Krona v višavi: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Vrstica 43:
»Hoj!« se je spomnil naenkrat in je zakričal, da je odmevalo od brda. »Koleselj osnaži! Zadnjič, ko si vozil župnika, je bilo blato, in tisto rdečkasto odejo pogrni čez kozla, ki je v shrambi na moji postelji!« je dostavil in odšel zopet dalje.
 
Hlapec je nekaj odgovoril, pa Klander ga ni več slišal, ker je tisto jutro mislil tako različne in težke misli, kakor že dolgo ne . . .
 
Trikrat se je prebudil ponoči in vselej je stopil k oknu, pa se ni hotelo zdaniti, in noč se mu je zdela dolga kakor še nikoli. Naposled je vendar dočakal dneva, a sedaj se zopet vlači po dolini ta umazana megla, in solnce spi še nekje globoko tam za gorami, kakor da je pozabilo na dolino zlatopoljsko in na osivelega Klandra.
Na koncu slivnjaka je sedel na vegasto klop, prekrižal roke na prsih in pazno motril vrhove bližnjih hribov in sivkasto meglico, ki se razvlekla čez nebo, kar Klandru ni bilo nič kaj po volji. Kajti stari Klander je vedel po dolgoletnih izkušnjah, da se vreme kaj rado skazi, ako je Sv. Miklavž v megli in Sv. Ana na sosednem hribu ovita v tisti sivkast dim, ki se dviga zjutraj iz gorskih kotlov. Zato je jezno nagubančil zagorelo čelo in se ozrl na drugo stran, od koder je pričakoval solnca. In drobne sivkaste oči so se mu zasmejale, ker visoko gori pri Sv. Ambrožu se je zasvetil zvonik, potrošen z zlatim prahom, in na sosedu Očaku se je raztegnilo čez borovce in smreke in čez ves topi vrh kakor vijoličast pas, ki je žarel in sipal solnčno luč više in više . . .
 
— Lep dan bo — se je zadovoljno nasmehnil Klander. — Lep dan kakor je bil takrat. —
 
In misli starega Klandra so počasi vzplule nazaj v preteklost, v tisti dan pred petindvajsetimi leti, ko je bil zadnjič doma brat Dominik. — Tako jutro je bilo, prav tako, se je domislil in premišljeval natančneje. — Delo v vinogradu smo končali in pod tisto staro hruško smo južinali, oče in mati, Bog jima daj nebesa, jaz in dva hlapca, pa smo govorili o njem in o tistih časih, ko je še tekal okrog hiše bosonog in zamazan. Takrat pa so vedeli že po sedmih gorah o njegovi učenosti, in v sedmih farah in še dalje naokrog ni bilo nikogar, ki bi ne slišal kdaj o Klandrovem profesorju, ki živi tam bogve kje . . . in je dobil za svojo učenost prstan od samega cesarja, da je študiran, da se kmet ne more pogovoriti ž njim, in je vendar nekdaj kot zlatopoljski pastir pasel ovce in koze gori po Očaku. In tisto jutro je prišel nenadoma, ko ga ni nihče pričakoval. Izza ovinka se je prikazal voz in v njem je sedel Dominik ves izpremenjen in ves gosposki, da so ga komaj spoznali. Polno brado je imel, lepo rumeno kakor svila, zlate naočnike in skoro je bil videti starejši od Jakoba, dasi je bil mlajši celih pet let. Štiri leta ga ni bilo, štiri leta je živel po velikih mestih in zdajpazdaj je sporočil župnik očetu Klandru točno o Dominiku. Časopisi so pisali o njem in oče sam se je čudil in se ni mogel načuditi učenosti svojega sina. Za Veliko noč in za Božič je pisal vedno kratko pismo s takimi črkami, ki jih je znal prebrati samo učitelj in župnik. In kadar je prišlo pismo, se je oče razveselil in razžalostil: ni povprašal ne po materi, ne po bratu, voščil jim je vesele praznike in povedal še kake stvari o svojem učenju, ki jih oče ni razumel in ni vedel, čemu so potrebne . . . Ko je umirala sestra, so mu sporočili, pa ga ni bilo, še odgovoril ni. Čez dva meseca je prišlo pismo, kratko kakor vedno, ki je govorilo o nekih novih težavnih izkušnjah in izpitih, ki jih namerava napraviti tam nekje v tujini. Na koncu pisma je dostavil, da obžaluje smrt sestre Angele; a sestra Angela je bila takrat že zdrava in se ni mogla načuditi čudnemu bratu. In tako so govorili o njem tisto dopoldne, ko se je prikazal voz izza ovinka in je stopil med nje, ko ga ni nihče pričakoval. Materi je padla žlica iz roke in ni mogla izpregovoriti nobene besede; gledala je vanj in solza za solzo ji je polzela po smehljajočem obrazu. Nato je obrisala roko ob predpasnik in mu jo podala.
 
»O, Dominik!« je vzkliknila tiho in še večja solza ji je zdrknila po licu. »Pa kako, da nisi nič pisal!«
Vrstica 116:
»Pa kam misliš sedaj?« je ponovil oče in zadovoljno ogledoval rumeno smodko.
 
»Na jug,« je odvrnil Dominik in oči so se mu zasvetile, kakor človeku, ki govori o kraju, kamor hrepene vse njegove želje . . .
 
»Na jug?« se je začudil oče, in mati je zmajala z glavo in ga pogledala skoro žalostno. »Na jug, tja, kamor gredo ptice pred zimo?«
Vrstica 139:
Dominik si je popravil naočnike in je potrepal očeta po rami.
 
»Da bi vam razložil, to je težko! Glejte, to je kakor pot k Sv. Ambrožu. Ko stojite v podnožju hriba, ne vidite drugega nego zlatopoljsko dolino, našo farno cerkev tam doli in nekaj vinogradov. Mnogo jih je, ki niso videli nič drugega, pa žive zadovoljno in srečno. Meni pa je bilo usojeno drugače in napotil sem se v brdo . . . Čez četrt ure vidite že sosedne hribe in gore natančneje in lepše in čim više se vzpenjate, tem krasnejši razgled se vam odpira vse na okrog . . . Ali čim više stopate, tem težavnejša je pot, a tem večji užitek, in ko ste na vrhu pri Sv. Ambrožu, leži pred vami jasno kakor na dlani vsa nedogled, vse krasne doline in daljne gorice, vasi in trga, in na vrhu šele spoznate, kako malo ste vedeli o vsej tej krasoti, ko ste bili v dolini. Taka, recimo, je moja pot in predno dospem na vrh, bo treba še dokaj truda, a kakor sem rekel: ne bojim se!«
Vsi trije so ga poslušali zavzeto, in ko je umolknil, so se spogledali in nobeden ni izpregovoril besede.
 
Vrstica 257:
»Popolnoma si pozabil na zlatopoljsko dolino.«
 
»Če bi bil pozabil, bi me danes ne bilo tukaj,« se je izgovarjal in se zdajpazdaj zagledal v Maničino lepo lice in tiste plahe, ponižne oči, ki so se tako boječe umikale njegovemu pogledu. A kadar je opazila, da je uprt njegov pogled drugam, ga je gledala, ne da bi trenila, in mlade prsi so se ji dvigale in padale pod ozko jopico vedno nemirneje . . .
In tako je tekel pogovor počasi, nekako prisiljeno in vse tako premišljeno . . . in Dominik je večina molčal. Zdajpazdaj je prijel kozarec, trčil s Cilko ali Manico, izpregovoril par besed o tem in onem in umolknil, ko so vsi pričakovali, da jim pove kaj več o svojem življenju tam v tujini.
In ko je prišla zopet mati, je pogledal na uro in je vstal.
 
Vrstica 291:
»Torej misliš res že oditi?« ga je vprašal in gledal vanj, kakor da mu ne veruje.
 
»I, seveda,« je odvrnil Dominik in prisedel zopet k mizi. »Kaj naj počnem doma, ko je škoda vsake zamujene minute in dela imam toliko . . . «
Mati je zmajala s sivo glavo in si je brisala solzne oči. Naposled je pobrala krožnike in žlice in je počasi odšla.
 
Vrstica 340:
In svatba in ženitvanje je minilo brez Dominika in minul je ob letu tudi prvi krst, dasi so ga vsi želeli za botra.
 
Tisto leto se je zgodilo prvič, da ni pisal za Božič. Mati je bila prepričana, da Dominik ni pozabil, pač pa se je moralo pismo na daljni poti kje izgubiti. »Za Veliko noč nam bo pisal gotovo,« je menila. »Voščil nam bo vesele praznike kakor vedno, pa če je za desetim morjem, v deseti deželi ali koderkoli . . . «
 
Pa ni dočakala Velike noči; tisto zimo je legla in v štirinajstih dneh je umrla.
Vrstica 356:
Za Manico, ki je prinesla vina in sadja, je vstopila tudi gospodinja Cila v belem, zlikanem predpasniku.
 
»Oho,« se je začudil župnik Andrej — »danes pa ni bil Klander varčen gospodar. I, seveda, kaj takega se ne zgodi vsak dan . . . «
Gospodinja Cila se je zadovoljno nasmejala in sedla na drugi konec mize poleg Manice.
 
Vrstica 364:
A župnik Andrej je neverjetno skimal.
 
»Ne verujem,« je dejal — »in tudi pismo ni pisano po tem. Sicer pa se mi zdi, da Dominik ni bil toliko častihlepen, temveč poln hrepenenja do različnih ved vsled nagona samega, kar je kazal že v zgodnjih letih. Gotovo da je s tem združena tudi čast in slava, a ljudje, ki hrepene samo za tem, delajo drugače, kakor je delal Dominik, ki je žrtvoval, kakor sklepam po tem zadnjem pismu, skoro vse življenje edino knjigi. Mogoče se motim, a da je hodil težavno pot, je gotovo, in čuditi se ni — če je truden . . . «
 
»Kdo bi si mislil,« je skimala gospodinja Cila — »da bo hodil ta človek tako čudna pota.«
Župnik se je nekoliko zamislil in nato je dejal:
 
»In takih Dominikov dandanes ni malo. Različni so, seveda, ki bi vztrajali tako dolgo kakor vaš, jih res ni veliko, ker polovica in tudi več jih omaga kmalu, in to je jasen dokaz, da bi bilo bolje, če bi ostali doma pri plugu. Poznam jih, ki stradajo ob eni sami kravici, sin pa moleduje v mestu za košček kruha in si ubija duševno in telesno zdravje. Ali bi ne bilo bolje, da bi ostal doma in pomagal, da se utrdi in poveča gospodarstvo. In tako prehaja vse v tuje roke, da otroci komaj vedo, kje so bili rojeni. Pa naj bi še bilo, ko bi našli v mestu in šolah zaželjeno srečo in zadovoljnost, pa jih je brezdomovincev na stotine, ki ne vedo, kam bi položili trudno glavo ali pa služijo bore krajcarje, ko so pustili doma krono in cekine. To je rana našega naroda, ki ne ve, da je ped rodne grude večje vrednosti, nego seženj goljufive tujine. Lastne otroke pošiljajo v tujino, sami pa kličejo na pomoč pred tujci! Ne rečem, da mora ostati narod glup, dasi je najsrečnejši, ki ne zna razmišljati o ničemer in mu ne razjeda srca nikak dvom, a vsa ta izobrazba, ki jo je željna današnja mladež, je kakor strup . . . Zdravi in čili odhajajo, vračajo se pokvarjeni in mehkužni, da jih mora biti žalostna vsaka mati. Koliko je teh senc po naši domovini, koliko teh slabotnih, bolehavih jelk, ko bi bil lahko vsak izmed njih močan hrast. A če bi povedal to javno, kakor govorim vama, bi me križal svet in obsodil, da hočem pustiti narod v nevednosti in zmoti. Ali ni bolje verovati v zmoto in živeti mirno in zadovoljno, kakor živeti v večni negotovosti in nositi v srcu črva, ki gloda noč in dan . . . Saj popolne sreče ni nikjer in kdor upa vanjo je bedak: kako bi mogel vživati nepopolen človek popolno srečo? Toda pustimo to, hotel sem le reči, kako na napačni poti so vsi, ki pošiljajo iz mirnega doma svoje sinove in hčere med viharni svet, ko ne vedo, so li dovolj močni, da premagajo vse težave in zmote, ki jim prete v tujini. Še Dominik, ki je gotovo prišel visoko kakor malokdo, pravi, da je truden in je zaželel nazaj . . . Kaj šele oni, ki nimajo polovice njegove moči in vztrajnosti! In teh je toliko, da me obide žalost, če pomislim nanje.«
Glasno, skoro razvneto je govoril župnik Andrej in Manica ga je poslušala s pritajenim dihom. Še nikoli ni slišala iz njegovih ust takih besed, niti na prižnici niti drugod. In ko je končal, se mu je hvaležno nasmehnila in pogledala sestro Cilo, ki je gledala malomarno v tla in menda ni razumela župnikovega govora.
 
Vrstica 384:
Župnik je srknil dvakrat iz rožnatega kozarca in je odkimal.
 
»Motite se, kakor se motijo vsi, ki mislijo tako. Naši predniki so živeli zadovoljneje, ker niso poznali te zmote, danes pa je narod kakor zbegana čreda brez pastirja, in išče vsekrižem poti k boljši bodočnosti. Toda vsako upanje na boljšo bodočnost je zaman, dokler se ne vrnejo in ne združijo z rodno grudo in rodnimi brati vsi, ki so odšli . . . Ker ravno ti, ki si domišljajo, da jih je obsijalo v svetu spoznanje in govore narodu o sreči in bodočnosti, so vzrok razkola in vse nezadovoljnosti. Kaj nam treba prerokov, katerih nauk je le v besedi, njih srca pa so daleč od vsega; kaj nam treba vseh različnih voditeljev in kričačev, ki so edini vzrok, da psuje brata brat za prazen nič! V dolino zlatopoljsko jih še ni bilo, a ni več daleč, ko se razgrne ta pogubni val tudi čez te poljane, tudi čez te ljudi, ki žive sedaj mirno in zadovoljno. Še v božje hrame se je zasejala ta ljulka, da pridigarji govore o stvareh, ki jih Krist ni nikoli priporočal. Vse je kupčija in mešetarjenje z rojaki, ki jih gonijo na semenj v sramotno prodajo tisti, ki so odšli, da se spopolnijo med svetom in so pozabili na rodno grudo. A ko doseže laž svoj vrhunec, narod propade, kakor jih je propadlo že toliko in podjarmijo ga in zasužnijo zdravi in čili. Take so moje misli že od nekdaj in ker nisem hotel služiti tem goljufnim malikom, sem romal od fare do fare in spoznal na tem romanju, da se ni čuditi, če je bil dvanajstletni Krist v svoji pravi ljubezni do naroda v jeruzalemskem templju modrejši od pismarjev in farizejev. Tu v dolini zlatopoljski pa živim zadovoljno, ker ga ni razen Dominika, ki bi odšel in se okužil v svetu, in sedaj se vrne tudi ta.«
Pogledal je gospodinji Cili ostro v obraz in oči so se mu zasvetile ko dva plamena. Manica je strmela vanj in je čutila do njega še večje spoštovanje.
Takrat je župnik Andrej stisnil obrvi in se nagnil bliže k oknu.
Vrstica 415:
 
»Pustite ga, truden je!«
Tako so gledali vanj in vseh oči so bile resne in začudene, samo župnikov obraz se je smehljal in visoko čelo se mu je svetilo v zadovoljnih gubah. Gledal je gospodinjo Cilo, ki je skoro nezadovoljno zmigavala z ustnicami, opazoval Jakoba Klandra, ki ni bil več tako židane volje kakor zjutraj, in oči so se mu smejale še bolj . . . Vedel je, da so ga pričakovali v drugačni slavi in mogočnejšega, a sedaj je slonel pred njimi v koleslju tako neznaten, bled in postaran, da bi šli mimo njega, ko bi ga srečali na cesti, molče in brez vsake pozornosti.
Takrat je kobila potegnila sunkoma, da je Dominik omahnil nazaj in hipoma razprl oči. Pogledal je okrog sebe skoro preplašeno, a hip na to se je nasmehnil in se ozrl po zbranih.
 
Vrstica 431:
Šele ko mu je župnik Andrej povedal, kdaj v preteklosti sta se ločili njuni poti, mu je Dominik zopet podal roko in zadovoljno prikimal.
 
»Res je, res je,« je dejal in mu gledal pazno v obraz. »Andrej si, da, prijatelja sva bila takrat, dobra prijatelja, seveda, davno je bilo to, davno . . . davno . . . « je zamrmral naposled bolj sam zase in se napotil v hišo, ne meneč se za druge, ki so čakali, kdaj se ozre tudi po njih.
Župnik Andrej je stopal počasi za njim in gledal v njegov suhljati tilnik, na katerem sta se napenjali dve zabrekli, debeli žili.
Črnikasta suknja mu je segala skoro do peta in je visela na njem tako ohlapno in nerodno, kakor da ni umerjena njemu. Ko je stopal, se je upogibal kakor pod tovorom, in počasen in truden je bil njegov korak.
Vrstica 445:
 
»Pogledat je šel, če mu bo ugajalo,« je menij Jakob Klander, - obrnjen proti župniku Andreju, ki je gledal za njim malce začudeno. »Se že vrne,« je dostavil in stopil v izbo.
Posedli so okrog mize in Jakob je pripovedoval na dolgo in široko, kako težko ga je spoznal na kolodvoru in da je izpregovoril ž njim komaj deset besedi. Ni mu povedal ne o ženi, ne o otrocih in bil je čemeren, da se ga ni upal vprašati ne po tem, ne onem . . .
Župnik in Cila sta ga poslušala pozorno, a Manica je gledala zamišljeno v tla, kakor da je ne zanima Jakobovo pripovedovanje.
 
Vrstica 455:
 
»Kaj hočemo, čudak je bil vedno, danes pa je še truden. Daj, prinesi, kar je pripravljenega,« je velel ženi skoro jezno. »Zjutraj sem mislil, da bomo boljše volje,« je dostavil mrmraje.
Takrat se je župnik ozrl v strop in z njim so se ozrli tudi drugi. Iz sobice nad stropom so se slišale Dominikove stopinje. Včasih je postal, a potem je hodil gorindol počasi in enakomerno . . .
 
 
==II.==