Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 6.157:
 
Vsak bo rad pripoznal, da je bilo to vprašanje kočljivo
in da se je mladi mož nahajal v stiskah, katereki jih je tembolj
občutil, ker je tedaj že občudoval, v vsakem oziru
občudoval krasno svojo nasprotnico.
Notranjega uverjenja
žarovitost ji je plapolalaplapolela po obrazu, da je vsa njena
podoba sprejela nekako vzorno lepoto, ki je BogomiBogomira popolnoma omamila.
 
 
ra popolnoma omamila.
Ni ji vedel odgovoriti, zatorej
se je še bolj razvnela in še enkrat vprašala: »Pa trdite, če
si upate!«
Posamezne besede so ji tako rekočtakorekoč sikale izmed
zob, da so se komaj čule.
 
»Smešna, krivična, nepotrebna institucija, grofica,«
odgovori Bogomir na to, »tega bi nikdar trditi ne hotel!. Piramide egipčanske, ki se na meji puščave dvigajo proti
 
Piramide egipčanske, ki se na meji puščave dvigajo proti
vedno jasnemu nebu, ki pa jih je nekdaj sezidal tlačen in
trpeč rod, kdo bi trdil, da so smešne, nepotrebne!?
Veličastni
ostanki so starodavnih časov!
Vrstica 6.183 ⟶ 6.178:
in stolpi božjih hramov, kdaj so se že sezidali!
Ali
kdo bi dejal, da so nepotrebni ostanki srednjega veka!? Veličastni spomeniki so, ki še sedaj navdušujejo človeški
 
Veličastni spomeniki so, ki še zdaj navdušujejo človeški
rod!
Nikdar bi torej ne trdil, da je plemstvo smešna institucija!. Naravno pa je, da sedaj, ko je omika svojina vsemu
rodu, ne more imeti tistih vplivov, kakor nekdaj, ko
 
Naravno pa je, da zdaj, ko je omika svojina vsemu
rodu, ne more imeti tistih vplivov kakor nekdaj, ko
so se plemiči po omiki razlikovali in odlikovali od drugih
stanov!.«
 
»Vaše mnenje je zatorej« — in tu zopet požene konja
»da je tako imenovanitakoimenovani olikani in omikani kmet istetiste vrednosti
in cene, kakor grof, čigar predniki so v križarskih
vojskah s svojo krvjo pojili Palestine pekoče ravnine!.«
 
»V istini ne vidim bistvenega razločka!.«
 
»Ha!
Vrstica 6.206 ⟶ 6.197:
me v miru s kmetom in njega omiko!
Kar ste pričeli
omiko nositi med kmete, spremenil se je rod in je huhudobnejši, pregrešnejši.
Samo po tuji lasti hlepi, in, da nismo
 
 
dobnejši, pregrešnejši.
Samo po tuji lasti hlepi, in da nismo
pazili, odnesli so nam že davno polovico soteške
graščine.
Moj oče, grof Anton, ve o tem mnogo pripovedovati,
častiti moj gospod LesovéjLesovej!
V Soteski pod graščino ob pečini smo imeli nekdaj star trs.
S širokim svojim
Vrstica 6.220 ⟶ 6.208:
jeseni je vse viselo modrega grozdja na njem.
Zasadil ga
je bil grof Abdon Maksimilijan slavnega spomina!.
Ko ga
je nekdaj sam cesar počastil z obiskom svojim (Abdon
Maksimilijan je bil vpliven, zelo vpliven mož na dvoru!), – je utrgal z veličastno svojo roko grozd s tega trsa.
utrgal je z veličastno svojo roko grozd s tega trsa.
V vedni
spomin so ga imenovali potem <ibig>cesarski trs</ibig> trs.
Grof Anton
pripoveduje, da je tedaj, v tistih groznih časih, ko
smo še imeli tlako (prosim vas, nikar ne omedlite pri tej
besedi!), leto za letom dozoreval sad na starem tem prijatelju
naše stare obitelji.
In pili so vino njegovo v spomin
tistega dne, ko je bival prevzvišeni cesar pod streho
soteško!
In pili so ga samo v dneh velikih praznikov! A potem, ko so odpravili tlako, pokradli so takoj prvo
 
A potem, ko so odpravili tlako, pokradli so takoj prvo
leto polovico grozdja cesarskega trsa, drugo leto pa so
ga že do jagode obrali!.
In tako vsako leto pozneje.
Lansko
zimo pa, ko je vladal hud mraz, posekali so ga posekali v noči
in odnesli, da so v peči kurili zž njim!.«
 
Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice.
 
Bogomiru se je nehote vsilil smeh na lice. Opazila je to kontesa in dejala: »Vi, gospod Lesovéj,
boste pač trdili: to je malenkost!
 
»Vi, gospod Lesovej,
boste pač trdili: to je malenkost. A rečem vam, to je pomenljivo, zelo pomenljivo za čase, v katerih živimo!.
Tako
je povsod, v gozdu, na polju in v gorici.
Niti praprot
v logu niti klas na polju niti grozd na trsu ni varen, da bi
ga ne odnesla tuja roka!.
Oče moj, grof Anton, je premehak,
zatozategadelj pa čuvam jaz, da se ne ugonobi last naše obitelji.
ZatoZategadelj sva danes tu, ker tudi vi, gospod LesovéjLesovej, ste posegli
naše.
ste (in upam, da nevede!) po naši zemlji, kateroki jo je
Zato sva danes tu, ker tudi vi, gospod Lesovéj, posegli
braniti je sveta moja dolžnost.
ste (in upam, da nevede!) po naši zemlji, katero
Vendar, čemu bi dalje govoritigovorila,
braniti je sveta moja dolžnost.
saj se s svojimi nazori itaktako nikdar strinjala ne bova. Sicer sva pa na mestu!«
Vendar, čemu dalje govoriti,
saj se s svojimi nazori itak nikdar strinjala ne bova!
 
Sicer sva pa na mestu!«
 
Res, dospela sta na prostor, kjer so višavski delavci že
bili posekali nekoliko hrastov.
Na tleh so ležali ti stari
velikani, in po zelenem vejevju so klestili s sekirami, da
so iveri letele naokrog.
Peli in žvižgali so in niti v delu
Vrstica 6.277 ⟶ 6.257:
prepir zavoljo meje.
S svojim prepričanjem so stali na
strani gospodarja svojega gospodarja; zato se jim ni videlo potrebno,
ponehati v delu zavoljo te ženske, katereki je tako ni ljubil
nikdonihče, še družina v Soteski ne!.
 
Kontesa je obstala na mali višini, od koder so se videla
posekana drevesa in tudi mesta, kjer so stala prej.
(Hipoma – da Bogomir niti opaziti ni mogel, kje ga je vzela)
Hipoma
prikazal se ji je prikazal obris iz katastra v nežni ročici; na vratu
(da Bogomir niti opaziti ni mogel, kje ga je vzela)
prikazal se ji je obris iz katastra v nežni ročici; na vratu
svojega konja ga je razprostrla ter z rožnatim prstom
pričela kazati mejno črto.
 
»Zdaj vidite sami!« spregovorilaizpregovorila je zmagonosno.
»Ti
posekani hrasti so stali v ravni vrsti!«
Vrstica 6.308 ⟶ 6.287:
»Res je, grofica!«
 
»Torej pripoznate krivdo svojo krivdo
 
Bogomir ni videl ničesar negolidrugega, kakor beli prstek, ski je plula ž njim po katerimpapirju.
je plula po papirju!
Ali skesano je pritrdil: »Res je, grofica!«
 
»Dobro!
Ravno prav, da prihaja oče moj oče, grof Anton! Ž njim lehko uredite vse!
 
Z njim lahko uredite vse!
Zna se, da hrasti ne smejo vaši
ostati!.«
 
Po gozdni poti je prijezdila tedaj dolga, koščena oseba
Vrstica 6.328 ⟶ 6.304:
stvar ter mu z veliko slovesnostjo predstavila mladega
soseda.
Potem pa juje zapustioba zapustila, češ, da zdajsedaj lahkolehko sama vse
opravita.
 
Ko je oddirjala in se skrila v zeleni gozd, spregovoriizpregovori
grof Anton skoraj šaljivo: »Torej ste res voljni hčeri moji
 
»Torej ste res voljni hčeri moji na ljubo pripoznati mejo, kakor vam jo je ravno izkazala? Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!«
 
»Čemu ne?« odgovori Bogomir lahkodušnolehkodušno.
na ljubo pripoznati mejo, kakor vam jo je ravnokar izkazala?
 
Ped zemlje je in nekoliko ubogih hrastov!«
 
»Čemu ne?« odgovori Bogomir lahkodušno.
 
»Hraste prodajva in tisti denar dobi cerkev v Rakovcu,
če vam je prav tako, gospod LesovéjLesovej
 
»Čisto, kakor želite, ekscelenca!«
 
»Vidim, da ste mehak sosed in da je z vami lahkolehko izhajati. Ali sedaj je še nekaj!«
 
Ali zdaj je še nekaj!«
 
Bil je malo v zadregi.
 
»Kontesa mi bo tičala ves mesec na vratu, če z vami
ne sklenem kaj — pismenega.!«
 
»Vse podpišem ... «
«
 
»Veste kaj, gospod LesovéjLesovej.
Soteska ni daleč od tododtod. Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega, da bom potem
metal pesek v oči hčeri svoji hčeri.
 
Pojdiva tja in podpišiva kaj površnega, da bom potem
metal pesek v oči hčeri svoji.
Bodite uverjeni, da mi do
vse stvari ni prav nič.
A kontesa mi drugače ne da
miru!«
 
»Kakor ukazujete, ekscelenca!«
 
==Osemnajsto poglavje==
OSEMNAJSTO POGLAVJE
 
<poem>
<i>Evo izbe, gdje mi
kano zvijezda tajna
rasvijetilarasvietila dušu
Njenje ljepota sjajna.</i>
Stanko Vraz</i></poem>
 
Nekoliko streljajev pod železniško postajo Grčavo,
o kateri se je govorilo v prvem poglavju, dviguje