Redakcija: 12:04, 11. avgust 2011 uredi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj Brez povzetka urejanja ← Starejše urejanje		Redakcija: 12:11, 11. avgust 2011 uredi razveljavi MajaAŠ (pogovor \| prispevki) 1.389 urejanj →‎Kras pa škocijanska jama Novejše urejanje →
Vrstica 18: Od prvih početkov, kar bivajo božje stvari na svetu, hrepeni vse stvarstvo z nekakim prirojenim ~~ii8gonom~~nagonom po prostosti. Vjeta senica brezvspešno kljuje ob železni mreži svoje kletke. Utrujena sede na povprečno palčico iu ~~zapoje~~zapôje pesem — o zlati svobodi, o miljenem logu, — svojem domovju. Z orjaško močjo stresa silno omrežje mogočni lev, kateremu so vzeli kraljestvo, — neizmerno libijsko puščavo, ter ga deli v zapor, da je nesvoboden, zvedavemu ljudstvu v veselje. Nezadovoljno strese polno svojo grivo, pogleda s krvavim očesom po gledalcih, češ: ~~„sram~~»sram vas bodi, grozovitneži"«; i potem se pa zlekne v kot, kakor da bi žaloval in I bridko tožil o izgubljeni svobodi. j Neumna žival ~~ravni~~ravná torej tako, katera ne čuti in ne spozna po svojem razumu nesvobode, marveč le po nagonu. Koliko bolj hrepeni še le človek, kralj vsega stvarstva, po neodvisnosti, po svobodi. Duševne svobode sicer ne more izgubiti; zakaj na duha perotih se ~~popn<5~~popné človeški um iz temne ječe v zračne višave ter vzleti nazaj v drago domovje. A vendar je duh v nesvobodnem telesu vsled nepretrganega vpliva tudi nekako oviran, posebno še, ako si človek to nesrečo živo predočuje ter tako redno dejanje duševno ovira. Tako čujemo tugovati posameznika • pevca, ki uči ptice svo\|o žalostinko o „zlati svobodi prodani." Tako pa tudi celi narod vzdihuje ter si želi nazaj dobo, v kateri si je sam volil vladarja in dajal postave, v srečno dobo samostojnosti. A sedaj ga teži trdo sovražno breme, da vzdihuje pod njim ter — toči solze na grobu svobode. Seveda moramo ločiti pravo svobodo, v kateri veljajo postave, brez katerih si človeške družbe niti misliti ne moremo, od neprave, katera razdene vezi zakonov ter podivja človeško telo, vstrupi domišljijo in onemogoči vse trezno mišljenje. Že Schiller popisuje v svojem „Spaziergang" podobno stanje toliko ironično: Seine Fesseln zerbrieht der Mensch. der Begluekte! Zerriss' er Mit den Fessoln der Furchs nur nicht die Ziigel der Scham." Toli zaželena prostost napoči učeči se mladini po trudapolnem desetmesečnem delovanju, vesela doba, da more brezskrbno prebiti dvoje mesecev, da okrepi svoje telo in poživi duha. Nemudoma torej vsak hiti k svojcem iz zaduhlega mestnega zidovja v preljubo rojstno vas, kjer ga s srčnim veseljem sprejmo željno pričakujoči roditelji. A stari rek slove: „Nulla regula sine eiceptione." [[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]

Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama