Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.157:
Vsak bo rad pripoznal, da je bilo to vprašanje kočljivo
in da se je mladi mož nahajal v stiskah,
občutil, ker je tedaj že občudoval, v vsakem oziru
občudoval krasno svojo nasprotnico.
Notranjega uverjenja
žarovitost ji je
podoba sprejela nekako vzorno lepoto, ki je
Ni ji vedel odgovoriti, zatorej
se je še bolj razvnela in še enkrat vprašala: »Pa trdite, če
si upate!«
Posamezne besede so ji
zob, da so se komaj čule.
»Smešna, krivična, nepotrebna institucija, grofica,«
odgovori Bogomir na to, »tega bi nikdar trditi ne hotel
vedno jasnemu nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen in
trpeč rod, kdo bi trdil, da so smešne, nepotrebne
Veličastni
ostanki so starodavnih časov!
Vrstica 6.183 ⟶ 6.178:
in stolpi božjih hramov, kdaj so se že sezidali!
Ali
kdo bi dejal, da so nepotrebni ostanki srednjega veka
rod!
Nikdar bi torej ne trdil, da je plemstvo smešna institucija
rodu, ne more imeti tistih vplivov, kakor nekdaj, ko▼
▲rodu, ne more imeti tistih vplivov kakor nekdaj, ko
so se plemiči po omiki razlikovali in odlikovali od drugih
stanov
»Vaše mnenje je zatorej« — in tu zopet požene konja
»da je
in cene, kakor grof, čigar predniki so v križarskih
vojskah s svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine
»V istini ne vidim bistvenega razločka
»Ha!
Vrstica 6.206 ⟶ 6.197:
me v miru s kmetom in njega omiko!
Kar ste pričeli
omiko nositi med kmete, spremenil se je rod in je
Samo po tuji lasti hlepi, in, da nismo▼
▲Samo po tuji lasti hlepi, in da nismo
pazili, odnesli so nam že davno polovico soteške
graščine.
Moj oče, grof Anton, ve o tem mnogo pripovedovati,
častiti moj gospod
V Soteski pod graščino ob pečini smo imeli nekdaj star trs.
S širokim svojim
Vrstica 6.220 ⟶ 6.208:
jeseni je vse viselo modrega grozdja na njem.
Zasadil ga
je bil grof Abdon Maksimilijan slavnega spomina
Ko ga
je nekdaj sam cesar počastil z obiskom svojim
Maksimilijan je bil vpliven, zelo vpliven mož na dvoru!
V vedni
spomin so ga imenovali potem <
Grof Anton
pripoveduje, da je tedaj, v tistih groznih časih, ko
smo še imeli tlako
besedi!
naše stare obitelji.
In pili so vino njegovo v spomin
tistega dne, ko je bival prevzvišeni cesar pod streho
soteško!
In pili so ga samo v dneh velikih praznikov! A potem, ko so odpravili tlako, pokradli so takoj prvo
leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo leto pa so
ga že do jagode obrali
In tako vsako leto pozneje.
Lansko
zimo pa, ko je vladal hud mraz,
in odnesli, da so v peči kurili
Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice. Opazila je to kontesa in dejala:
»Vi, gospod Lesovej,
boste pač trdili: to je malenkost. A rečem vam, to je pomenljivo, zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo
Tako
je povsod, v gozdu, na polju in v gorici.
Niti praprot
v logu niti klas na polju niti grozd na trsu ni varen, da bi
ga ne odnesla tuja roka
Oče moj, grof Anton, je premehak,
▲Zato sva danes tu, ker tudi vi, gospod Lesovéj, posegli
▲ste (in upam, da nevede!) po naši zemlji, katero
▲braniti je sveta moja dolžnost.
▲Vendar, čemu dalje govoriti,
▲saj se s svojimi nazori itak nikdar strinjala ne bova!
Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski delavci že
bili posekali nekoliko hrastov.
Na tleh so ležali ti stari
velikani
so iveri letele naokrog.
Peli in žvižgali so in niti v delu
Vrstica 6.277 ⟶ 6.257:
prepir zavoljo meje.
S svojim prepričanjem so stali na
strani
ponehati v delu zavoljo te ženske,
Kontesa je obstala na mali višini, od koder so se videla
posekana drevesa in tudi mesta, kjer so stala prej.
▲(da Bogomir niti opaziti ni mogel, kje ga je vzela)
▲prikazal se ji je obris iz katastra v nežni ročici; na vratu
svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim prstom
pričela kazati mejno črto.
»Zdaj vidite sami!«
»Ti
posekani hrasti so stali v ravni vrsti!«
Vrstica 6.308 ⟶ 6.287:
»Res je, grofica!«
»Torej pripoznate
Bogomir ni videl ničesar
Ali skesano je pritrdil: »Res je, grofica!«
»Dobro!
Ravno prav, da prihaja
Zna se, da hrasti ne smejo vaši
ostati
Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga, koščena oseba
Vrstica 6.328 ⟶ 6.304:
stvar ter mu z veliko slovesnostjo predstavila mladega
soseda.
Potem pa
opravita.
Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd,
grof Anton skoraj šaljivo:
»Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo pripoznati mejo, kakor vam jo je ravno izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!«
▲»Čemu ne?« odgovori Bogomir lahkodušno.
»Hraste prodajva in tisti denar dobi cerkev v Rakovcu,
če vam je prav tako, gospod
»Čisto, kakor želite, ekscelenca!«
»Vidim, da ste mehak sosed in da je z vami
Bil je malo v zadregi.
»Kontesa mi bo tičala ves mesec na vratu, če z vami
ne sklenem kaj — pismenega
»Vse podpišem ... «
»Veste kaj, gospod
Soteska ni daleč
▲metal pesek v oči hčeri svoji.
Bodite uverjeni, da mi do
vse stvari ni prav nič.
A kontesa mi drugače ne
miru!«
»Kakor ukazujete, ekscelenca!«
==Osemnajsto poglavje==
<poem>
<i>Evo izbe, gdje mi
kano zvijezda tajna
Stanko Vraz</i></poem>
Nekoliko streljajev pod železniško postajo Grčavo,
o kateri se je govorilo v prvem poglavju, dviguje
|