Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.555:
Soteski pa smo živeli radostno in na ledu nižavskega tolmuna
smo imeli svoja zbirališča.
Torej je to še vse tako,
kakor nekdaj?«
»Vse, svetlost!
Samo ljudje so pomrli
»Drugi rod je nastopil
Kaj je naravneje nego to?
Rod
Vrstica 6.570:
Gledala je nekaj časa pri oknu v globoko ravan in premišljevala.
»Tisto zimo,«
družbo mlad človek, skoraj še otrok in v letih, ko se še
ničesar ne ve o resnosti življenja.
Sin je bil gospodarja na
Nižavi; rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je prišel kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla
v gosposki, po francoski šegi
Gospod
Gregor smo mu
bil vrstan po rodu.
Ali sem vam že pravila, kako sva se
Vrstica 6.585:
»Povej nam, mama!«
»Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o Nižavi
Ko smo
se odpravljali zapustiti gostoljubni dvor grofa Lenarta, je
prišel
‚Prišel sem, da se poslovim,
kontesa,’
je razlil rdeči žar.
‚Bog vas obvaruj srečnega, gospod
Gregor!’
‚Tu sem
vam, kontesa, nekaj prinesel
In še bolj ga je oblila
rdečica.
Vrstica 6.603 ⟶ 6.601:
Nikogar ni bilo
čuti.
Nekje iz obleke je vzel v
cvet.
Kje ga je dobil v zimi, ne vem.
Ponudil mi ga je in
Vzela
sem ga; obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo smilil.
Čudna bolest mi je prešinila dušo.
‚Ali se ne boste
poslovili od drugih?’ vprašala sem tesno.
‚Čemu
tudi?’ odgovoril je
enkrat roko, potem je vse dobro!’
—
Gregor!’
Zopet se je pazno ozrl na vse strani in mi potem
vroče poljubil roko, da se mi je popolnoma zmedla
mlada glavica.
pri drugih?
Morda se boste
mene!’
— Še
odhajal po stopnicah navzdol.
Spodaj pri izhodu se
je obrnil še enkrat za mano; jaz pa sem v tistem hipu
pritisnila rdeči cvet na
bridko, da bi se bila najrajši zjokala.
‚Hvala kontesa!’
dejal je še, potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi otroci tedaj, in gospod Gregor je imel
morda komaj osemnajst let; ali nosil se je, kakor ste videli,
resno in moško.
Vrstica 6.643 ⟶ 6.636:
visoke, neprestopne stene.
Prosil je samo, da bi se ga
morda spominjala
Pa sem ga hitro pozabila!
Vidite,
gospod
Pristavila je še: »
Ni
mogoče skoraj!
Nikdar nisem čula pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«
»Po vaših besedah, svetlost, sodim, da je bil to stari
oče moj Gregor
Dolgo je
tega, kar je umrl Gregor
»Vidite,« odgovori kneginja živahno, »saj sem vedela,
da sem že čula nekdaj vaše ime,
Lesovej!
Torej je tudi mrtev?
Seve, seve, od tedaj je
več nego pol stoletja in v zemljo moramo vsi
Ali to vas
dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi
Umejete li peti,
gospod
»Za silo.«
Vrstica 6.693 ⟶ 6.682:
»Jezik, ki ga rod tu govori.«
»Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori
Kontesa, ki je od strani z veliko radostjo opazovala,
kako je kneginja zgovorna z novim gostom, se je oglasila
kakor meni nasproti!
Le dalje ga sprašuj, mama!«
»Bi vas li utrudilo, če mi zapojete narodno pesem, tu
pri vas v navadi? Močno sem radovedna!«
Pri tem mu je kneginja posegla po roki, da bi prošnjo
svojo s tem še bolj podprla.
Skoraj se je hotel braniti;
prosil je tudi grof Anton, in
da ga hoče
drugega nego vdati se.
Grofica je hitela h klavirju ter ga pričela
prebirati
Bogomir
je pel s tresočim glasom in nikakor ne pravilno.
Vrstica 6.719 ⟶ 6.705:
o »Zagorskih zvonovih«, znano melodijo, ki je navzlic
preprostosti svoji podobna žarku krvi, kipečemu iz umirajočega
srca
Radovedno je poslušala kneginja.
Ko je
končal,
kneginja sama mu je gorko stiskala roko.
Zopet so sedli
k oknu tik kneginje.
»Čudno,«
zemlji v ljudskih napevih izraža globoka žalost.
Če jih
poslušaš, zdi se ti, kakor bi čul
veje neprestano nad človeškimi rodovi
»Kdo bo vedno o smrti govoril!« oglasi se grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!«
»Res, res, povej nam še kaj,« dostavi grofica.
▲imaš pri gospodu Lesovéju še nekaj dolga, ker je ravnokar
▲ustregel želji tvoji!«
»Kaj vam hočem povedati?« vpraša kneginja, »spomin
moj je knjiga, v kateri je ljubi Bog vse prečrtal, vse
izbrisal
»Povej nam kaj o vojvodinji Korneliji Amaliji!« prosi
Vrstica 6.752 ⟶ 6.735:
Takoj se je starki razjasnil
obraz.
»Ali vam še nisem pravila o Korneliji Amaliji
»Ne še, vsaj vsega nama še nisi povedala!« oglasita se
grof in njegova hči.
Dasi sta že vse obilokrat čula, vendar
nista hotela
čase pretekle, kakor je pri starih ljudeh navada,
sladila pikro sedanjost sive starosti.
»Torej vam še nisem pravila o nji!« se začudi kneginja. »Poslušajte torej, da boste vedeli, kako posvetni
blesk in posvetna moč ne daje sreče, ki je dar vesoljnega
Boga
Po milosti veličastnega,
Friderika Avgusta sem bila poklicana na dvor k
cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji blagega
spomina.
Vzorno bitje je bila ta hči visokega vladarja; v
prsih pa je nosila vroče srce, ki ji je pozneje rodilo toliko
gorja
S prečudno ljubeznijo sem se je oklenila; ali
ona me je tudi ljubila
človeško uho,
smela tikati kakor prijateljico.
Moj Bog, kaj takega se sme
mano gledali tiste dni
Nekaj časa je molčala.
Potem pa je pozabila na družbo
in sama v sebi je začela govoriti
veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati Leono▼
»Mrtvo je njegovo
▲veličanstvo, Friderik Avgust; mrtva cesarica mati
Nad zvezdami
kraljuješ
dasi si se rodila med najvišjimi, pretočiti toliko solz,
prenositi toliko srce morečih bolesti
Predramila se je zopet.
»O čem sem vam že pravila,
preljubi otročiči?«
»O vojvodinji Korneliji Amaliji!« odgovori kontesa
|