Mrtva srca: Razlika med redakcijama

dodanih 8 zlogov ,  pred 11 leti
 
»Da
bi satan le starega Sodarja privlekel,« spregovoriizpregovori zaspani
grof Welser, »to bi bila pečenka za naš lonec!.
Strela
nanj!
Ta sivolasi ženin mi je neprijeten, skoraj še bolj od
tebe, Lanski, ki si vendar tako dolgočasna puščoba!.«
 
»Veseli bodimo, prijatelji!« odgovori vitez pohlevno. »Čemu me zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra
duša, ali ne, Malec?!«
 
»Molčite!« zašepeta Krušič,. »nekdoNekdo prihaja.«
»Čemu me zbadaš venomer, Welser, saj sem vendar dobra
duša, ali ne, Malec?«
 
»Molčite!« zašepeta Krušič, »nekdo prihaja.«
Zdajci
se začujejo na hodniku koraki.
Nekdo je počasi prihajal. Veseljaki v sobi si skoraj sopsti ne upajo. Krušiču se je
zabliskalo oko, kvišku se je vzklonilsklonil, da bi bil takoj pripravljen,
 
Veseljaki v sobi si skoraj sopsti ne upajo.
 
Krušiču se je
zabliskalo oko, kvišku se je vzklonil, da bi bil takoj pripravljen,
če bi oni na hodniku hotel pobegniti.
Kakor
rečeno, nekdo je počasi prihajal, in, ko je trdo stopal po
tlaku, odmevalo je odmevalo od sten.
ČasihVčasih je postal in tedaj se je
vselej čulo, da je govoril sam s seboj.
Senci enak je prilezel
po hodniku — Filip Tekstor!
V mislih je prikorakal. Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz
 
Ali pri vratih nehote obstane in dvigne temni svoj obraz
proti pijani družbi.
Spoznavši jo, hoče hitro oditi; a že ga
je tiščal baron Krušič za roko in ga rahlo prisilil, da je
moral prekoračiti pragprav v sobo.
 
»Kam hočete, prijatelj?« kriči baron radostno.
vi znali, kako težko smo vas pričakovali, na kolenih bi
nas prosili odpuščanja, da ste pred našo izborno, prijazno
družbo hoteli pobegniti!.«
 
Grof Welser pripravi stol, rekoč: »Dajmo mu stol, da
sede ljubi prijatelj naš.
In kako je bled ta revček!
Umekni
Umakni
se, Lanski!
Povsod te je preveč, preklicana duša!«
Lanski se mrmraje odmakne.
Welser pa se obrne z
največjo vljudnostjo k Filipu: »Sedite, prijatelj, sedite! Verujte mi, da se zelo veselim, ker vas zopet vidim.
 
Verujte mi, da se zelo veselim, ker vas zopet vidim!
Baron
Krušič ni lagallegal, prav res, prav težko smo vas pričakovali. Ali vi ste hoteli pete pobrusiti.
 
Ali vi ste hoteli pete pobrusiti?
To ni bilo lepo!
In
prepričan sem, da boste nas boste še na kolenih prosili odpuščanja.
To je bila tvoja ideja Krušič, a jaz jo potrdim. O tem pozneje!
 
O tem pozneje!
In na golih kolenih, rečem vam!
Na
častno mojo besedo, še danes hočem videti gola kolena vaša!
Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, zatozategadelj bodite
 
uverjeni, poštenjak bledi, da se bo zgodilo, kar je govoril!. Za sedaj pa mu dajmo piti.«
 
vaša!
Grof Welser še ni kmalu toliko govoril, zato bodite
uverjeni, poštenjak bledi, da se bo zgodilo, kar je govoril!
 
Za zdaj pa mu dajmo piti!«
 
Pri prvem navalu se Filip nikakor ni zavedel položaja,
v kateremki se je nahajal v njem.
Mali Welser ga potisne na
stol ter mu nalije <big>vode</big> v kupo: »Le pijte, prijatelj!
Potem
pa nas boste na kolenih prosili odpuščanja.
Drugo za
drugim!.
To bo še prijetno danes!«
 
Tedaj se je hotel skazatiizkazati tudi naš vitez Lanski.
Vstal je
in pristopil k osupnjenemuosuplemu Filipu.
 
»Tudi jaz se vam predstavljam,« jeclja s težkim jezikom,
sem že nekje videti samostanski obrazek vaš!«
 
Bil je čezčrez mero pijan in, ko je te besede govoril, se je opotekal
se je tja in sem.
Le z veliko težavo se je obdržal v
ravnotežju.
 
»Vidiš, dragi moj!« nadaljuje,. »radRad te imam, ljubim te,
in zatozategadelj ti hočem očistiti lice, da boš čeden, ker si v čedni
družbi.
Ali ne govorim pravice, gospodje?«
Krušič.
 
To vpitje je pijanega viteza še bolj ojačiloojačalo.
 
»Poglej,« je dejal, »časihvčasih smo taki kuretini, kakor si ti,
pulili perje s telesa, ha, -ha!«
V resnici prične nato s prsti
grabiti Filipa za obraz, da bi mu izpulil kaj brade.
Le-ta
se predrami in potisne Lanskega od sebe, da se je hiphipno zvrnil po sobi.
 
 
no zvrnil po sobi.
Obležal je na podnici in niti vstati ni
skušalizkušal, ker je dobro vedel, da bi mu morali vsi poskusipoizkusi
izpodleteti.
Dobro je poznal Lanski svoje moči.
ZatoZategadelj je
mirno obležal na trdi deski.
 
»Lanski je ugnan!« spregovoriizpregovori Welser trudno.
»A mi
smo drugačnega kova, dragi moj!«
Tisti hip se je vsilil v razgovor domači sin Viktor.
Do
tedaj je sedel tiho pri mizi, in na obrazu se mu je kazala
velika notranja zadovoljnost, da je usoda privedla
ravno Filipa Tekstorja v družbo.
Od nekdaj ni rad gledal
tega človeka na Nižavi in sovražil ga je, kar je pámetilpametil
svojih dni.
 
»Pustite ga meni, prijatelj, pustite ga meni!« se je oglasil sezamolklo. »Sam Bog mi ga je privedel, gospodje, in
je zamolklo.
»Sam Bog ga mi je privedel, gospodje, in
meni ga morate pustiti!«
 
»Naj ga ima Malec!« zaječal je zaječal Lanski na tleh.
 
»Dobro, imej ga!« pravi Krušič.
1.389

urejanj