Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 252:
materam. Ko sva jih pa prijazno ogovorila ter se
jim celo pridružila, razvnela se je živahna govorica.
Bilo je polu osmih na večer, ko sva šla dalje.
Za pol ure dospeva v romantično okolico — vasi
Vrstica 259 ⟶ 260:
pod katerim čez grozne čeri bobni Soča, v vas ter
greva od gostilne do gostilne iskat prenočišča. Vse
zaman. Povsod jednak izgovor:
tujcev!
krasna, vsaj vroče ne bo.
se že toliko s ceste, da naju kedo ne povozi!«
Tako je menil tovariš, in šla sva veselo dalje.
Toda če prav je bilo jasno, noč je bila le
temna. Hodila sva do polu desetih, ne vedoč, kam
dospeva. Konečno prideva v neko vas. Luči ni bilo
drugodi, kakor v veliki hiši, iz katere se je čulo
petje. Uganila sva, da mora biti gostilna.
Poskusiva torej tu, ali bi ne mogla ostati čez
noč. Gospodinja je bla precej pripravljena ter naju
je vedla v prijazno sobico. Utrjena dolgega pota
Drugo jutro je bilo oblačno. Težke megle so se vlačile okrog gorskih slemenov in zdaj pa zdaj
je hudo zagromelo, da je votlo odmevalo po tokavah.
Čakala sva, da bi se zvedrilo; toda ni plohe
ni vedrega neba nisva pričakala; zato sva odrinila
naprej.
Kolovozna pot je vodila ob potoku Bači. Na
mnogih krajih je bil bolj za koze, nego za voze.
Hudourniki so izjedli, razprali prst in napravili globoke
kotanje.
Potegnil je veter, drevje je zašumelo, nebo se
posvetilo in zabučalo, pa se je ulila ploha, ki bi
naju bila premočila do kože, da nisva naletela na
samotno hišo nekega suknarja in barvarja, kjer sva
vedrila.
To vam je bila družba! Kdo bi si bil mislil,
da živé tako zavedni možje v taki samoti. Mož je
bil jako olikan, naudušen narodnjak, ki je prehodil
že mnogo sveta m se v Čehih naudušil za slovansko
stvar. Koliko on koristi sedaj v stoji domovini!
Spodbuja, uči, naudošuje narod. Jezik mu je čist,
oglajen, a vendar priprost, ds ga moramo imeti za
vzor narodne govorice.
Sploh je slovenščina po celi ondotni dolini jako
zvonka, čista in brez zavijanja.
Dolgo smo se pogovarjali — a čas je potekal
Nevihta je preminula in zopet je pogledalo božje solnce na zemljo. Mi dva sva morala dalje. Prisrčno
smo si stisnili roke in mož narodnjak nama
je naudušeno rekel v slovo besede: »Bodita moža
in ne odtegnita pomoči narodu, ki je tako potrebuje!«
Hodila sva še bolj po samoti, kakor pred. Le
tu pa tam se je prikazala samotna planinska koča
ali ogljarska bajta. Že je bila ura dvanajsta, a zaželenega
Podbrda, od koder vodi pot čez prelaz
Bačo v Bohinj, le še ni bilo. Pospešila sva korake.
A glej, prikazale so se prve hiše izmed drevja;
bila sva zopet brez skrbi in kmalu smo zrli pri
cerkovniku, ki je ob jednem oštir, pri oknih, kako
je lilo in lilo, kakor bi se bil oblak utrgal.
Proti noči sva se poslovila. A komaj sva prišla
do sv. Lenarta — sredi Bače — pa se je usula
zopet gosta ploha in bila sva — se vé, v tretje gre
rado — zopet namočena.
A nisva se menira za njo, saj sva bila blizu
lepe Gorenjske. Hitela sva po strmi stezi in zdajci
se je prikazal mogočen Triglav, ponosni Stol, katera
so zlatili skozi megle prodirajoči žarki. Veselje nama
je dokipelo in oba sva zavriskala. Tedaj sem prvič
najiskrenejše pozdravil svoj rojstven kraj ter čutil,
kaj je ljubo doma. Pozabivši ves trud sva hitela
navzdol proti Bohinjski Bistrici, od koder sva se
vrnila drugi dan v naročje ljubljenih domačih.
[[Kategorija:Fran Saleški Finžgar]]
| |||