Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 148:
romarji, ki jih je strudila hoja v hrib, ter se krepili
s pijačo, sadjem, katero so seboj prinesli.
Žejna in utrujena sva dospela na vrh, ko so
se oglasiti zvonovi, ki so vabili k večernicam.
Ko si ugasiva žejo, stopiva v cerkev. Mogočna
bazilika s krasnimi slikami na presno je to svetišče.
Presbiterij je ločen po stopnicah tako, da je mnogo
višje od ladije. Sredi je pa oltar z dvojno menzo;
krog in krog je marmornata obhajilna miza, da
lahko dva zajedno mašujeta ter pri obhajanju duhovniku
ni treba nikdar prestajati.
Po končanem opravilu je bilo treba poiskati
prenočišča. Mož, ki sva ga vprašala, nama nasvetuje samostan. — Zupnišče, oziroma stanovanja gospodov,
ki oskrbljujejo svetišča, je namreč veliko
poslopje, ki je bilo nekdaj v lasti menihov.
Drugo jutro je priplavalo krasno solnce na
vzhodu ter zlatilo s prvini žarki božjo naravo, katera
se je iskrila v rosnih biserjih, kakor da se je
nalašč odela v dragoceno opravo, da bi pokazala
ljudém: »to je Gospodov dan!«
Slovesno so zabučali zvonovi in jutranje sapice
so nosile krepak glas v cvetno dolino in v zelene
gore, znaneč slavo nebeške Kraljice.
Na vse zgodaj so že stali ljudje po raznih
mestih ter gledali po okolici. Ta je motril sive
glave mogočnih julijskih planin, drugi je začadeno
opazoval snežnike na vzhodu, drugi zopet je zrl na
lepo Gorico.
Sploh vse se je čudilo, strmelo, gledalo, in bilo
nam je, kakor da smo oproščeni zemeljskih težkoč,
da biva naš duh bližje raja, — večne sreče.
Po dovršeni službi božji zapustiva sveto mesto
milosti in čudežev. Šla pa nisva naravnost na cesto,
ki se vije ob Soči navzgor po ozki soteski, marveč
sva krenila po stezi preko gozdov in gorskih senožetij
v Kanal. Pot je bila zeló prijetna v senci košatih
dreves po mehkih stezicah.
Opoldne sva bila v Kanalu. Oddahnila sva se
nekoliko, pokrepiia se z »dijaškim kosilom«, potem
sva šla dalje čez obokan kamenit most, pod katerim
šumi zelena Soča. Ta most veže obe strani
precèj velike vasi.
Po prašni cesti sva stopala polagoma dalje
proti severu. Na obeh stranèh so se dvigale gosto
zarastene gore, in v globokem jarku ob desni je
šumela peneča se reka.
Vedela nisva prav dobro, kam in kako naj se
obrneva, da prideva do pravega smotra. Zemljevida
nisva imela, po vaséh nisva mogla povpraševati.
Znano mi je bilo samo ime vasi Bača, ki je uprav
pod takoimenovanim prelazom, ki vodi s Primorskega
v Bohinj.
Vprašava torej mladeniče, ki sva jih srečala,
koliko je še do Bače. Toda mesto odgovora se začudeno
pogledajo, kakor da so prvič v življenju čuli
to ime; a eden odgovori: »Ne vemo, kje je to.«
„Na, tu ga imaš", pravi moj tovariš. „Gotovo
mora biti še daleč, ko še imena niso nikdar čuli."
Pa sva se smejala in šla dalje. Zdaj pa pride naproti
prihuljeu berač, z oguljeno malho ter naju
poprosi za božji dar.
„Tega vprašajva", menim ja«, „berači vse oblazijo;
morda je čul vendar kedaj kaj o Bači."
„No oče, ste slišali kedaj ime ,Bača'", vpraša
tovariš.
„I, kaj ga ne bi slišal", di berač, vtikajoč podarjen
novčič v žep. „Ni tega Bog ve koliko, kar
sem bil gori 1"
„Ali hi prišla midva še nocoj do tje?"
„Tega pa ne. Jutri, če sta kaj dobra pri nogah,
pa že prideta, že."
Potem nama je označil natančno pot, da nama
ni bilo treba na novo popraševati.
Hodila sva in hodila, da je bilo že vsega preveč,
a zaznamovane gostilne vender ni bilo, ob kateri
je nama bilo zaviti na desno, v vas, katere ime
sem pozabil. Ze sva mislila, da sva jo zgrešila
Slednjič se vendar prikaže na ovinku iu midva kreneva
z glavne ceste čez potok navkreber ter kmalu
dospeva do vasi, iz katere so uprav prihajali brdski
senoseki, ki so šli ukajoč in pevajoč s šopki nakičeni
v gorske senožeti. Sredi vasi je sedel cel zbor
golorokih mož iu starih mamic, ki so pretresavali
in se pogovarjali o raznih stvareh. Ko so zagledali
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]
| |||