Mrtva srca: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 8.409:
Pri mizi sta ostala samo hišni gospodar in stari ženin
Lovre Sodar.
Le-
mlado svojo ženo.
Brez uspeha.
Vrstica 8.417:
svatovščini.
Morda je bila v mislih pri njem, ki je tedaj
ležal v osamljeni višavski sobi na mrtvaškem odru in že počival v dolgem — večnem spanju, iz katerega se do
sedaj še ni prebudilo človeško bitje.
Ko je Lovre Sodar videl, da ne more ženice ogreti,
je pričel sebe ogrevati; proti večeru je vedela vsa
družba, da je stari ženin dodobra pijan.
S težkim jezikom
Vrstica 8.431 ⟶ 8.427:
ki se je to leto pridelalo.
Pri vsaki priliki je napijal Ernestu
Malcu in tu in tam se tudi pričkal
pritrjeval, kar je oni govoril.
se mu ima Nižava zahvaliti in da bi marsikdo — beračil,
če bi Lovre Sodar ne živel.
Vrstica 8.439 ⟶ 8.435:
ohladilo srce, ko se je odpravila družba na ples.
Bal se je,
da bi oni v svoji pijanosti preveč ne govoril in ne razobešal hišnih skrivnosti,
mislil ni rad
Meta je z drugo družbo vstala in skrivaj šla iz sobe. Menila je, da je ni opazil nihče.
Ali opazilo jo je skrbeče
materino oko.
Vrstica 8.457 ⟶ 8.451:
»Glava me boli, mama, in razpočila mi bo, če še dalj
časa ostanem tu
Prodali ste me staremu možu
Poslednje besede je samo zdihnila, ali vendar jih je
čulo materino uho. Vsa se je pretresla stara ženica.
Imela je predobro srce in za svoje otroke bi bila prelila srčno
kri.
Toda v hiši ni veljala mnogo, in Ernest Malec je
ne ve, je li oženjen, ali ne
»Meni ničesar ne očitaj, Metka!« odgovori proseče
»
»Zdaj je dognano!« reče hči zamolklo, »in drugega mi
ne
Filip
da je moral umreti!
srcu
Meni je dano tako življenje z mrtvim srcem, in
sam večni Bog ve, kako ga bom doživela!«
Vrstica 8.484 ⟶ 8.476:
Šli sta v hčerino sobo.
Ondi je Meta razmetala cvetje
in
Potem pa je sedla ter s suhimi
očmi zrla v mrak in občutila z vso grozno težo nesrečnega
življenja nesrečne
gospa Helena, vila suhe roke in venomer točila
bridke solze.
Potolažila bi bila rada otroka svojega; ali
trda usoda ni ji hotela dodeliti tolažilnih besed, tako da
ni vedela, kaj naj bi govorila
mukah koprnela
Tam v sobi pa je klestil Vekoslav
Kozica z debelo roko po klavirju in mladi svet je
plesal in se smejal, kakor bi nebeška radost kraljevala
pod to streho
Notar Sodar je bil že tisti dan velik revež.
Če je le
strupeni njeni pogledi so mu preprečevali besedo še prej,
nego jo je izpregovoril.
Sedaj in sedaj ga je pretresel mraz,
če se je ozrl po stari svoji ženi, ki je na njegovi strani v
nenaravno deviškem lišpu razkazovala ogrodi svoje in
ga neprestano preganjala z zaljubljenimi svojimi pogledi.
»Denarna je res« —
strani bo pa tudi — tožno dolgo!«
— Ta misel ga ni
Vrstica 8.521 ⟶ 8.509:
boleti glava.
Obrnil je pogled na kupo, ki je polna
šampanjca stala pred njim in
drobile v nji od dna proti vrhu iskram enake pene.
»Morebiti so to solze, ki jih še pretočim v življenju!«
Ko se je družba odpravila na ples,
s svojo
Pred vhodom v plesalnico ga je zadržala.
Vrstica 8.536 ⟶ 8.524:
»Zdi se mi tako!« reče in gorko — kakor bi storilo
mlado dekle —
Sram ga je bilo.
Čakala
Vrstica 8.543 ⟶ 8.531:
»Poljubi me enkrat, Nande moj!« zašepeče stara nevesta.
»Moj Bog, tu pred ljudmi!«
je kakor pražnji prt.
»Že vem, ti se rajši oziraš po mladih!«
V hipu se je
stari devici napolnilo
grozila izliti mala ploha solz po licu.
»Le
imamo že eno nesrečno nevesto danes!«
Vrstica 8.558 ⟶ 8.546:
Lanski.
»Kam greš, notar
»Na zrak malo.«
»Si li preveč pil?
Ali si pa prepoln vroče ljubezni, ha
Najrajši bi ga bil pobil na tla, tega pijanega bedaka,
toda zavoljo družbe mu ni smel ničesar odgovoriti.
Stopivši na hladni hodnik
svetu v posmeh!«
Bila je jasna noč zunaj.
Vrstica 8.578 ⟶ 8.565:
»Vrag me vzemi, če se ne bojim, da bi prihodnje moje
življenje ne bilo podobno jasni zimski noči, v kateri vse
Po telesu ga je pretresal mraz, ali v možganih mu je
Vrstica 8.589 ⟶ 8.576:
In
grof Welser je vodil kadriljo s tistim ponosom, kakor bi
jo bil vodil — na dvornem plesu
Tudi Bogomir
Davno
je že bil ukrenil razrešiti vezi, v katere se je
Noč in
dan ga je preganjala misel, kako bi se otresel spominov
Vrstica 8.600 ⟶ 8.586:
ljubezni.
Iskal je prilike, da bi zopet vse preklical in se po
lepi poti iztrgal iz okov,
Vest
mu je očitala marsikaj, ali tolažil se je, da nravnost ne
dovoljuje, da bi snubil hčer tistega, ki mu je
umoril očeta.
Smrt Filipa Tekstorja ga je potrdila v naklepih,
»Tudi tega reveža
so umorili ti ljudje!«
To je bil nov dokaz, s katerim
je podprl sklep, s katerim je opravičeval dejanje, izvirajoče
iz površnosti in plitvosti njegovega pravega značaja
maščevati umorjenca.
Poprej pa, ko je še živel,
mu je gledal v obraz ter imel zavest, da je rodila oba ena
mati.
Bogomir
se ni plašil pred hinavščino, s katero je omamil
dobre moči v duši svoji.
Razsrdil se je o smrti Filipovi, da
bi s tem srdom ojačil samega sebe ter laže
resnice.
V mislih se je bavil s smrtjo očetovo, z očetovo
oporoko in s smrtjo Filipovo in večkrat je deklamoval
v duhu znani Hamletov samogovor, v katerem se
kraljič tako ostro obsoja samega sebe
Dobro mu je del
moralični srd, h kateremu se je silil, silil, da bi prikril
resnico sam sebi
Hlinil je moralično razburjenost, ali
vse to je povzročil — rožnati obraz ponosne, mrzle ženske,
ki je kraljevala v njegovem srcu od tistega dne, ko
jo je prvič ugledal.
osrečili. Prej je menil, da je demokrat, da je človek
enak človeku, naj se je porodil na slami, ali na mehkih
svilnatih blazinah.
Prve čase je zahajal v Sotesko, da bi
tem ošabnim ljudem dejansko kazal, da se ne plaši pred
njimi in da mu nikakor ne imponira staro ime stare obitelji. Nosil se je, kakor bi bil med svojci, dasi je moral
kmalu pripoznati, da je dejanjsko zvrševanje sive teorije
od teorije samo bistveno različno.
Prav kmalu je občutil,
da loči visoka stena kroge, v katere je
krogov, v katerih je
ne da z demokratičnimi frazami.
Videč aristokrate,
ki so med sabo živeli, kakor se je dalo sklepati, v
vzorni ljubezni, in ki so se v vedenju, v govorici brez najmanjše težave ogibali
da so to bitja boljša od njega.
Sodil je po vnanjosti,
po vedenju, po govorici ter bil prepričan, da mora, če je
govorica čista kakor zrcala bistro steklo, tudi duša čista
biti, da tudi le-
govorica ničesar vedela nista.
V svojem prepričanju,
da ga je usoda dovedla v dotiko z osebami, ki so
bile popolnejše od njega,
okorno, kakor se nosi polja ratar, če so ga valovi življenja
zanesli v družbo gosposko.
Vedel je, da se je njegovo
nepopolno in nesalonsko vedenje opazilo, ali niti
pogled, niti smehljaj ga ni spominjal nikdar na to, da se
ne vede vselej po strogih predpisih salonskih zakonov. Ko se je od dne do dne bolj privadil družbe, se je vnelo
v njem hrepenenje po tej družbi.
In če je sedel v Soteski
pri stari kneginji,
in poslušal je s sveto vdanostjo, kar mu je pripovedovala
o časih, ko je še živel veličastni Friderik Avgust in preblaga
mu hči Kornelija Amalija.
Dan za dnevom je čul
eno in isto, ali dan za dnevom je poslušal z večjo vdanostjo
vesoljnega morja rešil pred viharji in pred srdito burjo
v skrito zatišje, kjer se za rešilno goro valovje
pomiri in izpremeni v srebrno površino, kjer niti najslabši
dih ne moti harmonije v prirodi, in kjer se nad krasno
tropično krajino kroži neskaljeno, prečisto, tropično obnebje.
S tega obnebja pa so mu sijale žarne oči kontese
Line!
In kakor pluje preslepljeni ribar za vabečo
povodno vilo v smrtonosni vrtinec, tako se je vdal Bogomir
prepad.
Da je kontesa kmalu opazila, kakšna strast mlademu
Vrstica 8.714 ⟶ 8.679:
ji kaj takega neprijetno delo!
In če bi se bil Terzit zaljubil
v
grbastim častivcem.
Zategadelj se ni čuditi, da mlada kontesa
ni samo ničesar storila, kar bi bilo gasilo ogenj v navdušenem srcu navdušenega Bogomira, temveč da je z lahno
koketnostjo še bolj zanetila plamen in da je s pogledi,
ki si jih je Bogomir tolmačil sebi v korist,
zdravi premislek ter mu sebi v šalo nastavljala mreže, v
katere ga je morala zasačiti prej ali pozneje.
Vrstica 8.730 ⟶ 8.694:
Pri tem so se krasne črte vitkega
njenega telesa kazale v taki jasnosti, da je Bogomir
Nikdar do
kontesa še ni videla tako krasna
Ko je z belimi prsti
medla po laseh,
Morda ga je sama sprožila, da bi videla, kako se
bo vedel Bogomir.
Tik nje je
hotelo srce prekipeti in že ji je hotel govoriti o nesrečni
svoji ljubezni
podobi,
nizkosti, v zavesti vsakdanjosti svoje, se ne upa
polagoma spustil po njeni obleki na mehko preprogo,
Kontesa ni hotela ničesar opaziti, dasi
je v svetlem steklu, iz katerega
obrazek, prav dobro videla, kam je drobni cvet izginil z
mesta svojega.
Da se Bogomir izkušnjavi obraniti ni mogel,
je naravno.
Sklonil se je
tako
Potem pa ga je skril v
obleko na razburjeno srce in občutil je srečo, kakor je
občuti zaljubljen dijak, če mu je usoda
dala pisan trak ali kaj takega, kar je poprej nosila ona, ki
si jo je izbral v rano, prvo ljubezen svojo.
Kontesa je tudi
to opazila v jasnem steklu.
lice, potem pa je
Bogomir stežka čul njene besede:
»Gregor Oba sta se spominjala pradeda njegovega, ki je nekdaj
morda ravno v tej sobi nosil s sabo bolno svoje
srce!
Obrnila se je proti njemu in njeno oko se je uprlo nanj
nekaj
Koprnel je pod tem pogledom in bral v
njem — ljubezen.
Vrstica 8.782 ⟶ 8.743:
je morebiti samo — usmiljenje!
»Gospod
— otroka.«
svoje.
Od tedaj je živel Bogomir
omamljenosti.
Kjerkoli je bil, povsod ga je spremljevala
Vrstica 8.794 ⟶ 8.755:
Vedno jo je v duhu gledal pred svetlim
zrcalom, kako si je z ročico popravljala svoje lase in kako
se je po beli njeni obleki spuščal cvet, podoben
Od tačas pa je Bogomir
da bo razrušiti moral vezi, ki so ga vezale z Nižavo. Zategadelj je prišel tudi na ženitovanje in sicer s trdnim sklepom,
poiskati si prilike, pri kateri bi izpregovoril ločilno
besedo.
Ves dan se je dolgočasil, in
gospodično Ano.
Ker mu ni bilo povšeči v gneči
plesati in ker je bil poslednji čas, če je hotel opravek,
glavni opravek današnjega dne
da sta se
Sedla sta k spodnjemu
koncu mize, da bi ju ne čula
pila pri zgornjem koncu.
Ali stari Sodarju je takoj
opazil. Z lehtjo sune soseda svojega, zavleče usta, pokaže z roko proti spodnjemu koncu ter pomenljivo zamežika.
»Tam doli se nekaj prede, ljubi Malec moj, ha-ha!«
reče zadovoljno in tako glasno, da je tudi Ana umela
njegovih besed pomen.
Po bledem obrazu se ji razgrne
kakor rdeča
»Če se kaj sprede, meni prav
je pri hiši in ta je prva!«
Vrstica 8.834 ⟶ 8.791:
se je govorilo o tem.
»Naj je, kolikor hoče,« pravi Sodar
je dolgov, toliko jih je preveč.
Naj se sprede, naj se
Vrstica 8.840 ⟶ 8.797:
V to naj Bog pomaga!
Potem bosta dva srečna
človeka več pod tvojo streho, Malec, ha
Malec se ni hotel smejati.
»Smej se, ali ne« — in Sodar dvigne kozarec — »pijva
na srečo tvojih otrok, ki si jih tako dobro h kruhu spravil. Bog živi!«
Trčila sta s kozarci.
Vrstica 8.855 ⟶ 8.810:
kako bi pričel govorico.
Dekletov obraz je bil tako
prečudno bled
poslednjič videl, da se mu je nehote pričela smiliti in da se je skoraj sramoval besed, ki so mu že bile tičale
na jeziku.
S povešenimi očmi je sedela pri njem in vdano
pričakovala udarca, o katerem je vedela, da pride. Batistno rutico je stiskala med prsti in z lehnimi zdihi
si je sedaj in sedaj olehčavala notranjo bolest. Ko Bogomir ni ničesar izpregovoril, je dejala lehnó:
»Dolgo vas že ni bilo pri nas, gospod Lesovej!«
»Dolgo že ne, gospodična.«
To je bilo vse, kar ji je vedel
prvi hip odgovoriti.
Obrnila je v stran obrazek, ali
»Pravijo, da zahajate v Sotesko!«
Ozrla se
je zopet proti njemu.
Skrčilo se mu je srce in že se je bal,
da bo omagal, da ji tudi danes še ne bo
podobo in na srce si je pritisnil roko, kjer mu je počival
cvet, ki se je nekdaj kakor kaplja rdeče krvi spuščal po
<big>njeni</big> obleki na mehko preprogo. Ojačil se je in izpregovoril:
sem menil, da sem vas ljubil
»Pravili ste mi to nekdaj
Kako težko je izrekla te besede!
»Čemu bi se vam hlinil, Ana!
ljubezen
Človek ne pozna vselej svojega srca
In kakor
megle po nebu se
Ljubezen se
ne
Vedela je, da pride ta hip.
Ali bo tako gorjup, tega ni
vedela.
Poslednja kaplja krvi ji je zapustila lice in
imel le
uboga je bila.
»Kaj hoče zakon potem,«
»zakon brez ljubezni je življenje z mrtvim srcem
Zategadelj
vas prosim, pozabite, kar je bilo, in upajte na cvetno prihodnost. V svojo srečo« — je dostavil s prečudno vsakdanjostjo
— »je človek tako ustvarjen, da lehko pozabi
na to, kar je bilo.«
»Pričakovala sem vas
Ali
V bolesti in trpljenju je to govorila.
Vrstica 8.929 ⟶ 8.872:
In vidite, jaz s svoje strani sem že delal
nekoliko pokore.
Tam pri prepadu je bilo
Saj veste,
tisti dan, ko sva gledala v globoko ravnino pod sabo
»In so zvonovi peli k dohodu kneza in škofa, preblagega
Janeza Evangelista
»Vaš oče mi je bil mnogo dolžan in
pismi, ki sem jih imel v rokah,
palico
Da ga nisem spravil,
Ana!«
»Vedela sem, da smo izgubili imetje
Vdano je nagnila
glavico.
Vrstica 8.948 ⟶ 8.892:
»Prizanašal sem mu, ker sem menil, da ljubim vas.
A
potem, ko se mi je razjasnilo obnebje srca, sem stal nekega dne zopet pred prepadom in v roki sem
tiste listine, s katerimi bi bil poprej lehko spravil vašega
očeta na beraško palico.
In spustil sem jih, da so sfrfotale
Vrstica 8.958 ⟶ 8.899:
zakopane.
Vidite, to je bila moja pokora, to je bila
moja žrtev, ki sem jo posvetil
Ali srca
svojega vam žrtvovati ne morem
Bistro ga je pogledala.
»V redu je torej vse
Vi ste plačali, kar ste mi bili dolžni
sem mislila.
Ravno tedaj je prihitel grof Welser iz sosednje sobe
ter prosil, da bi smel
Vstala je in odšla
Kmalu potem je
zapustil Nižavo
Tu pri mizi pa sta sedela starca in še vedno pila.
Vrstica 8.982 ⟶ 8.921:
»Kje pa sta otroka?« vpraša Sodar.
»Plešeta zopet
»Izginila sta torej, aha, se je že spredlo
»Mogoče
»Ti mladi ljudje, ti mladi ljudje!«
In ko oni ničesar ne odgovori, pristavi še:
»Kaj hočeva! Ljubezen je ljubezen
V sosednji sobi pa je razbijal Kozica po klavirju in pari
so se vrteli in smejali so se in glasno govorili.
Vmes pa
je plesala tudi gospodična Ana in počivala je tujemu
vse.
Ali v resnici ji je hotelo počiti mlado srce
pred dušo se ji je razgrinjalo prihodnje življenje kakor
pusta, peščena ravan, kjer ni niti hladilnih vrelcev, niti
zelenih ledin.
==Triindvajseto poglavje==
<b>Pismo</b>
<i>(Bogomir
<poem>
<i>Umrlo je meni srce,
umrle so nade sladke,
umrla ljubezen goreča,
umrla življenja je sreča.
S. Gregorčič</i></poem>
Močno se boš čudil, ko ti dospe ta drobni list v
roke.
|