Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Welser je res vse uredil.

Ker ni bilo glede sekundantov

posel.

Potem pa se je odpeljal v Lukovec, kjer je poiskal

vojaškega zdravnika, ki naj bi bil za vse slučaje navzočen

pri dvoboju.

stvari s tistim toplim navdušenjem, ki ga je po njegovem

Največ

dvoboj.

bil tedaj zamrznjen ter je služil gospodi v drsališče.

Originalni

grof Welser je nasvetoval, naj bi se streljalo med

vršino po njeni dolžini trikrat gori in doli; kjer

bi se srečala, tam naj se streljata.

Mali grof je bil precej

ponosen na to svojo idejo, trdeč, da takšnega dvoboja

 

Najprej je odšel Krušič z

Malcem in zdravnikom.

Viktor je škripal med potjo z

zobmi in neprestano preklinjal; morda se je bolj hlinil,

Morda pa je hotel s togotenjem

enak, po prazni duši.

Vsaj baron Krušič je bil prepričan,

Welser in Filip sta prišla šele nekaj

časa za onimi.

Filip je bil v nekaki ekstazi: notranji ogenj

 

»Ali bi ne bilo krasno, umreti za mater svojo?«

 

»Kaj besedičite o smrti?« odgovori grof dobrovoljno,

»Kaj besedičite o smrti?

 

pravijo, da je Bog pravičen.

Dati bi moral svinčenki moji

 

Gosta megla je pokrivala krajino, ko so stopali od

Nižave po poti v gozd.

se je čulo, kakor bi kdo hodil po šumi.

in na vasi se je razlegalo petje, kar je zamolklo in melanholično

zvenelo semkaj v samotni log.

ima Malec odriniti na gorenji konec tolmunov.

Da se je

Filip ni bil voljan odjenjati.

Krušič je odšel nato s prvim

po ledu ter kmalu izginil v gosti megli.

Tu pa si je Filip

 

nam, če smo vas žalili danes.

Bila je šala in pijani smo

Podala sta si roke.

Ko je Filip odplul v nočno meglo,

Škoda, da ni vojak.

Zdi se mi,

 

Zapalil si je cigaro.

To pa vem,

Moj Bog, kakšni ljudje so danes že častniki!«

 

Tudi ga je

za vrat, da je moral glasno zakleti.

 

Filipu se je pomirilo valovje razburjene duše, ko se je

spustil po ledu v gosto meglo.

Stopila mu je

ravno danes, ko je morda stal pred groba vrati.

Gledal je

Obšla ga je

hipno sladka zavest, kakor da se je ravno ločil od nje;

bi še občutil vroče poljube, ki mu jih je — gotovo v solzah

— pritiskala na otroška usta; kakor bi bil še ravno

V vzorni krasoti je gledal Filip Tekstor v

njeno lice.

Preobdalo ga je kesanje in sam sebi je očital,

in živelo v razdraženi duši, dihalo in živelo mu je v

 

 

očesne, da bi prodrl megle zagrinjalo, ki mu je prikrivalo

zločinca, smrti posvečenega.

To mora biti!

»Naj umrje,

Strastno dvigne orožje, pomeri in

izproži.

Pri žaru

smodnikovem je opazil, da je streljal v temno deblo, v

nesrečnemu strelcu pobelila obleka.

Tolpa vran, ki je

zapustila kraj ponočnega boja.

 

»Bog je protivnik moj in udaril me je s slepoto!«

 

»Slabo si meril, bratec!

Čutil je Filip,

kako je treščila svinčenka predenj na led, potem pa odskočila

 

»Smrti dih je bil to!« reče Filip žalostno.

ter prezebal, da se mu je treslo po vsem životu.

Opazivši

Glejta,

da končata to šalo, sicer se prehladimo vsi.

»Ne!«

 

Ali vas nič

 

»Mraza ne čutim!«

 

»Sreča vaša!

 

se je pa tudi oko bolj privadilo nočnemu mraku, ali

gotovo je, da je Filip dospel na mesto, kjer se je videlo

do Nižave.

Kakor skozi nežno tančico je gledal na tihi

še ne spi vse.

 

Že

poprej mu je silil v dušo temni obup in že poprej, ko je

vzorna podoba materina v trpeči mu duši.

Dvojba mu je

da morda Viktor ni lagal in da bi ga Meta vendar ne

nekaj med njo in med njim.

Zavest grozne nesreče

Z onemoglo

proti njemu.

Ni že mogel doseči veje.

potem pa z obrazom na led, kjer je obležal kakor

mrtev.

dalje in dalje.

Strah je prešinil Viktorja.

Pričel je klicati

Vzdignili so zadetega

 

Vsak hip mi lahko

Kam naj ga spravimo?«

 

»Na Nižavo ne!« odgovori Malec boječe.

»Če umrje,

 

mrazu kakor pes!«

 

Prekleta stvar to!«

 

junaka, ki je srčno zmagal v slavnem boju!

—

tam doli na ledu smo ga dobili, pozno v noč.

Ni še mrtev

 

»Sam se je končal!

Sveta Marija!

In semkaj ste ga prinesli,

Oj, ti preljubi Bog,

oj, ti preljubi Bog! Urša!«

Potem so ranjenca odnesli v gorenje sobane in ga položili

v posteljo.

in znal; ali bolniku se ni hotela vrniti zavest.

Ko je nižavska

preganjala grozo, ki jo je napadala, če se je ozrla

 

Proti polnoči se prebudi Filip.

Bilo je je

Nekaj časa se bolnik ni

Mirno ležeč na mestu je obračal kalne oči po sobi

in po stenah.

je visela neznatna podobica.

 

in pomagaj mi, da se vzdignem!«

 

bi rad, Lipe?

Ali te boli?

Ali ne moreš zaspati,

pozno je že?«

 

— Moj Bog, daj mi podobo

semkaj!«

 

Snela je zaprašeno podobo s stene in mu jo dala.

 

Posvetila je bliže.

Dolgo je zrl na podobo in nemirno

je ječal vtem, z roko pa si je tiščal prsi, kjer je imel globoko

ne odtekla srčna kri.

 

»Urša, ali veš, kdo je to?«

 

se ji je, da se mu že napravljajo po zračnem obrazu znaki

bližajoče se smrti.

glava tisti dan.

Prav velik

 

Videlo se je starki, da je rada govorila, da bi si s tem

pregnala grozo, ki jo je neprestano nadlegovala.

Sicer pa

 

»V tej sobi je ležala na mrtvaškem odru« — reče Filip

In mati je vašega gospodarja?«

 

»Mati, prava mati!

Zaspi,

zaspi!

 

Z velo roko mu je pogladila čelo.

zavest.

 

In

 

Zatisnil je oko.

 

»Moj Bog, spomin!« vikne starka.

tu, ko umira!«

 

Filip se je zopet zavedel.

 

»Kaj hočeš, Lipe?

 

»Pokliči gospoda!

Reci mu, da bi bolnik, ki

Bolnik, ki

tako težko, tako bridko težko umira!«

 

Urša je hitela k vratom.

Vse je bil zvedel in

s prečudno grozo se je približal bolnikovi postelji.

Ničesar

 

čas.

Podajte mi roko!«

 

 

»Ne, gospod Tekstor!«

»Na častno mojo besedo!«

 

 

Ni mu mogel odgovoriti,

zgrudil se je bolniku na posteljo in pričel je ihteti kakor

sebi na vroče lice, potem pa šepetal predse:

 

 

S poslednjo besedo je odplaval duh Filipa Tekstorja v

Porosile so jo bile

 

 

 

Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo drugi dan

na Nižavi, ni vžigalo tiste radosti v udeležencih,