Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 112:
Tako se mi je zdelo, kakor da nisem več v vroči Primorski, marveč v senčnem gozdu gorenjskih
planin.
== VI. Sv. Gora, Kanal, sv. Lucija, Bača ==
Proti večeru zapustiva Gorico in se napotiva
po prašni cesti proti Sveti Gori. Vozovi romarjev
so drdrali mimo naju in oblaki prahú so naju zagrinjali.
Pot se je vila še vedno med vrtovi, vilami
in nasadi.
Dospevši na goro je bilo pa, kar se tiče prahú,
mnogo bolje. Večina vozov se je vrnila, le nekateri
natovorjeni so se premikali počasno v klanec.
Vroče solnce je pa žgalo, čeprav se je že nagibalo
zatonu. Noben vetrec ni zmajal z lističem,
— vse je bilo tiho.
Prišedši vrhu klanca, kjer se delí cesta, na
goro in pa v Tarnovski gozd, ter dalje v Ipavo, postojimo
nekoliko. Krasen razgled je odtod na Gorico
in dalje proti jugu. Ta prijazna dolinica je zares
pravi zemeljski raj. Na obeh stranéh jo obdajajo
zmerni griči, lepo obrasteni, ob katerih pobočju
rodi vinska trta.
Sredi po dolini se vije — krasna hči planin
— zelena Soča, kakor vezen pas v dragocen zavoj.
Po ravniui se dvigujejo prijazua sela z gaji in
murbinimi nasadi, kateri so postavljeni vedno v
najlepšem redu, da tvorijo nekako pravilno okrasje
lepi dolinici.
Krenila sva dalje. Ob cesti so sedeli po sencah
romarji, ki jih je strudila hoja v hrib, ter se krepili
s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]
| |||