Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Torej je to še vse tako,

Samo ljudje so pomrli!.«

»Drugi rod je nastopil!.

»Tisto zimo,« oglasila se je oglasila zopet, »zahajal je zahajal v našo

Nižavi; rdečih, cvetočih lic je bil, in v našo družbo je prišel kakor list s pogorske trepetlike, če ga je sapa zanesla

v gosposki, po francoski šegi ostriženostriženi vrt!.

Gregor smo mu reklirekali in radi smo ga imeli, dasi nam ni

»Naj bo, naj bo, ker ravno govorimo o Nižavi!.

se odpravljali zapustiti gostoljubni dvor grofa Lenarta, je

prišel je tudi gospod Gregor, da bi se poslovil pri nas. Srečala sva se na stopnicah.

kontesa,’ spregovoril je izpregovoril mehko in po vsem obrazu se mu

Gregor!’ odgovorila sem odgovorila ter mu podala roko.

vam, kontesa, nekaj prinesel!.’

Nekje iz obleke je vzel v belbeli papir skrbno zavit rdeč

vzdihnilzdihnil: ‚Morda se boste časihvčasih spominjali mene!’

sem ga; obledel mu je bil obraz, da se mi je zelo, zelo smilil.

tudi?’ odgovoril je lahnolahnò, ‚če mi vi, kontesa, podaste še

— ‚Z Bogom‚Zbogom, gospod

‚Z Bogom‚Zbogom, kontesa, čemu naj se poslavljam

Morda se boste časihvčasih spominjali

— Še zdajsedaj ga vidim, kako je s solznimi očmi počasi

pritisnila rdeči cvet na ustneustna in pri srcu mi je bilo tako

dejal je še, potem pa mi je za vedno izginil iz pogleda. Moj Bog, bili smo še vsi otroci tedaj, in gospod Gregor je imel

morda spominjala časihvčasih.

gospod LesovéjLesovej, to je bila prva ljubezen moja, hi, hi!«

Pristavila je še: »Bog veBogve, če še živi gospod Gregor?

Nikdar nisem čula pozneje o njem. Morda ste ga poznali?«

oče moj Gregor LesovéjLesovej, ki je bil sin Huberta LesovéjaLesoveja. Le-tá pa je v tistih časih gospodaril na Nižavi.

tega, kar je umrl Gregor LesovéjLesovej!«

da sem že čula nekdaj vaše ime, LesovéjLesovej, da, Gregor

Seve, seve, od tedaj je zdajsedaj

več nego pol stoletja in v zemljo moramo vsi!.

dolgočasi, otročički, to vas dolgočasi!.

gospod LesovéjLesovej?«

»Moj Bog, ali to ljudstvo tudi govori jezik svoj! jezik?«

kako je kneginja zgovorna z novim gostom, se je oglasila setedaj: »Gospod Lesovej, tu imate še tesnejše stališče,

pri vas v navadi? Močno sem radovedna!«

prosil je tudi grof Anton, in, ko je končno še kontesa obljubila,

da ga hoče spremljatispremljevati na klavirju, ostajalomu ni muostajalo

Grofica je hitela h klavirju ter ga pričela

prebirati ga, da so strune mogočno zapele.

srca!.

končal, dajala mu je dajala pohvalo aristokratska družba in

»Čudno,« spregovorila je le-taizpregovorila, »da se povsod po širni

poslušaš, zdi se ti, kakor bi čul perutiperoti večne smrti, s katerimi

veje neprestano nad človeškimi rodovi!.«

»Kdo bo vedno o smrti govoril!« oglasi se grof Anton. »Povej nam še kaj, kako je bilo nekdaj, mama!«

izbrisal!.«

»Ali vam še nisem pravila o Korneliji Amaliji?!«

nista hotela kneginji kaliti veselja kneginji, ki je s spomini na

čase pretekle, kakor je pri starih ljudeh navada, rada si rada

sladila pikro sedanjost sive starosti.

»Torej vam še nisem pravila o nji!« se začudi kneginja. »Poslušajte torej, da boste vedeli, kako posvetni

Boga!.

Po milosti veličastnega, zdajsedaj v Bogu počivajočega

cesarski visokosti, vojvodinji Korneliji Amaliji blagega

gorja!.

ona me je tudi ljubila, in v trenutkihtrenotkih, ko ni čulo drugo

človeško uho, osrečila me je osrečila z dovoljenjem, da sem jo

Moj Bog, kaj takega se sme

se pripovedovati zdajsedaj, ko so davno žepomrli vsi pomrli, ki so z

mano gledali tiste dni!.«

in sama v sebi je začela govoriti:. »Mrtvo je njegovo

kraljuješ zdajsedaj in se oziraš na revno zemljo, kjer si morala,

prenositi toliko srce morečih bolesti!.«

preljubi otročiči?« vprašala je vprašala mehko.