Wikivir

Mrtva srca: Razlika med redakcijama

Pregledujte zgodovino interaktivno
← Starejše urejanjeNovejše urejanje →
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
VizualnoVikibesedilo
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
MajaAŠ (pogovor | prispevki)
1.389 urejanj
Vrstica 8.959:
roke.
Svojim očem ne boš hotel verjeti, ali končno
boš moral verjeti!.
Resnica je, tožna resnica je, nekdanji
prijatelj Tvojtvoj je zapustil malo svojo domovino in
zdajsedaj se že razprostira vesoljno morje med njo in med
njim!.
Če Titi pride v roko ta list, moral bo poprej prepluti
neskončno vodno planjavo, ki se v sivi svoji večnosti širi
med mlado Ameriko in med staro Evropo.
Obupal sem
nad življenjem v stari Evropi in pobegnil semkaj, hoteč
pričeti novo življenje!.
Moje srce je kakor dolgočasno
zimsko polje!.
Kamor seže oko, pokriva blestečega snega
odeja mrtvo livado.
Vse je mrtvo pod to odejo, kar se je
spomladi radostilo se pisanega življenja, in nikjer drudrugega, nego enolična, dolgočasna, misli moreča belina. Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in
trudno pluje s perutmiperotmi, kakor bi hotel zdajsedaj in zdajsedaj poginiti▼
 
 
gega nego enolična, dolgočasna, misli moreča belina!
 
Nad njo pa se ziblje tu in tam črn vran, počasi, težko in
▲trudno pluje s perutmi, kakor bi hotel zdaj in zdaj poginiti
ter pasti navzdol v gomilo, v kateri spi vsa priroda
smrtno spanje.
Vidiš, tako snežno polje je zdajsedaj moje srce.
moje!
Nad njim pa se dviguje črni vran temnega obupa
in se počasi, ali neprestano preletava tja in sem.
Vrstica 8.991 ⟶ 8.985:
Sam s sabo nositi bolest!
Ni mi mogoče.
K Tebitebi, prijatelj
dragi, hočem se zateči.
Morda se mi olajšaolehča srca
težko breme, če se Titi izpovem, kako je bilo! ...
 
Povestnica minulegaminolega življenja mojega Titi je vsaj nekoliko
znana.
Moj poslednji list, ki sem Titi ga pisal še z
Višave, bil je bil kakor ozaljšana in olišpana ladja, v vsem
ponosu in z mnogobrojnimi jadri, zapuščajoč luko in
nosočnoseč s sabo tolpo veselega ljudstva, kateroki se je vdalo
brezmejnim nadam na srečno potovanje po hudobnem
vodovju.
Pisal sem Titi, kako nežne vezi so se osnovale
med mano in grofico v Soteski, pisal sem Titi o rdečem
cvetu, ki zdajsedaj ne počiva več na srcu mojem, pisal o žarnih
njenih pogledih, ki so mi vse obetali!.
Čul sem divne sirene
sladko petje in s svojim revnim čolničem plul proti
smrtonosni skalini, kjer se je moral ta čolnič na stotine koscev
razdrobiti!.
Čul sem sirene sladko petje in zatozategadelj nisem
opazil nevarnosti, zatozategadelj sem menil, da jadram po mirni
svetli vršinipovršini, zatozategadelj sem menil, da se mi že iz dalje prikazujejo
cvetoči bregovi, kjer bom užival srečo, ki so jo bogovi ustvarili sami sebi.
Ali zdajsedaj je čolnič razbit in ta▼
 
 
bogovi ustvarili sami sebi!
▲Ali zdaj je čolnič razbit in ta
moj list je kakor ladja, ki se s polomljenimi jambori, raztrganimi
jadri in brez krila, stežka na površju se držeč,
povrača k pobrežju!.
Tako je to naše življenje.
Danes
soncesolnce, jutri deževje!.
 
Ali zdaj poslušaj, kako je bilo!▼
 
Nekaj dni po dvojnem ženitovanju na Nižavi (o katerem▼
sem Ti tudi pisal) odpravil sem se proti Soteski.
 
▲Ali zdajsedaj poslušaj, kako je bilo!.
Mrzla burja je brila po logu, toda v meni je kipela kri in▼
vroče mi je bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje.▼
 
▲Nekaj dni po dvojnem ženitovanju na Nižavi (— o katerem
Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodnost, danes
▲sem Ti tudi pisal — sem se odpravil proti Soteski. Mrzla burja je brila po logu, toda v meni je kipela kri in
▲vroče mi je bilo, kakor bi me objemalo gorko poletje. Danes se mi je hotela razrešiti temna prihodnost, danes
se je imela končati igra, pri kateri se je igralo za srečo
mojo!.
Skrb in up sta me navdajala obenem; skrb, če sem
se spominjal na imenitnost stare obitelji, in up, če sem
si v spomin klical vedenje njeno.
Ko je gosposki dvor
ležal pred mano, tiho in ponosno, upála mi je skoraj upadla srčnost,
in že sem se hotel vrniti.
»Gregor LesovéjLesovej!«
Te besede
je šepetala tisti dan pred zrcalom in te besede so
me tedaj v tistem trenutkutrenotku zopet ojačile.
Sama se je spominjala
»Gregorja LesovéjaLesoveja«, o katerem je vedela, da je z
ljubečim srcem zahajal v Sotesko, z ljubečim srcem, s
katerim sem tudi jaz prihajal pod to plemenitaško streho!. Da jo ljubim, ji ni neznano, kakor ji ni bila neznana
nesrečna ljubezen Gregorjeva!.▼
 
Da jo ljubim, ni ji neznano, kakor ji ni bila neznana
▲nesrečna ljubezen Gregorjeva!
Ta misel mi je dala srčnosti,
da sem vstopil pri visokem portalu in da sem izznova zatrdno sklenil današnji dan izreči odločilno vprašanje.
 
 
nova za trdno sklenil današnji dan izreči odločilno vprašanje.
Vidiš, takšen bedak sem bil tisti dan!
 
Grofa Antona in kontese ni bilo doma.
Doma sem
torej dobil samósamo kneginjo.
Ravno prav, mislil sem si mislil, tej
dobri, mehki in rahli duši povem vse in prepričan sem,
da bo ganjenaginjena in da bo z mano točila solze in da bo potem
zame govorila, ta vzorna, rahla in dobra dušica, ki
je s svojim usmiljenjem objemala najmanjšega črviča v
prahu!.
In z mano naj bi ne imela usmiljenja!?
 
Ko sem pri nji vstopil, sedela je sedela v stolu tik peči,. zavitaZavita
v starodavno obleko in v obilo čipkčipek, da si le težko opazil
dobrovoljni njen obrazek, ki ji je tičal globoko med
ramami.
ramama.
Vsa srečna je bila, da sem prišel.
 
»Kako krasno, da me obiščete danes, cher Bogomir! Ljub gost se je oglasil v tej zimi in grof Anton in kontesa
Lina sta mu hitela naproti!.▼
 
Ljub gost se je oglasil v tej zimi in grof Anton in kontesa
▲Lina sta mu hitela naproti!
A jaz sem sama in zima mi
sili v dušo.
Kako krasno, da ste prišli.!
Nikamor mi ni pogledati!. Povsod te puste megle.
 
Povsod te puste megle!
In mraz je tudi, silno
mraz!.
Ali vas ne zebe, dragi moj?«
 
SedelSédel sem tik nje, vdano poljubil ji vdano velo roko in ji pritrdil,
da je res mraz in da me tudi zebe.
To zadnje ni bila
resnica!.
Govorila je o vremenu, o zimskem mrazu in o
tem, kako bi bilo življenje prijetno bilo, da ni te grde, nesrečne
zime.
PovpraševalaPopraševala je po mojem zdravju, hvalila, da
se vidim čvrst, in časihvčasih je z vlažno svojo ročico pogladila
moje lice. Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen ji▼
lice moje.
 
▲Bila je sama dobrotljivost in topla ljubezen ji
je sijala iz pogleda.
Vse to je množilo srčnost v meni!. Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek.
 
Vdano sem ji zrl v ljubeznivi obrazek.
Že mi je silila
odločilna beseda na jezik in že sem ji hotel govoriti o
srčnih svojih upih, a zopet mi je zamrla ta beseda, ko je
kneginja v teku govorice po stari svoji navadi naglaševala, da se je porodila v stari obitelji Palffyjevi in da
ji je bil soprog knez Teanski!.
 
»Pri sveti Devici in Materi božji,« vprašala je vprašala rahločutno,
»vam, gospod Bogomir, morajo pač tudi prav počasi
teči dneva trenutkitrenotki, ko ste tako sami na Višavi?«
 
»Pač mi je dolgčas tu in tam, svetlost,« odgovorim in
kri mi zahiti k srcu, »z delom in branjem kratim si kratim čas. Poprej pa sem lazil po zelenih logih in užival prirodno krasoto.«
 
Poprej pa sem lazil po zelenih logih in užival krasoto
prirode!«
 
»Po logih zelenih!
O sveta Trojica, kdaj jih že nisem
gledala!
In morda jih videla več ne bom!.«
 
Na skrivnem si je obrisala solzo iz očesa.
Vrstica 9.135 ⟶ 9.106:
premolku.
»Vedno vendar ne morete tako živeti
kakor puščavnik!.
Ali dandanes ni več mladih deklet, ki
bi se možiti hotela, hi, -hi!«
 
Bila je zopet radostna, in meni se je zdelo, da me nekako
pomenljivo opazuje s svojimi pogledi.
Zardel sem
kakor sramežljiva deklica.
ZdajSedaj je napočil trenutektrenotek, da
sem skoraj moral govoriti!.
 
»Mladih žensk je na izbiranje, svetlost!« sem odgovoril
sem srčno,. »aliAli z ženitvijo se stori usodenusodepoln korak, in človek
ne ve, kaj bo potem prinašala prihodnost!.
To je ravno,
to je ravno!«
 
»Kdo bo tako boječ, cher Bogomir!,«
— Pripri tem se je
svetlost tako milobno smejala — »kdo bo tako boječ! Kakor čujem, imate imetja obilo, da bi lehko preživeli
 
Kakor čujem, imate imetja obilo, da bi lahko preživeli
sebe in obitelj.
Pravilo se mi je, da je Višava lepa posest
in da vas prištevajo najimovitejšim našim sosedom!.«
 
»Res je, svetlost,« odgovorim ponižno, »nebesa so mi
pomnožila posvetno imetje!.«
 
»No, vidite« —« z roko je posegla po moji roki in mi jo
gladila kakor otroku — »no, vidite, čemu se torej ne ženite?«
 
Zamišljeno je dostavila: »To vam je bil Gregor LesovéjLesovej,
praded vaš, drugače vrste junak, hi, -hi!
Oj, ti časi, oj,
ti časi!«
 
Hvaležno sem poljubil roko!.
Prišel je bil torej trenutek!trenotek. Tiho, boječe sem izpregovoril: »Svetlost, že dolgo mi
 
Tiho, boječe sem spregovoril: »Svetlost, že dolgo mi
leži na srcu težko, silno breme.
In le vaša izborna prijaznost
in materinska ljubeznivost, če se smem tako izraziti,
osrečuje me osrečuje, da odkrijem svoje duše skrbi pred
vami, svetlost!.
Ne štejte mi te predrznosti v zlo; ravno
osrečili, pregreli ste mi srce in povedal vam bom vse, če
mi blagovoljno dovolite, da smem nadaljevati — — —«
«
 
»Le govorite, dragi moj!«
Vrstica 9.190 ⟶ 9.156:
In odprla se mi je duša in pričel sem govoriti, kako mi
je ona od tedaj, ko sem jo videl prvič, zmagala srce, kako
se me je polastila ljubezen, in da pravzaprav samo zavoljo
nje zahajam semkaj; tudi sem govoril o svojih upih
in kako živim v veri, da me tudi ona ljubi in da to vsaj
posnemljem iziž njenega vedenja.
Ko sem govoril, se ji nisem
se ji upal gledati v obraz.
Končavši svojo izpoved, sem dvignil
sem pogled proti njejnji.
V stolu se je bila nekoliko
vzdignila, in prav prestrašen sem opazil, da je to trd,
ošaben obraz in da na njem ni ničesar rahlega, mehkega
in dobrotljivega.
Vse to je bilo izginilo tisti hip zž njenega
obraza, in v sivih očeh, s katerimi je neprestano
zrla vame, vzplamtel ji je vzplamenel žar sovraštva. Obledel sem in tresoče vprašal:
 
Obledel sem in tresoče vprašal: »Vi se srdite, svetlost!«
 
»Če sem vas prav umela, govorili ste govorili o domači kontesi!?«
spregovorila je izpregovorila ostro.
Tudi glas ji je bil trd kakor jeklo
in ni pričal o nikaki dobrotljivosti več.
Vrstica 9.215 ⟶ 9.181:
»Da!« sem zdihnil potrt.
 
»Mislila sem sicer, da govorite o mladi hišni naši hišni.
Pametna,
dobro vzgojena deklica je, in časihvčasih sem si dejala,
da bi to bila žena za vas, kakor si je le želeti morete!.«
 
Hudobno, ironično je govorila in kakor strele so mi
Vrstica 9.227 ⟶ 9.193:
Dostavila je ošabno, ponosno, kakor prava kneginja:
 
»Ne verjamem, da bi se bila kontesa tako zelo spozabila!izpozabila. A če se je izpozabila, potem poslušajte, kar vam govorim. Že pol stoletja čepim tu v stolu, hroma, onemogla
kakor novorojeno dete!.▼
 
A če se je spozabila, potem poslušajte, kar vam govorim!
 
Že pol stoletja čepim tu v stolu, hroma, onemogla,
▲kakor novorojeno dete!
Pol stoletja opazujem kras
prirode le iz dalje in sladkosti življenja so mi le pravljica,
so mi le sanje, so mi zgolj fantom!.
In to je nekaj, gospod
Lesovej!
Lesovéj!
Ali odkritosrčno vam rečem in na sveto
telo našega Odrešenika vam prisegamprisezam, da sem še sto let
rajši prikovana na ta mučni stol, da še sto let rajši zrem
spomladipomladi cvetove le iz dalje in da še sto let rada umiram
tako počasi, kakor tega pol stoletja do zdajsedaj, ko mi je časa
kragulj kakor Prometeju nekdaj kljuval trenutektrenotek za trenutkomtrenotkom
življenje z mene — nego pa bi privolila, da bi
kontesa Lina prevzela gospodinjstvo na kmetskikmetiški vaši
Višavi.
To vam rečem jaz, kneginja Teanska!
Ali zdajsedaj
sem se utrudila!.
Z BogomZbogom, dragi moj gospod LesovéjLesovej!
Zbogom!«
Z
Bogom!«
 
Bil sem odpuščen, odpuščen v veliki nemilosti!.
Poparjen
in pobit sem zapustil sobo.
Skoraj brez zavesti
sem bil, ko mi je sluga v sprednji sobi pomagal pri oblačenju. Čustvo osramočenja družilo se je s čustvom nesreče
 
Čustvo osramočenja družilo se je s čustvom nesreče
v duši moji.
Zalival me je pot, in v duhu sam nisem
vedel, kaj naj zdajsedaj počnem.
Steza življenja me je dovedla
kna mestumesto, kjer se mi je pred nogami širil zevajoč prepad. Kako ga premostiti?
 
Kako ga premostiti?
V mislih sem še enkrat pretehtal
vse malo in veliko, kar mi je po moji domišljiji pričevapričevalo o njeni ljubezni.
 
 
lo o njeni ljubezni.
Preplula mi je duha rešilna misel.
Kaj
mi hoče sodba te stare ženske, ki s svojim zastarelim
mišljenjem, s smešnim svojim plemenitaškim ponosom
korenini še v minulemminolem stoletju?
Takim ljudem so jemali
glave za francoske prve revolucije!
Ali od tedaj so se časi
izpremenili.
spremenili!
Da me le ona ljubi; njo samo sem sklenil
vprašati, naj ona sama razsodi!.
Tu se je igralošlo sza srečo
vsega mojega življenja, in nespametno bi bilo, če naj bi
odločevala beseda stare ženice, ki brez dvojbe ni vedela,
kaj govori, ki je v svoji zmedeni starosti menila, da še
vedno živi na dvoru Friderika Avgusta, v časih, ko se je
tikala s preblaženo Kornelijo Amalijo!.
Kontesa sama naj
razsodi!
Stopivšemu na hodnik zavel mi je zavel nasproti
hladni zrak in me v omenjenem sklepu, zbistrivši mi
omoteneomočene možgane, še bolj utrdil.
»To je edino prava pot,
in lahkomišljenolahkomiselno je bilo, da si govoril kneginji, ki te ni
mogla umeti, ker ravno ne umeje zakonov sedanjega
stoletja!«
Vrstica 9.303 ⟶ 9.257:
Vrh stopnic sem
obstal.
Tu je bilo mesto, kjer je nekdaj Gregor LesovéjLesovej
krčil se pod bolestjo brezupne ljubezni.
Na ta držaj se je
morebiti naslanjal, ko je tej brezsrčni ženski, ki zdajsedaj tam
notri ni mogla ni živeti, ni umreti, pravil o čustvih svojih. Tu ji je bil izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela
niti upov, niti prihodnosti, kakor jih nima cvetje, če se je▼
 
sredi zime po umetelniumetni poti izvilo iz osrčja materi zemzemlji.▼
Tu ji je bil izročil cvet, znak svoje ljubezni, ki ni imela
▲niti upov niti prihodnosti, kakor jih nima cvetje, če se je
▲sredi zime po umetelni poti izvilo iz osrčja materi zem
 
 
lji!
Morebiti je tudi ljubezen moja taka, brez upov, brez
prihodnosti!.
IznovaZnova me je davila bolest, iznovaznova je grabila
je obupnost z železnimi prsti po meni!.
Ravno tedaj je
pridrdral voz na graščinsko dvorišče!.
Prihiteli so sluge
od vseh strani ter mimo mene drevili se po stopnicah
navzdol.
Otrpnile so mi noge, in nekaj je reklo v meni,
da pride zdajsedaj še hujši udarec, nego li je bil ta, ki mi ga je
vsekala vela roka kneginje Teanske.
 
Kmalu se je v
vznožju stopnic prikazala gospoda.
Pridobljeno iz »https://sl.wikisource.org/wiki/Mrtva_srca«