→Devetnajsto poglavje
|
»Da
bi satan le starega Sodarja privlekel,«
grof Welser, »to bi bila pečenka za naš lonec
Strela
nanj!
Ta sivolasi ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od
tebe, Lanski, ki si vendar tako dolgočasna puščoba
»Veseli bodimo, prijatelji!« odgovori vitez pohlevno. »Čemu me zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra
▲duša, ali ne, Malec?«
▲»Molčite!« zašepeta Krušič, »nekdo prihaja.«
Zdajci
se začujejo na hodniku koraki.
Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi si skoraj sopsti ne upajo. Krušiču se je
▲zabliskalo oko, kvišku se je vzklonil, da bi bil takoj pripravljen,
če bi oni na hodniku hotel pobegniti.
Kakor
rečeno, nekdo je počasi prihajal, in
tlaku,
vselej čulo, da je govoril sam s seboj.
Senci enak je prilezel
po hodniku — Filip Tekstor!
V mislih je prikorakal. Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz
proti pijani družbi.
Spoznavši jo, hoče hitro oditi; a že ga
je tiščal baron Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je
moral
»Kam hočete, prijatelj?« kriči baron radostno.
vi znali, kako težko smo vas pričakovali, na kolenih bi
nas prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno, prijazno
družbo hoteli pobegniti
Grof Welser pripravi stol, rekoč: »Dajmo mu stol, da
sede ljubi prijatelj naš.
In kako je bled ta revček!
Umekni
se, Lanski!
Povsod te je preveč, preklicana duša!«
Lanski se mrmraje odmakne.
Welser pa se obrne z
največjo vljudnostjo k Filipu: »Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo veselim, ker vas zopet vidim.
Baron
Krušič ni
To ni bilo lepo!
In
prepričan sem, da
To je bila tvoja ideja Krušič, a jaz jo potrdim. O tem pozneje!
In na golih kolenih, rečem vam!
Na
častno mojo besedo, še danes hočem videti gola kolena vaša!
▲Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, zato bodite
▲uverjeni, poštenjak bledi, da se bo zgodilo, kar je govoril!
Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel položaja,
Mali Welser ga potisne na
stol ter mu nalije <big>vode</big> v kupo: »Le pijte, prijatelj!
Potem
pa nas boste na kolenih prosili odpuščanja.
Drugo za
drugim
To bo še prijetno danes!«
Tedaj se je hotel
Vstal je
in pristopil k
»Tudi jaz se vam predstavljam,« jeclja s težkim jezikom,
sem že nekje videti samostanski obrazek vaš!«
Bil je
Le z veliko težavo se je obdržal v
ravnotežju.
»Vidiš, dragi moj!« nadaljuje
in
družbi.
Ali ne govorim pravice, gospodje?«
Krušič.
To vpitje je pijanega viteza še bolj
»Poglej,« je dejal, »
pulili perje s telesa, ha
V resnici prične nato s prsti
grabiti Filipa za obraz, da bi mu izpulil kaj brade.
Le-
se predrami in potisne Lanskega od sebe, da se je
Obležal je na podnici in niti vstati ni
izpodleteti.
Dobro je poznal Lanski svoje moči.
mirno obležal na trdi deski.
»Lanski je ugnan!«
»A mi
smo drugačnega kova, dragi moj!«
Tisti hip se je vsilil v razgovor domači sin Viktor.
Do
tedaj je sedel tiho pri mizi
velika notranja zadovoljnost, da je usoda privedla
ravno Filipa Tekstorja v družbo.
Od nekdaj ni rad gledal
tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je
svojih dni.
»Pustite ga meni, prijatelj, pustite ga meni!« se je oglasil
meni ga morate pustiti!«
»Naj ga ima Malec!«
»Dobro, imej ga!« pravi Krušič.
| |||