Ivan Erazem Tatenbah: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 20:
Wagner, star kronist''.</poem>
 
V sredi sedemnajstega stoletja so se pripravljale na našem slovanskem jugu, na ''Hrvatskem'', v ''Primorju'' in tudi na ''Slovenskem'', najbolj pa na OgerskemOgrskem, velike stvari, katere bi bile sredini Evrope in posebno naši domovini ves drug tok zgodovine odmerile, nego ga je naš narod imel, ako bi osoda ne bila zadela glavnih početnikov prej, nego so svoje namene izvrševati mogli. V te velike načrte državnih prevratov je bil vpleten glavni ud na slovenskem Štajerskem naseljene plemenite rodovine, bogati in veljavni grof Ivan Erazem Tatenbah, knez Ravenstajnski, posestnik štajersko-slovenskih graščin: Konjice, Račje, Podova in OrehovasOrehova vas pod Pohorjem, Tribenek, Podčetrtek, StatenberkŠtatenberk, Frajstajn, SonenbergSonnenberg in Videršnek; dalje posestnik hiše v Mariboru, v VildonuWildonu itd. Šlo je v teh velikih političnih namerah za nasilno odcepljenje OgerskeOgrske in južno-slovanskih dežel od nemške Avstrije in za ustanovljenje svobodne OgerskeOgrske, ter osnovanje neodvisne Hrvatske, kateri bi se bila pridružila Slovenija.
 
Za razumljenje razvitka osode tega moža, katerega glavni kos življenja in prizadevanja opisati je namen te vseskozi na našo zgodovino opirajoče se pripovesti, vsakako treba, da prej ob kratkem opišemo občezgodovinsko položje tedanjega časa, ter bralce seznanimo z osobamiosebami, ki so stale na čelu velikega kretanja, katerega drugo vrste faktor je naš Tatenbah bil, in katero bi bilo kmalu vso mogočno habsburgsko državo iz starih stál vrglo.
 
Odkar so bili Čehi v slavni osodni bitvi pri Beli gori premagani, začel je bil v Avstriji vejati nemški duh, protiven drugim narodnostim. Najprej so to britko čutili Ogri, potem Hrvatje. Oba ta naroda sta bila pristopila iz svoje svobodne volje pod habsburgsko vladavino. Oba niti nijstanista svojih narodnih pravic s tacimi upori »izgubila« kakor Čehi. Zato se je nezadovoljstvo najprej v teh deželah razvilo, in sicer, v narodni aristokraciji magjarski in hrvatski. Do vrhunca pak je v obeh teh deželah prišla nezadovoljnost z nemško dunajsko vlado cesarja Leopolda I. po bitvi pri Sv. Gothartu (cistercijenskem kloštru na meji Štajerske in Ogerske, med ogerskimi Slovenci) leta 1664 (1. avg.), v kateri so bili Turki od cesarske armade, vojene po vojvodi Montekukuli, tepeni.
Odkar so bili Čehi v slavni osodepolni
bitvi pri Beli gori premagani, začel je bil v Avstriji vejati nemški duh, protiven drugim narodnostim. Najprej so to britko čutili Ogri, potem Hrvatje. Oba ta naroda sta bila pristopila iz svoje svobodne volje pod habsburgsko vladavino. Oba niti nijsta svojih narodnih pravic s tacimi upori »izgubila« kakor Čehi. Zato se je nezadovoljstvo najprej v teh deželah razvilo, in sicer, v narodni aristokraciji magjarski in hrvatski. Do vrhunca pak je v obeh teh deželah prišla nezadovoljnost z nemško dunajsko vlado cesarja Leopolda I. po bitvi pri Sv. Gothartu (cistercijenskem kloštru na meji Štajerske in Ogerske, med ogerskimi Slovenci) leta 1664 (1. avg.), v kateri so bili Turki od cesarske armade, vojene po vojvodi Montekukuli, tepeni.
 
Ta bitva je bila jako važna, a za habsburgsko monarhijo dobljena samo vsled posebne hrabrosti Slovanov, osobito Hrvatov, ki so se bili pod vodstvom grofa in bana Zrinjskega, dalje vsled bodrosti Magjarov in celo Francozov, kateri poslednji so bili Avstrijcem na pomoč poslani. Vendar se je cesarju Leopoldu in njegovim nemškim svetovalcem tako mudilo mir s Turki sklepati, da dobljena bitva nij imela skopo nobene koristi za kristjane. Za Hrvate in njihovega bana je mirovna pogodba, katero so nemški diplomati s turškimi na pol skrivaj sklopili, ne vprašaje ni Hrvatov ni Ogrov, bila tembolj razžaljiva, ker je Dunaj izrekom Turkom pritrdil na njihovo terjatev, da se po njih razsuta, prej od Zrinjskega eno uro od Kaniže na Muri zidana in po Zrinjskem imenovana trdnjava, Zrinivaroš, ne sme nikoli več sezidati.