Popotni spomini: Iz veselih časov: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 97:
zemljo, kje da priteče na dan, še ni dognano. Nekateri menijo, da nekje pri Gorici. A drugi zopet
trdijo, da tik ob morski obali v obližji starodavnega Ogleja. Da bi stvar natančneje poizvedeli, pričelo je tržaško planinsko društvo zasledovati tek vode. Prišli so baje dve uri daleč pod zemljo.
Ko sem se nekoliko nagledal in navžil pretresujočega
pogleda, pa nisem bil še zadovoljen in
umirjen. Hotel sem vse natančno pretakniti, kakor
da bi imel na koncu prstov oči. Prašal se torej
striniča, ki je bil z menoj, ali se more priti v
jamo.
„Seveda", odvrne mi. „Le poglej potov in držajev
in tam-le železni most, ki drži čez vodo. Samo
vodnika si navadno vzemo Tržačani."
„Dobro", dejal sem. „Jaz grem zdaj-le tudi
doli. Vodnika pa pač ne bo treba; izgubiti se ne
morem."
„Le pazi, da se ti kaj ne primeri", posvari me
župnik. Potem sva šla skozi hrastov goidič in dospela
do steze, ki se vije precej strmo v jamo.
Župnik je odšel k sosedu svojemu, kjer mi je obljubil
počakati, da se vrnem, jaz pa navzdol v
jamo.
Pod vrhom je bila pot precej lepa. Toda potem
??????????????
| |||