Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
Vrstica 8.409:
Pri mizi sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin
Lovre Sodar.
Le-ta se je nekoliko časa trudil, da bi zabaval
mlado svojo ženo.
Brez uspeha.
Vrstica 8.417:
svatovščini.
Morda je bila v mislih pri njem, ki je tedaj
ležal v osamljeni višavski sobi na mrtvaškem odru in že počival v dolgem — večnem spanju, iz katerega se do
sedaj še ni prebudilo človeško bitje.
 
Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice ogreti,
 
je pričel sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa
počival v dolgem — večnem spanju, iz katerega se do
zdaj še ni prebudilo človeško bitje.
 
Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice svoje ogreti,
pričel je sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa
družba, da je stari ženin dodobra pijan.
S težkim jezikom
Vrstica 8.431 ⟶ 8.427:
ki se je to leto pridelalo.
Pri vsaki priliki je napijal Ernestu
Malcu in tu in tam se tudi pričkal zž njim, če ta ni vsemu
pritrjeval, kar je oni govoril.
ČasihVčasih je glasno kričal, koliko
se mu ima Nižava zahvaliti in da bi marsikdo — beračil,
če bi Lovre Sodar ne živel.
Vrstica 8.439 ⟶ 8.435:
ohladilo srce, ko se je odpravila družba na ples.
Bal se je,
da bi oni v svoji pijanosti preveč ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti, na katere Ernest Malec nanje niti
mislil ni rad!.
 
Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.
 
Menila je, da je ni opazil nikdo.
Ali opazilo jo je skrbeče
materino oko.
Vrstica 8.457 ⟶ 8.451:
 
»Glava me boli, mama, in razpočila mi bo, če še dalj
časa ostanem tu!.
Prodali ste me staremu možu!.«
 
Poslednje besede je samo vzdihnila, ali vendar jih je
čulo materino uho.
 
Poslednje besede je samo zdihnila, ali vendar jih je
Vsa se je pretresla stara ženica.
čulo materino uho. Vsa se je pretresla stara ženica.
Imela je predobro srce in za svoje otroke bi bila prelila srčno
kri.
Toda v hiši ni veljala mnogo, in Ernest Malec je
časihvčasih sam dejal, da je žena njegova tako tiha, da skoraj
ne ve, je li oženjen, ali ne!.
 
»Meni ničesar ne očitaj, Metka!« odgovori proseče,.
»daDa je po mojem, bilo bi bilo vse drugače, vse drugače!«
 
»Zdaj je dognano!« reče hči zamolklo, »in drugega mi
ne ostajaostane, nego pusto, obupno življenje.
Filip (to veste,
da je moral umreti!) dejal je dejal pri priliki, da mora človek
časihvčasih živeti navzlic svojemu mrtvemu, umorjenemu
srcu!.
Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in
sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!«
Vrstica 8.484 ⟶ 8.476:
Šli sta v hčerino sobo.
Ondi je Meta razmetala cvetje
in drugdrugi svatovski lišp s sebe.
Potem pa je sedla ter s suhimi
očmi zrla v mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega
življenja nesrečne trenutketrenotke.
NjejNji nasproti je sedela
gospa Helena, vila suhe roke in venomer točila
bridke solze.
Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali
trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako da
ni vedela, kaj naj bi govorila njejnji, ki ji je nasproti v neskončnih
mukah koprnela!.
Tam v sobi pa je klestil Vekoslav
Kozica z debelo roko po klavirju in mladi svet je
plesal in se smejal, kakor bi nebeška radost kraljevala
pod to streho!.
 
Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež.
Če je le
spregovorilizpregovoril besedico s tem ali onim dekletom, ga je drezala ostarela nevesta z lehtjo očitno pred vso družbo in
strupeni njeni pogledi so mu preprečevali besedo še prej,
 
nego jo je izpregovoril.
 
Sedaj in sedaj ga je pretresel mraz,
ga je ostarela nevesta z laktjo očitno pred vso družbo, in
strupeni njeni pogledi preprečili so mu besedo še prej
nego jo je spregovoril.
Zdaj in zdaj ga je pretresel mraz,
če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je na njegovi strani v
nenaravno deviškem lišpu razkazovala ogrodi svoje in
ga neprestano preganjala z zaljubljenimi svojimi pogledi.
 
»Denarna je res« — mislil si je mislil — »a življenje na njeni
strani bo pa tudi — tožno dolgo!«
— Ta misel ga ni
Vrstica 8.521 ⟶ 8.509:
boleti glava.
Obrnil je pogled na kupo, ki je polna
šampanjca stala pred njim in v kateriki so se neprestano
drobile v nji od dna proti vrhu iskram enake pene.
 
»Morebiti so to solze, ki jih še pretočim v življenju!«
 
Ko se je družba odpravila na ples, vstal je vstal tudi notar
s svojo ženosoprogo.
Pred vhodom v plesalnico ga je zadržala.
 
Vrstica 8.536 ⟶ 8.524:
 
»Zdi se mi tako!« reče in gorko — kakor bi storilo
mlado dekle — oklene se mu oklene roke.
Sram ga je bilo.
Čakala
Vrstica 8.543 ⟶ 8.531:
»Poljubi me enkrat, Nande moj!« zašepeče stara nevesta.
 
»Moj Bog, tu pred ljudmi!« vzdihnezdihne Nande in obledel
je kakor pražnji prt.
 
»Že vem, ti se rajši oziraš po mladih!«
V hipu se je
stari devici napolnilo sivostaro oko z vodo, in vsak hip sejise ji je
grozila izliti mala ploha solz po licu.
 
»Le jokatijokaj se ne!« razsrdi se razsrdi notar,. »sajSaj je dosti, da
imamo že eno nesrečno nevesto danes!«
 
Vrstica 8.558 ⟶ 8.546:
Lanski.
 
»Kam greš, notar!?«
 
»Na zrak malo.«
 
»Si li preveč pil?
Ali si pa prepoln vroče ljubezni, ha,-ha!«
ha!«
 
Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega bedaka,
toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar odgovoriti.
 
Stopivši na hladni hodnik, si misli: »Odslej boš vsemu
svetu v posmeh!«
Bila je jasna noč zunaj.
Vrstica 8.578 ⟶ 8.565:
»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi prihodnje moje
življenje ne bilo podobno jasni zimski noči, v kateri vse
drgečedrgoče od mraza, še zvezde na nebu!«
 
Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih mu je
Vrstica 8.589 ⟶ 8.576:
In
grof Welser je vodil kadriljo s tistim ponosom, kakor bi
jo bil vodil — na dvornem plesu!.
 
Tudi Bogomir LesovéjLesovej je prišel na ženitovanje.
Davno
je že bil ukrenil razrešiti vezi, v katere se je lahkomišljenolehkomiselno in proti oporoki očeta svojega vkovalukoval.
Noč in
dan ga je preganjala misel, kako bi se otresel spominov
Vrstica 8.600 ⟶ 8.586:
ljubezni.
Iskal je prilike, da bi zopet vse preklical in se po
lepi poti iztrgal iz okov, katereki jih nositi ni več hotel.
Vest
mu je očitala marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne
dovoljuje, da bi snubil hčer tistega, ki mu je tako rekočtakorekoč
umoril očeta.
Smrt Filipa Tekstorja ga je potrdila v naklepih,
za katereki se je bil že prej odločil zanje.
»Tudi tega reveža
so umorili ti ljudje!«
To je bil nov dokaz, s katerim
je podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje, izvirajoče
iz površnosti in plitvosti njegovega pravega značaja!. Razvnel se je nad smrtjo Filipovo in čutil se je pozvanega,
 
Razvnel se je nad smrtjo Filipovo in čutil se je pozvanega,
maščevati umorjenca.
Poprej pa, ko je še živel,
ogibal se ga je skoraj, ogibal in groza ga je vedno obhajala, če
mu je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila oba ena
mati.
Bogomir LesovéjLesovej je bil sin svojega časa in niti trenutektrenotek
se ni plašil pred hinavščino, s katero je omamil
dobre moči v duši svoji.
Razsrdil se je o smrti Filipovi, da
bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže spregovorilizpregovoril ločilno besedo nji, ki se ga je oklepala z gorečo prvo ljubeznijo. Poleg tega si pa Bogomir Lesovej ni hotel povedati
resnice.
 
 
ločilno besedo nji, ki se ga je oklepala z gorečo prvo ljubeznijo.
 
Poleg tega si pa Bogomir Lesovéj ni hotel povedati
resnice!
V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo
oporoko in s smrtjo Filipovo in večkrat je deklamoval
v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se
kraljič tako ostro obsoja samega sebe!.
Dobro mu je del
moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril
resnico sam sebi!.
Hlinil je moralično razburjenost, ali
vse to je povzročil — rožnati obraz ponosne, mrzle ženske,
ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne, ko
jo je prvič ugledal.
IzprvaSprva se je branil vplivom njenim. Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški hiši so ga prečudno
osrečili. Prej je menil, da je demokrat, da je človek
 
enak človeku, naj se je porodil na slami, ali na mehkih
Ali prijazni sprejemi v stari plemenitaški hiši so ga prečudno
svilnatih blazinah.
osrečili, Prej je menil, da je demokrat, da je človek
enak človeku, naj se je porodil na slami ali na mehkih
svilnih blazinah.
Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi
tem ošabnim ljudem dejansko kazal, da se ne plaši pred
njimi in da mu nikakor ne imponira staro ime stare obitelji. Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral
kmalu pripoznati, da je dejanjsko zvrševanje sive teorije
 
Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral
kmalu pripoznati, da je dejansko zvrševanje sive teorije
od teorije samo bistveno različno.
Prav kmalu je občutil,
da loči visoka stena kroge, v katere je zdajsedaj zašel, od
krogov, v katerih je do zdajdosedaj živel, in da se ta stena preskočiti
ne da z demokratičnimi frazami.
Videč aristokrate,
ki so med sabo živeli, kakor se je dalo sklepati, v
vzorni ljubezni, in ki so se v vedenju, v govorici brez najmanjše težave ogibali se vsega, kar bi tudi le iz dalje spominjalo na vsakdanjost, je sodil, da so to vzorni ljudje,
da so to bitja boljša od njega.
 
Sodil je po vnanjosti,
 
spominjalo na vsakdanjost, sodil je, da so to vzorni ljudje,
da so to bitja, boljša od njega.
Sodil je po zunanjosti,
po vedenju, po govorici ter bil prepričan, da mora, če je
govorica čista kakor zrcala bistro steklo, tudi duša čista
biti, da tudi le-ta ne pozna vsakdanjosti, o kateri vedenje,
govorica ničesar vedela nista.
V svojem prepričanju,
da ga je usoda dovedla v dotiko z osebami, ki so
bile popolnejše od njega, nosil se je nosil med aristokrati izprvasprva
okorno, kakor se nosi polja ratar, če so ga valovi življenja
zanesli v družbo gosposko.
Vedel je, da se je njegovo
nepopolno in nesalonsko vedenje opazilo, ali niti
pogled, niti smehljaj ga ni spominjal nikdar na to, da se
ne vede vselej po strogih predpisih salonskih zakonov. Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, se je vnelo
 
Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, vnelo se je
v njem hrepenenje po tej družbi.
In če je sedel v Soteski
pri stari kneginji, izginil mu je izginil čas, da sam ni vedel kdaj,
in poslušal je s sveto vdanostjo, kar mu je pripovedovala
o časih, ko je še živel veličastni Friderik Avgust in preblaga
mu hči Kornelija Amalija.
Dan za dnevom je čul
eno in isto, ali dan za dnevom je poslušal z večjo vdanostjo!. V zavesti se je zibal, kakor bi se bil z razburkanega
vesoljnega morja rešil pred viharji in pred srdito burjo
 
v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje
V zavesti se je zibal, kakor bi se bil z razburkanega
pomiri in izpremeni v srebrno površino, kjer niti najslabši
vesoljnega morja rešil pred viharji in pred burjo
dih ne moti harmonije v prirodi, in kjer se nad krasno
srdito v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje
tropično krajino kroži neskaljeno, prečisto, tropično obnebje.
pomiri in spremeni v srebrno vršino, kjer niti najslabši
dih ne moti harmonije v prirodi in kjer se nad krasno
tropično krajino kroži neskaljeno, prečisto, tropično
 
 
obnebje.
S tega obnebja pa so mu sijale žarne oči kontese
Line!
In kakor pluje preslepljeni ribar za vabečo
povodno vilo v smrtonosni vrtinec, tako se je vdal Bogomir
LesovéjLesovej smrtonosni strasti, ki ga je morala dreviti v
prepad.
Da je kontesa kmalu opazila, kakšna strast mlademu
Vrstica 8.714 ⟶ 8.679:
ji kaj takega neprijetno delo!
In če bi se bil Terzit zaljubil
v PentezilejoPentesilejo, junakinjo mogočne krasote, bi se bila smejala bimorebiti, a smejala s srčnim zadovoljstvom nad
grbastim častivcem.
se bila morebiti, a smejala s srčnim zadovoljstvom nad
Zategadelj se ni čuditi, da mlada kontesa
grbastim častilcem!
Zato se ni čuditi, da mlada kontesa
ni samo ničesar storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem srcu navdušenega Bogomira, temveč da je z lahno
koketnostjo še bolj zanetila plamen in da je s pogledi,
ki si jih je Bogomir tolmačil sebi v korist, zmedla mu zmedla
zdravi premislek ter mu sebi v šalo nastavljala mreže, v
katere ga je morala zasačiti prej ali pozneje.
Vrstica 8.730 ⟶ 8.694:
Pri tem so se krasne črte vitkega
njenega telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir
LesovéjLesovej nehote pristopil bliže.
Nikdar do zdajsedaj se mu
kontesa še ni videla tako krasna!.
Ko je z belimi prsti
medla po laseh, odpadel je odpadel ondi cvet, ki je tičal med kodrci.
 
 
kodrci.
Morda ga je sama sprožila, da bi videla, kako se
bo vedel Bogomir.
Tik nje je sedelsédel na stol, in že mu je
hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti o nesrečni
svoji ljubezni!.
ObrnivšiKo pa obrne pogled po vitki, ponosni njeni
podobi, otrpne mu otrpne takoj srčnost in v zavesti svoje
nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje, se ne upa seniti ni spregovoritiizpregovoriti. Tedaj je omenjeni cvet padel iž njenih las ter se
 
Tedaj je omenjeni cvet padel iz njenih las ter se
polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo,
na kateriki je ona stala na nji.
Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi
je v svetlem steklu, iz katerega se ji je nasproti žaril njen
obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z
mesta svojega.
Da se Bogomir izkušnjavi obraniti ni mogel,
je naravno.
Sklonil se je lahnolehnò, pobral cvet in ga ravno
tako lahnolehnò pritisnil k ustomustnom.
Potem pa ga je skril v
obleko na razburjeno srce in občutil je srečo, kakor je
občuti zaljubljen dijak, če mu je usoda slučajno v posest
dala pisan trak ali kaj takega, kar je poprej nosila ona, ki
si jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo.
Kontesa je tudi
to opazila v jasnem steklu.
LahnaLehnà zora ji je zakrila nežno
lice, potem pa je spregovorilaizpregovorila tiho, tako tiho, da je
Bogomir stežka čul njene besede:

»Gregor LesovéjLesovej
 
VzdihnilZdihnil je za njo: »Gregor LesovéjLesovej
 
Oba sta se spominjala pradeda njegovega, ki je nekdaj
morda ravno v tej sobi nosil s sabo bolno svoje
srce!
 
Obrnila se je proti njemu in njeno oko se je uprlo nanj
nekaj trenutkovtrenotkov.
Koprnel je pod tem pogledom in bral v
njem — ljubezen.
Vrstica 8.782 ⟶ 8.743:
je morebiti samo — usmiljenje!
 
»Gospod LesovéjLesovej dejala je dejala nato, »midva sva pač odrasla
— otroka.«
 
GlasjiGlas ji je bil zopet trd, kakor bi se sramovala mehkotemehkobe
svoje.
 
Od tedaj je živel Bogomir LesovéjLesovej v nekaki duševni
omamljenosti.
Kjerkoli je bil, povsod ga je spremljevala
Vrstica 8.794 ⟶ 8.755:
Vedno jo je v duhu gledal pred svetlim
zrcalom, kako si je z ročico popravljala svoje lase in kako
se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben rdečikaplji rdeče
kaplji krvi!.
Od tačas pa je Bogomir LesovéjLesovej za trdnozatrdno vedel,
da bo razrušiti moral vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Zategadelj je prišel tudi na ženitovanje in sicer s trdnim sklepom,
poiskati si prilike, pri kateri bi izpregovoril ločilno
 
Zato je prišel tudi na ženitovanje, in sicer s trdnim sklepom,
poiskati si prilike, pri kateri bi spregovoril ločilno
besedo.
Ves dan se je dolgočasil, in, ko se je pričelo plesati,
moral je moral na plesišče ter iz priljudnosti plesati z domačo
gospodično Ano.
Ker mu ni bilo povšeči v gneči
plesati in ker je bil poslednji čas, če je hotel opravek,
glavni opravek današnjega dne zvršitiizvršiti, zvabil je zvabil dekleta,
da sta se zopet podalasešla v jedilnicojedilnici.
Sedla sta k spodnjemu
koncu mize, da bi ju ne čula onadvaona dva, ki sta še vedno
pila pri zgornjem koncu.
Ali stari Sodarju je takoj
opazil. Z lehtjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika.
opazil.
 
»Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha-ha!«
Z laktjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika.
 
»Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha, ha!«
reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi Ana umela
njegovih besed pomen.
Po bledem obrazu se ji razgrne
kakor rdeča tančicatenčica, ki pa takoj zopet izgine.
 
»Če se kaj sprede, meni prav!,« govori Sodar, »imetje
je pri hiši in ta je prva!«
 
Vrstica 8.834 ⟶ 8.791:
se je govorilo o tem.
 
»Naj je, kolikor hoče,« pravi Sodar lahkodušnolehkodušno, »kolikor
je dolgov, toliko jih je preveč.
Naj se sprede, naj se
Vrstica 8.840 ⟶ 8.797:
V to naj Bog pomaga!
Potem bosta dva srečna
človeka več pod tvojo streho, Malec, ha, -ha!«
 
Malec se ni hotel smejati!
 
Malec se ni hotel smejati.
»Smej se, ali ne —«in Sodar dvigne kozarec — »pijva
na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil.
 
»Smej se, ali ne« — in Sodar dvigne kozarec — »pijva
Bog živi!«
na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!«
 
Trčila sta s kozarci.
Vrstica 8.855 ⟶ 8.810:
kako bi pričel govorico.
Dekletov obraz je bil tako
prečudno bled, in tako močno je bila upadla, karodkar jo je
poslednjič videl, da se mu je nehote pričela smiliti in da se je skoraj sramoval besed, ki so mu že bile tičale
 
 
se je skoraj sramoval besed, katere so mu že bile tičale
na jeziku.
S povešenimi očmi je sedela pri njem in vdano
pričakovala udarca, o katerem je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala med prsti in z lehnimi zdihi
si je sedaj in sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir ni ničesar izpregovoril, je dejala lehnó:
 
»Dolgo vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!«
Batistno rutico je stiskala med prsti in z lahnimi vzdihi
si je zdaj in zdaj olajševala notranjo bolest.
 
»Dolgo že ne, gospodična.«
Ko Bogomir ni ničesar spregovoril, dejala je lahno:
»Dolgo vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovéj!«
 
»Dolgo že ne, gospodična!«
To je bilo vse, kar ji je vedel
prvi hip odgovoriti.
Obrnila je v stran obrazek, ali
LesovéjuLesoveju vendar ni mogla prikriti solz, ki so ji zalile oko.
 
»Pravijo, da zahajate v Sotesko!« vzdihnila je zdihnila.
Ozrla se
je zopet proti njemu.
Skrčilo se mu je srce in že se je bal,
da bo omagal, da ji tudi danes še ne bo spregovorilizpregovoril slovesa!. Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno
 
Pred duha si je poklical ponosne ženske ponosno
podobo in na srce si je pritisnil roko, kjer mu je počival
cvet, ki se je nekdaj kakor kaplja rdeče krvi spuščal po
<big>njeni</big> obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril:
 
Ojačil se je in spregovoril: »Gospodična Ana, nekdaj
sem menil, da sem vas ljubil!.«
 
»Pravili ste mi to nekdaj!.«
 
Kako težko je izrekla te besede!
 
»Čemu bi se vam hlinil, Ana!
ZdajSedaj vem, da to ni bila
ljubezen!.
Človek ne pozna vselej svojega srca!.
In kakor
megle po nebu se spreminjajoizpreminjajo naši občutki.
Ljubezen se
ne da izsiliti!.«
 
Vedela je, da pride ta hip.
Ali bo tako gorjup, tega ni
vedela.
Poslednja kaplja krvi ji je zapustila lice in, da je
imel le kolikajkoličkaj srca, morala bi se mu bila morala smiliti, tako
uboga je bila.
 
»Kaj hoče zakon potem,« nadaljeval je nadaljeval brezsrčno,
»zakon brez ljubezni je življenje z mrtvim srcem!.
Zategadelj
Zato
vas prosim, pozabite, kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnost. V svojo srečo« — je dostavil s prečudno vsakdanjostjo
— »je človek tako ustvarjen, da lehko pozabi
 
V svojo srečo« — dostavil je s prečudno vsakdanjostjo
— »je človek tako ustvarjen, da lahko pozabi
na to, kar je bilo.«
 
»Pričakovala sem vas časihvčasih, poprej!.
Ali zdajsedaj že ne več!. Morebiti vas pozabim.«
 
Morebiti vas pozabim!«
 
V bolesti in trpljenju je to govorila.
Vrstica 8.929 ⟶ 8.872:
In vidite, jaz s svoje strani sem že delal
nekoliko pokore.
Tam pri prepadu je bilo!.
Saj veste,
tisti dan, ko sva gledala v globoko ravnino pod sabo!.«
 
»In so zvonovi peli k dohodu kneza in škofa, preblagega
Janeza Evangelista!,« dostavila je trpko.
 
»Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in časihvčasih bi ga bil s
pismi, ki sem jih imel v rokah, lahkolehko spravil na beraško
palico!.
Da ga nisem spravil, zahvaliti se ima zahvaliti vam, gospodična
Ana!«
 
»Vedela sem, da smo izgubili imetje!.«
 
Vdano je nagnila
glavico.
Vrstica 8.948 ⟶ 8.892:
»Prizanašal sem mu, ker sem menil, da ljubim vas.
A
potem, ko se mi je razjasnilo obnebje srca, sem stal nekega dne zopet pred prepadom in v roki sem netiščal vse
tiste listine, s katerimi bi bil poprej lehko spravil vašega
 
 
kega dne zopet pred prepadom in v roki sem tiščal vse
tiste listine, s katerimi bi bil poprej lahko spravil vašega
očeta na beraško palico.
In spustil sem jih, da so sfrfotale
Vrstica 8.958 ⟶ 8.899:
zakopane.
Vidite, to je bila moja pokora, to je bila
moja žrtev, ki sem jo posvetil spominu vašemu spominu!
Ali srca
svojega vam žrtvovati ne morem!.«
 
Bistro ga je pogledala.
 
»V redu je torej vse!.
Vi ste plačali, kar ste mi bili dolžni!. In sedaj se mi zdi, da vas bom laglje pozabila, nego
 
In zdaj se mi zdi, da vas bom lažje pozabila, nego
sem mislila.
Z BogomZbogom, gospod LesovéjLesovej
 
Ravno tedaj je prihitel grof Welser iz sosednje sobe
ter prosil, da bi smel zž njo plesati.
Vstala je in odšla,. Z
olajšanimolehčanim srcem je vstal tudi Bogomir.
Kmalu potem je
zapustil Nižavo, skrivaj, da se niti poslovil ni!.
 
Tu pri mizi pa sta sedela starca in še vedno pila.
Vrstica 8.982 ⟶ 8.921:
»Kje pa sta otroka?« vpraša Sodar.
 
»Plešeta zopet!,« odgovori Malec.
 
»Izginila sta torej, aha, se je že spredlo!.«
 
»Mogoče!.«
 
»Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!«
 
In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še: »Kaj hočeva!
 
»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen!.«
 
V sosednji sobi pa je razbijal Kozica po klavirju in pari
so se vrteli in smejali so se in glasno govorili.
Vmes pa
je plesala tudi gospodična Ana in počivala je tujemu vovojaku na prsih in se tudi sladko smejala kakor druge ženske
 
 
jaku na prsih in se tudi sladko smejala kakor druge ženske
vse.
Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce, in
pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnje življenje kakor
pusta, peščena ravan, kjer ni niti hladilnih vrelcev, niti
zelenih ledin.
 
==Triindvajseto poglavje==
TRIINDVAJSETO POGLAVJE
 
<b>Pismo</b>
<i>(Bogomir LesovéjLesovej prijatelju Ivanu K.)
 
<poem>
Umrlo je meni srcé,
<i>Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladké,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenja je sreča.</i>
S. Gregorčič</i></poem>
 
Močno se boš čudil, ko ti dospe ta drobni list v
roke.