|
„Iskale so mene, ali našle so nekoga drugega," pristavi pikro mladeneč ter nadaljuje: „Zdi se mi, da se je ogenj Tvoje ljubezni do mene ohladil, odkar se Ti drugi dobrikajo in prilizujejo! Sevéda gosposko obnašanje ugaja bo1j neizkušenim deklicam, kakor pa odurno — kmetskega mladenča!"
„Ti se motiš, BrankeBranko,'" odvrne mirno Vida. „Ti me krivo sodiš. Jaz s ne morem izogibati Vekoslava. Saj mi ni nič žalega storil. In če z men.6jmenój govori, to pa tudi nič hudega ni,. Za njegove sladke besede pa itak ne maram , in one ne najdejo nikakega odmeva v mojem srci. Danes se mi je res pridružil gred6Č,gredóč od crkve, ali to mi je bilo jako neljubo. Zakaj jaz vemvém, da svet ženske le po zvunanjem sodi in si pri vsakej priložnosti hitre o njih le najhujše stvari domiŠljuje.
Dokler ne vevé Vekoslav, da ni moje srce več prosto, dotlej se mi boclebode približeval in dobrikal. Ako 'pa bode enkrat vedel, da sem se udala, tedaj me pa gotovo ne nadleguje več. O tenitem sem prepričana, • in jaz bi tudi nikomur ne svetovala, da se' mi še potem prilizuje,."
„Vse to se mora takoj zgoditi , ako mi je še Tvoje srce kakor nekdaj naklonjeno. Ali. povempovém Ti, Vida: ako bi še tudi poten.'potém ne nehalo njegovo pohajkovanje za Te•6jTebój, ko si očito moja nevesta in žena,, tedaj pa gorjegorjé njemu in pijegorjé — Tebi!"
„Ne boj se, moj Branko," • tolaži ga deklica. „Nikdar Ti ne bodem dajala povoda, • da bi se jezil iiiin togotil nad men6jmenój. Le Tebi bodem izročena, le dtzá-te bodem živela. Lajšati Ti hočem življenje ter razganjati kakor gorki solnčni žarki gosto meglo skrbij raz Tvojega čela."
V znamenje svoje iskrene 'ljubezni poljubi nat6nató Vida svojega ženina, in obădvaobádva stepita potempotém roko v roki držődržé v hišo.
Dolgo so se pogovarjali noc6jnocój Mohoričevi in Branko. Določilo se joje 2vv ozkem domačem krogu, da se hitro po božiči vrši gostija. Pogovo- rili •Pogovorili so se na tanko, kaj mislijo vse pripraviti in' kdaj se peljejo v bližnje mesto bale nakupovat. Tudi svatje so se imenovali , ktere naj ženin in nevesta povabita na svojo ženite-vženitev. . . •
Hitro in veselo je ta večer v MohoriČevej hiši pretekel. Kar so že vsi dolgo pričakovali, to se je vendar enkrat zgodilo. Branko je prišel v istini po Mohoričevo Vido, ubožno ali lepo in pridno deklico. Vsem se je bralo čisto veselje in neskončna radost raz lica, le Branko, ženin sam, bil je še zmirom nenavadno zamišljen.
.
On ni toliko mislil na ženitovanje kakor njegova nevesta, niti na balo kakor Mohoričeva mati in oče, temveč Branku je plavala pred očmi podoba grajskega plemiča. — Ali mu bode Vida rés zvesta? Ali čuti rés njeno srce to, kar njena usta govoré? Ali mu ne bode nikdar lepota njegove žene grenila življenja? Ali ga ne bode notri do hladnega groba mučila ona bolezen in strast, ki jo imenujemo ljubosumnost?! ...
Hitro in veselo je ta večer v MohoriČevej hiŠi pretekel'. Kar so že vsi dolgo pričakovali , to se ,je vendar enkrat zgodilo. Branko je priŠel v istini po Mohoričevo Vido, ubožno ali lepo in pridno deklico. Vsem se je bralo čisto veselje in neskončna, radost raz lica,, le Branko , ženin sam, bil je Še zmirom nenavadno zamišljen.
Danes je poskusil grenko kupo svojega trpljenja; danes je prvikrat želel, da bi ne bil med živimi; danes se je prvič kesal, da je videl kdaj svojo lepo prijateljico ... in danes — ta nesrečni dan — odloči on tudi svoje prihodnje življenje, danes si izvoli za célo bodočnost svojo tovaršico — nevesto in ženo! Koliko veselja, koliko bridkosti vzame v teh trenótkih sebój iz te hiše na svoj dom in v svoje življenje!! ...
. On ni toliko mislil na ženitovanje kakor njegova nevesta, niti na balo kakor Mohoričeva mati in oče, temveč Branku je plavala pred očmi podoba grajskega plemiča. — Ali mu bode Vida res zvesta? Ali čuti res. njeno srce to , kar njena usta govore? Ali mu ne bode nikdar lepota njegove žene grenila življenja? Ali ga ne bode notri do hladnega groba mučila ona bolezen in strast, ki jo imenujemo ljubosumnost ?! . .
Take misli so delale Branka otožnega. Tiho se je, poslovil pozno v noči od svoje neveste in njenih starišev. Na oknu Vidine spalnice pa se prikaže luč, in nevesta, srečna Vida mu še enkrat želi v slovo: Lahko noč, dobro spavaj!
Danes je poskusil grenko kupo svojega trpljenja; danes je prvikrat želel, da bi ne bil med živirni ; danes se je prvič kesal, da je videl kdaj svojo lepo prijateljico . . . in danes — ta nesrečni dan — odloči on tudi
Branko se odpravi domú. Bilo je že proti ednajstej uri v noči. Zamišljeno koraka naprej. A kar na enkrat ga vzdrami lajanje njegovega psa, ki je bil nekje za njim zaostal. Branko postoji. Vse utihne. Strašna slutnja se poloti njegove duše: On je mislil v tem trenotku na Vekoslava. Kakor k zemlji priklenen obstoji in si ne upa ne naprej ne nazaj.
22
Kaj naj stori?
23
Iz te zamišljenosti ga vzdramijo nočni glasovi. Od daleč se začuje znano mu petje. Zdelo se mu je, kakor da gredó blizu tú mimo njegovi znanci in prijatelji vasovat. To ga ohrabri, on zažvižga psu, a ni ga od nikoder.
svoje prihodnje 'življenje, danes si izvoli za ečlo bodočnost svojo tovaršico —; nevesto in ženo! Koliko vesolja, .koliko bridkosti vzame v teh tre- netkih sebbj iz te hiše na svoj dom in v svoje življenje!! . .
To postaja Branku še bolj sumljivo. Napoti se tedaj nazaj proti Mohoričevej hiši. V Vidinej spalnici pa ugasne ravnokar 1uč, in gosta tema je zagrinjala zemljo in nebo. Niti zvezdice niti druge bliščeče svetlobe ni videl v célej naravi. Vse je bilo tiho kakor v grobu; tudi petja glas je umolknol.
Take misli so delale Branka otožnega. Tiho se je, poslovil pozno v noči od svoje neveste in njenih starišev. Na oknu Vidine spalnice pa se prikaže luč, in nevesta,. srečna Vida mu še enkrat želi v slovo : Lahko
Do kakih trideset korakov se približa Branko Mohoričevemu domu. A tu postoji ter pazno posluša. In zdaj se mu zdi, kakor da bi pod oknom Vidine spalnice škripal sneg pod stopinjami nočnega vasovalca. Vsak sum pa povekšuje pozornost človeških čutov, osobito pa še, ako mu objeda srce — črv ljubosumnosti in sovraštva.
., .
Še bolj oprezno stopa Branko naprej. Ne opazovan pa počene, blizu prišedši, na mrzli sneg in tú kuči dve gubé kakor divja zver čakajóča v noči na svoj plen.
noč, dobro spavaj !
In sedaj sliši tih in mil glas : „Vida, prekrasna Vida, ali ne čuješ? Odpri mi okno in poglej sèm na Tvojega — nesrečnega — Vekoslava!"
Branke se odpravi dolini. Bilo je že proti ednajstej uri y noči. Zamišljeno koraka naprej. A kar na enkrat ga vzdrami lajanje njegovega psa,. ki je bil nekje za njim zaostal. :Branko postoji. Vse utihne.. Strašna slutnja se poloti njegove duše : On je mislil v tern trenotku na Vekoslava. Kakor k zemlji priklenen obstoji in si ne upa ne naprej ne nazaj.
Ali okno se ne odpre. Vida ne sliši ali ni hotela slišati glasú nočnega vasovalca.
Kaj naj stori ?
Branku pa zavre kri v žilah, srce mu trepeče, pesti se mu krčijo, in kakor ljuti lev je že hotel skočiti na svojega nasprotnika ter ga pobiti na tla, ali vendar ga ustavi za trenotek še misel: „Počakaj , da vidiš, ali Ti je Vida zvesta ali ne!"
Iz te zamišljenosti ga vzdramijo nočni glasovi. Od daleč se začuje znano mu petje. Zdelo se mu je, kakor da gred() blizu til milno njegovi znanci in prijatelji vasovat. To ga ohrabri, . on zažvižga psu, a ni ga od nikoder.
Zopet zasliši Branko iste besede kakor poprej. Zopet čuje, kako prosi mladi gajščak, naj mu prekrasno dekle odpre okence ter ga le z eno samo besedo osreči ...
To postaja Branku še bolj sumljivo. Napoti se tedaj nazaj proti Mohoričevej hiši. V Vidinej spalnici pa ugasne ravnokar 1u6 , in gosta tema je zagrinjala zemljo in nebo. Niti zvezdice niti druge bliŠčeče svetlobe ni videl v • cčlej naravi. Vse je bilo tiho kakor v grobu ; tudi petja glas je umolknol..
In zdaj zaškriplje okno. V črno ruto zavita prikaže se Vida na njem. Radostno šepetaje pa govori deklica z milo donéčim glasom v temno zimsko naravo:
Do kakih 'trideset korakov se približa Branko Mohoričevemu 'domu. A tu postoji .,ter pazno posluša. In zdaj se mu' zdi, kakor da' bi pod oknom Vidine spalnice škripal sneg pod stopinjami nočnega Vasovalca. Vsak, sum pa. povekŠuje pozornost človeških čutov, osobito pa še, ako,mu objeda.-srce črv ljubosumnosti in sovraštva.
„Ali si Ti, moj —?!"
Še bolj oprezno stopa Branko naprej. Ne opazovan pa počene, blizu prišedŠi , na mrzli sneg in til kuči dve gubč kakor divja zver ČakajOča v noči na svoj plen.
„Da, jaz sem, Tvoj, Branko!" zarjove strastno hripav moški glas. In kakor se obstreljeni lev besno zažene na svojega sovražnika in ga s podvojeno, nepremagljivo močjo podere na tla, tako skoči Branko iz svojega zatišja na nočnega vasovalca ter ga zgrudi, zgrabi ga za ožrelo, mahoma na trda tla. Ali kakor se izvije kača svojemu napadalcu hipoma in zvijačno iz jeklenih okov ter švigne kakor strela po konci, tako je v trenotku stal tudi Vekoslav zopet na nogah in skočivši za nekaj korakov nazaj, potegne iz žepa samokres ter vzklikne:
In sedaj sliši tih in mil glas : „Vida, prekrasna Vida,- ali ne čuješ Odpri,mi okno in poglej sem na Tvojega -- nesrečnega — Vekoslava!"
„Nazaj od mene, kmetski predrzneš! Ako me ne pustiš na miru, sprožim takoj svoj samokres, in konec Te je na veke!"
Ali okno se ne odpre. Vida ne sliši ali ni . hotela slišati glasil noč- nega vasovalca.
To začuvši pa zažene Vida obupen krik, da se je daleč tja po temnej noči razlegal nje glas ter omahne prestrašena na tla.
Branku pa zavre kri v žilah, srce mu trepeče, pesti se mu krČijo, in kakor ljuti lev je že hotel skočiti na svojega nasprotnika ter ga pobiti na tla, ali vendar ga ustavi za trenotek še misel: „Počakaj , da vidiš, ali Ti je Vida zvesta ali ne !"
Njen klic in vik pa so čuli bližajoči se mladenči, kterih petje je donelo prej Branku na uhó, in takoj so bili pred Mohoričevo hišo.
Zopet zasliši Branko iste besede kakor poprej. Zopet čuje , kako prosi mladi g•ajščak, naj mu prekrasno dekle odpre Okence' ter ga le z eno samo besedo osreč,,i . •
„Pojdite mi na pomoč, tovariši!" zakliče glasno Branko. „GrajŠčakovega mladiča sem tukaj le zasačil. Sodite tudi vi o tem nočnem pohajkovalci, ki krade poŠtenim deklicam čast in dobro imé. A bodimo oprezni; on je že nastavil ná-me svoj samokres ter žuga ustreliti me, če se mu približam." .
In , zdaj zaškriplje okno. V črno ruto zavita prikaže se Vida na njem. 'Radostno Šepetaje pa govori deklica z milo done6ini glasom v`' temnoziike 'n.aravo :
„Samo sproži naj, če si upa!" zagrmi na ves glas Videški Dragan. Ta se ni bal ognja in krogle, ki švigne iz samokresa; kajti slišal je že bučati in žvižgati svinčenke iz jeklenih žrel sovražnikovih topov in pušk na krvavem bojišči. Kri mu vzkipi pri teh besedah v žilah. On misli, da je v krvavem boji pred sovražnikom, in kakor brez uma zakadi se v nasproti stoječega grajščaka.
„Ali si Ti, moj, !"
Ta pa se zvrne ob njegovem naskoku kakor kamenita soha na tla, in v istem trenotku poči tudi samokres, ali k sreči je vzela krogla svoj pot proti neizmernemu nebeškemu oboku!
„Da, jaz sem, Tvoj, Branko !" zarjove strastno hripav moški glas, In kakor se obstreljeni lev besno ,zažene na' Svojega sovražnika in ga s podvojeno, nepremagljivo močjo "podere na tla, tako skoči Branko iz svojega zatišja na nočnega vasovalca ter ga zgrudi, zgrabi«. 'ga za, . ožrelo, mahoma na trda tla. Ali kakor se izvije kača svojemu napadalcu' hipoma in zvijačno iz jeklenih okov ter' švigne kakor strela po konci, tako je y trenotku stal tudi Vekoslav zopet na nogah in skočivŠi za nekaj korakov nazaj, potegne iz žepa samokres te,r vzklikne:
Strel je vzdramil Vido iz omedlevice. Hipoma se zavé, a menéča, da je Branko smrtno zadet, priteče vsa zbegana in bleda kakor smrt mršavih las in udrtih oči, pod milo nebó in tú vzklikne obupno:
„Nazaj od mene, kmetski predrzneŠ ! Ako iii ne pustiš na miru, sprožim takoj svoj samokres, in konec Te je na veke I"
„Branko, kje si Branko? Ali si zadet?"
To začuyši pa zažene Vida obupen krik, da HO je daleč tjt. po temnej noči razlegal nje gla,s, ter omahne p•estrašena na tla.
V tem trenotku pa razsvetli temno pozorišče luč, kojo v roki držéč je ravno stopil Vidin oče iz hiše na prosto. Vida spozna sedaj Branka ter se ga oklene okoli vratú, in na njegovih prsih se razjoče potém deklica od samega veselja, vidéč, da še njen ženin živi.
. Njen klic in vik pa so Črili bližajoči se mladenči, kterih petje je donelo prej Branku na ah6, in takoj so bili pred Mohoričevo hišo.
„Pomiri se, Vida. Mene kakor druge je sam Bog obvaroval vse nesreče. Temu hudobnežu pa zdrobimo kosti, da se mu ne bode nikdar več zljubilo hoditi v nočeé klicat moje neveste!"
„Pojdite ini na ponioČ, tnvariŠi l" 'zakliče glasno Branko. „GrajŠča- kovega mladih sem tukaj le zasačil. Sodite tudi VI o tein 'nočnem pohajkovalci, ki krade poŠteniin deklicam čast in dobro ime. A bodili» oprezni; on je 'tla nastavil na,-me svoj samokres ter žuga ustreliti ine,
Izgovorivši pa poklekne na tla in izdere Vekoslavu, na čigar prsih je klečal Videški Dragan, izstreljeni samokres rekóč:
se mu približam." .
„Iz tega ne bodeš Ti nikdar več ná-me streljal. Vzamem si ga sebój v spomin na nocójšnjo noč!
„Samo sproži naj, če si upa!" zagrnil. na Ves. glas Videški Dragan. Ta se ni bal ognja in krogle, ki švigne iz samokresa; kajti slišal je ie -bučati in žvižgati svinčenke iz jeklenih žrel sovražnikovih topov in pušk: na krvavem bojišči. Kri mu vzkipi pri teh besedah v žilah. On, mis14 ::aa je v krvavem' boji pred sovražnikom , in kakor brez Inna zakadi se v nasproti stoječega grajšČaka.
Te besede je še slišal Vekoslav, a potem ga zapusti vid in sluh. Pod orjaškim telesom Videškega Dragana čutil je kmalu šibki grajščak, da se mu približuje konec življenja. Oči so mu že stopale iz jamic, usta so somu penila in krvavela, Vekoslav se je boril s smrtjo. Le zdaj pa zdaj je še rohnel zamolklo iz njegovega grla obupen glas:
Ta pa se zvrne ob njegovem naSkoku kakor kamenita, soha na tla; in v istem trenotku poči tudi samokres, ali k sreči je vzela krogla svoj 'Pot proti neiainernemu nebeškemu oboku!
„Vida, reši me, reši me! ... Ne zadavite me ... Sapo mi zapira ... Jaz umiram!"
Strel je vzdramil Vido iz omedlevice. Hipoma se zave, a meneča, • .da je Branko smrtno zadet, priteče vsa zbegana in bleda kakor suirt.';' mršavih las in udrtih očij, pod milo nebb in tn vzklikne obupno
Pri teh besedah pa strepeta deklica na vsem životu. Mrzel pot jej stopi na čelo, groza jo obleti. Misel pa, da umira, Vekoslav zavoljo nje, stori jo obupno. A v tej obupnosti čuti v sebi čudovito moč, in kakor da bi hotela sama sebe rešiti smrti in pogubljenja, zažene se kakor tigra na Dragana ter odtrga železne njegove roke toliko od Vekoslavovega grtanca, da je mogel ta za trenotek zopet dihati.
,,Branko, kje si Branko? Ali si zadet?"
„Ne ubijajte človeka, ki ni nič pregrešil. Ne prelivajte krví tú pred našo hišo, ki je še čista vnebóvpijóčega greha!"
V tem trenotku pa razsvetli temno pozo•išče luč, kojo v roki clrž6Č je ravno stopil Vidin oče iz hiše na prosto. Vida spozna sedaj Branka ter se', ga oklene okoli vrat, in na njegovih prsih se razjoče potem deklica od samega veselja, Vid" da še njen ženin živi,
In zdaj se nagne ona sama nad nesrečnega Vekoslava ter brani samosvestno klečé svojega nekdanjega prijatelja.
24
„Tú sem zdaj jaz, med Vami in Vekosavom. Kdor položi roko na njega, ta udari mene; kdor njega ubije, umori tudi mene! Nazaj nesrečneži!!"
„Pomiri ,se, Vida. Mene kakor druge je sam Bog obvaroval vse , nesreče. Teinu hudobnežu pa zdrobimo kosti, da se mu ne bode nikdar veČ zljubilo, hoditi v noČeh klicat mojo neveste!"
In to je govorila Vida s tako odločnim glasom, da so se vsi zavzeli. Izgovorivši pa porine Dragana siloma nazaj raz prsij obnemoglega grajščaka. A nikdo si ni upal ustavljati se njenim besedam, njenim rokam. Tudi močni in korenjaški Dragan je kar strmel nad Vidinim zapovedujočim glasom ter vstal molčé raz prsij ubogega mladenča. Prepričani so bili vsi, da bi v svojej razburjenosti darovalo dekle, ako treba, tudi lastno življenje za Vekoslava.
Izgovorivši pa poklekne na tla in izdere Vekoslavu, na čigar prsih je _klečal Videški Dragan, izstreljeni samokres, .rekbč
‘. „Iz tega ne bodeš Ti nikdar več 1A-me streljal. Vzamem si ga seböj v spomin na noc6jšnjo noč !" •
•Te besede je še slišal Vekoslav, a potem ga zapusti vid in sluh. 'Pod Orjaškim telesom Videškega Dragana čutil je kmalu šibki grajščak, da se mu približuje konec 'življenja. Oči so mu že stopale iz jamic, usta so somu penila in krvavela, Vekoslav se je boril s smrtjo.. Le zdaj pa zdaj je še rohnel zamolklo iz njegovega grla obupen glas
Vida, reši me, reši ine1 Ne zadavite me . . . Sapo mi
z apira . . Jaz umiram !"
Pri teh besedah pa strepeta deklica na vsem životu. Mrzel pot jej stopi na čelo, groza jo obleti. Misel pa, da umira, Vekoslav zavoljo nje , stori jo obupno.. A v tej obupnosti Čuti v sebi 'Čudovito moč
• . kakor da bi hotela sama sebe rešiti smrti in pogubljenja, zažene se kakor
• tigra na Dragana ter odtrga železne njegove roke toliko od Vekoslavovega
•.grtanca, da je mogel ta za trenotek zopet dihati.
• „Ne ubijajte Človeka, ki ni nič pregrešil. Ne prelivajte krvi til pred našo hišo, ki: je še čista vuebbvpijOčega greha!"•
In zdaj se nagne ona sama nad nesrečnega Vekoslava ter brani 'samosvestno kleM svojega nekdanjega prijatelja.
„Tli sem zdaj jaz, med Vami in Vekoslavjm. Kdor položi roko na njega , ta udari mene ; kdor njega ubije , umori tudi .mene ! Nazaj nesrečneži l!". •
In to je govorila Vida, s tako odločnim glasom , da so se vsi za- vzeli. Izgovorivši pa porine Dragana snoma nazaj raz prsij obnemoglega grajŠčaka. A nikdo si ni upal ustavljati se njenim besedam, njenim rokam. , Tudi močni in korenjaški Dragan je kar strmel nad Vidinim zapovedu- jočim glasom ter vstal nielčó raz prsij ubogega mladenča. Prepričani so bili vsi, da bi v svojej razburjenosti darovalo dekle, ako treba, tudi lastno življenje za Vekoslava.
„Pomiri se, Vida!" tolaži Branko svojo nevesto. „Jaz sem Ti porok, da se nikdo več ne dotakne njega."
Vida je zaupala besedam svojega ženina in vstala. Nat6Nató pa še hoče po.in.a.gatipomagati Vekoslavu, da vstane, ali on se ni več zavedel. • Kakor mrtev ležal je tdtú na hladnej zemlji, in kri in pene so se mu cedile iz ust.
Prestrašeni vzdignejo potem mladenČi ubogega grajOaka ter ga ':zanes.:5 v Mohoričevo hišo. In tti mu je polagala Vida obveze, v močno staro vino namočene na Čelo-in sence, Branko in drugi pa so mu drgali 2'6
trpneni život, da ga obudijo k življenju. In 'k sreči, 'Vekoslav se r(3s reti jutru zave, in poffin ga pelje Vidin oče na pol pobitega in obne- Inoglega domn k njegovemu že staremu roditelju, grajšČaku Pontoniju. A. Branko je drugi dan zastonj iskal in klical povsod svojega priljublje- nega mu psa. Nikjer ga ni mogel zaslediti. Stoprav črez nekaj dnij so ga našli v klanci za grmovjem blizu Mohoričeveg.a hleva, a bil je — .-'otrovljen! (Dalje pride.)
Narodno blago s Štajerskega.
Zapisal J08. Freitensfeld.
I.
1. Zlati očanaš.
Ti sveti zlati očanaš,
Ki ga jo molio san Bog naš. Marija ga jo tildi mčlila
Po svojen sveten raji,
Po svojen sveten domovanji. Ona ga jo 'milila tak 1ep6,
Ka se je čhlo gor v sveto neb6, No ga jo čilla sama sveta Trojica.
Z neb6s sta bla p6slana, anjgela dva,
Anjgela dva, Xerubima dva. Marija jidva je pitala:
Kaj sta doletela anjgelit dva, Kerubima dva?
Midva sina doletela dol na zem1j6 Po mater svetč,
Ka bi jo nesla gor v sveto Mibč. Anjgela dva, Keruhima dva
Sta delala zlato tržico,
Z zlatimi klinčeki zbijala,
S svilnatimi robčoki povijala. Anjgela dva, Kerribima dva
Sta jo nesla po vozkih stezicah, Sta jo nesla po vozkih mojicah, Sta jo nesla, po hladnoj senčici. Tan so cvole same romene rožice. Marija je prvo rožico vtrgala,
Prestrašeni vzdignejo potém mladenči ubogega grajščaka ter ga zanesó v Mohoričevo hišo. In tú mu je polagala Vida obveze, v močno staro vino namočene na čelo in sence, Branko in drugi pa so mu drgali otrpneni život, da ga obudijo k življenju. In k sreči, Vekoslav se rés proti jutru zavé, in potém ga pelje Vidin oče na pol pobitega in obnemoglega domú k njegovemu že staremu roditelju, grajščaku Pontoniju. A Branko je drugi dan zastonj iskal in klical povsod svojega priljubljenega mu psa. Nikjer ga ni mogel zaslediti. Stoprav črez nekaj dnij so ga našli v klanci za grmovjem blizu Mohoričevega hleva, a bil je — otrovljen!
* Povedala „Frančiška Podgorelec", imenovana „slepa, Franca", beračica od Svetinj blizu Ormoža,. Žena je stara nad 60 let in r6s slopa ter ne zna ne pisati ne čitati in tudi nikdar znala ni. „Zlat, očcnaia in Jez. muk" pa ni pevala starka, ampak pravila mi jih je v takih prenehljajih kot kakšno pesen. Zapisano je vse tako, kakor je pripovedovala beračica.
żrtva ljubosumnosti,
== II. ==
Novela. Spisal dr. Stojan.
Na daleč okrog sg je bila hitro raznesla novica o zadnjem dogodku pri Mohoričevih. VZ-l.asti dekleta in stare ženice•so imele mnogo govoriti o Vidi in Pontonijevern Vekoslavu. Nekteri niso čele hoteli verjeti, da sta Že Vida in Branko zaročena. Zatorej so pa ob dolgih zimskih večerih ugibali med seb6j, kteremu izmed njiju se bode lepo Mohoričevo dekle udalo, ali Branku ali grajšČaku Vekoslavu:.
| 