Mrtva srca: Razlika med redakcijama

odstranjen 1 zlog ,  pred 11 leti
 
Dvojno ženitovanje, ki se je praznovalo drugi dan
na Nižavi, ni vžigaloužigalo tiste radosti v udeležencih,
katereki je je pričakoval hišni gospodar.
Takoj zjutraj se je
oglasila nenadejana vest: najprej je odpovedal grof Anton
In res je knez Janez Evangelist umrl tiste dni,
in mi vsi vemo, da za njim stolica sv. Maksima ni imela
vodnika, kateregaki bi ga bila obsevala bliščbliščoba in slava Janeza
Evangelista!.
 
Najneprijetneje pa se je pripetilo v Rakovniku pred
Po poroki, ko se je gosposka svatovščina usula
iz božjega hrama in posedla na vozove, za slovesni ta
dan po vsem Lukovcu izprošene — zapeli so zapeli v stolpu zvonovi, žalostno in mrtvaško — trudno.
 
 
zvonovi, žalostno in mrtvaško trudno.
Stari Sodar je
ravno z mlado svojo ženico hotel stopiti v voz.
 
»Komu zvoni?!« vpraša Meta, in bolestna slutnja se ji
polasti duše.
 
Toliko smešnejši in ostudnejši, ker se
je stari grešnik zaljubljeno dobrikal okrog preuboge
trpinke, ki je bila zdajsedaj za življenje priklenjena nanj!.
 
»Komu pač zvoni?« ponavlja Meta v strahu.
bi mu svatje kaj darovali.
Z gladnimi pogledi je premeril
svata za svatom in z nekako umetelnoumetno sramežljivostjo
spravljal, kar se mu je stiskalo v radovoljno roko.
 
»Čakaj, takoj bomo zvedeli, draga ženica!«
In starec
je zakričal: »Tine!, Tine!«
— Oni pri cerkvenih vratih je
hipno priskočil: »Kaj ukazujete, gospod Sodar?
No, ali
ni bila cerkev ozaljšana kakor nevesta, hi, -hi!?
No, ali ste
videli, kako debele sveče so gorele na oltarju?
In lestenec,
ali se ni svetil kakor soncesolnce nebeško?
Mi smo cerkovnikicerkveniki,
da malo takih, kajne, gospod Sodar?
No, saj pa take poroke ne bomo več učakali, to sam Bog ve, da
No, saj je
pa take poroke ne bomo več učakali, to sam Bog ve, da
ne!«
 
Tudi
Ernest Malec.
 
»Zakaj ne odrineš, Sodar?« vpraša malomarno.
 
»TaleTa-le ženica moja, ki je radovedna kakor vse, rada bi rada
vedela, komu zvoni.
Kdo je umrl, Tine?«
 
»E,« odgovori Tine zaničljivo, »tista žival, ki se je plazila
po Nižavi in Višavi!.
Pa saj morate vedeti?«
 
»Kdo?« vzdihnezdihne Meta.
 
»No, tisti Lipe, ki je stradal pri vas tam gori.
Pa sem
mislil, da veste!.«
 
»Lipe!«
In mladi ženi se je zazibalo vse pred pogledom. »In kaj mu je bilo?« zastoka v smrtni grozi.
 
»In kaj mu je bilo?« zastoka v smrtni grozi.
 
»Pravijo, da se je sam ustrelil.
A to ne bo res, ker bi
sicer naš duhovni oče ne pustili zvoniti!.«
 
»Ustrelil! Jezus, Marija!«
 
Na zemljo bi se bila zgrudila,
da je ni prestregel oče, ki pa je bil v tistem trenutkutrenotku
bolj bledbledejši od zimske odeje, ki je krila pokrajino.
 
Bil je tožen povrat iz cerkve.
Nevesta je ležala brez
zavesti v vozu; svatje pa so si šepetali različne opazke na
uho, in hudobni jeziki in jezički so se brusili, milujémilovaje sicer,
ali s takšnim milovanjem, ki je dosti zbadljivejše od očitnega
zasramovanja.
 
Spomin na ta dogodek je ležal potem nad svatovščino,
kakor leži časihvčasih nad cvetočo ravnino teman oblak, ki
grozi zdajsedaj in zdajsedaj s ploho in točo posuti vse!.
 
==Dvaindvajseto poglavje==
 
DVAINDVAJSETO POGLAVJE
Kakor bi se udeleževali sedmine, sedeli so svatje
krog dolge, s cvetjem bogato okrašene mize.
Brezimni uporabnik