|
„Res, to je najlepše dekle, kolikor sem jih kdaj videl," opazi proti svojim tovarišem mladeneč, Videški Dragan. „Verjamite mi, fantje! Ko, sem bil pri vojakih, videl sem marsiktero deklico po mestih in trgih. Bil sem na Českem, bil sem na Nemškem, ali takega dekleta nisem videl nikjer. Ne samo devet far, termveč céla naša dežela štajerska ne premore tako krasnega dekleta, kakor je naša Vida!"
Mladen&Mladenči 'Soso verjeli teintem besedam. Saj so pa i sami občutili, — in Čutčut lepote je tudi priprostemu- kmetskemu človeku prirojen, --— da je res lepalépa Mohoričeva. Vida., ali vsaj desetkrat lepša, , kakor ktera si koli druga deklica na daleč okrog.
Neskončno jim je dopadala njena.; šibka, -visoka. rast. Bila joravna,je ravna kakor sveča, tanka kot jela. 'Ustnice so ',bile jej: rudeče kakor kit': kri, oči modre iuin obrazek tako vrezan, kako•kakor je najlepša' podoba sv. matere božje na Svetih gorah.. Po ramah pa ste jej viseli dve dolgi kiti svetlesvetlo-rume- nihrumenih las doli do pasa.
A tudi obnašati se je znala Vida tako prijazno in priljudno , da si je srce vsakega, s komarjekomer je le enkrat govorila, takoj za,•vselej vselej naklonila. Njeno kreta,njekretanje pa je kazalo, nekaj plemenitega, vsaka stopinja nekaj gosposko-vzvišenega. '.Vse jej je dobro pristajalopristojalo, in bila je za vsakega, bodi ,si star ali mlad, 'Moškimoški ali ženska, jako zanimiva prikazen.
Nikdo bi .ne bil pri njenem pogledu spoznal, da je Vida le bolj ubožnih starišev hči in priprosto , kmetsko dekle. A ,vse to svoje•svoje °bila:-obnašanje žanje .imela je Vida po tem, ker je , v svojej mladosti 'Mnogomnogo obeevalaobčevala z otroki grajŠčakagrajščaka Pontonija. •.
Grajščak PontouiPontoni je bival blizu Mohoričevih in CvetkihCvetkovih. Njegovi dve hčerki in edini sin VokoslavVekoslav so se' 'dostikrat shajali v svojih otročjih letih z Vido;:iii, Cvetkoirimin trankomCvetkoivim Brankom, bodi si pri Pontonijevih 'ali pa .na Cvetkovem in Mohoričevem domu.
,Vida je bila prav živahno dekletce. Nje ni nikdar manjkalo v omenjenem društvu. Včasih jo bivala i po celecéle dni v Pontonijevej graj- Minigrajščini. Tam je imela, vsega dovolj kakor lastni grajŠčakovigrajščakovi otroci. Mladina je., igrala •po.'po svoje med sebaj-sebój in se dobro imela,.
, To veselje je, bilo sicer nedolžno, ali y.v mladej Vidi je .vendar.,,zbu- jalovzbujalo nekaj ponosnega. UMHči ubogih starišev se je začela nad druge kmetakekmetske otroke povzdigovati. 7,eŽe v mladosti si je bila ona svesta svoje lepote. Ali teinutemu se none smemo Čuditičuditi; kajti domača in tuja gospoda v graječinigrajščini je rada in oČitoočito spredpred otroki ° govorila o Vidinej krasoti ter jo sploh „lepo Vido" imenovala. Vsled tega pa si je mlado ,dekletce že domišljavalo,• kar itak otroci radi store, da jej je odločeno visoko, gosposko življenje. Zatorej se jej je tudi med vsemi domačimi pesnimi najbolj ,priljubila pesen o mladej in lepej Vidi. Povsod in vsel.ej jo je popevala z neko čudne' navdušenostjo :
„Hvala, hvala, lepa Vida! Kaj si želela, si ,dobila;
|
