Mrtva srca: Razlika med redakcijama

odstranjeni 4 zlogi ,  pred 11 leti
Soteski pa smo živeli radostno in na ledu nižavskega tolmuna
smo imeli svoja zbirališča.
Torej je to še vse tako,
kakor nekdaj?«
 
»Vse, svetlost!
Samo ljudje so pomrli!.«
 
»Drugi rod je nastopil!.
Kaj je naravneje nego to?
Rod
Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko ravan in premišljevala.
 
»Tisto zimo,« oglasila se je oglasila zopet, »zahajal je zahajal v našo
družbo mlad človek, skoraj še otrok in v letih, ko se še
ničesar ne ve o resnosti življenja.
Sin je bil gospodarja na
Nižavi; rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je prišel kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla
v gosposki, po francoski šegi ostriženostriženi vrt!.
Gospod
Gregor smo mu reklirekali in radi smo ga imeli, dasi nam ni
bil vrstan po rodu.
Ali sem vam že pravila, kako sva se
»Povej nam, mama!«
 
»Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o Nižavi!.
Ko smo
se odpravljali zapustiti gostoljubni dvor grofa Lenarta, je
prišel je tudi gospod Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva se na stopnicah.
 
Srečala sva se na stopnicah.
‚Prišel sem, da se poslovim,
kontesa,’ spregovoril je izpregovoril mehko in po vsem obrazu se mu
je razlil rdeči žar.
‚Bog vas obvaruj srečnega, gospod
Gregor!’ odgovorila sem odgovorila ter mu podala roko.
‚Tu sem
vam, kontesa, nekaj prinesel!.
In še bolj ga je oblila
rdečica.
Nikogar ni bilo
čuti.
Nekje iz obleke je vzel v belbeli papir skrbno zavit rdeč
cvet.
Kje ga je dobil v zimi, ne vem.
Ponudil mi ga je in
vzdihnilzdihnil: ‚Morda se boste časihvčasih spominjali mene!’
Vzela
sem ga; obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo smilil.
 
 
smilil.
Čudna bolest mi je prešinila dušo.
‚Ali se ne boste
poslovili od drugih?’ vprašala sem tesno.
‚Čemu
tudi?’ odgovoril je lahnolahnò, ‚če mi vi, kontesa, podaste še
enkrat roko, potem je vse dobro!’
‚Z Bogom‚Zbogom, gospod
Gregor!’
Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi potem
vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma zmedla
mlada glavica.
‚Z Bogom‚Zbogom, kontesa, čemu naj se poslavljam
pri drugih?
Morda se boste časihvčasih spominjali
mene!’
— Še zdajsedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi
odhajal po stopnicah navzdol.
Spodaj pri izhodu se
je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v tistem hipu
pritisnila rdeči cvet na ustneustna in pri srcu mi je bilo tako
bridko, da bi se bila najrajši zjokala.
‚Hvala kontesa!’
dejal je še, potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi otroci tedaj, in gospod Gregor je imel
 
Moj Bog, bili smo še vsi otroci in gospod Gregor je imel
morda komaj osemnajst let; ali nosil se je, kakor ste videli,
resno in moško.
visoke, neprestopne stene.
Prosil je samo, da bi se ga
morda spominjala časihvčasih.
Pa sem ga hitro pozabila!
Vidite,
gospod LesovéjLesovej, to je bila prva ljubezen moja, hi, hi!«
 
Pristavila je še: »Bog veBogve, če še živi gospod Gregor?
Ni
mogoče skoraj!
Nikdar nisem čula pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«
 
Morda ste ga poznali?«
 
»Po vaših besedah, svetlost, sodim, da je bil to stari
oče moj Gregor LesovéjLesovej, ki je bil sin Huberta LesovéjaLesoveja. Le-tá pa je v tistih časih gospodaril na Nižavi.
 
Le-ta pa je v tistih časih gospodaril na Nižavi.
Dolgo je
tega, kar je umrl Gregor LesovéjLesovej
 
»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj sem vedela,
da sem že čula nekdaj vaše ime, LesovéjLesovej, da, Gregor
Lesovej!
Lesovéj!
Torej je tudi mrtev?
Seve, seve, od tedaj je zdajsedaj
več nego pol stoletja in v zemljo moramo vsi!.
Ali to vas
dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi!.
Umejete li peti,
gospod LesovéjLesovej
 
»Za silo.«
»Jezik, ki ga rod tu govori.«
 
»Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori jezik svoj! jezik?«
 
Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo opazovala,
kako je kneginja zgovorna z novim gostom, se je oglasila setedaj: »Gospod Lesovej, tu imate še tesnejše stališče,
je tedaj: »Gospod Lesovéj, tu imate še tesnejše stališče
kakor meni nasproti!
Le dalje ga sprašuj, mama!«
 
»Bi vas li utrudilo, če mi zapojete narodno pesem, tu
pri vas v navadi? Močno sem radovedna!«
 
Močno sem radovedna!«
 
Pri tem mu je kneginja posegla po roki, da bi prošnjo
svojo s tem še bolj podprla.
Skoraj se je hotel braniti;
prosil je tudi grof Anton, in, ko je končno še kontesa obljubila,
da ga hoče spremljatispremljevati na klavirju, ostajalomu ni muostajalo
drugega nego vdati se.
Grofica je hitela h klavirju ter ga pričela
prebirati ga, da so strune mogočno zapele.
Bogomir
je pel s tresočim glasom in nikakor ne pravilno.
o »Zagorskih zvonovih«, znano melodijo, ki je navzlic
preprostosti svoji podobna žarku krvi, kipečemu iz umirajočega
srca!.
Radovedno je poslušala kneginja.
Ko je
končal, dajala mu je dajala pohvalo aristokratska družba in
kneginja sama mu je gorko stiskala roko.
Zopet so sedli
k oknu tik kneginje.
 
»Čudno,« spregovorila je le-taizpregovorila, »da se povsod po širni
zemlji v ljudskih napevih izraža globoka žalost.
Če jih
poslušaš, zdi se ti, kakor bi čul perutiperoti večne smrti, s katerimi
veje neprestano nad človeškimi rodovi!.«
 
»Kdo bo vedno o smrti govoril!« oglasi se grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!«
 
»Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!«
 
»Res, res, povej nam še kaj,« dostavi grofica.
»Saj imaš pri gospodu LesovéjuLesoveju še nekaj dolga, ker je ravnokar
»Saj
ustregel želji tvoji! želji.«
imaš pri gospodu Lesovéju še nekaj dolga, ker je ravnokar
ustregel želji tvoji!«
 
»Kaj vam hočem povedati?« vpraša kneginja, »spomin
moj je knjiga, v kateri je ljubi Bog vse prečrtal, vse
izbrisal!.«
 
»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji Amaliji!« prosi
Takoj se je starki razjasnil
obraz.
»Ali vam še nisem pravila o Korneliji Amaliji?!«
 
»Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!« oglasita se
grof in njegova hči.
Dasi sta že vse obilokrat čula, vendar
nista hotela kneginji kaliti veselja kneginji, ki je s spomini na
čase pretekle, kakor je pri starih ljudeh navada, rada si rada
sladila pikro sedanjost sive starosti.
»Torej vam še nisem pravila o njej!« začudi se kneginja.
 
»Torej vam še nisem pravila o nji!« se začudi kneginja. »Poslušajte torej, da boste vedeli, kako posvetni
blesk in posvetna moč ne daje sreče, ki je dar vesoljnega
Boga!.
Po milosti veličastnega, zdajsedaj v Bogu počivajočega
Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor k
cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji blagega
spomina.
Vzorno bitje je bila ta hči visokega vladarja; v
prsih pa je nosila vroče srce, ki ji je pozneje rodilo toliko
gorja!.
S prečudno ljubeznijo sem se je oklenila; ali
ona me je tudi ljubila, in v trenutkihtrenotkih, ko ni čulo drugo
človeško uho, osrečila me je osrečila z dovoljenjem, da sem jo
smela tikati kakor prijateljico.
Moj Bog, kaj takega se sme
se pripovedovati zdajsedaj, ko so davno žepomrli vsi pomrli, ki so z
mano gledali tiste dni!.«
 
Nekaj časa je molčala.
Potem pa je pozabila na družbo
in sama v sebi je začela govoriti:. »Mrtvo je njegovo
veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati Leono
 
 
»Mrtvo je njegovo
ra in mrtva si tudi ti, Kornelija Amalija!
veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati LeonoLeonora in mrtva si tudi ti, Kornelija Amalija!
Nad zvezdami
kraljuješ zdajsedaj in se oziraš na revno zemljo, kjer si morala,
dasi si se rodila med najvišjimi, pretočiti toliko solz,
prenositi toliko srce morečih bolesti!.«
 
Predramila se je zopet.
»O čem sem vam že pravila,
preljubi otročiči?« vprašala je vprašala mehko.
 
»O vojvodinji Korneliji Amaliji!« odgovori kontesa
1.389

urejanj