa to je še bolje, vsaj bolj varno stopa.«

Naš gospod si napravi lahkolehko konja,

Glasno smejanje razkači starca: »Ne smejtesmejajte se!

gospod bi imel lahkolehko lepega konja, pa ga nočeneče!

bodi Bog, dosti je denarja!.

A tudi ta konjiček je še dober. Star je nekaj. Hvaljen bodi Bog, kdo pa se ne postara na

»Ovsa res ni dosti zobal!,« prične Miha na novo razgovor.

»Kdo naj zoblje oves dandanes!« odgovori starec suhotno. »Ali mislite, da ga imajo onióni na Nižavi?

slamo hrustajo, in še tisto plesnivo!.«

»vi« je nekaj bolj naglasil, kar je povzročilo, da se je

»Kaj praviš, fante!« zatogoti se zatogoti v svojem poštenju zadeti

»No, no,« odreže se odreže Miha, »za gospoda, ne zase, za

Stari konj, ki je dal povod vsemu temu govoričenju, je

vonjal jevohal do zdajsedaj po tleh za drobjem slame in sena.

sebe nekaj grdega rezgetanja, kakor da je iztakniloizteknilo kaj

zelo prijetnega!.

Bolj se je bojéboje nego likakor starega

Kam neki plazi!?«

»Gospodar je v Soteski,« vtakne se vmes tudi volarvolár

ji pač tako mudi!?

Prav po generalsko sedisedí na konju!

napačna taka ženska!.«

»Hvaljen bodi Bog, k nam gre!,« zastoka stari, »in gotovo

ter otresal ponosno glavo, da so pene letele naokrog. Z belo ročico ga je potrepála po svetlem vratu in izpregovorila

Stari Jernej ji v prvem strahu ni vedel česa odgovoriti. Njegov tovariš, koščeni rjavec, pa je hotel porabiti lepo priliko: dvignil je mršavo glavo in raztezal mehke

ni hotel napraviti tega plebejskega znanja, umaknilumeknil je

pritoževal, da ga je privedla v tako kmetskokmetiško

Oni z Višave premaknil je premeknil nato okorne noge,

»EháE-há!« zarjove starec,. »kamKam siliš, koščak?

spreletelo ga jeizpreleti, kakor bi se sramoval.

aristokratsko -poetični podobi dozdevalo se mu je dozdevalo to

opazil prvič, kako neokusnanevokusna je gnojna luža pred hlevom,

Višavi ne poznali neni apna, neni zidarjev.

Sramoval se je!.

v sredi vsega pa še ta suhorebrni konj, po zunanjostivnanjosti čisto

onemu enak, na kateregaki je nekdaj sedal nanj znani vitez

najhitreje prepustiti konja gospodarju svojemu gospodarju.

»Smo ga že osedlali, rjavca!,« poudarja zavedno, »prav

»EháE-há!

obema rokama povodec in ga skušaizkuša tako po vsej sili

spraviti z mesta in na mesto, kjer je stal mladi gospodar. Ali konj ni hotel z mesta, in ko ga je starec z vso močjo

svoj »ehae-há« in rotil se je, kakor bi se močno srdil.

živinče se vendar ni hotelo prestopiti in, ko mu je

Jemej takisto pri glavi vlekel in vlekel, obračalo je obračalo debelo,

a motno svoje oko proti gosposkemu sosedu,: češ, tudi

trme!.

VtemV tem se je bil Bogomir s klobukom v roki in s primernim

očmiočmí ogledoval in nekolikokrat zasopihal proti

»Vi ste torej tu gospodar?« spregovoriizpregovori trdo grofica.

visokega svojega sedeža svojega mu je premerilapremeri osebo od glave

»A jaz sem hči grofa iz Soteske!,« dejala je dejala nato ona

IzIž njegovih pogledov je

»K opravku torej!« spregovoriizpregovorí ponosno jahačica.

»Res!.

mladega lesa ne posekali!.«

Tu je menil stari Jernej, da je napočila njegova doba. Vsili se brez omahovanja v razgovor.

Posušila se bo, tato je gotovagotovo!

nit dalje do robovja, ki je z mahom obraščenoobrastlo.

Žganja se je bil napil čezčrez mero in to se je vnelo v

kdor je videti nočeneče, ta je ne vidi!.

zmeraj radi uhajali čezčrez njo, da ste dosegli kak hrastiček,

ki je rasel na našem!.

Starec se je vpri tem govoru zelo razvnel in opazil ni,

pa se ne dadá, kako se je spreminjalizpreminjal aristokratski obraz

mladi kontesi: satiričnost, zaničevanje in Bog vebogve kaj vse

enakega izraževalo se je izraževalo med govorico starega služabnika

na tem obrazu. Izpregovorila je z zvenečim smehom: »Pri vas, gospod

je volja, pojdiva na mesto!.

Drugega ne zahtevamo, nego pravico samo.«

Z bičem zadene stegno svojemu konju; le-tatá se spusti

takoj v lahenlehak tek.

»E, mnogo so nam pokradli graščinski, in še več bi

nam bili, da nisem pazil kakor postojna na tisto mejo. Že grofov oče je silil na naše.

Le-tatá se sprva niti premakniti ni

naokrog ter skušalizkušal zadnji del težkega svojega telesa

Ko ni vse nič pomagalo, vdalo se je vdalo končno

ostal starec na mestu in gledal za njim. Z velo roko si pogladi sivo glavo in reče bolestno:

zž njo!.

deset tisoč kubikov hrastovega lesa, dal jih ji bo!.

pa se je družil plemenitaškiplemiški ponos, ki je svojstvo samo

mrzlo lepoto, kateraki je mlademu spremljevalcu v hipu

zmedla vse misli, da je pozabil na komični položaj, v kateremki

se je brez dvojbe nahajal v njem.

neprijetne skoke, da je Bogomir zdajsedaj in zdajsedaj že hotel pograbiti sedlo, da bi se vzdržal v višini in da bi ne padel

pa je premikal elastične svoje ude kakor pogorska srna pogorska

na noben način sraz sedlasedlo uiti ne mogla.

med njo in njim in samo se je vrivalo v oči to nasprotje! Ali naš Bogomir ni ničesar opazil, tudi ne, kako

»Vi ste že dalj časa tu, gospod Lesar?« vprašala je naposlednapósled.

Mimogrede je usekalavsekala z bičem po grmu, da je zafrfotalozafrfetalo

»LesovéjLesovej, kontesa, LesovéjLesovej!« popravlja Bogomir ponižno.

je grofice konj premeril z mogočnim skokom, storil je storil

osedlani rjavec pravisto tako, Bogomir pa se je pa le s težavo

»Glejte, da ne padete!« de grofica s prav odločno ironijo. »Sicer pa Bog izgovarjaj tatarska vaša imena.

se vselej jezik zapleta, če mi morajo med zobe!.

»Ekscelenca, grof Anton Babo,« spregovoril je izpregovoril pikro,

»prišteva se prišteva glavnim stebrom slovanstva v tej pokrajini!. Naša imena bi ne smela v njegovem dvorcu ...«

le zatozategadelj, ker je katolik in grof!

Upam, da me umejete, gospod LesovéjLesovej!«

ZdajSedaj je njegovo ime izgovorila že pravilno.

»Vi ste brez dvomadvojbe <ibig>demokrat?«</ibig>?«

Srčno in brez bojazni se ji je upal pogledati ji v srpo

krivda ni, ker ste ravno otrok stoletja svojega stoletja.

naših časov je taka, površna, brez jedra, bi dejala!.

imamo francoski upor, ubijajovbijajo posebno vneti preroki

zbegani mladini v glavo tiste grozne nazore, ki sta jih tedaj porodila strah in umor ter jih krstila s sveto kraljevo

In zatozategadelj dobivajo še plačo od naše dobrovoljne

nas aristokrate in da nas v mislih morémore in pokladajo

pod giljotino!.«

»Ne tako grozne,!« odgovori srdito ona,. »šeŠe groznejše

so, častiti moj gospod LesovéjLesovej, še groznejše, kakor pravim! No —« in zopet obstane s konjem in zopet obrne

kjer še dandanes pričujejo o njih podrte, stare zidine!?«