Človek toliko velja, kar plača: razlika med redakcijama

„Vsaj se o tem že otroci na paši pogovarjajo", odgovori oče Krucman: „Reza se zopet moži. Meni je to pač vse eno. Pa kaj poreče Matevž, pohiševavec"?
 
„Od hiše bo moral", odgovori skerbna ženica,. "Nerad„Nerad bo šel v tako hudih časih. Pred se je ustil fant, da bo podedoval vse tetino premoženje; zdaj bo pa moral vse zapustiti. Smili se mi sirota, ker je tako moder in pameten, pa tako nesrečen*".
 
„Ako prav premislim", pristavi Krucman, "bi„bi tudi meni ne smela prav po volji biti Rezina možitev. Nisem ti še spomnil, pa večkrat sem že mislil, kako dobro bi bilo, da bi našo Mico v vasi omožila, da bi vsaj eno hčer vedno imela pred sebosebó. In ravno Matevž bi bil s svojo pridnostjo in poštenostjo prav dober mož za najino hčer".
 
„To bi bilo tudi Mici prav všeč, kakor so mi včeraj razodeli botra, ki so prišli iz Ljubljane*.
„Glej, Anica, kako nerodno bi tedaj bilo, ako bi se Reza omožila zoper vse naše pričakovanje. Dobro bi bilo malo podirati. Stopil bom k Rezi, ter ji rekel kako pametno besedo".
 
„Pusti jo, pusti Anže", ga posvari ženica, ti si prenaroden za take reči, ti govoriš vse preterdo. Jaz bolje vem z ženskami kramljati";.
 
„Kaj bi to", pravi Krucman. „V govorjenju ga ni čez-me v celi soseski. Ti pa le tiho bodi, in ne mešaj se v moške rečirečí". — Teh besedibesedí mož ni rekel v nevolji, ampak v zavednosti svoje prednosti, in ko mu je žena molčemolčé poterdila resnico njegovih besedibesedí, je veselega obraza in hitreje metal dušeče senosenó z visocega voza.
 
Malo stopinj imamo od Krucmanovega hleva skozi kratko vas do Rezine hiše, ktera nam prijazno naproti bliščibliščí izmed mladega sadja. Pobeljeno zidovje, barvane duri in čedno pometeni prag nam prikuijo hišo že od deleč. Visoke snažne okna nam razkazujejo notrajno snažnost in belobo, in nas vabijo sesti za belo mizo javorjevo, pri kteri sedita Reza in mlad mož v čedni suknji. Ta mož je edini gospod cele vasivasí, ako je gospod le ta, kdor suknjo nosi; on opravlja lahko službo, da kerčmarjem vino meri in dac pobira; veliko časa mu še ostaja za prav gosposko lenobo in postopanje. Pa nekaj mu je manjkalo, kar je potrebno pravemu gospodu, ako hoče zraven postopanja tudi kaj veljati: tista neodvisnost, ki jo daje premoženje. To je dacar tudi sam previdil, in po ljubezni sladkih potih je poskusil ob enem priti k skerbni ženici in precej lepemu premoženju. Bil je sicer kakih pet let mlajši kakor nevesta; bil je v primeri tudi bolj čednega obraza; pa kar so storili že mnogi, je hotel tudi on; žertvovati mladost in lepoto za bogastvo starše neveste. O dacarjevem značaju nimam veliko povedati. Opravke je imel le s kerčmarji v okolici, pa vse tako kratke, da v njih ni mogel druzega pokazati, kakor natančnost v soštevanju daca in včasi tudi tisto neprijaznost, ki je združena z dacarijo. Z druzimi ljudmiljudmí se je pečal le v potrebi. K veselicam, ki so na kmetih redke, je malokdaj zahajal, veselje bolj razdirat kakor množit, ker on ni znal kmetu govoriti, tudi ne za vino dajati. Čmernega obraza je sedel v kotu, zaničljivo je gledal na rajanje neomikancov, in kedar mu je kdo napil, je odpil skoraj z nevoljo. Ljudje niso od njega vedili ne slabih ne dobrih lastnosti, štel se je pa vsakdo srečnega, ako ni imel opravka ž njim.
 
Temu in tacemu možu se je vnela v oserčju želja po zakonu in premoženju. Obiskoval je RežoRezo, lepe besede ji govoril, ni bil varčen z vabljivimi obljubami, in govorjenje njegovo ni padlo na pusto zemljo; pa padlo je med ternje. Kakor rada bi se Reza omožila, pa nekaj vendar njene vesti ne pusti mirovati. Večkrat je odgovarjala dacarju na njegove lepe besede: „Dobra je vaša služba in za naju prav pripravna; dopada mi tudi vse vaše obnašanje. Čislam, ljubim vas; ali v zakon vzeti vas ne smem. Kaj bi ljudjeljudjé govorili, kako bi mi zabavljali, ako bi Matevža, ki je toliko časa pri meni bil, ki me je spoštoval kakor mater, od hiše odgnala! Edini zaderžek najnega zakona je Matevž in dobro ime v soseski.
 
Na take besede je dacar v navadi RežoRezo tolažil z dokazovanjem, da je sreča in zadovoljno življenje vecveč vredno kakor ime v soseski, in da teta ni dolžna Matevžu nobene podpore,; pa Reza je ostala stanovitna. Ali danes je dacar izgovoril novo besedo: „Ako je med nama Matevž edini zaderžek", je djal, „se lahko naredinaredí, da vam bodo ljudje celoceló prav dajali, ako se zopet omožite. Le malo časa potrebujeva za to".
 
„Ako morete to storiti po pošteni poti", pravi Reza, „se zakona ne bom več branila".
 
„Iz serca bom vesel; to pa, kar sem izmislil, morete le vi storiti, da obernete občno zadovoljnost na svojo stran. To bo takole: Zvedil sem pred kratkim, da je Matevž nečemunecemu dekletu v Ljubljani zakon obljubil, kedar mu le nekaj hiše prepustite. Pokličite k sebi te dni enega ali dva moža; izročite Matevžu v pričo teh mož kos svojega premoženja, toda s pogojem, da se ne sme ženiti, dokler bote živeli. Matevža poznam, da je nagle jeze, tudi termast je precej; in vem, da bo rajši vse vaše premoženje pustil, šel iz vaše hiše in soseskesoséske, kakor bi obljubil tako terdo reč ravno zdaj, ko ima serce tako navezano na tisto Ljubljančanko. To se bo hitro raztrositeraztrosilo med ljudi, ki bodo Matevža neumnega in nehvaležnega imenovali; vi se pa čez nekoliko časa, kakor iz jeze na Matevževo termo, z mano poročite in ljudje bodo djali: Prav je storila, prav".
 
"Vaš„Vaš nasvet je zvijačen. Pa kaj, če Matevž obljubi, da se ne bo ženil, pri meni ostane in vzame polovico premoženja, ki mu ga vpričo mož ponudim, kaj nama bo potlej storiti?"
 
»Ljuba„Ljuba moja! svojo srečo zastavim, da tega ne storistorí, in rad se zavežem, da nikdar več ne pridem do vas, ako spodletispodletí, kar sem svetoval".
 
„Bojim se skušnje. Saj je Matevž vendar toliko pameten, da mu je bliže serca moje premoženje, kakor bodi si ktera nevesta".
 
„0, Matevž ni tako pameten. Vse premoženje da za svojega dekleta. Le storite, kar vas prosim, saj bo le mene zadela vsa nesreča, ako spodletispodletí moj nasvet".
 
„Poskusila bom tedaj. Vi se hotebote kesali, ako je Matevž drugačen, kakor mislite, in močno huda bom na vas".
 
"Nadjam„Nadjam se, da me bo le sreča zadela, ne pa vaša jeza".
vaša jeza".
 
Pri teh besedah je dacar pritisnil za kljuko vesel in z Rezo zadovoljen, in šel je čez vert za hišami proti svojemu stanovanju,
Reza je pa stopila na Krucmanov hlev, ko je Krucman ravno seno zložil in kola otresel. Prav prijazno je Krucmanico ogovorila, moža je pa povabila, naj drevi k nji pride, ako utegne, in naj pripelje tudi župana, da se bo nekaj važnega sklenilo.
 
Mož je z veseljem obljubil, sedelsédel na kola in odderdral v travnik nazaj. Reza in Krucmanica ste pa na hlevu obsedele in osnovale dolg ženski pogovor.
<small>(Dalje prihodnjič.)</small>
 
== II. ==
62

urejanj