Kupčija in obrtnija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 6.555:
shujšajo.
 
Železo se na trojno deli: 1. na ''{{razprto|na grodelj''}} ali surovo železo,
2. ''{{razprto|na kovno železo''}} in 3. ''{{razprto|na jeklo''}}. Najglavnejša in
najbitnejša razlika med grodljem, kovnim
železom in jeklom leži v tem, koliko je tiste kemične
Vrstica 6.604:
vodi, samo ne tako naglo. Kakor smo že omenili, ni železo
nikoli čisto. Najnavadnejše tvarine, s kterimi je zvezano, so:
žveplo, fosfor in kremenina. Železo, kteremujekteremu je
žveplo primešano, je zunaj belkasto, se rado lomi, težko
topi in pri kovanji rado krha. Železo, v kterem je fosfor
Vrstica 6.618:
kamni imenujejo. Leta 1751, in sicer 26. maja
ob šestih zvečer je pri Hraščini na Hrvaškem en tak
''{{razprto|spodnebesen kamen''}} v podobi žareče krogle na zemljo telebil.
Tehtal je 71 funtov ter bil skor iz samega čistega
železa. Takih spodnebesnih kamnov se je pozneje po drugih
Vrstica 6.645:
 
Peč, v kterej se železna ruda topi, imenuje se
''{{razprto|plavš''}}. — Plavš je 20 do 50 čevljev visok, v sredi je,
kar se notranje votline tiče, najbolj širok, ter se proti
gornjem, še bolj pa proti dolnjem koncu stisne. Od zunaj
Vrstica 6.677:
z železom sprimete, železo tako trdo in tako krhko delate,
da ni skor za nobeno rabo. Za lito železo premog
še velja, za kovno železo mora pa le oglje biti. Na po-poseben
seben način se more iz premoga žveplo izgnati; tak razžvepljen
premog se imenuje ''{{razprto|koks''}}. V velikih plavših na
Angleškem in v Belgiji plavijo železo danes vse samo s
koksom, pa železo tkkihtakih plavšev se mora potem še enkrat
pretopiti in sčistiti, drugač ni za kovača. Najbolje
železo da na vsak način ogljena kurjava. Plavš zahteva
Vrstica 6.695:
 
Surovo železo (grodelj), kakoršno se iz plavša od-
taka, je dvojne sorte: ''{{razprto|sivi grodelj''}} in ''{{razprto|beli grodelj''}}.
Sivi grodelj ni ne tako trd, ne tako krhek kakor beli
grodelj, in bolj ko je temne barve, laglje se da izdelavati;
Vrstica 6.728:
sivim grodljem.
 
Plamen, ki iz plavša visoko v zrak plepoldplepolá, more se
rabiti v to, da se ž njim tisti zrak razgreva, ki ga mehovi
zdolej v plavš puhajo. V ta namen se mora plavš
Vrstica 6.748:
pretapljanji izžlindra se iz njega kremenina,
ogljenec pa, kterega je preveč v njem, se na zraku sežge.
Grodelj se ravno za voljzavolj tega, ker ima veliko ogljenca v
sebi, tudi ''{{razprto|ogljenčevo železo''}} imenuje. Za celo se pa
tudi grodelj ne sme razogljeniti; kajti nekaj malo
ogljenca v kovnem železu je hasnovito. Žlindra, ki se
Vrstica 6.785:
kovine so: n. pr. železo, baker, medenina, tombak, srebro,
zlato in še več drugih. Te kovine imenujejo se tudi
''{{razprto|trde kovine''}}. Kositar, cinek in svinec so
''{{razprto|mehke kovine''}}, ter se dajo lepše v mrzlem stanji kovati in valjati.
Sicer se pa tudi trde kovine dajo nekaj malega v
mrzlem stanji kovati. Mrzlo kovane kovine so bolj trde,
Vrstica 6.804:
tak način kovano železo je sicer trdo, čvrsto pa ni, ampak
nekako stekleno, tako da se prej stere kakor zvije.
Druga glavna stvar vkovačnici je ''{{razprto|ognjišče''}}, in tretja
''{{razprto|meh''}}. V velikih kovačnicah se iz meha razgreti zrak na
ognjišče puha, s tem se veliko oglja prihrani, in tolika
vročina naredi, da se žlindra popolnoma raztopi in od
Vrstica 6.818:
slovijo še danes daleč po svetu zavolj izvrstnih tovornih
vozov, ki jih izdelujejo. Glavno kovaško opravilo je pa
''{{razprto|varenje''}}. Mehko kovno železo se še da zvariti, trdo
železo že teže, jeklo še teže, najtežeše pa lito jeklo.
Dobro je, če se tista dva konca, ki se hočeta zvariti, s
Vrstica 6.830:
malo ogljenca odvzame, iz kovnega železa pa s tem,
da se mu malo ogljenca doda. Jeklo, iz grodlja narejeno
se imenuje ''{{razprto|surovo jeklo''}}, jeklo iz kovnega železa narejeno
pa ''{{razprto|žgano ali cementno jeklo''}}. Iz centa grodlja
dobi se 52 do 75 funtov surovega jekla. Te obedve
sorti jekla ste le bolj za grobe stvari, za žlahtneje blago
se pa mora jeklo še očistiti ali rafinirati; kar se s tem
doseže, da se jeklo večkrat prekuje in prevari, ali pa da
se celo pretopi; v zadnem slučaji imenuje se ''{{razprto|lito jeklo''}},
ki je med jekli najžlahtneje. Lito jeklo se dela navadno
iz žganega jekla, ki se v posebnem topilniku s koksom
pretopi, in potem pri pičlem zračnem prepuhu prekuje.
Iz litega jetda dela se le rezilno orodje, noži, ki jih potrebujejo
zdravniki itd. ''{{razprto|Damascensko jeklo''}} imenuje
se tisto, na kterem se je polirana površina s pomočjo
kislin tu pa tam malo razjeda, tako da prižasta postane,